Namen skrbništva je v varstvu osebnosti odrasle osebe z motnjami in težavami, ki se uresničuje tako z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje.
S tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je predlagateljica postavljena pod skrbništvo, je tudi pravilno razrešilo dosedanjo skrbnico - mati predlagateljice, ki je imela nad predlagateljico podaljšano roditeljsko pravico, saj slednja več ne želi biti skrbnica.
Ker je sodišče prve stopnje mati predlagateljice razrešilo funkcije skrbnice, je slednja, v skladu z 251. členom DZ, dolžna podati letno poročilo o svojem delu in račun o upravljanju premoženja ter izročiti premoženje varovanke v upravljanje novo imenovanemu skrbniku.
Interes osebe, ki v postopku postavitve odrasle osebe pod skrbništvo prijavi udeležbo zaradi nudenja podpore osebi z invalidnostjo, je lahko le pravni interes.
Nasprotna udeleženka tudi v pritožbi, ki jo je vložila sama, vztraja pri odklanjanju zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom v psihiatrični bolnici. Sodišče prve stopnje je z izvedbo dokaza z izvedenko psihiatrične stroke ugotovilo, da je odklanjanje omenjenega zdravljenja posledica bolezensko preoblikovanega mišljenja nasprotne udeleženke in ni odraz njene prave volje. Zaradi narave svoje bolezni ni sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločitve o svojem zdravljenju. Iz enakega razloga je sodišče omejilo tudi njeno prisotnost pri izvajanju dokazov (64. člen ZDZdr), potem ko je ocenilo, da bi v nasprotnem primeru lahko nastale škodljive posledice z vidika njenega zdravja in zaupnosti. Hkrati je ugotovilo, da nasprotna udeleženka tudi glede na njeno telesno stanje ni bila sposobna sodelovati pri izvajanju dokazov.
Skladno z drugim odstavkom 18. člena ZNP-1 lahko sodišče, ki vodi postopek, s sklepom odstopi zadevo drugemu sodišču le, če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira krajevna pristojnost in če je očitno, da se bo postopek lažje izvedel pred drugim sodiščem, ali če je to v interesu oseb iz drugega odstavka 6. člena ZNP-1, to je otrok in oseb, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težave v duševnem zdravju ali drugih okoliščin niso sposobne, da bi same skrbele za svoje pravice in interese.
V postopku za izpodbijanje očetovstva mora biti otrok formalni udeleženec; lahko je predlagatelj postopka ali nasprotni udeleženec.
Višje sodišče se pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, da milejši ukrep, glede na trenutno bolezensko stanje udeleženke, ni primeren. Ugotovitve temeljijo na izvedenskem mnenju, iz katerega izhaja, da je udeleženka še vedno nezmožna samostojnega življenja. Realitetna kontrola je pri njej zabrisana, ni kritična do psihotične motnje in do situacije, v kateri se nahaja, v primeru premestitve na odprti oddelek bi psihiatrično bolnišnico zapustila in prenehala z jemanjem zdravil. Tudi po prepričanju višjega sodišča tako z izrekom milejšega ukrepa ne bi bilo ustrezno preprečeno ogrožanje njenega zdravja in življenja, kot tudi ne zdravja drugih ljudi.
Presoja pogojev za pridržanje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.
Pacientove pravice, ki jih izpostavlja pritožba (pravica do obveščenosti in sodelovanja, pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo, pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju, …), izhajajo iz Ustave RS (51. člen). V določenih primerih je poseg v te pravice nujen, bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi ogrožanja njihovega življenja ali povzročanja hude škode), bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Ko bolnik zaradi narave bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju, varstvo njegovih drugih pravic zahteva, da njegovo odločitev nadomesti država. To je zaradi posebnega ustavnega varstva huje prizadetih oseb država tudi dolžna storiti. Omejitve pacientovih pravic iz navedenega razloga v več določbah uveljavlja tudi ZPacP, ki torej uresničevanje in omejevanje pacientovih pravic veže na njegovo sposobnost odločanja o sebi.
V skladu s 65. členom ZDZdr je treba pritožbo zoper sklep o zadržanju osebe na oddelku pod posebnim nadzorom vložiti v treh dneh od dneva vročitve sklepa. Kratek zakonski rok za vložitev pritožbe je utemeljen iz razloga, da se čim hitreje izvede postopek, v katerem sodišče preveri, ali so podane predpostavke za zadržanje osebe v psihiatrični bolnišnici. Narekuje ga torej intenzivnost posega v osebnostne pravice zadržane osebe. Trdota roka je omehčana z določbo, po kateri lahko sodišče druge stopnje iz tehtnih razlogov upošteva tudi prepozno vloženo pritožbo (tretji odstavek 36. člena ZNP-1.
V skladu z 71. členom ZDZdr lahko psihiatrična bolnišnica, če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, slednjo še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti. To pooblastilo je očitno upoštevala tudi PBV. Iz njenega dopisa z dne 16. 9. 20245 namreč izhaja njihovo obvestilo sodišču, da je bila zadržana A. A., rojena 31. 7. ..., dne 16. 9. 2024 odpuščena v domače okolje. Ker se zadržana ne nahaja več na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica, ki se ne strinja z izrečenim časom zadržanja, s svojo pritožbo ne more več doseči zanjo ugodnejše odločbe. Za pritožbo tako nima več pravnega interesa.