Ker je otrok udeležencev med postopkom postal polnoleten in je starševska skrb nad njim prenehala, je odpadel pravni interes za odločanje o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo.
Sodišče elaborata, na katerega se sklicuje v izreku izpodbijanega sklepa, ni prejelo. Izvedenec je sodišču poslal le izvedeniško poročilo, v katerem je sicer navedeno, da vsebuje vse bistvene sestavine elaborata, vendar se bo evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru skladno z izrekom sklepa in ob upoštevanju določb ZKN opravilo na podlagi elaborata. Pritožnik ima pravico, da je seznanjen s celotnim elaboratom in da se izjavi o njegovi vsebini. Ker sodišče elaborata ni pridobilo in ker ga ni vročilo pritožniku v izjavo, je utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi njegove pravice do izjave.
Sodišče, ki je postopek prekinilo, bi tudi samo naletelo na identično procesno situacijo, kar pomeni, da ni smotrno in ne bi pospešilo postopka, če bi se iskanja odgovora na predhodno vprašanje lotilo samo.
Dejstvo, da skrbnik za poseben primer po 6. členu ZVEtL-1 v nekem drugem postopku v zvezi z drugimi stvarmi zastopa osebo, ki je nasprotnik udeleženca v postopku, v katerem nastopa kot skrbnik za posebni primer (vendar zastopa drugega udeleženca), v ničemer ne izkazuje nepristranskosti skrbnika in ni ovira za opravljanje skrbništva.
Nasprotni udeleženec je po podatkih spisa tudi gibalno oviran. Agresiven je bil pred leti, sedaj pa so v ospredju težave, ki so posledica Parkinsonove bolezni s kognitivnim upadom. Kot je pojasnjeno v odgovoru na pritožbo, sam ne zmore niti osebne nege in hranjenja. Pritožnik ima verificiran varovani oddelek za osebe, ki zaradi posledic upada kognitivnih funkcij potrebujejo delno ali popolno pomoč in nadzor. To dokazujeta k pritožbi priloženi odločbi Ministrstva za solidarno prihodnost. Verificiran je torej za sprejem oseb s težavami, kakršne ima nasprotni udeleženec.
Sodišče o pridržanju v psihiatrični bolnišnici ali na varovanem oddelku SVZ odloča na podlagi neposrednega, osebnega stika z osebo, tako da osebo pred izdajo sklepa vidi in se z njo pogovori, če to dopušča njeno zdravstveno stanje. Določbi 46. in 62. člena ZDZdr je treba razlagati tako, da mora sodišče vedno vzpostaviti neposredni stik z osebo, pogovor (zaslišanje) pa se izpelje, če je možno glede na zdravstveno stanje osebe.
Zasebna cenitev, ki jo predloži stranka, predstavlja del njene trditvene in dokazne podlage in nima dokazne narave izvedenskega mnenja. Razlika med zasebno cenitvijo in izvedenskim mnenjem sama po sebi ne utemeljuje dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja, če je to jasno, popolno in strokovno obrazloženo.
Vrednost nepremičnine se ugotavlja glede na njeno namembnost in stanje ob dejanskem odvzemu. Odškodnina se praviloma odmeri glede na tržno vrednost nepremičnine v času, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je oziroma bo izgubil lastninsko pravico, praviloma ob odvzemu posesti, pri čemer je treba tako ugotovljeno vrednost ustrezno valorizirati.
Obseg zadovoljevanja otrokovih potreb sodoločajo materialne in pridobitne zmožnosti njegovih staršev. Neogibna je zadovoljitev bistvenih življenjskih potreb, manj nujne pa so socialne potrebe in razvedrilo. Ob boljših materialnih zmožnostih staršev je mogoče (in treba) zadovoljiti večji obseg otrokovih potreb. V primeru šibkejših razpoložljivih sredstvih sta starša dolžna v okviru svojih zmožnosti vložiti več truda, da se pokrijejo otrokove potrebe. Zahteva po trudu pada premo sorazmerno z nujnostjo potreb.
Zaradi spremembe ZVDZ z novelo ZVDZ-E, ki je stopila v veljavo 10. 2. 2024, je materialnopravno nepravilna odločitev, da se nasprotni udeleženki odvzame volilna pravica.
Obseg skrbnikovih nalog se določa ob upoštevanju konkretnih potreb osebe, ki se postavlja pod skrbništvo. To pa pomeni, da mora sodišče, preden naloge opredeli in ne glede na navedbe udeležencev, najprej preveriti ne le sposobnost, ampak ugotoviti tudi potrebe te osebe na vseh področjih vsakdanjega življenja.
Iz izvidov urgentnih zdravnikov ne izhaja, da bi bili otroci žrtve nasilja. V teh izvidih so navedbe otrok, da jih je tepla oziroma udarila babica, vendar jih, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi njihove neprepričljivosti in ostalih navedb otrok, kot npr. takrat sedemletne B. B., da ne ve, kam jo je babica udarjala, da ji je pri babici v redu in da je ni strah, ter ob hkratni ugotovitvi obeh zdravnikov, ki sta opravila preglede otrok, da ni mogoče ugotoviti nobenih poškodb oziroma modric, ni mogoče šteti kot dokaz nasilja.
DZ v prvem odstavku 74. člena postavlja zakonsko domnevo, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V obravnavani zadevi, v kateri je predlagateljica v predlogu za delitev skupnega premoženja zatrjevala, da so predmetne premičnine del skupnega premoženja, ki ga je z nasprotnim udeležencem pridobila s skupnim delom in skupnimi sredstvi, učinkuje navedena zakonska domneva.
Neizvrševanje stikov, katerih namen je v omogočanju vzpostavitve oziroma ohranjanju občutka povezanosti in navezanosti otroka na (oba) roditelja in obratno, lahko vodi do odtujitve otrok od roditelja, ki mu stiki niso omogočeni, kar pa, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, nedvomno predstavlja škodo, ki je težko popravljiva.
Izpovedba udeleženke in izvedensko mnenje nudita zadostno oporo za sklepanje, da udeleženka v fazi poslabšanja bolezni, v katerem se nahaja, ne zmore razumeti svojega položaja in potrebe po zdravljenju niti ni sposobna sodelovanja v zdravljenju. Za izboljšanje zdravstvenega stanja, ki bo omogočalo sodelovanje, je po strokovni oceni izvedenke potreben čas petih tednov.
Namestitev toženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda na podlagi sklepa sodišča je šteti za primeren ukrep, saj vzpostavlja mirno in varno sobivanje v večstanovanjski stavbi, ker do kršitev sosedskega sožitja s strani toženca ne bo več prihajalo. Hkrati pa gre za manj skrajen ukrep, saj toženec obdrži svojo lastnino.
Ob ugotovitvi, da je razsodnost nasprotnega udeleženca delno ohranjena ter da potrebuje zgolj nekoga, ki bo urejal njegove zdravstvene zadeve (prevoz, napotnice, naročanje...), je pravilno, da je v konkretnih okoliščinah skrbnici naloženo le sodelovanje v postopkih za izboljšanje in ohranitev zdravja nasprotnega udeleženca, ne pa tudi pritožbeno predlagano odločanje o medicinskih posegih in zdravljenju.
V postopkih po ZPND je standard materialne resnice nižji. Zadostuje, da so zatrjevana dejstva dokazana s stopnjo verjetnosti.
Obrazložitev, zakaj ni utemeljena predlagateljičina zahteva, da stiki do otrokovega 8. leta starosti potekajo le v kraju, kjer živi predlagateljica, na naslovu katere ima otrok stalno prebivališče.
Izvedenka je ugotovila in prepričljivo obrazložila, da so tožnikovo nesmiselno zapravljanje in nerealne ideje o poslovnem uspehu posledica bolezni, zaradi katere ima močno okrnjeno presojo realnost. V tem primeru o svobodni volji niti ni mogoče govoriti, ker je pritožnikova zmožnost presoje zaradi bolezni močno okrnjena. Ni treba, da bi škoda že nastala, kot pravno zmotno meni pritožba; namen postopkov in ukrepov po ZDZdr je prav v tem, da se nastanek škode prepreči, zato je sodišče pravilno upoštevalo možnost bodoče, a realno grozeče škode.
Ne DZ ne ZNP-1 ne določata, koliko časa lahko mine od svetovalnega razgovora v smislu 203. člena DZ do vložitve predloga (94. člen ZNP-1). Pri odločanju, ali naj se predlog za varstvo koristi mladoletnega otroka zavrže kot nepopoln, mora sodišče posebej skrbno upoštevati neformalno naravo postopkov za varstvo koristi mladoletnih otrok in načelo otrokove koristi, ki mora biti glavno vodilo sodišč v vseh postopkih v zvezi z mladoletnimi otroki, pa tudi možnost, da postopek za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju in odločitvi o stikih začne tudi po uradni dolžnosti.
Zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu se sicer lahko pritožijo samo upniki, vendar je po presoji sodišča druge stopnje treba pravico do pritožbe zoper izpodbijani sklep zaradi varstva predkupne pravice, dovoliti tudi pritožnici kot predkupni upravičenki, saj je z izpodbijanim sklepom poseženo v njen pravni položaj.
V 262. členu DZ je določen institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. Ta določa, da sodišče osebo, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, sama brez škode zase ni zmožna poskrbeti za svoje pravice in koristi, postavi pod skrbništvo in ji imenuje skrbnika. V skladu s tretjim odstavkom 57. člena ZNP-1, je mogoč začetek postopka tudi po uradni dolžnosti, če sodišče izve za okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega bi bilo treba določeno osebo postaviti pod skrbništvo.
Pritožnica ima v stečajnem postopku kot predkupna upravičenka položaj udeleženke v postopku. Enako kot stranka mora biti tudi ona sposobna razumeti pomen svojih dejanj in kakšne posledice jo lahko doletijo, če procesnih upravičenj, ki jih daje zakon (347. člen ZFPPIPP) ne uresniči. Njeno procesno ravnanje je mogoče presojati le, če je popolno poslovno sposobna. Le tedaj lahko stranka sama opravlja pravdna dejanja (pravdna sposobnost).
Če pritožnica zaradi svojih zdravstvenih težav ni bila sposobna sama skrbeti za svoje pravice, torej ni razumela pomena svojega dejanja, ko se ni odzvala na poziv upraviteljice za podpis prodajne pogodbe in plačila kupnine, za pritožnico ne more veljati fikcija vročitve (četrti odstavek 142. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).