Cilj predodelitve otroka ni doseči realizacijo že dogovorjenih ali določenih stikov z otrokom, predodelitev ni sredstvo za obračunavanje med staršema, pa tudi procesa odtujevanja otroka, čeprav je zanj škodljiv, ni mogoče enostavno odpraviti s predodelitvijo drugemu staršu.
Dvoma v pravilnost takšne odločitve ne vzbuja dejstvo, da sodišči nista opravili neformalnega razgovora z otrokom. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje, jasno izražena otrokova volja tudi za tožnico ni sporna, zato ni videti pravega razloga, zakaj bi moralo sodišče otroka ponovno obremenjevati s konfliktom staršev in ga izpostavljati psihičnim pritiskom in neprijetnim občutkom.
Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili drugi odstavek 51. člena ZZZDR, ker nista upoštevali, da sta bili sporni parceli pridobljeni z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, zaradi tega pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Primerjava kupnine s tržno vrednostjo nepremičnin namreč utemeljuje zaključke, da je pavni posel predstavljal tudi darilo in je šlo za mešano pogodbo, mešano darilo (535. člen Obligacijskega zakonika), saj je tožničina mama očitno želela z izročitvijo nepremičnin, ki po vrednosti presegajo višino kupnine, obdariti tožnico. V tem delu torej nepremičnine niso bile pridobljene z delom bivših zunajzakonskih partnerjev. Sodišči pa nista presojali, v kolikšnem delu so bile nepremičnine pridobljene z delom pravdnih strank in v kolikšnem kot darilo tožnici.