OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVALNIŠTVO
VSL00015608
OZ člen 346, 352, 352/3. ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2, 266, 266/1, 283. ZZavar člen 51.
odškodninska odgovornost člana uprave - poslovna odškodninska odgovornost - mandatno razmerje - povrnitev škode - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - vodenje poslov družbe - varovanje poslovne skrivnosti - ugovor zastaranja - zastaralni rok - petletni zastaralni rok - opustitev nadzora nad izvajanjem pogodbe - enaka vrednost vzajemnih dajatev - pravilo podjetniške presoje (business judgement rule) - kršitev dolžne skrbnosti - dejanski obseg opravljenih storitev - splošna pravila o odškodninski odgovornosti - kolizija interesov - obrnjeno dokazno breme - zastopanje predsednika nadzornega sveta - plačilo pavšala
Odškodninska terjatev po 263. členu ZGD-1 je sui generis korporacijska terjatev.
Položaj članov organov vodenja do družbe je podoben mandatnemu razmerju (pogodba o naročilu). V konkretnem primeru gre tako za poslovno odškodninsko obveznost, katere zastaranje se presoja po tretjem odstavku 352. člena OZ. Zastaralni rok znaša pet let in je začel teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec (tožeča stranka) imel pravico zahtevati njeno izpolnitev.
Določbo 283. člena ZGD-1 je na podlagi jezikovne, kot tudi namenske razlage mogoče tolmačiti le na ta način, da se nanaša zgolj na člane uprave, ko so ti v funkciji in ne na bivše člane uprave. Namen navedenega člena je v preprečitvi kolizije interesov med družbo in članom uprave, ki družbo praviloma zastopa. Med aktualnim članom uprave kot zastopnikom družbe in bivšim članom uprave pa ni kolizije interesov, zaradi katere bi bilo potrebno zastopanje družbe s strani predsednika nadzornega sveta. Iz navedenega sledi, da predsednik nadzornega sveta zastopa družbo proti članom obstoječe uprave, ne pa tudi proti bivšim članom uprave, ki jim je mandat že prenehal. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je potrebno upoštevati splošno določbo prvega odstavka 266. člena ZGD-1, ki določa, da uprava zastopa družbo in je tako tudi pooblaščena za izdajo pooblastila za vložitev odškodninske tožbe.
Člani uprave so tisti, ki morajo dokazati, da so ravnali vestno in pošteno. Druge elemente odškodninske odgovornosti pa mora dokazati oškodovanec (škodo ravnanje uprave, škodo in vzročno zvezo med ravnanjem in nastalo škodo).
Če bi tožena stranka redno spremljala izvajanje pogodbe v krajših časovnih terminih, bi tudi takrat že lahko ugotovila, da je vztrajanje pri izpolnjevanju takšne nespremenjene pogodbe očitno negospodarno.
Toženca sta plačevala račune, čeprav v skladu s sklenjeno pogodbo, vendar so zneski očitno večkratno presegali dejansko protivrednost opravljenih storitev nasprotne stranke. Takšno ravnanje ni v dobro družbe in ni v skladu s pravili poslovodne stroke, saj je potrebno za plačane denarne zneske pridobiti predmete ali storitve v ekvivalentni protivrednosti. Toženca pa sta kljub temu, da so jima bili znani podatki, da je bil obseg storitev v letu 2005 kar za 80% manjši od predvidenega, tudi v letu 2006 vztrajala pri nadaljevanju pogodbe pod istimi pogoji in še naprej plačevala dogovorjene pavšalne zneske. V okoliščinah, ko je bila pogodba sklenjena za pavšal le na podlagi predvidevanj in brez konkretne izmere obsega potrebnih storitev nasprotne stranke, predstavlja tudi opustitev sprotnega nadzora nad dejanskim obsegom opravljenih storitev nasprotne stranke, kršitev dolžne skrbnosti.
Ob pravilni uporabi pravila proste podjetniške presoje (business judgment rule) bi toženca tudi morala pridobiti primerne informacije, česar pa nista storila, saj nista zahtevala ustreznih analiz pred sklenitvijo pogodbe, v času izvajanja pogodbe pa njenih učinkov nista spremljala, saj sta kljub zgolj približno 17% realizaciji predvidenega obsega pogodbe, nadaljevala njeno izvajanje brez kakršnihkoli prilagoditev, čeprav je bilo v tisti fazi že jasno, da ni ekvivalentnosti dajatev in se tako tožeči stranki povzroča škoda.
Ker pravdni stranki pisnega izvedenskega mnenja nista sprejeli brez pripomb, niti se obravnavanju tega dokaza na naroku nista odpovedali, bi izvedenec svoj izvid in mnenje moral podati tudi ustno na obravnavi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00014790
KZ-1 člen 122, 122/1, 191, 191/1, 90, 90/1-5. ZKP člen 307, 307/3, 354, 354/1, 357, 371, 371/1-9.
nasilje v družini - lahka telesna poškodba - idealni stek - sojenje v nenavzočnosti - opravičljiv razlog za preložitev naroka - opis kaznivega dejanja - prekoračitev obtožbe - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je opis kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz ločene II. točke po obtožbi preneslo in vneslo v opis kaznivega dejanja nasilja v družini, temu obtoženčevemu ravnanju pripisalo tudi povzročitev podrejenosti pri oškodovanki ter mu s tem dodalo posledico oziroma zakonski znak, ki ga opis po obtožbi ni vseboval. Pri spremembi opisa tako ni šlo zgolj za dopustne redakcijske, jezikovne ali stilistične izboljšave, in tudi ne za zgolj drugačno opredelitev v obtožbi opisanih ravnanj, ampak za spremembo, ki je povzročila, da pri obtoženčevem ravnanju ne gre le za drugačno, ampak drugo dejanje.
sklep o izterjavi stalnih prejemkov - pritožba - sklep o popravi - zavrženje pritožbe - pravni interes
Iz podatkov spisa pa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče po izdaji izpodbijanega sklepa na predlog upraviteljice izdalo sklep o popravi.
Z njim pa je bila že v postopku na prvi stopnji sanirana napaka v izpodbijanem sklepu. Tako se pokaže, da se sklep sodišča prve stopnje o izterjavi stalnih prejemkov v zvezi s sklepom o popravi ne nanaša več na pritožnika, zato mu je treba odreči pravni interes za pritožbo zoper sklep z dne 28. 6. 2018.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00015797
KZ-1 člen 258. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 372, 437, 437/1.
zavrženje obtožnega predloga - kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - konkretizacija kršitev
V opisu dejanja je izostala konkretizacija abstraktnih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 in pritožba nima prav, ko trdi, da v opisu dejanja ni bilo potrebno navesti blanketnih določb, ki bi jih naj obdolženka kršila.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - TRANSPORTNO PRAVO
VSC00014912
OZ člen 851, 863, 865.
prevozna pogodba - špedicijska pogodba - nagrada in stroški - stojnina
Špediter sklepa v okoliščinah iz prvega odstavka 851. člena OZ enako kot mandatar v razmerju do tretjih pogodbe v svojem imenu in za svoj račun in tako je tudi v razmerju do prevoznika naročnik bila tožeča stranka, ne glede na navedbo na nakladnici, da je pošiljatelj blaga G. d.o.o. in družba B. kot prejemnik.
Dejstvo, da je na nakladnici naveden kot pošiljatelj nekdo, ki ni naročnik prevoza in dejstvo, kdo je naveden kot prejemnik, bi bilo pomembno le za presojo razmerij iz prevozne pogodbe v zvezi z plačilom prevoznine, stroškov, ki se vežejo na prevoz ali nastanejo v zvezi s prevozom in tudi za primer, če bi se uveljavlja odgovornost pogodbenih strank prevozne pogodbe.
Špediter ima skladno z določbo 863. člena pravico do plačila, ki predstavlja nagrado za izpolnitev njegovih obveznosti, poleg tega pa ima tudi pravico do povrnitve potrebnih stroškov, ki jih je imel v zvezi z izpolnitvijo naročila o odpravi stvari (865. člen OZ).
Med potrebne stroške sodijo stroški, ki se redno pojavljajo v zvezi z izpolnjevanjem in tudi izredni stroški.
Pritožba zmotno meni, da je kot stroške razumeti le stroške v zvezi z odpremo blaga glede na ubeseditev, da gre za stroške odprave stvari, ampak je kot take stroške razumeti vse strošek v zvezi s špedicijsko pogodbo in ne samo tistih, ki bi nastali pri natovarjanju blaga, kar je logično, ker do tretjih (prevoznika, skladiščnika, in drugih, s katerimi sklepa posle) špediter nastopa kot neposredni zavezanec. Potrebni in izredni stroški bodo znani šele po realizaciji vseh poslov v zvezi s špedicijsko pogodbo.
Stojnina, ki je predmet tožbenega zahtevka res ni vnaprej določen ali določljiv strošek, toda špediter nima pravice do povrnitve le takšnih stroškov, temveč tudi izrednih stroškov in pritožba nima prav, da špediter nima pravice do povrnitve tudi tega stroška.
ZFPPIPP člen 226, 226/3, 226/4, 226/4-6, 395, 395/2.
osebni stečaj - razdelitvena masa - razdelitev posebne razdelitvene mase - stroški iz stečajne mase - obratovalni stroški - življenjski stroški
Ker so obratovalni stroški nepremičnine, nastali po začetku postopka osebnega stečaja, povezani z življenjskimi stroški dolžnika, ne morejo bremeniti ločitvenega upnika.
Tožnik je umaknil tožbo manj kot en mesec po izpolnitvi, kar je pravočasen umik tožbe v smislu prvega odstavka 158. člena ZPP, zlasti ker med postopkom v času od podaje pripravljalne vloge tožeče stranke dalje do izpolnitve zahtevka niso nastali nobeni stroški ne tožeči ne toženi stranki.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - prenos pravice uporabe
Deklaratorna odločba, izdana na podlagi zakona, ki je določil prenos pravice uporabe glede v zakonu opredeljenih nezazidanih stavbnih zemljišč na občino, ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice v smislu 44. člena ZVEtL-1.
Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Zmotno je stališče, da bi šlo za takojšen umik tožbe le, če bi do tega prišlo v roku 8 dni po izpolnitvi zahtevka oziroma 2 dneva po izpolnitvi zahtevka. Za presojo, ali je za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 158. člena ZPP izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po izpolnitvi, ni relevanten le datum izpolnitve, pač pa tudi, kdaj je tožnik zvedel za to, zlasti če gre za več delnih plačil.
odpravnina - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - neustrezna zaposlitev - višina plače
Tožnica je s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto operativni kontrolor z osnovno plačo v višini 740,93 EUR, v primerjavi s prejšnjo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto referent ekonomske propagande z osnovno plačo v višini 910,65 EUR, sprejela neustrezno zaposlitev. Zato je tožnica v skladu s šestim odstavkom 91. člena ZDR-1 upravičena do sorazmernega dela odpravnine. Višina plače, ki jo delavec prejema po novi pogodbi o zaposlitvi, ne vpliva na njegovo upravičenost do sorazmernega dela odpravnine. To pa pomeni, da je delavec upravičen do sorazmernega dela odpravnine tudi v primeru, če na novem neustreznem delovnem mestu ne prejema nižje plače, kot jo je prejemal na prejšnjem delovnem mestu.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - POGODBENO PRAVO
VSL00017976
OZ člen 111, 111/2, 111/4, 190, 190/1, 190/3, 239, 243. ZPP člen 8, 216, 351.
pozitivni pogodbeni interes - razveza pogodbe - neupravičena obogatitev - vračilo - vračilo koristi - nadomestitev vrednosti pridobljene koristi - odškodninska odgovornost - prosti preudarek
Ker se je toženec, kot odvetnik, ki je s pogodbo odplačno prevzel tožnikovo odvetniško pisarno, zaradi odpadle pravne podlage okoristil na tožnikov račun, mu je dolžan nadomestiti vrednost ocenjene koristi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Tožnica je svoje delo vselej opravljala izključno na objektu C.. Pri C. so tožnico šteli kot njihovo zaposleno in ji skladno s tem dajali navodila v zvezi z delom, enako kot svojim zaposlenim. Tožnica ni ravnala pomanjkljivo skrbno, ker je navodilom glede kraja dela (ki nedvomno spadajo v okvir delovnih navodil) sledila enako kot vsem drugim navodilom C.. Pri tem ni pomembno, ali bi priči tožnici smeli dajati navodila glede delovišča, bistveno je, kako je to razumela tožnica. Razlaga določil pogodbe med toženo stranko in C. d. d. in (ne)pravilnost informacij, ki sta jih tožnici posredovali navedeni priči, niso bistvene okoliščine za presojo tožničine krivde. Če so pri C. glede na pogodbo prekoračili svoja pooblastila in tožnici posredovali nepravilne informacije, je to predmet njunega razmerja, posledice nesporazuma pa v tem sporu ne sme trpeti tožnica, ki je verjela tistima, s katerima je imela glede izvajanja dela dolgoletno utečeno sodelovanje.
Po 158. členu ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.
Pri uveljavljanem ugotovitvenem zahtevku, da ne obstoji ločitvena pravica tretje tožene stranke na nepremičninah (na katerih lastninsko pravico uveljavlja tožeča stranka), tožena stranka tožbenega zahtevka niti ne more izpolniti. Ugotovitveni zahtevek se realizira že s samo pravnomočnostjo ugotovitvene sodbe, izdane na njegovi podlagi.
Nerazumljivo je razlogovanje pritožnice, da je tožbo zoper tretje toženo stranko umaknila takoj, ko je tožena stranka v stečajnem postopku prejela v celoti poplačano svojo ločitveno pravico (pravilno terjatev na podlagi ločitvene pravice), saj tretja tožena stranka s tem ni izpolnila nobene svoje obveznosti do tožeče stranke. Prejela je le tisto, kar ji je šlo po zgoraj citiranem pravnomočnem sklepu o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00017142
ZPP člen 7, 7/1, 8, 212, 214, 214/2, 227, 227/1, 227/5, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 299, 299/1, 299/2, 569, 574, 574/1, 574/2, 578. ZIZ člen 9, 9/3, 239.
bistvene kršitve določb pravdnega postopka - načelo kontradiktornosti - dokazna ocena - priznana dejstva - edicijska dolžnost - razpravno in preiskovalno načelo - posojilna pogodba - rok za vrnitev posojila - namensko posojilo - zamuda s plačilom - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi - rok za pritožbo
Materialno in procesno dokazno breme v zvezi s trditvijo o dobrem premoženjskem stanju je (bilo) na toženi stranki (ne tožeči), še posebej po tem, ko je tožeča stranka (utemeljeno) opozorila, da tožena stranka s trditvami o plači in prodaji nepremičnine ni izkazala likvidnostnega stanja. Sama se je odločila, katere dokaze bo v zvezi s tem predložila, katerih pa ne. Le če bi bilo dokazno breme na tožeči stranki (dokaz pa pri toženi), bi sodišče od tožene stranke lahko v skladu s prvim odstavkom 227. člena ZPP zahtevalo, naj predloži listino in ji določilo rok za to ter jo opozorilo na posledice opustitve (peti odstavek 227. člena ZPP).
Dolžnik, ki obveznosti v določenem roku ne izpolni, pride v zamudo (prvi odstavek 299. člena OZ). Le če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ) oziroma, če roka tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne (drugi odstavek 574. člena OZ).
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00016358
ZVPSBNO člen 4, 16, 16/3, 21. OZ člen 164, 164/3, 168, 168/2, 352. ZPP člen 161, 161/1, 161/3, 286. URS člen 23, 26. ZBPP člen 46, 46/3.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravica do povrnitve škode - odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost države - objektivna odgovornost države - vzročna zveza - višina odškodnine - soodgovornost - zastaranje odškodninske terjatve - prekluzija trditev - sosporništvo
Pritožba tožene stranke nima prav glede očitka, da ni podana vzročna zveza med ugotovljeno kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in škodo, ki je v izgubi tožnikove nepremičnine. Argumenti tožene stranke, da dolgotrajno sojenje redoma ter življenjsko oziroma razumno pričakovano ne pripelje do prodaje nepremičnine in ob tem sklicevanje na pravilno uporabo teorije o adekvatni vzročnosti, v okoliščinah obravnavane zadeve ne pridejo v poštev. Po tej teoriji je treba med pravno relevantne vzroke za škodo upoštevati tisto ravnanje (dejanje ali opustitev), ki praviloma ustreza nastanku škode. Vzročne zveze ni v primerih, ko gre za nenavadne ali izredne dogodke, za kar pa v tej zadevi ne gre. Prodaja tožnikove nepremičnine v izvršilnem postopku, posebej zato, ker je nanjo tožnik tekom postopka vztrajno opozarjal, ni neka izjemna, vzročno neobičajna posledica, ki je sodišča ne bi mogla pričakovati.
Za presojo vzročne zveze je odločilno, da je prepočasno odločanje o veljavnosti izvršilnega naslova povzročilo tožniku škodo, saj če bi bilo o njem odločeno pred koncem izvršbe, bi lahko izvršbo na nepremičnino preprečil.
Škoda je tožniku nastala ob izgubi nepremičnine, to pa je bilo šele s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine v izvršilnem postopku, kar pomeni, da zastaralni rok do vložitve tožbe še ni potekel.
Vrednost nepremičnine je ocenjena glede na sedanje tržne razmere, saj ne gre za čisto denarno terjatev, temveč za odškodnino za nereparirano premoženjsko škodo.
Odločanje po stanju ob izdaji odločbe pomeni v procesnem smislu, da odloča o tožbi in v njej vsebovanem tožbenem zahtevku v tožbi navedene tožeče stranke in tožene stranke, razen če ni med samim postopkom do izdaje odločitve prišlo do dopustne subjektivne spremembe tožbe.
J. d.o.o. je položaj obligacijsko pravnega upravičenca pridobila šele po izdaji izpodbijanega sklepa, kar pa ji ne daje upravičenja pravdne stranke.
Stranka je stvarno legitimirana (legitimatio ad causam), če je nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katero se nanaša civilni spor. Zato, da nastopa v pravdi, ni treba izkazati stvarne legitimacije, temveč zadostuje njeno zatrjevanje. Stvarna legitimacija se nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pravdno upravičenje, procesna legitimacija (legitimatio ad processum) pa pomeni, da pripada stranki upravičenje sprožiti konkreten spor. Obstoj procesne legitimacije je procesna predpostavka. Če stranka nima procesne legitimacije, je treba tožbo zavreči.
Sodišče prve stopnje je glede na določbo 57. člena ZFPPIPP moralo ugotavljati obstoj procesne legitimacije tožeče stranke in ne stvarno pravne legitimacije tožeče stranke. Tožeča stranka bi pridobila procesno legitimacijo za vložitev obravnavane tožbe le tedaj, če bi o terjatvi, pridobljeni na podlagi cesije, stečajno upraviteljico stečajnega dolžnika obvestila do izteka roka za vložitev tožbe, dokazni postopek pa je pokazal, da temu ni tako.
pobotni ugovor - popolnost ugovora - določenost pobotnega ugovora - materialno procesno vodstvo - pomoč neuki stranki brez pooblaščenca
Ne drži pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo ravnati s pobotnim ugovorom toženca kot z nepopolno vlogo, saj je življenjski dogodek v zadostni meri opisal in individualiziral, da ga je mogoče ločiti od vseh drugih dogodkov. Vprašanje pa je, ali je uspel z zatrjevanjem in dokazovanjem pravnih posledic, ki jih je hotel v postopku doseči.
Na pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo v večji meri opraviti materialno procesno vodstvo v skladu z 285. členom ZPP, pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje toženca na naroku kar trikrat opozorilo, da dopolni trditve svojega pobotnega ugovora. Prvostopenjska razpravljajoča sodnica bi sicer tožečo stranko lahko opozorila na manjkajoče navedbe in dokaze, ni pa bila tega dolžna storiti. Zato tudi ni zagrešila očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.
odločba o kazenski sankciji - nepravilna odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - kvalificirana oblika kaznivega dejanja
Pritožba pravilno ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo predvsem teže storjenega kaznivega dejanja, ki se kaže v višini protipravne premoženjske koristi, ki jo je obdolženec pridobil v znesku 235.800,00 EUR, kar za več kot štirikrat presega znesek 50.000,00 EUR, ki predstavlja mejo, na podlagi katere temeljna oblika kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti zaradi višine pridobljene premoženjske koristi ali povzročene škode preide v kvalificirano obliko, kakor tudi, da je oškodovani KZ H. nastala premoženjska škoda v višini 124.672,62 EUR. Navedena višina pridobljene protipravne premoženjske koristi, kakor tudi višina nastale škode, sta tako visoki, da tudi po presoji pritožbenega sodišča narekujeta izrek kazni zapora in ne utemeljujeta izreka pogojne obsodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00020554
ZFPPIPP člen 60, 60/4, 299, 299/3, 299a, 310, 310/3. URS člen 33, 158. ZPP člen 319.
prijava izločitvenih pravic - ponovna prijava prerekane izločitvene pravice - naknadno spremenjene okoliščine - vzpostavitev etažne lastnine - načelo pravnomočnosti - uveljavitev prerekane izločitvene pravice v pravdi - objektivne meje pravnomočnosti - dejanska in pravna podlaga zahtevka - pravica do zasebne lastnine in dedovanja - pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija
Ni podana procesna ovira pravnomočnosti po 319. členu ZPP, saj o sami izločitveni pravici upnika na poslovnem prostoru - lokalu (s sodbo) še ni bilo pravnomočno odločeno. Takšna razlaga je, po presoji pritožbenega sodišča, tudi v skladu s 158. členom Ustave, ki lastnost pravnomočnosti pripisuje zgolj pravnim razmerjem, urejenim s pravnomočno odločbo državnega organa. Načelo pravnomočnosti zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti, predvsem zato, da bi se varovale pridobljene pravice.
ZFPPIPP ne vsebuje določbe, ki bi stečajnemu upniku v primeru, da je njegova izločitvena pravica po prvi prijavi prerekana, prepovedovala, da le-to ponovno prijavi.
V tretjem odstavku 310. člena ZFPPIPP je sicer določeno, da upnikova izločitvena pravica preneha, če v roku enega meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe po prvem ali drugem odstavku tega člena. Vendar pa je treba, po presoji pritožbenega sodišča, določbo tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP razlagati ob upoštevanju objektivnih mej pravnomočnosti tako, da izločitvena pravica preneha le z ozirom na uveljavljeno pravno in dejansko podlago zahtevka. Nenazadnje je lastninska pravica ustavna kategorija in kot taka uživa posebno varstvo, zato se v njo lahko posega zgolj v omejenih, v zakonu izrecno določenih pravilih. Drugačna razlaga določb ZFPPIPP, ki bi širila primere, v katerih izločitvena pravica preneha, bi po presoji pritožbenega sodišča pomenila poseg v pravico iz 33. člena Ustave RS.