Tožena stranka je na podlagi 194. člena ZPIZ-2 zahtevala povrnitev preplačila. V prvem odstavku navedenega člena je določeno, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Navedena določba torej odkazuje na uporabo OZ. V 190. členu je določeno, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo
Imetnik enega od več, v prometni nesreči udeleženih motornih vozil proti oškodovancem, ki niso imetniki motornih vozil, ne more uveljavljati ugovora, da ni kriv.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00016738
ZGD-1 člen 475. OZ člen 319, 319/1. ZPP člen 154.
stvarni vložek - odpust dolga - stroški postopka - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
Tožeča stranka je torej trdila, da naj bi tožena stranka dala vložek v smislu 475. člena ZGD-1, in sicer kot stvarni vložek. Za to bi bilo treba spremeniti družbeno pogodbo tožeče stranke. Tega že tožeča stranka ni trdila. Izpovedi in zaslišanja prej navedenih oseb pa tudi niso izkazala prav ničesar, kar bi kazalo na to, da bi tožena stranka takšen izdatek nameravala napraviti za vložek v smislu 475. člena ZGD-1. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi stranki Pogodbe o sodelovanju pri projektu kadarkoli poskusili spremeniti družbeno pogodbo tožeče stranke. Že glede na to okoliščino zaslišanja in izpovedi navedenih prič niso potrdili trditev tožeče stranke.
Pritožbeno sodišče v izjavah U. P., D. P. in F. K. tudi sicer ne najde ničesar takšnega, kar bi potrjevalo trditve tožeče stranke o vložku v smislu določb ZGD-1, niti ne o dogovoru o vložku posebne vrste (sui generis). Kakšen naj bi takšen dogovor o vložku posbne vrste bil tožeča stranka ni nikoli pojasnila in ga niti pritožbeno sodišče ne najde.
Utemeljena pa je pritožba, kolikor se nanaša na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Prvostopenjsko sodišče je namreč odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Takšna odločitev bi bila pravilna, če bi vsaka od obeh strank uveljavljala zahtevke v enaki, ali vsaj približno enaki višini. Tožeča stranka pa je uveljavljala glavnični zahtevek v višini 89.218,57 EUR, tožena stranka pa zahtevek v višini 122.311,42 EUR. Tožeča stranka je uspela s svojim glavničnim zahtevkom v celoti, tožena stranka pa skoraj v celoti; njej neuspeh je bil manjši od odstotka celotne zahtevane terjatve. Razlika v višini glavnic je vendarle razmeroma prevelika, da bi bilo še primerno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
ZUPJS člen 29.. ZUTD člen 129, 1291, 129/1-9.. ZSVarPre člen 6, 28, 129, 129/1, 129/1-9.
denarna socialna pomoč - izključitveni razlog
V sporni zadevi je podan izključitveni razlog za nepriznanje pravice do denarne socialne pomoči. Tožnica namreč ni aktivni iskalec zaposlitve in tega tudi ni oproščena z zaposlitvenim načrtom. S tem ko je bila tožnica na podlagi 9. alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD izbrisana iz evidence brezposelnih oseb, to pomeni, da si s takšnim ravnanjem tožnica iz krivdnih razlogov sama ni mogla zagotoviti sredstev za preživljanje. Podan je torej izključitveni razlog po 3. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, posledično pa po 29. členu ZUPJS tudi nima pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.
pravne posledice prenehanja družbe zaradi izbrisa - tek zakonskih zamudnih obresti - prenehanje teka zakonskih zamudnih obresti - prenehanje dolžniške zamude - sprememba pravnega stališča - stečajni postopek nad (kasneje) najdenim premoženjem izbrisane družbe
Ob upoštevanju dejstva, da obveznost zaradi izbrisa družbe kot dolžnika iz sodnega registra ne preneha, obresti pa so sestavni del obveznosti, posledično izbris iz sodnega registra ni razlog za prenehanje obveznosti iz naslova obresti oz. dosledneje, ne povzroči prenehanja teka obresti. Sodišče druge stopnje zato svoje stališče iz odločbe I Cpg 118/2016 v tem pogledu spreminja. Prvi odstavek 387. člena OZ določa, da v primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnikova zamuda preneha, ko so odpravljeni vzroki za njen nastanek - ko pride do izpolnitve obveznosti oz. ko nastopi upniška zamuda, oziroma ko izpolni obveznost dolžnika tretja oseba. S prenehanjem zamude prenehajo teči tudi zamudne obresti. Tožena stranka nobenega od zakonsko predvidenih razlogov za prenehanje teka zamudnih obresti ne zatrjuje. Ni pa mogoče pritrditi zavzemanju tožene stranke za zadržanje teka zamudnih obresti od dneva izbrisa do začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane družbe, saj zakon takšnega zadržanja teka zamudnih obresti ne predvideva.
Bistvena in ključna za sprejem pravilne odločitve o pritožbi zagovornika je presoja, ali je postopek na podlagi obtožnice državnega tožilca tekel na podlagi zahteve upravičenega tožilca. Glede na nedvomno ugotovljeno dejstvo, da se državni tožilec zoper sklep o ustavitvi preiskave ni pritožil (kar dejansko pomeni opustitev procesne pravice do pritožbe), je pravilno stališče zagovornika, da državni tožilec, skladno z jasno določbo četrtega odstavka 181. člena ZKP, z ugoditvijo pritožbi oškodovanke zoper sklep o ustavitvi preiskave ni bil več upravičeni tožilec v postopku, temveč je z vložitvijo pritožbe to postala oškodovanka. Povedano drugače, državni tožilec je s tem izgubil položaj upravičenega tožilca v postopku. Ker pa se je postopek, kljub navedenim okoliščinam, nadaljeval na podlagi vložene obtožnice državnega tožilca in je bila na tej podlagi izdana izpodbijana sodba, je sodišče prve stopnje prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, kar pomeni uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
zavrženje pritožbe - stvarna pristojnost - osebna vročitev - posebna pritožba - fikcija vročitve - rok za vložitev pritožbe - prepozna pritožba
V primeru, če ni možna osebna vročitev sodne odločbe oziroma stranka niti po obvestilu o prispeli poštni pošiljki pisanja v predpisanem roku ne prevzame, ZPP v 142. členu uzakonja t. i. fikcijo vročitve, ki se kot poseben pravni inštitut uporablja tudi za določitev trenutka teka roka za vložitev pritožbe. Pomeni, da se šteje, da je pisanje stranki vročeno, ko preteče predpisani rok od trenutka, ko ji je v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, da lahko na pošti pisanje dvigne, po poteku tega roka pa ji vročevalec pisanje pusti v hišnem predalčniku. Po sodni praksi fikcija vročitve nastopi s pretekom zadnjega, 15. dne, odkar je bilo stranki puščeno obvestilo, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči že šestnajsti dan po puščenem obvestilu.
lastnost zavarovanca - samostojni podjetnik - družinski pomočnik
Ker 19. člen ZPIZ-2 odkazuje na druge predpise je v tem primeru tožena stranka dolžna upoštevati pravnomočno odločbo pristojnega CSD, ki je odločil, da bo tožnica kot družinski pomočnik nudila pomoč svoji hčerki, in da bo zato dobila delno plačilo za izgubljeni dohodek, ter da bodo od tega delnega plačila tudi plačani davki in prispevki, med drugim tudi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožena stranka ni imela nobene pravne podlage, da bi v nasprotju s pravnomočno odločbo pristojnega organa sama spremenila podlago zavarovanja. Tudi če je bila odločba nepravilna, le-ta učinkuje, dokler ni na podlagi izrednih pravnih sredstev odpravljena ali spremenjena oziroma razveljavljena. Tožnica je bila tako pravilno (upoštevaje pravnomočno odločbo) vključena v obvezno zavarovanje za 20 ur tedensko kot družinska pomočnica ter na podlagi 15. člena ZPIZ-2 za 20 ur tedensko kot samozaposlena oseba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00015285
ZPP člen 325, 339, 339/2, 339/2-14.
kršitev avtorskih pravic - avtorski honorar - odgovornost za kršitev - zavrnitev tožbenega zahtevka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odločitev o delu tožbenega zahtevka - predlog za izdajo dopolnilne sodbe
Utemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da sodišče prve stopnje o delu tožbenega zahtevka v višini 8.227,16 EUR sploh ni odločilo. Sodišče prve stopnje bi lahko sicer štelo navedeno pritožbeno navedbo tožeče stranke kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, ker ni odločilo o delu zahtevka (325. člen ZPP). Za to pa niso bile podane zakonske predpostavke.
Brez vsakršnih razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Podana je torej uveljavljana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).
URS člen 23, 25, 26, 72. ZVO-1 člen 20. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 26. ZPP člen 212.
odškodninska odgovornost države - protipravnost - upravni spor - zakonodajna protipravnost - ravnanje z odpadno embalažo - splošna odškodninska odgovornost - protipravno ravnanje stranke - protipravno ravnanje - protipravnost konkretnega posamičnega akta - neobstoj vzročne zveze - adekvatna vzročnost - pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega sredstva
Za zakonodajno protipravnost, kamor se uvrščajo opustitve pri izdaji predpisov in neskladnost s hierarhično višjimi predpisi, te opustitve in neskladnost same po sebi ne zadoščajo, temveč lahko odškodninsko odgovornost utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.
Ne glede na pravna stališča o tem, ali bi morala biti materija Uredbe pravzaprav vsebovana (v večji meri) že v ZVO-1, je glede na obrazloženo podana koneksnost med predmetom urejanja ZVO-1 (med drugim pravil za ravnanje z odpadki) in predmetom urejanja z Uredbo, ki podrobneje opredeljuje omejitve in predpostavke za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo, torej odpadki v smislu ZVO-1. V takem primeru pa po presoji pritožbenega sodišča o kršitvi ustavnih pravic (prav pravica do zdravega življenjskega okolja je povzdignjena na ustavno raven - 72. člen Ustave) in temeljnih civilizacijskih standardov, kar bi utemeljevalo protipravnost, ni mogoče govoriti.
invalidnost - vzrok invalidnosti - zavrženje tožbe - nadomestilo za invalidnost - odmera nadomestila
Tožena stranka je tožniku pravilno odmerila nadomestilo za invalidnost po ZPIZ-2.
O vzroku nastanka invalidnosti je bilo že pravnomočno odločeno, zato v postopku odmere nadomestila ni mogoče ponovno odpirati vprašanja, ali gre pri tožniku za invalidnost zgolj kot posledico poklicne bolezni, ali pa gre za kombiniran vzrok invalidnosti.
ZST-1 člen 11, 11/1, 12.a.. ZSVarPre člen 8, 8/1, 20, 20/1, 23, 23/4.. ZUPJS člen 12, 12/2, 12/2-3, 18.
oprostitev plačila sodne takse - lastni dohodki za preživljanje - občasni neperiodični dohodki - odškodnina za nepremoženjsko škodo
Določba četrtega odstavka 23. člena ZSVarPre odškodnino izrecno določa kot občasen, neperiodični dohodek, ki se upošteva pri izračunu lastnega dohodka. Odškodnino kot dohodek, ki se se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, določa tudi ZUPJS v 3. točki drugega odstavka 12. člena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00015357
URS člen 26, 26/1. EZ člen 64o. Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (2009) člen 9, 16, 18. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost države - zakonodajna protipravnost - materialno procesno vodstvo - neizvedba predlaganega dokaza - diskrecijska pravica - opustitev vložitve pravnega sredstva - prekinitev vzročne zveze - sprememba zakonodaje
Kot je bilo obrazloženo, je zakonodajna protipravnost podana le v primeru najhujših kršitev ustavnih pravic ali civilizacijskih standardov. Kršitve teh pa s sklicevanjem na rubriko "odgovorov in vprašanj" na spletni strani Vlade RS ni mogoče utemeljiti.
ZIZ člen 15, 270.. ZPP člen 205, 206, 206/1, 206/1-1, 207.
postopek zavarovanja z začasno odredbo - prekinitev postopka zavarovanja terjatev - razlogi za prekinitev postopka
Prekinitev pravdnega postopka ne predstavlja nobenega od zakonsko predvidenih razlogov iz 205. in 206. člena ZPP za prekinitev postopka zavarovanja z začasno odredbo.
ZPP člen 19.. ZDSS-1 člen 7, 58, 63, 66, 72, 72/2, 105, 105/2, 108, 108/1, 180.
stvarna pristojnost - nepopolna tožba - tožba
V predmetni zadevi sodišče prve stopnje kljub formalni pomanjkljivosti tožbe oziroma vloge z njo ni postopalo po 108. členu ZPP v zvezi s 66. členom ZDSS-1.
Tožbeni zahtevek, ki mora biti jasen, popoln in razumljiv, ni bil postavljen. Pomeni, da vloga ni bila niti popolna niti razumljiva, še manj gre za sklepčno tožbo. Sodišče prve stopnje je zato preuranjeno zaključilo, da predmet spora ni odločitev o pravici in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in se je posledično preuranjeno izreklo za stvarno nepristojno.
ZDR-1 člen 148, 149.. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 8.. ZDR člen 147, 147/7.. MESL člen 4.
nadure - plača - vojak - referenčno obdobje - višek ur - kompenzacija
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča.
Dejstvo, da je bilo v konkretnem primeru plačilo izvršeno 5. 12. 2017, do umika tožbe pa je prišlo 15. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj. Med seznanitvijo z izpolnitvijo in umikom tožbe je res poteklo šest mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.
Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v 121.b členu SZ-1, v katerem je določeno, da pripada subvencija upravičencem, če izpolnjujejo dohodkovne cenzuse in druge pogoje glede premoženjskega stanja, določene s predpisi o socialnem varstvu, ki urejajo denarne socialne pomoči, ter nimajo v lasti drugega stanovanja. Takšni pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno. Pomeni, da če samo eden od pogoje ni izpolnjen, pogoji za priznanje subvencije upravičencem, niso izpolnjeni.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 111, 111/1, 111/1-4, 111/2, 131, 131/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - odpravnina - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - odškodnina za čas odpovednega roka - rok za podajo odpovedi - regres za letni dopust - neizplačane plače - opomin
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila dana v zakonsko določenem subjektivnem roku. Že pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi so obstajali razlogi, ki so jo utemeljevali (izbirna pravica če in kdaj bo izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi je izključno na delavcu), vendar za ugotovitev, da je bil spoštovan prekluzivni rok, to ni pomembno. Pomembno je, da so bili podani pogoji za izredno odpoved po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (plače niso prejeli v določenih rokih petkrat zaporedoma) tudi v času izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi, ne glede na to, da so odpovedni razlogi obstajali že tudi prej, pa se takrat delavci še niso odločili za odpoved.
Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev prvostopnega sodišča o zahtevku za plačilo denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust tožnici. Glede samega temelja za priznanje tega nadomestila je pravilen zaključek, da tožnica zaradi ravnanj tožene stranke dejansko ni mogla izkoristiti svoje pravice do izrabe dopusta. Zaradi nezakonitih ravnanj tožene stranke je tožnica utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je učinkovala brez odpovednega roka, in zato letnega dopusta ni mogla izrabiti oziroma je to pravico izgubila, pri tem pa ji ni mogoče očitati, da bi lahko vnaprej predvidela nastanek vzroka, ki ji bo onemogočal izrabo dopusta. Zato je njen zahtevek po samem temelju utemeljen.
Določba 8. člena ZPP sodišču ne nalaga dolžnosti, da izvede vse predlagane dokaze. Pravica stranke do izvajanja dokazov ni neomejena, pač pa ima sodišče diskrecijsko pravico zavrniti izvedbo dokaza, ki ni bistven za zadevo oziroma v kolikor sodišče razumno oceni, da je neko dejstvo že dokazano.
Tožeča stranka je imela možnost vračila nenamensko porabljenih sredstvih doseči na dva načina in sicer prek obligacijskopravne podlage, kakor je predvidena s pogodbo, ali upravnopravne podlage. V navedeno je tožena stranka privolila s podpisom Pogodbe št. 3211-11-000214. V 1. členu Pogodbe je navedeno, da predstavlja pravno podlago med drugim tudi Uredba o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov (Uredba, Ur. l. RS, št. 7/11). Ta v 53. členu določa, da mora prejemnik, v primeru ko ministrstvo ugotovi, da so bila sredstva, nakazana po tej uredbi, porabljena nenamensko, sredstva vrniti v proračun Republike Slovenije v skladu s posebnim sklepom ministra. Med pravdnima strankama nikoli ni bilo sporno, da je tožeča stranka izdala sklep št. 411-11/2011-MVZT/1 16 z dne 1. 11. 2014, s katerim je toženi stranki naložila vračilo nakazanih sredstev, kar je prvostopenjsko sodišče ugotovilo v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.