prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sporazum - veljavnost sporazuma
Obljuba tožene stranke (delodajalca) pri podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, da zoper tožnika (delavca) ne bo podana ovadba zaradi storjenega kaznivega dejanja, ni razlog, ki bi pomenil prevaro in bi lahko povzročil razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Seznanitev delavca z možnostjo kazenske ovadbe zaradi nepravilnosti pri delu ni nedopustna grožnja, saj gre za postopke, ki jih je delodajalec v takšnih primerih upravičen in celo dolžan sprožiti. Zato tudi morebitna obljuba tožene stranke, da ne bo podala kazenske ovadbe, ne more pomeniti prevare v smislu 49. člena OZ. Zato je sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in o ureditvi medsebojnih razmerij, sklenjen med tožnikom in toženo stranko, veljaven.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013786
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Tožnik je ob škodnem dogodku (tožnikovemu sodelavcu je z višine 2,17 m zdrsnil paket pene, težak približno 12 kg, in oplazil sklonjenega tožnika po levem boku oziroma levem delu hrbta) utrpel lažjo udarnino ledvenega, križničnega in trtičnega predela, ki se po zaključku sodnega izvedenca medicinske stroke pozdravi v dveh do treh tednih brez posledic. Pri tožniku so bile prisotne lažje bolečine, ki so bile prve 3 do 4 dni tudi bolečine srednje intenzitete. Tožnik je moral opraviti dva pregleda pri travmatologu in tri preglede pri osebni zdravnici. Opravljal je tudi fizioterapijo. Prisojena odškodnina v višini 2.500,00 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem predstavlja pravično zadoščenje za nastalo škodo tožniku in ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0013834
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 272, 272/1, 273. ZDR člen 215, 215/2, 215/3. ZDR-1 člen 20, 20/1, 20/3. ZSDU člen 81, 81/1, 81/2, 82, 82/1.
začasna odredba - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev - delodajalec - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - delavski direktor - enotirni sistem upravljanja - dvotirni sistem upravljanja - razrešitev - odpoklic
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vprašanja, ali je bil podpisnik sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pristojen za podajo odpovedi. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delavskega direktorja družbe, kar pomeni, da je d.o.o. samostojen pravni subjekt, ki ga načelno zastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. V ponovljenem postopku bo zato moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podpisala pristojna oseba.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določilo pogodbe, po katerem pristojni organ delavskega direktorja lahko razreši na predlog sveta delavcev družbe iz krivdnih ali nekrivdnih razlogov in da ima delavski direktor pravico do odpravnine v primeru razrešitve iz nekrivdnih razlogov pod pogoji, ki jih določa ZPPOGD ter ob smiselni uporabi sklepa o določitvi razmerij. To določilo se lahko nanaša le na pravice glede odpravnine po kriterijih iz ZDR, ne pa na postopek razrešitve, ki ni enak postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
zahteva za izločitev listin - uradni zaznamek o zaslišanju osumljenega - zaslišanje brez navzočnosti zagovornika
Glede na določbo tretjega odstavka 148.a člena ZKP v primeru, da je bil osumljeni zaslišan brez navzočnosti zagovornika sodišče ne sme opreti svoje odločbe na njegovo izpovedbo, kar pa ne pomeni, da je treba takšno listino iz spisa izločiti.
Stališče, da po preteku zastaralnega roka dolga s pripoznavo ni mogoče več oživeti, je materialnopravno zmotno in v nasprotju z določbo 340. in 341. člena OZ.
Tožnik in tožena stranka sta sklenila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni izplačala plače za mesec maj in junij 2012 ter sorazmernega dela regresa za leto 2012, zato je tožniku upravičen do vtoževanih zneskov iz tega naslova.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini člen 32. ZDR-1 člen 9.
stroški za nastanitev - delo v tujini - javni uslužbenec - ničnost pogodbenega določila
Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o delu v tujini za določen čas, v kateri je bilo določeno, da tožnik (javni uslužbenec) ni upravičen do povračil in nadomestil po 32. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo, to je povračil stroškov za nastanitev. Zmotno je stališče tožene stranke, da se je tožnik s podpisom pogodbe povračilu stroškov za nastanitev odpovedal. V pogodbi o zaposlitvi ne more biti dogovorjenih za delavca manj pravic, kot jih določa zakon oziroma predpis. Delavec se ne more odpovedati pravicam, ki mu gredo skladno z zakonom, kolektivnimi pogodbami in drugimi predpisi s področja delovnega prava. Uredba je predpis, ki ureja delovna razmerja, zato velja tako za tožnika in toženo stranko. Če delodajalec kot močnejša stranka ravna v nasprotju z zakonsko določbo oziroma določbo predpisa, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ, če bi sodišče takšni stranki, ki je v delovnem pravu že sicer v močnejšem položaju kot delavec, nudilo pravno zaščito. Plačilo stroškov bivanja za čas dela v tujini predstavlja bistveni pogoj, da lahko javni uslužbenec delo v tujini sploh opravlja. Zato je takšno pogodbeno določilo nično.
URS člen 32. OZ člen 6, 141, 141/1, 141/2, 180, 180/3. ZDZdr člen 2, 2-17, 74, 74/1, 74/1-3.
objektivna odgovornost zavoda za protipravno ravnanje varovanca - zavrnitev tožbenega zahtevka - pričakovano ravnanje dobrega strokovnjaka - strožja presoja ravnanja zavoda - omejitev svobode gibanja - nepredvidljivo ravnanje duševno prizadetih - škoda ob izgubi bližnjega - trajna življenjska skupnost
Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je zavod odgovoren za tožnici nastalo škodo, ker je bil dolžan pričakovati in preprečiti ravnanje L.P., ki je s svojim vedenjem in značilno hitro hojo s specifičnimi kretnjami okončin izstopala med varovanci. Res je, da je potrebno ravnanje zavoda presojati strožje in da mora njegovo ravnanje ustrezati pričakovanemu ravnanju dobrega strokovnjaka, vendar pa je ravnanje duševno prizadetih velikokrat nepredvidljivo, vsakega takšnega protipravnega ravnanja varovanca pa zavod tudi kot dober strokovnjak ne more preprečiti ali se mu izogniti. Odgovornost zavoda za ravnanje duševno prizadetih oseb ni objektivna. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da zavod dolžnega nadzorstva nad varovanko v predmetni zadevi ni opustil, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka zoper toženko.
Pritožbeno sodišče meni, da je pritožbeni razlog podan, saj 142. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ določa, da je treba tudi nalog za plačilo sodne takse vročati osebno stranki v skladu s kriteriji, zapisanimi v 142. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 19. 9. 2014 z dovolitvijo obročnega plačila smiselno spremenilo plačilni nalog, zato bi moralo tudi sklep z dne 19. 9. 2014 vročati osebno.
priznanje ločitvene pravice v stečajnem postopku - predhodna odredba - začetek stečajnega postopka - prerekanje ločitvene pravice v stečajnem postopku
Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja. Zato je posledica priznanja terjatve v stečajnem postopku (na podlagi pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev), da preneha pravna korist (interes) upnika za vodenje (nadaljevanje) postopka, s katero se uveljavlja ta terjatev in pravdno sodišče zavrže tožbo, s katero se uveljavlja ta terjatev. To smiselno velja za ločitveno pravico, priznanje ločitvene pravice stečajnega upravitelja ima učinek pravnomočne odločbe o ugotovitvi njenega obstoja.
Priznanje terjatev oziroma ločitvenih pravic po prvem odstavku 61. člena ZFPPIPP ne more biti pogojno. Stečajni upravitelj je strokovnjak in če meni, da ima razloge za prerekanje ločitvene pravice, mora to jasno, nedvoumno izjaviti.
„Generalno” prerekanje v opombi ni določno prerekanje ločitvenih pravic. Z njim stečajni upravitelj, katerega zakonska dolžnost je določno se izjaviti o prijavljeni ločitveni pravici, ne more prevaliti te zakonske dolžnosti nazaj na sodišče, ki je odločalo v postopku zavarovanja. Če je ob preizkusu ločitvenih pravic menil, da ima argumente za prerekanje (sedaj jih navaja v pritožbi: teorija in sodna praksa, namen zakonodajalca že pred novelo ZFPPIPP-F), bi moral to že tedaj določno izjaviti.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - kaznivo denarje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - zagovor
Tožnik (voznik tovornega vozila) je spornega dne od tožene stranke prejel denar, s katerim bi moral družbi plačati račun za popravilo priklopnika v Nemčiji, vendar računa ni poravnal, temveč je denar deloma porabil za igranje na igralnih avtomatih. S tem je storil kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
predčasna starostna pokojnina - obnova postopka - nova dejstva
V obravnavanem primeru so izpolnjeni vsi pogoji za obnovo postopka. Gre za novo dejstvo ter zakonit razlog za obnovo postopka (1. točka prvega odstavka 260. člena ZUP), tožnica je predlog za obnovo postopka podala znotraj enomesečnega roka, odkar je zvedela za mnenje revizorja in tudi znotraj triletnega objektivnega roka. Gre tudi za novo dejstvo, katerega tožnica brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku in bi, če bi bilo upoštevano že v prejšnjem postopku, pripeljalo do drugačne odločbe. Novo dejstvo se nanaša na podatke o plačah, izplačanih iz naslova dobička iz leta 1992, za sporočanje in vnos teh podatkov v matično evidenco pa je bil pristojen tožničin delodajalec oz. toženec in že zato tožnica brez svoje krivde ni mogla vedeti, ali so vneseni v obrazce M4 in potem upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Ker je bila revizija podatkov pri delodajalcu opravljena v letu 2008, tožnica navedenega dejstva brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku.
splošni in posebni pogoji zavarovanja - pogoji zavarovanja
Splošni pogoji niso neveljavni, če je na podlagi vsebovane tabele ocene končne škode mogoče že ob nastanku škode izračunati končno zavarovalno vsoto - višino škode.
ZJU člen 146/3, 156, 156/2, 158/2, 158/3, 158/4, 158/5. ZDR člen 88, 88/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je z Aktom o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica. Ukinitev delovnega mesta je organizacijski razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z 2. odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje. Tožena stranka je izpolnila tudi svojo obveznost iz 158. člena ZJU in je predhodno preverila možnost premestitve tožnice na drugo delovno mesto. Pri toženi stranki ni bilo možnosti za premestitev tožnice na podlagi 2. odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen), niti ni bilo možnosti, da se tožnici s poklicno prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo zagotovi izpolnitev pogojev za kakšno drugo prosto delovno mesto (3. odstavek 158. člena ZJU) ter ni bilo možnosti za premestitev na podlagi 4. odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda). Prav tako je tožena stranka izpolnila obveznost iz 5. odstavka 158. člena ZJU in je tožnico, ki je v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom ZJU ni bilo mogoče premestiti na drugo delovno mesto, uvrstila na interni trg dela. Glede na to, da tožnice v enem mesecu od uvrstitve na interni trg dela ni bilo možno premestiti v skladu s pogoji iz 2. odstavka 158. člena ZJU, je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2, 52/2.
izvedensko mnenje - izvedenec - nagrada
Sodišče prve stopnje je izvedencu poleg nagrade za ustno podajanje izvida in mnenja v višini 105,00 EUR, priznalo nagrado za pripravo manj zahtevnega mnenja v višini 138,00 EUR na podlagi 2. točke prvega odstavka 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, namesto 92,00 EUR, kot je določena nagrada v 1. točki prvega odstavka 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih za manj zahtevno mnenje.
Za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi je pomembno le, da so bili v času vročitve opomina že izpolnjeni pogoji iz 4. alineje 112. člena ZDR, torej da tožena stranka tožniku pred 19. 6. 2012 (plača bi morala biti tožniku izplačana najkasneje 18. dne v mesecu) trikrat zaporedoma ni izplačala plače ob pogodbeno dogovorjenem roku, zato jo je imel tožnik od tega dne dalje pravico opomniti na izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja po prvem odstavku 112. člena ZDR.
Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je tožnik v skladu z drugim odstavkom 112. člena ZDR upravičen do plačila odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
odpravnina - pravna oseba - odgovornost družbenika
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu od toženca, ki je bil edini družbenik podjetja A. d.o.o., vtoževala izplačilo odpravnine, do katere je bila upravičena na podlagi 109. člena ZDR, sorazmernega dela plače za sporno obdobje in regresov za letni dopust za sporna leta. Tožnici je delovno razmerje pri tej družbi prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožničin delodajalec je na podlagi 425. člena ZGD-1 prenehal po skrajšanem postopku brez likvidacije. Glede na to, da je iz podatkov AJPES razvidno, da je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz registra, da je celotno premoženje družbe po njenem prenehanju prevzel toženec kot edini družbenik in da je prevzel tudi obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe, je toženec pasivno legitimiran v tem individualnem delovnem sporu. Tožnici terjatve iz naslova delovnega razmerja, ki jih je vtoževala v tem individualnem delovnem sporu, niso bile obračunane in poplačane, zato je njen tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Pri odločanju o tem, kolikšen je uspeh posamezne stranke v pravdnem postopku je odločilno načelo končnega uspeha v pravdi, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj.
USTAVNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL0075151
URS člen 22, 26. ZPP člen 181, 181/1, 181/2, 182, 182/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 121, 121/1, 121/1-a, 121/1-c, 121/1-g, 121/3, 121a. ZICPES člen 71. Uredba sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice člen 10, 13. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 4, 4/16, 4/16-a, 4/17, 4/18, 5, 5/2. Uredba Sveta ES št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti člen 9, 9/1, 9/1-a, 9/1-b, 9/2.
kršitev pravic industrijske lastnine – pravice iz znamke – tožba zaradi kršitve pravic – konkretiziranost tožbenega zahtevka – ugotovitvena tožba – ugotovitveni zahtevek – restitucijski zahtevek – bistvene kršitve določb pravdnega postopka – objava sodbe – prepovedni zahtevek – prepoved bodočih kršitev – sodno varstvo imetnika znamke – osebnostne pravice – uporaba blaga v gospodarskem prometu – posredni carinski zastopnik – uničenje zaseženega blaga – zahtevek za uničenje – deklarant – sprostitev v prost promet – carinska deklaracija – skupnostno blago – bodoče kršitve znamke – obstoječe kršitve znamke – kolizija dveh blagovnih znamk Skupnosti – prednostno načelo – načelo pravne varnosti – prepoved retroaktivnosti – stroški skladiščenja – razlikovalni učinek – istovrstno blago – interpretacijske odločbe SEU
Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo zavarovani znak. Tretja oseba pa je lahko katerakoli oseba, ki v gospodarskem sporu posega v pravico imetnika zavarovanega znaka. To je ne samo tisti, ki neposredno krši imetnikove znamke, pač pa tudi tisti, ki pri tem sodeluje, mu pomaga ali ga napeljuje na kršitev.
Z vložitvijo carinske deklaracije za carinski postopek sprostitve blaga v prost promet pridobi neskupnostno blago carinski status skupnostnega blaga in se sprosti v gospodarski promet. Ker je prvo tožena stranka vložila carinsko deklaracijo, so bile njene storitve v neposredni zvezi z zatrjevano kršitvijo.
Ker za presojo, da je prišlo do kršitve pravic industrijske lastnine krivda povzročitelja ni pomembna, ampak zadošča obstoj objektivnega dejstva, tožena stranka tudi ne more uspeti s ponavljanjem navedb o tem, da s predmetnim blagom ni imela stika, ker se je blago nahajalo v zaprtem zabojniku, da iz fakture znamka tožeče stranke ne izhaja in na svojih dokumentih ni uporabljala znakov, ki so podobni ali enaki znakom tožeče stranke. Tudi z ugovorom, da ne razpolaga s strokovnim znanjem na področju presojanja o originalnosti izdelkov, tožena stranka ne more uspeti. Subjektivne okoliščine, ki jih navaja pritožnica na ugotovitev obstoja kršitve pravic iz znamke ne vplivajo.
ZICPES ne predstavlja specialnega predpisa v razmerju do ZIL-1, saj je naslovljen na carinske organe, ki nimajo pristojnosti odločati o sami pravici intelektualne lastnine. Prav tako tudi določilo tretjega odstavka 121. člena ZIL-1 nima narave specialnega določila, ki bi razširilo katalog zahtevkov, ki jih ima na voljo imetnik pravic po prvem odstavku 121. člena ZIL-1, temveč je treba to določbo razlagati v povezavi s prvim odstavkom citiranega člena tako, da imetnik pravic tudi proti tretjemu lahko uveljavlja le zahtevke določene v prvem odstavku citiranega člena.
Objava sodbe je po določilih ZIL-1 namenjena obveščanju in ozaveščanju javnosti o kršitvi, hkrati pa deluje še kot preventivno sredstvo odvračanja od kršitve pravic in odpravlja škodljive posledice kršitvenega dejanja pri osebah, ki so bile s kršitvijo seznanjene (restitucijski zahtevek).
Imetniku znamke nevarnosti bodočih kršitev v primeru, ko imetnik znamke dokaže, da je do kršitev pravice že prišlo, ni treba posebej izkazovati glede dejanj, ki so istovrstna s tistimi, ki so predmet že ugotovljenih kršitev.
Pri presoji obstoja kršitve znamke se opravita primerjava enakosti ali podobnosti blaga, zaseženega s spornim znakom in znamko ter primerjava enakosti ali podobnosti spornega znaka z znamko. Na podlagi takšne primerjave se nato izpelje sklep, ali v javnosti obstaja verjetnost zmede, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga ali storitev.
pravdni stroški - odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha
Glede na vrednost spornega predmeta je tožnik v tem postopku uspel do ene tretjine, kar pomeni, da je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu uspela do dveh tretjin. Zato je tožena stranka upravičena do povrnitve sorazmernega dela pravdnih stroškov, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, glede na uspeh v tem sporu in upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi.