Materialne določbe (8. del DZ), ki so podlaga imenovanja skrbnika, same po sebi družinskim članom, ki niso predlagatelji postopka, ne dajejo možnosti udeležbe v postopkih, ki tečejo zaradi postavitve skrbnika odrasli osebi. Podlage za udeležbo v postopku odločanja o postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo s strani sorodnika, ki ni predlagatelj postopka ali začasni skrbnik, prav tako ne dajeta 57. in 58. člen ZNP-1. Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZNP-1 je udeleženec postopka med drugim lahko oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločb prizadet. Sodna praksa še ni enotna glede vprašanja ali gre ožjim družinskim članom na podlagi tega določila (domneva pravnega interesa) zgolj zaradi sorodstvene vezi status udeleženca v postopku. Tako pravna teorija kot sodna praksa sta zavzeli stališče, "da je pravni interes v postopkih skrbništva prav razumeti atipično: kot nepremoženjski (osebnostni) pravni interes za dobrobit bližnjega, ki tega ne zmore sam". Iz pravice do družinskega življenja osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, v širšem smislu tako izhaja tudi, da so v postopku, v katerem se odloča o njeni postavitvi pod skrbništvo, lahko skladno s prijavo udeležbe po prvem odstavku 22. člena ZNP udeleženi družinski člani, ki imajo interes za njeno dobrobit. Dejstvo, da gre za (ožjega) družinskega člana, samo po sebi še ne vodi v zaključek, da temu zgolj zaradi sorodstvene vezi pripada status udeleženca postopka iz naslova pravnega interesa. Pomembna je narava medsebojnega odnosa, iz katere je moč sklepati, da je udeležba v postopku smiselna zaradi varstva dobrobiti osebe, o postavitvi katere pod skrbništvo se odloča.
Postavitev začasnega skrbnika ni obligatorna, ampak sodišče začasnega skrbnika postavi, kadar presodi, da je treba pravice in koristi te osebe nemudoma zavarovati, ker ji grozi škoda.
Temeljno vodilo, ki ga mora sodišče upoštevati pri določitvi začasnega skrbnika, je zgolj in edino zaščita osebe, ki se postavlja pod začasno skrbništvo, v primeru, da je izkazano, da oseba potrebuje takojšnjo zaščito zaradi težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja.
Izvedenec je strokovni pomočnik sodišča; navedeno po eni strani pomeni, da je izvedenec praviloma nepristranski, po drugi strani pa, da sodišče, ki izvedenčevega strokovnega znanja nima, ne more preveriti strokovne pravilnosti njegovih ugotovitev. Lahko in mora pa sodišče preveriti, ali so izvedenčeve ugotovitve, ki naj bodo podlaga za odločitev sodišča, logično in argumentacijsko preverljive in razumljive tudi laiku.
Tožnik namreč navaja, da ga toženki protipravno ovirata pri izvrševanju solastninske pravice ter zahteva prenehanje vznemirjenja, prepoved bodočega vznemirjenja oziroma vzpostavitev prejšnjega stanja, kar po svoji vsebini predstavlja zahtevek za zaščito pred vznemirjanjem solastninske pravice. Tožnik torej uveljavlja negatorno varstvo po določbi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Za presojo utemeljenosti negatorne tožbe pa je predviden pravdni postopek.
Sodna praksa tolmači določbo 189. člena DZ v smislu, da morata starša praviloma prispevati k preživljanju svojih otrok v istem deležu od svojih prejemkov, pri čemer se med prejemki staršev ne upoštevajo niti otroški dodatki niti regres za prevoz na delo in prehrano na delu. To pomeni, da povračil prevoznih in materialnih stroškov, ki jih delodajalec povrne svojemu zaposlenemu, ni mogoče šteti za prihodek, ki bi bil upošteven v smislu 189. člena DZ. Enako velja za vračilo posojila s strani delodajalca.
Predlagateljica se svoje preživninske obveznosti do mladoletnega sina ne more razbremeniti s posplošenim sklicevanjem na brezposelnost in nosečnost.
Plačevanje preživnine ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi. Ko gre za mld. otroka, morajo starši storiti vse, kar je v njihovi moči, da pridobijo preživninska sredstva.
Ker iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da so nepremičnine vpisane kot solastno premoženje udeležencev, na katerem imata vsak 1/2 solastni delež, je zato pravica predlagatelja, ki temu oporeka in trdi, da ne gre za solastno temveč za skupno premoženje udeležencev, manj verjetna.
Za določitev povečanja nagrade iz 47. a člena Pravilnika ni pomembno, ali uspejo izvedenci izdelati mnenja na določenem področju v roku šestih mesecev, temveč da je področje, na katerem izdelujejo mnenje, razglašeno za deficitarno področje. Minister za pravosodje na približno dve leti izda prej navedeni sklep o deficitarnih področjih, in kolikor na področju klinične psihologije ne bi bilo prezasedenosti oziroma pomanjkanja sodnih izvedencev, tega področja ne bi uvrstil med deficitarnega.
Določilo drugega odstavka 242. člena ZPP določa, da izgubi izvedenec (ali priča) pravico do povračila stroškov, če jih ne priglasi takoj, le v primeru, če je bil o tem s strani sodišča poučen. Kot izhaja iz zapisnika naroka z dne 14. 6. 2024 sodišče prve stopnje izvedenke ni poučilo v skladu z navedenim določilom, zato pravice do povračila stroškov kljub temu, da jih je priglasila prepozno, ni izgubila in je tako upravičena tudi do plačila nagrade za sodelovanje na naroku dne 14. 6. 2024.
Sodišče prve stopnje je obširno in natančno obrazložilo, kakšni so prihodki toženke in kakšne potrebe otroka, obrazložilo pa je tudi, da odmera preživnine ni matematični izračun, temveč ocena oziroma vrednotenje, saj je treba upoštevati, da različni stroški v krajšem in še posebej daljšem obdobju tudi variirajo.
Sodišče prve stopnje se je (pravilno) pri ugotavljanju tožnikovih preživninskih zmožnosti oprlo tudi na njegov življenjski slog, ki posredno kaže, da so njegove dohodkovne zmožnosti boljše, kot skuša prikazati pritožba.
Presoja sodišča prve stopnje, ki ji materialnopravni okvir daje določba šestega odstavka 13. člena ZVEtL-1, je bila pravilno omejena na eno (edino) relevantno vprašanje: ali je izdelani elaborat parcelacije primerna strokovna podlaga za evidentiranje sprememb v katastru nepremičnin. Gre za presojo skladnosti elaborata z navodili sodišča in stanjem v naravi ter njegove skladnosti s tehničnimi pravili.
Sodišče prve stopnje bo skladno z merili iz 43. člena ZVEtL-1 o obsegu pripadajočega zemljišča in o tem, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, ter o lastništvu, odločalo v končnem sklepu o ugotovitvi pripadajočega zemljišča.