NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00085278
ZVEtL-1 člen 12, 12/2, 16, 16/1, 47, 48, 48/2. ZZK-1 člen 11. SPZ člen 107, 127a, 127b.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - predujem za izvedbo dokaza z izvedencem - nezaložitev predujma za izvedenca - potrebno strokovno znanje - ustavitev postopka - povezane nepremičnine - glavna nepremičnina - pomožna nepremičnina - povezanost stavbe in zemljišča - odločba sodišča - parcelacija zemljišč
Po drugem odstavku 12. člena ZVEtL-1 namreč sodišče izvedenca ustrezne stroke postavi po uradni dolžnosti, če je to potrebno za vpis stavbe ali njenih delov v kataster stavb, za evidentiranje potrebnih sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb ali za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča. V predmetnem primeru je obstoj in obseg pripadajočega zemljišča sporen, saj predlogu predlagateljice nasprotni udeleženci skozi celoten postopek jasno in izrecno nasprotujejo.
Opredelitev nalog izvedenca je namreč v pristojnosti sodišča, ki je odmero zemljišča pod stavbo, ki naj dobi svojo parcelno številko, izvedenki odredilo ob sklicevanju na pravni položaj povezanih nepremičnin.
Pripadajoče zemljišče je mogoče vknjižiti le pri stavbi, ki je v etažni lastnini in je predmet samostojnega zemljiškoknjižnega vpisa (11. člen ZZK-1), medtem ko se stavba, ki ni v etažni lastnini, kot samostojna stavba ne vpisuje v zemljiško knjigo in pri takšni stavbi tudi ni mogoče vknjižiti pripadajočega zemljišča. SPZ-B je zato uvedel institut povezanih nepremičnin, ki ureja tiste primere, ko ima določena nepremičnina (t. i. pomožna nepremičnina) enako funkcijo kot skupni del zgradbe v etažni lastnini, vendar v tem primeru ta ne služi posameznemu delu zgradbe, ampak eni ali več nepremičninam, na katerih stojijo stavbe (enodružinske hiše), ki sicer niso v etažni lastnini (t. i. glavne nepremičnine), za kar gre tudi v primeru predlagateljičine stavbe.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da predlagateljica ni postavila predloga za ugotovitev obstoja povezanih nepremičnin. Po že prej pojasnjenem poudarjenem inkvizitornem načelu je v postopkih po ZVEtL-1 dovolj, da predlagatelj poda opis razmerja in (splošno) zahtevo po določitvi pripadajočega zemljišča (47. člen ZVEtL-1), na vsebino zahtevka pa sodišče ni strogo vezano, saj lahko odloči tudi v nasprotju s predlogom, celo v primeru, ko udeleženci taki odločitvi nasprotujejo (prim. drugi odstavek 48. člena ZVEtL-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00085433
OZ člen 619. ZPP člen 286, 286/1.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - plačilo za delo - ugovori naročnika - ugovor prenehanja terjatve - uveljavljanje pobotnega ugovora
Sodišče prve stopnje je posamezne toženkine ugovore, s katerimi je utemeljevala zavrnitev plačila, pravilno prepoznalo kot pavšalne in nedokazane. Toženka teh ugovorov tudi ni uveljavila na procesno učinkovit način, saj je z ugovori v bistvu zatrjevala obstoj lastne nasprotne terjatve (odškodninske ali kondikcijske). V takem primeru bi morala podati izrecen pobotni ugovor ali vložiti nasprotno tožbo, če je želela doseči zavrnitev tožbenega zahtevka.
gospodarski spor majhne vrednosti - prekluzija - nedovoljen pritožbeni razlog - pogodba o opravljanju računovodskih storitev
Očitana kršitev prekluzij na način, da sodišče upošteva navedbe ali dokaze, ki jih naj ne bi smelo, lahko kvečjemu pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.
pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - nov predlog za izdajo začasne odredbe - sprememba izvajanja stikov - stik otroka s staršem - stiki med šolskimi počitnicami - ogroženost otroka - korist mladoletnega otroka - posebej utemeljeni razlogi - dokazni standard verjetnosti
Namen začasnih odredb ni, da se z njimi kontinuirano, večkrat med postopkom in glede na sprotne želje, ureja stike med otroki in starši. Sodišče pri odločanju o začasni odredbi ne išče optimalnega načina stikov z nerezidenčnim staršem, saj je to predmet končne odločbe, začasne odredbe pa niso sredstvo - kot je bilo že prej poudarjeno - za sprotno urejanje (začasno že urejenih) razmerij.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3, 4, 10.
evropski nalog za izvršbo - evropski izvršilni naslov - notar
Upnik utemeljeno navaja, da notar iz Celja ni imel pristojnosti, da bi potrjeval izvršljivost tujih listin, da je lahko potrdil zgolj zapadlost, kot je bila dogovorjena v njegovem notarskem zapisu, da potrdila ne bi mogel izdati avstrijski notar, saj njegov notarski zapis spreminja notarski zapis SV 577/2016 le v določbah, ki ne predstavljajo bistvenih sestavin, da je lahko notar v Celju potrdil zgolj to, kar je sam zaznal, saj ne more izvajati dokaznega postopka, da je presoja zapadlosti lahko stvar kasnejšega izvršilnega postopka, v katerem se dolžnik brani z ugovorom.
V obravnavanem primeru gre za primerljivo situacijo s pravnimi nasledniki, ko je po sklenitvi notarskega zapisa prišlo do določenih sprememb, vendar se te ne nanašajo na pogoje za potrditev evropskega naloga za izvršbo. Zapis datuma zapadlosti v potrdilu ni bistven za izdajo potrdila. Bistveno je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da notarski zapis notarja iz Celja (sam zase, brez aneksa) izpolnjuje zahteve iz Uredbe, ker gre za nesporni zahtevek v smislu člena 3 Uredbe, da so se dolžniki strinjali z zahtevkom v javni listini, kar so zapisali v dokument in potrdili s podpisom ter da notarski zapis predstavlja javno listino, skladno s členom 4 Uredbe.
ZSVarPre člen 2, 4, 4/1, 11, 11/1, 14, 20, 20/1, 30, 30/3, 46, 46/1,. ZUPJS člen 10, 10/1, 10/1-2, 12, 12, /2, 12/2-4, 42, 42a. DZ člen 183, 184. ZPIZ-2 člen 7, 7-12, 57, 57/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 358, 358-5. URS člen 14, 56, 56/1. KOP člen 3, 3/1. ZSV člen 27. ZDoh-2 člen 23, 29.
družinska pokojnina - lastni dohodek družine - denarna socialna pomoč - pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev - ustavnoskladna razlaga
Zaključek sodišča prve stopnje, da se družinska pokojnina kot periodični dohodek šteje v lastni dohodek družine, ni pravilen. Dohodki, ki se upoštevajo pri ugotavljanju upravičenosti do obravnavanih pravic iz javnih sredstev, so taksativno določeni v 12. členu ZUPJS. Pri razlagi in uporabi te določbe treba upoštevati tudi njeno vključenost ter povezanost z drugimi sestavinami celotnega pravnega sistema in hkrati z namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.
razmerja med starši in otroki - skupno starševstvo - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - odločanje o stikih z otrokom - varstvo koristi otroka - pravica otroka, da izrazi svoje mnenje - otrokova želja
Otrok ima v skladu s konvencijskimi pravicami in domačimi pravnimi podlagami pravico izraziti mnenje, to je, biti slišan. Ta pravica je bila A. omogočena. Ker pa je dolžnost sodišča, da odloči v otrokovo največjo korist, njegovi želji ni moglo slediti.
pogodba o delu - naročilo storitev - obstoj pooblastila - neupravičeno zastopanje - odškodninska odgovornost
Zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju pooblastila s strani investitorja ne temelji zgolj na dokazni oceni izpovedbe zakonitega zastopnika investitorja, temveč je podprt z dokazno oceno presoje vseh ostalih dokazov, ki dajejo podlago za zaključek, da je bil posel sklenjen v imenu in za račun tožene stranke.
ZPIZ-2 člen 41, 63, 63/2, 63/2-1. ZPP člen 287, 287/2.
III. kategorija invalidnosti - omejitve pri delu - pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je potrebno bolj jasno določiti omejitve v zvezi z opravljanjem drugega ustreznega dela in je zaradi tega tudi poseglo v odločitev toženca. Ni pa ugotovilo izgube delovne zmožnosti oziroma predpisanih pogojev za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, zato je v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
krivdno povzročeni stroški - izmikanje vročitvi - stroški za vročanje pisanj - vročanje sodnih pisanj - dolžnost obvestila o spremembi naslova
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni trdilo, da je obdolženec spremenil naslov, temveč je le obrazložilo, da na naslovu stalnega prebivališča sodnih pisanj ni dvignil, ob tem pa še na načelni ravni pojasnilo, da ni sporočil spremembe naslova in prebivališča (o čemer je bil v fazi preiskave izrecno poučen).
ZUreP-1 člen 105, 105/1, 105/2. ZUreP-2 člen 206, 206/1, 206/2. ZUreP-3 člen 108, 108/8.
dejanska razlastitev - pravna razlastitev - denarna odškodnina zaradi razlastitve - tržna vrednost nepremičnine - pravilo ne ultra alterum tantum
Za razlaščeno nepremičnino pripada lastniku ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina. Odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček in dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine.
Po ustaljeni sodni praksi se odškodnina odmeri glede na tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je oziroma da bo izgubil lastninsko pravico (praviloma na dan odvzema posesti), in se valorizira na dan sojenja.
neupravičena pridobitev - solastnina - oddajanje v najem - stroški upravljanja - najemnina - delno plačilo
Že iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka upravičena do svojega deleža najemnin, zmanjšanih za stroške, ne glede na to, da sicer pri oddajanju poslovnih prostorov ni sodelovala in souporabe tudi ni zahtevala. Do tega je upravičena na podlagi zakona, iz katerega je jasno, da je za to tožena stranka obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana. Zgolj zato, ker je tožena stranka prostore oddajala v najem, tožeča stranka pa souporabe prostorov ni zahtevala, še ni mogoče zaključiti, da bi tožeča stranka v tako prikrajšanje privolila.
Zunanjega upravnika tožena stranka torej ni najela, temveč je te storitve opravljala sama. Vendar pa bi pri tem, sploh glede na to, da je tožeča stranka ugovarjala tako pavšalno navedenemu obsegu del kot tudi njegovi vrednosti (zaradi česar sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati dodatnega materialnoprocesnega vodstva), morala natančneje podati trditve o tem, katera dela v zvezi z upravljanjem je dejansko opravila.
stroški postopka - nepravdni postopek - kriterij, da vsaka stranka krije svoje stroške - pravica družbenika do informacij in obveščenosti - predlog predlagatelja za posredovanje informacij - posredovanje informacij družbeniku - izpolnitev
ZNP-1, ki se uporablja v tem postopku, v prvem odstavku 40. člena določa, da vsak udeleženec krije svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Po tretjem odstavku 52. člena ZGD-1, kadar je predlog v zadevi iz 50. člena ZGD-1 utemeljen, predlagateljeve stroške krije družba, če zakon ne določa drugače.
ZIZ člen 21, 21/1, 26, 40, 40/5, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 106. ZMZPP člen 100, 108, 108/6.
izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - določljiva obveznost - preživninska obveznost - višina plače - pomanjkljiv izrek sodbe sodišča prve stopnje - neprimeren izvršilni naslov - razveljavitev sklepa o izvršbi
Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, mora biti določena oziroma določljiva in mora izhajati iz izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče v skladu z načelom formalne legalitete vezano. Za določljivost morajo biti podani elementi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kaj mora dolžnik dati, storiti ali dopustiti. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme terjati dodatnega vsebinskega odločanja. Načelo formalne legalitete izvršilnemu sodišču ne dovoljuje, da bi samo dopolnjevalo izvršilni naslov na način, da bi z nadaljnjim pravnim sklepanjem razbralo obveznost, ki neposredno v izreku sodbe kot izvršilnem naslovu ni zapisana. Predmet obveznosti je določen, če je jasno, enopomensko individualiziran, če je po objektivnih merilih določljiv, ali če izvršilni naslov vsebuje podatke, s pomočjo katerih ga je mogoče določiti. Povedano drugače: konkretiziran mora biti do te mere, da je terjatev ugotovljena ali ugotovljiva brez ugotavljanja spornih dejstev v zvezi s terjatvijo in tako, da je vsaka zamenjava izključena. Terjatev mora biti opredeljena tako, da je izvršilnemu sodišču, ki odloča po načelu stroge formalne legalitete, vsebina dolžne izpolnitve jasna iz samega zapisa v izvršilnem naslovu (izreku sodbe). Če gre za denarno izpolnitev, mora biti določno opredeljena višina denarnega zneska, ki ga mora dolžnik plačati.
Iz predmetne sodbe sicer izhaja, da mora dolžnik za preživljanje upnika plačevati 25 % plače, ki jo prejema pri svojem delodajalcu. Vendar pa je glede na takšno določitev dolžnikove obveznosti dejanska višina preživnine, ki jo je dolžnik dolžan plačati za posamezni mesec, v prvi vrsti odvisna od vprašanja, ali je dolžnik sploh (bil) zaposlen in ali je torej v posameznem mesecu prejel plačo, v drugi vrsti pa od dejanske višine plače, ki jo je prejel v posameznem mesecu. Ti podatki pa iz same sodbe ne izhajajo, zaradi česar preživninske obveznosti, ki je s sodbo naložena dolžniku, zgolj na podlagi podatkov oziroma meril, vsebovanih v sodbi, ni mogoče določiti. Višina plače, ki jo dolžnik dejansko prejema pri delodajalcu, tudi ni podatek, ki bi bil javno objavljen oziroma javno znan (kot na primer tečaj Banke Slovenije, ki se uporablja za preračunavanje obveznosti, določenih v tuji valuti, v domačo valuto, podatek o povprečni (neto) plači) oziroma ki bi ga bilo mogoče določiti na podlagi zakonskih predpisov (kot na primer višino zakonskih zamudnih obresti, višino davkov in prispevkov, ki jih je treba obračunati in plačati od bruto plače). Višina plače, ki jo dolžnik prejema pri delodajalcu, je namreč stvar individualnega razmerja med dolžnikom in njegovim delodajalcem ter je odvisna od za izračun višine plače relevantnih podatkov, ki so lahko za vsak mesec različni (npr. zaradi koriščenja dopusta, bolniške odsotnosti, nadur).
Glede na vsebino sodbe sicer ni dvoma, da mora dolžnik upniku plačevati preživnino v višini 25 % vsakokratne plače, ki jo prejme v mesecu, za katerega je dolžan plačati preživnino. Vendar pa bi moral upnik, da bi izvršilno sodišče v okviru svojih pristojnosti lahko ugotovilo višino terjatve, ki ima podlago v izvršilnem naslovu, in preverilo utemeljenost upnikovega predloga za izvršbo, poleg predloženega (pomanjkljivega) izvršilnega naslova predložiti še ustrezno listino, ki bi izvršilni naslov dopolnjevala (vsaj) v smeri verodostojnega izkaza podatka o višini plače, ki jo je dolžnik v relevantnem obdobju v posameznem mesecu prejel pri delodajalcu. Čeprav ZIZ konkretnih določb za takšen primer ne vsebuje, bi po presoji sodišča druge stopnje upnik temu lahko zadostil, če bi predložil sodno odločbo, s katero bi bila ugotovljena višina dolžnikove plače v relevantnem obdobju, na podlagi katere bi bilo višino dolgovane mesečne preživnine na podlagi meril, določenih v predloženi sodbi, mogoče ugotoviti z enostavno računsko operacijo (torej v višini 25 % od zneska ugotovljene prejete plače v posameznih mesecih), oziroma če bi predložil sodno odločbo, s katero bi bila na podlagi meril, določenih v zadevni sodbi, ugotovljena višina preživnine za relevantno obdobje. Smiselno enako kot to na podlagi 26. člena ZIZ velja v primeru, ko je izvršba odvisna od nastopa kakšnega pogoja, pa bi po presoji sodišča druge stopnje upnik višino dolžnikove mesečne plače v relevantnem obdobju lahko izkazal in izvršilni naslov dopolnil tudi z javno listino. Takšno javno listino bi lahko predstavljalo tudi potrdilo FURS o višini plače, ki je bila dolžniku za posamezne mesece izplačana v relevantnem obdobju.
Ker je oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse izjema od splošne obveznosti, je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev zanjo na stranki, ki jo uveljavlja (smiselno 212. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Ta mora ponuditi ustrezne trditve in dokaze glede premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, iz katerih izhaja, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more priskrbeti brez ogrožanja svoje dejavnosti. Če razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora tudi konkretno trditi in izkazati, da ga ne more porabiti ali unovčiti zaradi plačila takse in zakaj ne.
Pritožnica je šele v pritožbi navedla, da denarna sredstva na računu potrebuje za plačilo tekočih obveznosti iz poslovanja. Ker ni izkazala, da teh trditev brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, so nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00085627
OZ člen 336, 336/1, 346.
zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pravni interes za ugotovitev ničnosti - zastaranje kondikcijskega zahtevka - splošni petletni zastaralni rok - kdaj začne teči zastaralni rok - začetek teka zastaranja obogatitvenega zahtevka - višina glavnice - potrošniški spor - kreditna pogodba - pravica do dostopa do sodišča - zmotna uporaba materialnega prava
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je petletni zastaralni rok za kondicijski zahtevek začel teči že v letu 2015. Tožeča stranka je šele 28. 2. 2023 na podlagi kreditne pogodbe, katere ničnost uveljavlja, preplačala glavnico v višini 120.116,23 EUR, zato pred tem datumom ni imela podlage za uveljavitev kondicijskega zahtevka.
Pravno podlago za odločitev predstavlja prvi odstavek 159. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če se pravda končna s sodno poravnavo, pa ni v poravnavi drugače dogovorjeno, vsaka stranka krije svoje stroške. Upoštevaje, da se v sodni poravnavi tožnik in toženka nista dogovorila za plačilo stroškov, tožnik do (višjih) stroškov ni upravičen.
Tožena stranka je delno plačala terjatev 9. oz. 10. 1. 2024, kar je bilo preden ji je bil vročen sklep o izvršbi s predlogom 16. 1. 2024. Ni mogla tožena stranka pripoznati zahtevka, izrecno ali smiselno, za katerega sploh ni vedela, da ga tožeča stranka sodno uveljavlja.
Med delnim plačilom 9. oz. 10. 1. 2024 in delnim umikom tožbe so minili skoraj trije meseci. To ne pomeni takojšnjega delnega umika tožbe.
postopek osebnega stečaja - spletne strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti - načrt poteka stečajnega postopka - sprememba načrta - začetek prodaje
Sodišče določi načrt poteka stečajnega postopka zato, da lahko spremlja potek unovčevanja stečajne mase. Upravitelj mora dejanja v zvezi z unovčenjem stečajne mase opravljati v rokih iz načrta poteka stečajnega postopka in o tem redno poročati sodišču (1. in 2. točka 295. člena ZFPPIPP), ki mora na podlagi teh poročil nadzorovati, ali upravitelj opravlja dejanja v zvezi z unovčenjem stečajne mase v skladu z načrtom poteka stečajnega postopka (prva alineja 6. točke 295. člena ZFPPIPP). Če se kasneje v stečajnem postopku pokaže, da zaradi zunanjih vzrokov, ki ne izvirajo iz sfere upravitelja, dejanj v zvezi z unovčenjem premoženja stečajnega dolžnika ni mogoče opraviti v rokih iz načrta poteka stečajnega postopka, sodišče ta načrt na predlog upravitelja ustrezno spremeni (tretji odstavek 321. člena ZFPPIPP).