DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014460
OZ člen 149.
nezgoda pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost - soprispevek - nevarna dejavnost - višina odškodnine
Tožnik se je poškodoval na delu pri toženi stranki, ko je pri demontaži konzole oziroma podpore za dvigovanje strehe ta padla, zdrsnila z vijakov in mu ob rezervoar stisnila ramo in prsni koš. Tožnik je opravljal delo, pri katerem se konzola odstrani iz fiksnega položaja, torej postane gibljiva. To pa je, ob dejstvu, da gre za več sto kilogramov težak predmet, okoliščina, zaradi katere je takšno delo mogoče označiti za nevarno. Šlo je tudi za delo na gradbišču, ki v skladu s sodno prakso predstavlja nevarno dejavnost. Zato je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožnik bi moral pred odvijačenjem vijakov konzolo pripeti na kavelj žerjava in bi se moral s sodelavcem, s katerim sta izvajala demontažo konzole, dogovoriti o zaporedju delovnih operacij ter o načinu dela. Zato znaša njegov soprispevek k nastanku škode 10 %.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-3, 54. ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - ekonomski rizik poslovanja - transformacija pogodbe o zaposlitvi - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - sodna razveza - višina denarnega povračila
Tožnikovo delo v celotnem obdobju njegove zaposlitve pri toženi stranki po večih pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni bilo začasne narave. Tožnik je bil pri toženi stranki dejansko zaposlen iz razloga ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z vsakokratnim obsegom naročil poslovnih partnerjev in ne iz razloga začasno povečanega obsega dela. Ker ni bil podan v pogodbah o zaposlitvi zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (začasno povečan obseg dela), je na podlagi 54. člena ZDR potrebno šteti, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadanih odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to ne bi vplivalo na tožnikov položaj. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in mu razliko tudi izplačala. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF-a, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju o tožbi to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči, v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa tožbeni zahtevek zavrniti.
V obravnavani zadevi tožnica po poteku dveh mesecev od vložitve pritožbe tožene stranke ni pozvala, da v naslednjih 7 dneh izda odločbo o pritožbi zoper prvostopenjski upravni akt, s katerim je bila zavrnjena njena vloga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči, sicer bo vložena tožba. Zato v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko sojenje. Ker vsebinsko sojenje ob neizpolnjeni procesni predpostavki iz 2. odstavka 72. člena ZDSS-1 (nova zahteva stranke) ni dopustno, je z izpodbijanim sklepom tožba pravilno zavržena.
dodatek k plači - dejansko opravljanje dela - vojak - dodatek zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev
Dodatek k plači iz 59. člena ZSSloV (dodatek zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev) je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS, saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oz. dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do dodatka. Ker v sklepu Vlade RS z dne 17. 12. 2009 med dolžnostmi, na katerih so javni uslužbenci na podlagi 2. odstavka 59. člena ZSSloV upravičeni do 20 % dodatka, formacijska dolžnost tožnice ni določena, je tožena stranka v Formaciji pravilno določila, da delavcu na formacijski dolžnosti, na kateri je bila razporejana tožnica, dodatek v višini 20 % ne pripada. Zato so na tej podlagi izdane odločbe, katerih odpravo zahteva tožeča stranka v tem sporu, pravilne in zakonite.
Ker tožnica v spornem obdobju tudi dejansko ni opravljala dela, za katera je bil s sklepom Vlade RS v spornem obdobju določen 20 % dodatek na osnovno plačo, ampak je opravljala delo svoje formacijske dolžnosti, na katero je bila razporejena, ji navedeni dodatek ne pripada.
Pritožba je delno utemeljena v delu, v katerem oporeka zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 20 % dodatka za čas od 26. 9. 2012 do 1. 11. 2012. Tožnici je bila pravica do 20 % povečanja osnovne plače priznana z odločbo tožene stranke od vključno 26. 9. 2012 dalje, tožena stranka pa je z obračunavanjem ter izplačevanjem 20 % dodatka pričela šele s 1. 11. 2012. Sodišče prve stopnje je zato preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu, v kolikor se nanaša na obračun bruto in izplačilo neto dodatka k osnovni plači v višini 20 %, ne da bi preverilo dejansko stanje oziroma pravilnost obračuna in izplačila plače glede na odločbo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter delno razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo dodatka za september in oktober 2012.
DELOVNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0013801
ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 155. ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/2 – 3, 354, 355, 355-6.
stečaj - povrnitev stroškov postopka – nastanek terjatve za povrnitev stroškov – zapadlost terjatve na povrnitev stroškov postopka – sklep o stroških
V obravnavanem primeru je stečajna upraviteljica priznala prijavljeno terjatev, zato se šteje, da je tožena stranka zahtevek izpolnila (čeprav bo priznana terjatev poplačana kasneje v okviru stečajnega postopka), oziroma da je tožnik s svojim zahtevkom v tem delu uspel, pri čemer ni bistveno, da ni bilo predlagano nadaljevanje postopka v roku, ki je določen v ZFPPIPP. Zato je ob smiselni uporabi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške, odmerjene ob upoštevanju uspeha obeh strank v tem individualnem delovnem sporu.
Terjatev za povrnitev stroškov postopka je v obravnavani zadevi nastala šele z izpodbijanim sklepom. Iz tega razloga za terjatve iz naslova pravdnih stroškov v individualnih delovnih sporih, ki so bili začeti zoper delodajalca, preden je bil nad njim začet stečajni postopek, pa o njih še ni bilo odločeno s sodno odločbo, ne velja obveznost prijave v stečajnem postopku, saj ne gre za terjatve, ki so nastale pred začetkom stečaja. Zato se nanje ne nanaša določba 3. točke 2. odstavka 60. člena ZFPPIPP. Stečajni dolžnik poravnava stroške, o katerih pravdno sodišče odloči v pravdah, ki se končajo po začetku stečajnega postopka, iz stroškov stečajnega postopka (354. člen, 6. točka 355. člena ZFPPIPP).
Zmotno je stališče, da policisti niso imeli pravice obdolženemu odrediti preizkusa alkoholiziranosti, ker v času odreditve preizkusa alkoholiziranosti ni bil udeleženec cestnega prometa. Da obdolžencu ni mogel biti odrejen preizkus alkoholiziranosti na kraju prekrška, je namreč s svojim ravnanjem povzročil obdolženi sam, ki je kraj prometne nesreče zapustil.
ZSVarPre člen 12, 12/3, 49, 49/1. ZDoh-2 člen 23. ZPIZ-1 člen 143, 143/1.
varstveni dodatek - lastni dohodek - invalidnina za telesno okvaro
Invalidnina za telesno okvaro, do katere je upravičen zavarovanec, pri katerem nastane izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne (1. odstavek 143. člena ZPIZ-1), se šteje med lastni dohodek, ki se ugotavlja pri odločanju o upravičenosti do varstvenega dodatka.
Tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi ZOPRZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne more izboljšati pravnega položaja. Bistveno za odločitev v zadevi je, da je nova odločba, izdana na podlagi določb ZOPRZUJF, postala pravnomočna. Z njo je tožena stranka odločila, na kakšen način se tožnici za nazaj izplača pripadajoča razlika in ji to razliko tudi izplačalo. Z ZOPRZUJF je bilo vprašanje rešeno na takšen način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnim zneskih, kar pomeni brez obresti (2. člen ZOPRZUJF).
Tožnik je s tem, ko je sporno elektronsko sporočilo poslal na elektronske naslove določenih oseb, še preden je bilo to sprejeto na svetu zavoda, kršil pravila organizacije dela in poslovanja pri toženi stranki, ki je bilo običajno tako, da je bilo posredovanje podatkov tožene stranke tretjim možno le, če je bilo poslovno poročilo sprejeto na svetu zavoda in je direktor odobril posredovanje teh podatkov. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil svoje delovne obveznosti. Vendar pa tožniku v zvezi z očitano kršitvijo ni mogoče očitati naklepnega ravnanja. Zgolj dejstvo, da tožnik elektronskega sporočila ni poslal pomotoma, ampak ga je poslal namenoma, še ne pomeni, da je tudi namenoma oziroma naklepno kršil svoje obveznosti oziroma navodila delodajalca. Naklep tožnika bi bil podan, če bi se tožnik zavedal svojih obveznosti in navodil tožene stranke, pa bi jih namerno kršil. Tožniku ni mogoče očitati naklepnega ravnanja, saj je ravnal v dobri veri in v dobro tožene stranke. Zato odpovedni razlog za izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni podan in je izpodbijana izredna odpoved nezakonita.
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožnik takse za pritožbo ni dolžan plačati, ker je tudi ni bil dolžan plačati za tožbo. Po predhodnih in končnih določbah (1. odstavek 26. člena ZST-1) se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Ob vložitvi tožbe dne 24. 1. 2013 ni obstajala taksna obveznost v individualnih delovnih sporih premoženjske narave, zato je tožnik ni bil dolžan plačati. Ta obveznost je nastala z novelo ZST-1B in velja za postopke in dejanja, ki so opravljena po uveljavitvi tega zakona. Ker je tožnik po uveljavitvi tega zakona vložil pritožbo, je nastala taksna obveznost po ZST-1B in sicer po taksni tarifi 2.3.2.1 tudi za postopek o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari v individualnih delovnih sporih premoženjske narave.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožena stranka je tožniku utemeljeno izdala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker spornega dne v I. izmeni med preventivnim vzdrževanjem na liniji, kljub opozorilom s strani nadrejenega, ni uporabljal prepisanih varnostnih očal, s čimer je kršil predpise o varstvu pri delu ter pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.
Tožnik v tretji prekat stroja ni nalil olja. Zato je prišlo do okvare stroja in zaustavitve proizvodnje. Tožnik je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Upnik je z vložitvijo predloga za odlog pristal oziroma povzročil to, da je izvršba začasno zastala, in je tako pristal v omejitev načela hitrosti v izvršilnem postopku, ki ga zakon določa prav v interesu upnika, da bi čim prej dosegel izterjavo svoje terjatve. Dolžniku je praviloma tak zastoj v postopku izvršbe le v korist, sicer s predlogom upnika ne bi soglašal.
Ugovorni razlog iz 9. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ predstavlja enega izmed opozicijskih ugovornih razlogov, ki se nanašajo na samo terjatev. Gre za materialnopravni ugovor proti sami terjatvi, da je izvršba začasno ovirana, ker je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki pa še ni potekel.
Sklenjenega dogovora, da upnik svoje dispozitivne pravice do začetka sodnega postopka prisilne izvršbe začasno ne bo uveljavil, nikakor ni mogoče razlagati tako široko, da bi imel posledice tudi na materialnem področju - glede same terjatve.
Za terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku (296. člen ZFPPIPP), velja, da so priznane, če jih prizna upravitelj in jih ne prereka nobeden od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP). Priznanje takšnih terjatev ima značaj pravnomočno razsojene zadeve, tako ugotovljene terjatve pa mora upravitelj upoštevati pri glavni razdelitvi. Upnik, katerega terjatev je prerekana, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če ni v 301. ali 302. členu ZFPPIPP drugače določeno (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP).
Ker je bila tožnici terjatev, prijavljena (tudi) kot navadna, priznana, slednja dejansko ni imela razloga pritoževati se zoper sklep o preizkusu terjatev, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja.
Tožnica utemeljeno opozarja tudi na dejstvo, da terjatve, ki ima naravo stroškov postopka, v stečaju ni treba prijaviti, tako da tudi ni bilo za pričakovati, da jo bo upravitelj, ki njenemu primarnemu predlogu, da naj se terjatev poplača kot strošek postopka, ni sledil, napotil na pravdo. Tudi, če bi jo, tožnica ne bi imela (le) ugotovitvene tožbe temveč dajatveno. Njen interes glede terjatve, za katero zatrjuje, da „deli usodo“ stroškov postopka, namreč ni (le) v tem, da se ugotovi obstoj takšne terjatve, ampak da pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v individualni izvršbi doseže poplačilo take terjatve (to izhaja tudi iz odločbe VS RS VIII Ips 195/2006 z dne 19. 12. 2006).
invalidnost III. kategorije - pravica do premestitve - telesna okvara - invalidnost I. kategorije - telesna okvara
Pri tožnici ne gre za popolno nezmožnost za delo in za stanje po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 (I. kategorijo invalidnosti). Tožnica je še vedno zmožna za delo z omejitvami, zato je pri njej podana invalidnost III. kategorije in s tem stanje po 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1.
Pri tožnici ne gre za nobeno od stanj po veljavnem Seznamu telesnih okvar, zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
reaktivacija - ponoven obstoj preostale delovne zmožnosti - invalid I. kategorije - sprememba zdravstvenega stanja
Pri tožniku še ni izkazano tolikšno izboljšanje zdravstvenega stanja, da bi bilo pri njem mogoče ugotoviti ponoven obstoj preostale delovne zmožnosti vsaj za polovični delovni čas. Še vedno je podan dejanski stan iz 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega je uživalec invalidske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih posamičnih upravnih aktov ter na priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni utemeljen.
ZDR člen 4, 109. Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti člen 18. Zakon o kolektivnih pogodbah člen 4.
Odpoved pravici do odpravnine in njenemu izplačilu predstavlja nedopustno razpolaganje s pravicami iz delovnega razmerja in je v nasprotju s 109. členom ZDR.
V skladu z 18. členom Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti Slovenije, ki velja za toženo stranko, višina odpravnine, ki pripada delavcu zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, lahko presega desetkratnik osnove iz ZDR. Ker je bila s panožno kolektivno pogodbo dogovorjena višja odpravnina, jo mora tožena stranka izplačati v višjem znesku. Zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo razliko v odpravnini v višini, ki presega 10-kratnik osnove.