ZZVZZ člen 44a, 44a/1, 44a/2, 44b.. ZPP člen 154, 362.
povračilo stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji
Tožnici ni bil zagotovljen niti izveden operativni poseg vse do marca 2018, ko je bil ta opravljen v Londonu. V okoliščinah obravnavanega primera so bile zato v Sloveniji dejansko izčrpane možnosti zdravljenja iz 44.a člena ZZVZZ, z operativnim posegom v tujini 7. 3. 2018 pa je prišlo do bistvenega izboljšanja in preprečitve nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja.
Treba je ločiti med mnenjem in priporočili lečečih specialistov ter izvedenskim mnenjem izvedencev. Lečeči specialist pacienta zdravi, medtem ko izvedenci v skladu s pravili znanosti in stroke objektivno ocenjujejo obstoj določenih dejstev, konkretno obstoj preostale delovne zmožnosti. Pri tem morajo upoštevati tudi definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija. Zato se mnenja izvedenskega organa lahko tudi razlikujejo od mnenj in predlogov lečečih specialistov.
ZPP člen 253, 254, 254/2.. ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/3, 69.
ugotavljanje stopnje invalidnosti - dokaz z zaslišanjem izvedenca - status zavarovanca - poslabšanje zdravstvenega stanja - razveljavitev sodbe
Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ima tožnica objektivne zdravstvene težave, ki omejujejo delazmožnost pod splošnimi pogoji že od operacije skolioze v nivoju TH4 do L4 dalje 24. 6. 2006. Tedaj še ni bila zaposlena, je pa potrebovala poklicno usmeritev, kot je napisal ortoped v izvidu 21. 2. 2021.
Zato je potrebno, da sodišče ugotovi, kakšne omejitve pri delu je tožnica potrebovala pred nastopom zaposlitve, poleg tega pa je potrebno ugotoviti, kakšne omejitve pri delu potrebuje od nastopa dela dalje, ali je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in torej do poslabšanja ter če spremembe vplivajo na tožničino zmožnost opravljanja svojega poklica definiranega v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v skladu z novejšo pravno teorijo in sodno prakso preseženo starejše stališče, da je vzpostavitev prejšnjega stanja primarna obveznost odgovorne osebe. Iz prvega odstavka 164. člena OZ namreč izhaja splošno pravilo, po katerem ima oškodovanec pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode. Glede na to, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka sejemsko opremo našla, bi okoliščine primera opravičevale, da bi to opremo tudi vrnila toženi stranki, ne pa da bi zanjo morala plačati denarno odškodnino. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji navajala, da naturalna restitucija v obravnavanem primeru ni možna, ker tožeča stranka ni našla celotne sejemske opreme oziroma razstavnega prostora, ki ga je brez vseh delov nemogoče sestaviti. Vendar, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni podala zadostnih trditev, niti dokazov, da je oprema (najdena zgolj delno) zanjo neuporabna in bi bila zato upravičena do denarnega nadomestila.
umik tožbe - pravdni stroški po umiku tožbe - umik takoj po izpolnitvi
Tožeča stranka je umaknila tožbo v treh dneh po plačilu, kar je bilo takoj po izpolnitvi zahtevka. Zato mora tožena stranka sama kriti svoje pravdne stroške.
stroškovna odločitev - povrnitev stroškov postopka - kriterij uspeha strank - upoštevanje uspeha po fazah postopka - dopuščena revizija - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - separatni stroški
Sodišče prve stopnje je utemeljeno uporabilo kriterij uspeha (154. člen ZPP), ki je temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov. Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Posamezne faze postopka in uspeh strank na posamezni stopnji niso pomembni. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba.
Dejstvo, da je bila tožba prvotno zavržena še pred vročitvijo toženki, oziroma, da v delu postopka toženka ni sodelovala, na njeno obveznost povrnitve stroškov vseh faz postopka nima nobenega vpliva.
Ob tem, ko pritožba tako zaključek sodišča prve stopnje o sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa problematizira povsem neobrazloženo, se na povsem načelni ravni dotika tudi zaključka sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti pripora, ko le v predlogu, kako naj pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi spremeni izpodbijani sklep in pripor nadomesti s hišnim priporom, namiguje na to, da pripor ni neogibno potreben omejevalni ukrep. Sodišče prve stopnje se je izreklo, da je pripor edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti in begosumnosti in da milejši ukrepi ne pridejo v poštev. Pritožba razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za utemeljitev neogibne potrebnosti pripora, ne problematizira, zaradi česar zgolj načelnemu izpodbijanju zaključka o neogibni potrebnosti pripora, ko je slednji zaključek za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiv, ni bilo moč priznati uspeha.
procesna legitimacija za pritožbo - sklep o prodaji - predkupni upravičenec
Pritožnica, ki ni upnica v tem stečajnem postopku, nima procesne legitimacije za vložitev pritožbe zoper sklep o prodaji premoženja stečajnega dolžnika.
prepoved medsebojnega vznemirjanja - dostop na javno pot - vznemirjanje lastnika nepremičnine - tožba za prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - prestavitev poti
Ker je tožnik uporabo dotedanje poti preprečil, so lastniki sosednjih parcel vzpostavili nov odsek poljske poti, zato ni bilo poseženo v dotedanji način tožnikovega dostopa na javno pot.
zavrženje pritožbe - stranski intervenient - potek roka za pritožbo - prepozna pritožba
Glede na 201. člen ZPP, ki izrecno določa, da mora intervenient sprejeti spor v stanju, v katerem je, ko je stopil vanj, je bistveno, da se je za toženo stranko pritožbeni rok iztekel 20. 4. 2022. Le najpozneje do navedenega dne bi lahko pravočasno pritožbo vložil tudi stranski intervenient na strani toženca. Ker pa je redno pravno sredstvo vložil šele 20. 5. 2022, ko je pritožbeni rok za stranko, kateri se je priključil, že zdavnaj potekel (toženi zavod je pritožbo vložil 20. 4. 2022), je ob pravilni uporabi 333. člena v zvezi z 201. členom ZPP mogoče zaključiti le, da je 12. 5. 2022 vložena pritožba stranskega intervenienta prepozna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00060905
ZPP člen 110, 110/2, 142, 142/1, 142/2, 243. ZGJS člen 76, 76/1. ZLNDL člen 3, 3/1. URS člen 22, 33, 69.
vročitev izvedenskega mnenja strankam - rok za odgovor - način vročanja - vročanje v poštni predal - predlog za podaljšanje sodno določenega roka - osebno vročanje - litispendenca - razmerje med ZVEtL in SPZ - lastninjenje po ZGJS - lastninjenje pred zlndl na podlagi zgjs - vpis lastninske pravice na podlagi zlndl - grajeno javno dobro - nepremičnina v splošni rabi - pravica uporabe - razlastitev - pravica do zasebne lastnine
Ker sodišče toženi stranki ni osebno vročilo izvedenskega mnenja, ni kršilo 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Če je tožena stranka menila, da je bil rok za odgovor na izvedensko mnenje prekratek, bi morala sodišču predlagati podaljšanje sodno določenega roka (drugi odstavek 110. člena ZPP).
Tudi če je bilo v zadevi, ki se vodi po ZVETL-1, zaradi ugotovitve pripadajočega zemljišča k stavbi odločeno, da sklop parcel predstavlja skupno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del dveh stavb oziroma da predstavlja skupno lastnino vsakokratnih etažnih lastnikov stavb, odločitev v tej pravdni zadevi etažnih lastnikov ne veže, saj niso bile stranke tega postopka in se torej na njih subjektivne meje pravnomočnosti ne raztezajo. Okoliščina, da gre za odločanje o stvarnih pravicah, ki sicer po materialnem pravu učinkujejo erga omnes, še ne pomeni, da tudi sodba glede stvarne pravice učinkuje erga omnes. Sodba v tej zadevi učinkuje le med strankama postopka.
Bistveno je, da so bile ob uveljavitvi ZGJS na nepremičninah že zgrajene ceste (v času družbene lastnine) in so se po tedaj veljavnih predpisih štele za javno površino, na katerih je imela dejansko pravico uporabe tožeča stranka in je na podlagi ZGJS v postopku lastninjenja pridobila lastninsko pravico. Tožena stranka pravice uporabe in posesti ni imela od trenutka, ko so ceste prešle v splošno rabo, in obstoj oblastnega akta ter razglasitev za javne ceste ali javno dobro ni bilo potrebno.
Prvostopno sodišče ni kršilo določb 33., 67. in 69. člena Ustave RS, saj v konkretnem primeru ne gre za razlastitveni postopek. Toženi stranki lastninska pravica ni bila odvzeta, saj nikoli ni bila lastnica spornih nepremičnin, temveč je prišlo le do materialnopravno napačne vknjižbe na podlagi ZLNDL.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00061118
KZ-1 člen 29, 29/3, 37, 37/1, 123, 123/1. ZKP člen 371, 371/2, 378, 378/4.
napeljevanje h kaznivemu dejanju - kaznivo dejanje hude telesne poškodbe - javna seja - videokonferenca - kršitev pravice do obrambe - opis kaznivega dejanja - zavrnitev dokaznih predlogov - kvalitativni in kvantitativni eksces
Po oceni pritožbenega sodišča ima namreč obdolžencu očitano kaznivo dejanje, kot je opisano in izhaja iz izreka napadene sodbe vse njegove zakonite znake in sicer je v zadostni meri opisano napeljevanje, način storitve in tudi njegove posledice, zato je tudi kvalifikacija obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, pravilna.
zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - stiki - izvajanje stikov - stiki v korist otroka - preselitev zakonca in otrok - preživnina - potrebe otroka - pridobitne zmožnosti zavezanca - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - izvedensko mnenje - korist mladoletnega otroka
Sodišče je potrebe deklice ocenilo v višini najmanj 300 EUR, kar je glede na primerljive primere iz sodne prakse na spodnji meji potreb osemletnega otroka. Pritožbeno sodišče je prepričano, da so dejanski stroški, upoštevajoč izvajanje interesnih dejavnosti in potrebne prevoze od doma do šole, višji. Zato je ne glede na nižje dohodke nasprotna udeleženka, ki ima ustrezen poklic in bi lahko zaslužila več, pa se je po lastni izbiri odločila drugače, za preživljanje A. A. dolžna prispevati 150 EUR mesečno. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da ima pritožnica visoke stroške s prevozi deklice na stik in s stika, a je to posledica njene odločitve, da se preseli v oddaljen kraj.
ZPP v 335. členu določa, kaj mora pritožba obsegati. Gre za navedbo sodbe oziroma sklepa zoper katerega se vlaga, izjavo da se sodba oziroma sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge ter podpis pritožnika. Vsega tega vloga tožnice ne vsebuje. Ker niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, je sodišče prve stopnje vlogo, ki jo je štelo kot pritožbo, na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP utemeljeno zavrglo.
V sodni praksi se je oblikovalo stališče, da mora biti obseg in podrobnost pojasnila v obratnem sorazmerju z nujnostjo posega, da se mora opozorilo nanašati na redna tveganja posameznega medicinskega posega, kamor spadajo tipična in statistično pogostejša tveganja in da mora opozorilo upoštevati tudi redka tveganja predvidenega posega, če ta lahko v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljene bolezni ali ga celo presegajo in bi lahko vplivala na pacientovo privolitev.
Neizpolnitev oz. nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti je odškodninsko pravno pomembna le takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen in bi moral biti, ter če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda.
Pojava KRBS in sinovitis glede na konkretne okoliščine ne predstavljata tipičnega in rednega tveganja opravljenega posega o katerem bi morala biti opozorjena tožnica v okviru pojasnilne dolžnosti.
Kljub zatrjevanim nevšečnostim po posegu v konkretnem primeru ni podan položaj, ko bi uresničeno tveganje pacientkino življenje in zdravje ogrožalo bolj, kot nevarnost, ki ji je grozila v primeru ne izvedbe posega.
vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za zamudo - dokazovanje plačila sodne takse
Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da se tožena stranka niti ne sklicuje na zamudo, temveč, da je sodno takso pravočasno plačala. Se pravi pri njej ni zamude po prvem odstavku 116. člena ZPP, pač pa ima težave z dokazovanjem plačila sodne takse. Vendar to ne more biti vsebina predloga za vrnitev v prejšnje stanje.
poseben sklep o stroških - rok za pritožbo - pritožba zoper sodbo - pritožba zoper sklep o stroških postopka - odločitev o stroških postopka v sodbi - končna odločba
Nezakonito izdani posebni sklep o stroških je sestavni del sodbe o glavni stvari, kar pomeni, da mora biti rok za pritožbo zoper tak sklep enak roku za pritožbo zoper sodbo (30 dni), ne pa 15 dni.
V tem sporu je ključnega pomena ugotovitev, ali so za tožnico v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja in ali je z zdravljenjem v tujini utemeljeno pričakovati izboljšanje ali preprečitev slabšanja njenega zdravstvenega stanja. Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. V izpodbijani sodbi je o izčrpanih možnosti zdravljenja tožnice v Sloveniji glede na njeno trenutno zdravstveno stanje utemeljitev oprta predvsem na ugotovitev iz predhodnega upravnega postopka, medtem ko odgovora na vprašanje, ali je z zdravljenjem v tujini pričakovati izboljšanje zdravstvenega stanja tožnice, v sodbi sodišča prve stopnje ni, saj izpolnjevanje tega pogoja sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.
Razlog za zavrnitev dokaznega predloga za pridobitev strokovnih mnenj klinike B. in klinike C. UKC D. ni naveden niti v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (287. člen ZPP) niti v sodbi. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje je zato podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZPP člen 249.. ZDSS-1 člen 19.. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 38, 49, 49/2.
nagrada za izvedensko mnenje - zbiranje dodatne dokumentacije - poštni stroški - sprememba sklepa
Iz naslova zbiranja dodatne medicinske dokumentacije ob neizkazanem obsegu ni mogoče priznati 2-krat po 153,00 EUR, ne glede na to, da sta v Fakultetni komisiji sodelovala dva medicinska strokovnjaka. Pritožbeno sodišče je že večkrat zavzelo povsem jasno stališče, da 38. člena Pravilnika ni mogoče pravilno uporabljati na način, da bi se za zbiranje oz. pribavo zdravstvenega kartona priznavalo po 2-krat isti znesek, saj medicinske dokumentacije oz. zdravstvenega kartona ni pridobil vsak član izvedenskega organa posebej, temveč je bil ta pribavljen le enkrat.
Pravilno je tudi toženkino stališče, da v 2. odst. 49. člena Pravilnika ni podlage za priznanje 10,00 EUR poštnih stroškov. Ta ureja povračila stroškov za različne meritve, analize in preiskave, torej aktivnosti, ki so potrebne za zbiranje podatkov, na katere se opira izvedensko mnenje. Poštni stroški niso izdatki iz 2. odst. 49. člena Pravilnika. Stroške iz navedenega naslova bi bilo mogoče priznati le, če bi bili izkazani s predloženimi računi.