Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo ob upoštevanju subjektivnih posledic pri oškodovancu, kot tudi objektivno pogojenosto višine odškodnine.
ustavitev kazenskega postopka - zastaranje kazenskega pregona - rok za zastaranje
Določbe 90. člena KZ-1 o zastaranju kazenskega pregona po kateri kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo glede na obravnavani primer šest let od storitve kaznivega dejanja (5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1) ni mogoče šteti kot absolutnega roka po izteku katerega posledica zastaranja nastopi v vsakem primeru. Glede na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1 namreč zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006298
KZ-1 člen 186, 186/1 ZKP člen 167, 167/1.
zavrnitev zahteve za preiskavo - utemeljen sum - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - namen prodaje
Čeprav v obravnavanem primeru ne gre za majhne količine konoplje, zgolj količina ob odsotnosti vsakršnega personalnega in materialnega dokaza ali indica, ki bi govoril v prid takim zaključkom, ne more predstavljati zadostne podlage utemeljenemu sumu, ki se za uvedbo preiskave zahteva.
odlog plačila sodne takse – spremenjene pridobitne sposobnosti – nov predlog za oprostitev plačila sodne takse
S tem ko je bilo ugodeno predlogu tožeče stranke za odlog plačila sodne takse za tožbo do izdaje sodbe na prvi stopnji, je stranka prevzela nase riziko spremenjenih pridobitnih sposobnosti. Sodišče prve stopnje bi zato moralo predlog zavreči.
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo izpodbijal odločitev tožene stranke, s katero je bila tožniku pokojnina zmanjšana na podlagi določb ZUJF-a. Na podlagi določb ZOPRZUJF-a je bila tožniku izdana nova odločba, ki je že postala pravnomočna. V zadevi je sporno ali je tožnik upravičen tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni podlage niti v določbah ZOPRZUJF niti v 378. členu OZ.
Sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 309.a člena ZPP in je kot procesno gradivo upoštevalo listine, ki vključujejo konkretno poravnalno ponudbo v pogajanjih med strankama zaradi mirne rešitve spora. Takšna kršitev predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je bila pri pretrganju zastaranja upoštevana prav listina s konkretno poravnalno ponudbo, na ta listinski dokaz pa je sodišče prve stopnje oprlo svojo presojo o pretrganju zastaranja (česar po obrazloženem ne bi smelo). Posledica neupoštevanja navedenih listin pomeni, da zastaranje terjatev ni bilo pretrgano ter da so, upoštevajoč petletni zastaralni rok iz 206. člena ZDR, zastarale vse terjatve iz naslova razlik v plači vtoževano obdobje in regresa za letni dopust za sporni leti.
odločitev o pravdnih stroških - nagrada za postopek - ponovljen postopek
Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno dvakrat priznalo nagrado za postopek pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je spregledalo določbo 4. odstavka opombe 3 Tarife, ki je kot priloga sestavni del ZOdvT. Tudi sicer je tožnik nagrado za postopek priglasil le v enkratnem znesku. V 4. odstavku opombe 3 k Tarifi je določeno, da če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pri tem sodišču všteje za nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Navedeno pomeni, da bi bil tožnik do višje nagrade za postopek (seveda, če bi nagrado priglasil za vsako stopnjo posebej) upravičen le v primeru, če bi bila nagrada za ponovljeni postopek višja od nagrade za prvi postopek, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - zavrženje tožbe - pritožba - procesna predpostavka
Glede na drugi odstavek 63. člena ZDSS-1 je tožbo dopustno vložiti le, če je predhodno izčrpano pravno varstvo v predsodnem upravnem postopku. Varstvo pravic v predsodnem upravnem postopku pomeni procesno predpostavko za dopustnost socialnega spora in za vsebinsko obravnavanje zadeve. V konkretnem primeru je prvostopna odločba toženca s potekom roka za vložitev pritožbe postala dokončna in pravnomočna, zato je bila pritožba kot prepozna zakonito zavržena, ob pravilni uporabi drugega odstavka 63. člena ZDSS-1 pa je bila zakonito zavržena tudi tožba, saj vsebinsko sojenje o zadevi ni dopustno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL0074764
OZ člen 448, 448/1, 458, 458/3, 459, 459-1, 459-3, 460, 460/1, 480, 480/1, 480/2. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 207, 207/1, 212. ZGD-1 člen 580, 580/6.
prodajna pogodba - izročitev stvari - brezhibno stanje stvari - stvarna napaka - običajna raba stvari - običajne lastnosti - dogovorjene lastnosti - dogovor strank - pravočasnost grajanja napake - datum prevzema stvari - kvalitativni odmik predmeta izpolnitve - pravice kupca - zahtevek za znižanje kupnine - prekinitev pravdnega postopka - prenehanje pravne osebe zaradi pripojitve - univerzalno pravno nasledstvo - izdaja sodbe pritožbenega sodišča - izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje - študije strokovnjakov - strankine navedbe - obrazložitev odločitve o stroških postopka
Če so bila (med prekinitvijo) v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja strank oziroma so potekli vsi roki zanje, sme pritožbeno sodišče izdati odločbo.
V dvomu se šteje, da mora biti stvar v brezhibnem stanju. Stranki se lahko dogovorita tudi drugače. Stvar pa je v brezhibnem stanju takrat, ko nima stvarnih in pravnih napak.
Stvar je obremenjena s stvarno napako, kadar v kvalitativnem smislu negativno odstopa od dogovorjenih lastnosti, če pa teh ni bilo, pa od običajnih lastnosti stvari take vrste.
Pravočasnost graje se meri glede na datum opravljenega prevzema, zato je sklicevanje na končni obračun kot datum pravočasnosti graje stvarnih napak vsekakor napačno.
Da bi bilo mogoče ugotavljati, ali lastnost stvari odstopa od dogovorjenih lastnosti, je treba ugotoviti, kaj sta se stranki pogodbe pravzaprav dogovorili, tj. kakšna je bila njuna pogodbena volja. V kolikor stranki na pogodbeni ravni nista določili lastnosti stvari, pa je treba ugotoviti, ali lastnost stvari odstopa od običajnih lastnosti (takih) stvari v poslovnem prometu.
Študije strokovnjakov, ki so jih stranke pred ali med pravdo same angažirale, nimajo značaja izvedenskih mnenj ne glede na to, ali jih pripravlja oseba, ki je sicer uvrščena na seznam stalnih sodnih izvedencev. Takšna poročila, pripravljena na zahtevo stranke, imajo zgolj naravo strankinih navedb. V kolikor so v njih navedbe o dejstvih, ki so glede na materialno pravno stališče sodišča relevantna, se je sodišče dolžno do njih tudi opredeliti.
Okoliščina, da ima parkirno mesto nameščeno še parkirno napravo, kar zaradi dvižnega mehanizma zmanjša prostor okrog vozila, ne predstavlja stvarne napake, saj sta se pogodbeni stranki za parkirna mesta s parkirnimi napravami v prodajni pogodbi dogovorili. Enotnost pogodbene cene na parkirno mesto na to nima nobenega vpliva. Pritožbeno sodišče zato izpostavlja, da manjvrednosti ni mogoče izračunavati na način, da se primerja parkirno mesto brez parkirnih naprav in parkirno mesto s parkirnimi napravami. To bi namreč pomenilo, da se kot stvarna napaka šteje že zgolj dejstvo, da ima parkirno mesto nameščeno parkirno napravo.
stvarna pristojnost - spor iz premoženjskih razmerij - sodišče splošne pristojnosti
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zadeva vlagateljice ne spada med spore, za katere je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Vlagateljica namreč od predlagatelja izvršbe oziroma družbe Javno podjetje A. d.o.o., zahteva plačilo odškodnine in kazni zaradi stigmatizacije njenega imena. Gre za spor iz premoženjskih razmerij (1. člen ZPP), za katerega je pristojno sodišče splošne pristojnosti. V skladu z 48. členom ZPP je za zadevo krajevno pristojno Okrožno sodišče v Kopru.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014061
ZPP člen 7. OZ člen 131, 131/1, 149, 153.
odškodninska odgovornost delodajalca - zavarovalnica - navadna sospornika - nezgoda pri delu - vmesna sodba
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo delne vmesne sodbe zgolj zoper prvo toženo stranko (tožničin delodajalec), ker bi obe toženi stranki (delodajalec in zavarovalnica), če bi bila podana odškodninska odgovornost, odgovarjali solidarno. Toženi stranki sta navadna sospornika, saj ju tožnik lahko toži s samostojnima tožbama ali skupno. Zato je lahko tudi odločitev zoper sospornika različna, čeprav je odgovornost zavarovalnice povezana z odškodninsko odgovornostjo prvo tožene stranke (delodajalca).
Tožnica (ki je opravljala delo občinskega redarja) je utrpela poškodbo na delovnem mestu, ko je skupaj s sodelavcem opravljala kontrolo parkiranih vozil. Ko je na vetrobransko steklo napačno parkiranega vozila poskušala nalepiti obvestilo o prekršku, je opazila, da voznik odklepa vrata vozila, zato mu je obvestilo nameravala vročiti. Pri tem jo je voznik prijel za ovratnik oblačila, ji zagrozil, nato v ličnico udaril tožničinega sodelavca, takoj za tem pa njo, najprej v hrbet s pestjo, nato pa še dvakrat z roko po ramenu med vratom in ramenskim sklepom in jo poškodoval. Tožnica se s tem, ko vsakodnevno izreka kazni za napačno parkiranje, kar je vsekakor v interesu prvo tožene stranke, izpostavlja ne samo verbalnemu nasilju, ampak tudi tveganju za fizično nasilje. Tožničino delo občinskega redarja, med katerega sodi tudi izrekanje denarnih sankcij, v obravnavanem primeru predstavlja nevarno dejavnost. Za škodo, ki je tožnici nastala v zvezi z opravljanjem takšnega dela, pa prvo tožena stranka (delodajalec) odgovarja po pravilu objektivne odgovornosti.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - nezkonito prenehanje
Tožnikova pogodba o zaposlitvi za določen čas ni predčasno prenehala na podlagi sporazuma med strankama ali na drug način oziroma pod pogoji, ki jih določa zakon. Zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo in je trajalo do datuma, ko je iztekel čas, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, utemeljen.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4, 110/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - obveščanje delodajalca - datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi
Tožnik v času od 31. 5. 2014 do 7. 7. 2014 ni prišel na delo več kot pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka v odpovedi ni navedla, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo določbo drugega odstavka 110. člena ZDR-1 o tem, da v primeru odpovednega razloga iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Tožena stranka je na podlagi te določbe odločila o datumu prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi, s tem da je nepravilno kot datum prenehanja določila že 31. 5. 2014, namesto pravilno 2. 6. 2014. Navedeno pomeni, da toženi stranki v odpovedi ni bilo potrebno razlagati, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj zakon določa, da v primeru uporabljenega odpovednega razloga delovno razmerje preneha ne le pred vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč celo za nazaj s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela.
invalidnost II. kategorije - invalidska pokojnina - nastanek invalidnosti - datum priznanja pravice
Pri tožniku je podana II. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, ker je njegova delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za 50 % ali več. Za drugo delo ni zmožen s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Zato je sodišče prve stopnje tožnika pravilno razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 17. 4. 2012 dalje ter mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 26. 7. 2012, torej šele od dneva, ko je dopolnil 50 let starosti.
Razlaga 2. alineje 67. člena ZPIZ-1, da je do invalidske pokojnine pod pogoji iz te določbe upravičen le tisti invalid II. kategorije, ki je star nad 50 let že ob nastanku invalidnosti, je zmotna. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je to določbo potrebno razlagati tako, da (ob izpolnjevanju pogojev) pridobi pravico do invalidske pokojnine invalid II. kategorije, ki v času nastanka invalidnosti še ni bil star 50 let, ko dopolni 50 let starosti. Tožnik ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil 50 let, to starost je dopolnil 26. 7. 2012, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno, šele od tega dne dalje, priznalo pravico do invalidske pokojnine.
Začetek postopka prisilne poravnave nad toženo stranko na tožničino terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 ne vpliva. Zaradi nelikvidnosti tožene stranke je tožničina terjatev zapadla dne 1. 11. 2012, postopek prisilne poravnave pa se je začel dne 16. 4. 2012. Tožnica je zato upravičena do obračuna in izplačila celotnega regresa za letni dopust za leto 2012.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0013794
ZPP člen 105, 105/2, 199, 200. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/1, 98c/2. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami člen 3. ZSPJS člen 3, 3/1. ZDR člen 156, 156/3. ZSSloV člen 53. Direktiva 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5, 16.
stranska intervencija - pravni interes - odškodnina - neizrabljen tedenski počitek - misija - vojska - nadure - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
Pritožniki so zatrjevali svoj pravni interes za intervencijo s tem, da so tudi sami vložili tožbe pred sodiščem prve stopnje iz naslova odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka ter da opirajo svoje zahtevke na bistveno enako dejansko in pravno podlago. Pritožniki niso izkazali obstoja pravnega, temveč zgolj dejanskega (ekonomskega) interesa. Nikakršne zveze ni med razmerjem pravdnih strank ter razmerjem pritožnikov. Zgolj to, da bi v primeru uspeha v omenjenem pravdnem postopku odločitev predstavljala pravno podlago tudi za odločitev Vlade RS o poravnavi s tožniki, pravnega interesa pritožnika kot dolžnika toženke za stransko intervencijo ne vzpostavlja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo priglašeno stransko intervencijo.
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
predlog za zavarovanje dokazov – zavarovanje dokazov pred uvedbo pravdnega postopka – dokaz z izvedencem – zdravstveni pregled – rok za plačilo stroškov – tek zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka
Zdravstveni pregled izkazuje trenutno zdravstveno stanje, zato je nebistveno, ali bo izvedenec na delavčevo zdravstveno stanje v preteklosti (v marcu 2010) sklepal na osnovi zdravstvenega pregleda, izvedenega štiri leta po škodnem dogodku, ali kasneje. Tudi od dne, ko je delavec zaradi domnevne preobremenjenosti neustrezno reagiral, je preteklo že več let.
Ker stroške postopka za zavarovanje dokazov krije stranka, ki zavarovanje predlaga (1. odstavek 167. čl. ZPP), so stroški tega postopka pravilno naloženi v plačilo predlagatelju.
STEČAJNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0074739
ZFPPIPP člen 264. OZ člen 1019, 1019/3.
odkup terjatev – obseg prenosa – vračanje preplačil – začetek stečajnega postopka – pravne posledice začetka stečajnega postopka za terjatve upnikov – solidarno poroštvo – pobot – pogoji za pobot – prepoved pobota terjatev stečajnega dolžnika, nastalih po začetku stečajnega postopka
Tožena stranka je sicer trdila, da je vsa plačila dolžnika G. (odkupljenih je bilo za 213.960,88 EUR terjatev, nakazil dolžnika pa je bilo za 266.161,10 EUR, torej za 52.200,22 EUR več) prejela še pred začetkom stečajnega postopka (in na ta način utemeljila terjatev tožene stranke), vendar bi tovrstno terjatev (tožene stranke) lahko pobotala na dan začetka stečajnega postopka le v primeru, če bi tudi sama imela terjatev do tožeče stranke, ki je zapadla do dneva začetka stečajnega postopka. V ta namen pa bi tožena stranka morala pojasniti, za zapiranje katerih terjatev, v kakšni višini in s kakšnim datumom zapadlosti je porabila znesek preplačila, katerega je še pred 3. 6. 2009 prejela od G. Samo na ta način bi namreč lahko definirala terjatev, ki jo je iz naslova solidarnega poroštva imela zoper tožečo stranko. Če dolžniki tožene stranke svojih zapadlih terjatev niso plačevali, je nastala obveznost tožeče stranke iz poroštva, za dopustnost pobotanja pa bi bilo potrebno ugotoviti, ali je nastala že pred začetkom stečajnega postopka.