ZDR člen 4, 109. Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti člen 18. Zakon o kolektivnih pogodbah člen 4.
Odpoved pravici do odpravnine in njenemu izplačilu predstavlja nedopustno razpolaganje s pravicami iz delovnega razmerja in je v nasprotju s 109. členom ZDR.
V skladu z 18. členom Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti Slovenije, ki velja za toženo stranko, višina odpravnine, ki pripada delavcu zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, lahko presega desetkratnik osnove iz ZDR. Ker je bila s panožno kolektivno pogodbo dogovorjena višja odpravnina, jo mora tožena stranka izplačati v višjem znesku. Zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo razliko v odpravnini v višini, ki presega 10-kratnik osnove.
V obravnavani zadevi tožnica po poteku dveh mesecev od vložitve pritožbe tožene stranke ni pozvala, da v naslednjih 7 dneh izda odločbo o pritožbi zoper prvostopenjski upravni akt, s katerim je bila zavrnjena njena vloga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči, sicer bo vložena tožba. Zato v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko sojenje. Ker vsebinsko sojenje ob neizpolnjeni procesni predpostavki iz 2. odstavka 72. člena ZDSS-1 (nova zahteva stranke) ni dopustno, je z izpodbijanim sklepom tožba pravilno zavržena.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadanih odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to ne bi vplivalo na tožnikov položaj. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in mu razliko tudi izplačala. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF-a, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju o tožbi to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči, v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa tožbeni zahtevek zavrniti.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1 ZZRZI člen 40. ZPIZ-2 člen 429, 429/3. ZPIZ-1 člen 102, 102/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - invalidnost - nezmožnost opravljati delo - mnenje komisije
Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala mnenje, da tožena stranka kot delodajalec tožniku kot delovnemu invalidu, ki zaradi invalidnosti III. kategorije ni zmožen opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ne more nuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, brez ponudbe nove pogodbe po določbi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da mnenje komisije ni predstavljalo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker tožena stranka ni dokazala, da tožniku dejansko ni mogla zagotoviti ustreznega drugega delovnega mesta v skladu z omejitvami iz invalidske odločbe. Tožena stranka je s seznamom delodajalcev oziroma gospodarskih družb (iz katerega izhaja, da je tožena stranka iskala možnosti za ustrezno zaposlitev tožnika tudi pri drugih delodajalcih) dokazala, da tožniku ni mogla zagotoviti delovnega mesta, ustreznega omejitvam po odločbi ZPIZ, pri drugih delodajalcih in da je bil tožnik kar leto dni na čakanju na delo. Zato je bil podan zakonit in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, potem ko je tožena stranka prejela mnenje komisije.
Tožnik je s tem, ko je sporno elektronsko sporočilo poslal na elektronske naslove določenih oseb, še preden je bilo to sprejeto na svetu zavoda, kršil pravila organizacije dela in poslovanja pri toženi stranki, ki je bilo običajno tako, da je bilo posredovanje podatkov tožene stranke tretjim možno le, če je bilo poslovno poročilo sprejeto na svetu zavoda in je direktor odobril posredovanje teh podatkov. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil svoje delovne obveznosti. Vendar pa tožniku v zvezi z očitano kršitvijo ni mogoče očitati naklepnega ravnanja. Zgolj dejstvo, da tožnik elektronskega sporočila ni poslal pomotoma, ampak ga je poslal namenoma, še ne pomeni, da je tudi namenoma oziroma naklepno kršil svoje obveznosti oziroma navodila delodajalca. Naklep tožnika bi bil podan, če bi se tožnik zavedal svojih obveznosti in navodil tožene stranke, pa bi jih namerno kršil. Tožniku ni mogoče očitati naklepnega ravnanja, saj je ravnal v dobri veri in v dobro tožene stranke. Zato odpovedni razlog za izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni podan in je izpodbijana izredna odpoved nezakonita.
URS člen 36, 36/1. KZ-1 člen 74. ZKP člen 216, 216/1, 219, 237, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 372, 502.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - hišna prei-skava - izločitev dokazov - subjekt pravice do navzočnosti pri hišni preiskavi - prepoznava kot del poizvedovalnega dejanja - prepoznava kot del procesnega dejanja - protispisnost - kršitev kazenskega zakona - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - odločba o kazenski sankciji - odvzem premoženjske koristi
Subjekt pravice do navzočnosti pri hišni preiskavi po prvem odstavku 216. člena ZKP in prvega odstavka 36. člena Ustave ni pravno formalni lastnik stanovanja, ampak njegov dejanski uporabnik.
Če sodišče zavrne predlog posameznega procesnega udeleženca, nobene izmed določb Zakona o kazenskem postopku ne uporabi nepravilno. Odločanje o predlogih je namreč eno izmed bistev sojenja, katerega pravilnost v najširšem pomenu besede je predmet presoje po vloženih pravnih sredstvih. Druga stvar je, ko o udeleženčevem predlogu sploh ne bi bilo odločeno.
Ugovorni razlog iz 9. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ predstavlja enega izmed opozicijskih ugovornih razlogov, ki se nanašajo na samo terjatev. Gre za materialnopravni ugovor proti sami terjatvi, da je izvršba začasno ovirana, ker je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki pa še ni potekel.
Sklenjenega dogovora, da upnik svoje dispozitivne pravice do začetka sodnega postopka prisilne izvršbe začasno ne bo uveljavil, nikakor ni mogoče razlagati tako široko, da bi imel posledice tudi na materialnem področju - glede same terjatve.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-3, 54. ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - ekonomski rizik poslovanja - transformacija pogodbe o zaposlitvi - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - sodna razveza - višina denarnega povračila
Tožnikovo delo v celotnem obdobju njegove zaposlitve pri toženi stranki po večih pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni bilo začasne narave. Tožnik je bil pri toženi stranki dejansko zaposlen iz razloga ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z vsakokratnim obsegom naročil poslovnih partnerjev in ne iz razloga začasno povečanega obsega dela. Ker ni bil podan v pogodbah o zaposlitvi zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (začasno povečan obseg dela), je na podlagi 54. člena ZDR potrebno šteti, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca
Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Dne 17. 4. 2014 je toženi stranki vročil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca. Tožena stranka je tožniku 22. 4. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Tožnik v času od 15. 1. 2014 do 17. 4. 2014 ni delal iz razlogov na strani delodajalca. V obdobju od 15. 1. 2014 dalje ni bil napoten na čakanje na delo na domu. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2014 in njeno razveljavitev, saj tožena stranka ni imela podlage, da odpove pogodbo, ki jo je tožnik pred tem že odpovedal in je njegova odpoved takrat že pričela učinkovati.
otroški dodatek - vračilo preveč izplačanih sredstev - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
V skladu s 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1, je tožbo zoper dokončni upravni akt potrebno vložiti v 30 dneh od njegove vročitve. Ta predpostavka v obravnavani zadevi ni izpolnjena. Četudi bi zaradi sodnih počitnic rok za vložitev tožbe pričel teči šele 16. 8. 2014, je 30 dnevni rok, v katerem bi tožba morala biti vložena pri sodišču, da bi jo bilo mogoče šteti za pravočasno, potekel 15. 9. 2014. Sodišče je tožbo prejelo dne 23. 10. 2014. Zato je tožba na temelju 274. člena ZPP z izpodbijanim sklepom zakonito zavržena.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin, od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti, zato do obresti ni upravičen.
Primarno velja izpostaviti, da že sama gramatikalna razlaga citirane določbe kaže na to, da je (za njeno uporabo) potrebno 90 odstotni prag doseči oz. preseči) prav z uspešno prevzemno ponudbo in ne morebiti v času pred začetim oz. po končanem postopku s prevzemno ponudbo. Po presoji pritožbenega sodišča, ne more vzdržati (nasprotno) stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je prevzemnik presegel prag 90% vseh delnic ciljne družbe z glasovalno pravico na podlagi prevzemne ponudbe po določbah ZPre-1 ali morebiti že pred prevzemno ponudbo.
Objavljena sodna praksa je doslej obravnavala primer, ko ta prag ni bil dosežen na podlagi prevzemne ponudbe, temveč v trimesečnem poprevzemnem obdobju in je v tej zvezi zavzela stališče, da je potrebno položaje, ko je določena (neizpodbojna) domneva ustreznega nadomestila in ko posledično manjšinski delničarji nimajo možnosti sodnega preizkusa ponujene odpravnine, tolmačiti restriktivno.
Pritožbeno sodišče meni, da je to stališče potrebno uporabiti tudi v obravnavanem primeru, ko je bil 90 odstotni prag dosežen in presežen že pred dano prevzemno ponudbo.
odškodninska odgovornost delavca - nedopustno ravnanje - škoda - prodaja knjig - zastaranje
Tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki ni vrnila vseh knjig, ki jih je imela na zalogi, čeprav bi v skladu z internimi akti tožeče stranke to morala storiti. Njeno ravnanje je bilo hudo malomarno in v nasprotju z navodili delodajalca. Ob ugotovitvi, da so podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (da je škoda nastala, da jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, da je delavec ravnal nedopustno in da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škoda) in da je tožena stranka odgovorna za nastanek škode, ki je dokazana tudi po višini, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo odškodninskemu zahtevku.
ZSPJS člen 17, 17/1, 17a. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 3.
ocena delovne uspešnosti - obrazložitev ocene
Tožena stranka ima možnost oceno delovne uspešnosti, ki jo je dala javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi v sodnem postopku in ji ni mogoče naložiti, da javnega uslužbenca ponovno oceni, zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnila dane ocene glede na kriterije, ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.
ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1, 12/1-4. Pravilnik o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, subvencije prevoza za dijake in študente, oprostitve plačila socialno varstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika člen 5, 5/2.
plačilo vrtca - lastni dohodek
Sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe zakonodaje (ZUPJS in Pravilnika o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca...) pri izračunu dohodka tožničine družine neutemeljeno ni upoštevalo preživnine iz tekočega leta, ki jo je za mladoletnega sina dolžan plačevati njegov oče, zato ni pravilno izračunalo celotnega dohodka tožničine družine, niti povprečnega mesečnega dohodka na osebo po 20. členu ZUPJS. Zato ni bil pravilno uporabljen 24. člen ZUPJS o razvrstitvi v dohodkovni razred glede na povprečni mesečni dohodek na osebo, ne pravilno izračunan odstotkovni razpon mesečnega dohodka na osebo v primerjavi s povprečno mesečno plačo vseh zaposlenih v RS, niti delež oz. % cene programa vrtca, ki ga je za sporno obdobje dolžna plačati tožnica.
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 16, 16/1, 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Prvi odstavek 16. člena ZJSRS določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti tožene stranke, zato ne more pridobiti pravic po ZJSRS. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca prenehalo 3. 8. 2012, zahtevo pa je tožnik na sklad vložil 18. 3. 2012, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja, zato mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.
Sodišče prve stopnje je opravilo le en narok za glavno obravnavo, na katerem je sprejelo sklep, da se narok preloži za nedoločen čas, nato pa je na seji senata, na katero stranki nista bili vabljeni, sprejelo odločitev o zadevi. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka pričakovala, da bo sodišče prve stopnje pred izdajo končne odločbe opravilo še en narok za glavno obravnavo, ker tega ni opravilo, pa ji je odvzelo možnost, da bi pravočasno zahtevala povračilo (vseh) stroškov postopka (tretji odstavek 163. člena ZPP). S takim ravnanjem je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 291. člena ZPP. Ob smiselni uporabi te določbe, v skladu s katero predsednik senata naznani, da je glavna obravnava končana, ko senat misli, da je zadeva obravnavana, tako da se lahko izda odločba, bi namreč sodišče prve stopnje moralo s sklepom zaključiti glavno obravnavo, ker tega ni storilo, pa tožeča stranka ni mogla vedeti, da povračila stroškov ne bo imela več možnosti zahtevati, saj je bil narok predhodno preložen za nedoločen čas. Ta kršitev je vplivala tudi na zakonitost in pravilnost izpodbijanega dela sklepa, saj je odločitev o stroških postopka napačna, ker je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo (le) povračilo stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka priglasila v tožbi, čeprav so ji v nadaljnjem postopku na prvi stopnji nastali dodatni stroški.
Tožnica ni plačala sodne takse za tožbo, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožba umaknjena in je postopek ustavilo. Po določbi 3. odstavka 105.a člena ZPP se namreč šteje, da je vloga umaknjena, če sodna taksa za vlogo ni plačana v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks.
ZSVarPre člen 26, 26/1, 26/1-1, 26/1-10, 26/1-11. ZDIU12 člen 4, 4/4. ZUJF člen 152, 152/4.
subvencije najemnine za neprofitno stanovanje - denarna socialna pomoč
Na podlagi pravilno določenega ponderja je tožena stranka pravilno izračunala višino subvencije najemnine za neprofitno stanovanje in zneske denarne socialne pomoči, do katerih je bila tožnica upravičena na podlagi izpodbijanih dokončnih odločb, zato tožbeni zahtevek na njihovo odpravo ni utemeljen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014460
OZ člen 149.
nezgoda pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost - soprispevek - nevarna dejavnost - višina odškodnine
Tožnik se je poškodoval na delu pri toženi stranki, ko je pri demontaži konzole oziroma podpore za dvigovanje strehe ta padla, zdrsnila z vijakov in mu ob rezervoar stisnila ramo in prsni koš. Tožnik je opravljal delo, pri katerem se konzola odstrani iz fiksnega položaja, torej postane gibljiva. To pa je, ob dejstvu, da gre za več sto kilogramov težak predmet, okoliščina, zaradi katere je takšno delo mogoče označiti za nevarno. Šlo je tudi za delo na gradbišču, ki v skladu s sodno prakso predstavlja nevarno dejavnost. Zato je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožnik bi moral pred odvijačenjem vijakov konzolo pripeti na kavelj žerjava in bi se moral s sodelavcem, s katerim sta izvajala demontažo konzole, dogovoriti o zaporedju delovnih operacij ter o načinu dela. Zato znaša njegov soprispevek k nastanku škode 10 %.