Odločitev temelji na prepričljivi in celoviti dokazni oceni prvostopnega sodišča, sprejeti na podlagi presoje ne le razpoložljive spisovne dokumentacije, temveč tudi izpovedi sedaj pritožnice, predvsem pa se opira na ocene v ustno podanem izvedenskem mnenju v nepravdnem postopku določene sodne izvedenke. Ta je opravila pregled zadržane in pregledala medicinsko dokumentacijo PBV; njeno mnenje strokovnjaka z medicinskim znanjem predstavlja objektiviziran dokaz in nanj niti med postopkom na prvi stopnji niti v pritožbi ni podanih nobenih pripomb.
Sodišče prve stopnje je predlog nasprotnih udeležencev zavrnilo, ker je zaključilo, da nista zmogla potrebnega trditvenega in dokaznega bremena o nastanku težko nadomestljive škode, s čimer nista izkazala pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je potrebnosti predlagane začasne odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode in katerega izkazanost je nujen (zakonski) pogoj za izdajo začasne odredbe.
Takšna presoja trditev je prepričljiva in pravilna.
Glede na okoliščine konkretnega primera je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ne zgolj iz razloga, ker predlagatelj s predlogom ni uspel, marveč ob upoštevanju še drugih okoliščin, in sicer: predlagatelj v predlogu ni navedel bistveno drugačnih dejstev, ki bi utemeljevale obstoj spremenjenih okoliščin, ki so zakonska podlaga za spremembo odločitve o varstvu in vzgoji otrok, še posebej v luči odločilnih dejstev, ki so bila podlaga za odločitev o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo nasprotni udeleženki v postopku v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 7. 2022, ki je bil izdan manj kot leto pred vložitvijo predloga v tem postopku, in ob upoštevanju negativnih ravnanj predlagatelja, kot jih ugotovila izvedenka v prejšnjem postopku, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu delno povzelo. Ob vrednotenju vseh teh okoliščin ni nobenega dvoma, da je bil predlog nepotreben, zato je odločitev sodišča prve stopnje (tudi) glede odločitve o stroških postopka pravilna.
Skladno z Gradbenim zakonom (v nadaljevanju GZ-1) je za gradnjo ključna projektna dokumentacija. Ta mora biti skladna s predpisi. Prav zato lahko investitor (oziroma zanj projektant) od mnenjedajalcev, med drugim organov na področju varovanja komunalne in energetske infrastrukture, predhodno pridobi projektne pogoje (42. člen GZ-1), dolžan pa je pred vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja pridobiti njihovo mnenje k projektu (43. člen GZ-1), v katerem se opredeli skladnost s predpisi iz njihove pristojnosti.
Predpogoj za izvedbo postopka za sprejem v varovani oddelek brez privolitve je torej, da oseba ne privoli v sprejem. Iz spisa (razen iz predloga partnerja nasprotne udeleženke, kar pa ni izjava nasprotne udeleženke) ni razvidno, da bi nasprotna udeleženka nasprotovala sprejemu v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, poleg tega pa sodišče prve stopnje tudi ni opravilo njenega zaslišanja, da bi se izjavila o tem. Končno iz spisa tudi ni razvidno na kakšni podlagi (prostovoljno ali na podlagi sklepa sodišča) je v trenutku odločanja nasprotna udeleženka v Univerzitetni psihiatrični bolnici (UPK). Zato v trenutku odločanja še niso bili izpolnjeni pogoji za izvedbo postopka po 75. členu ZDZdr, kar je terjalo razveljavitev izpodbijane odločitve.
V postopku za izdajo začasne odredbe se odločilna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti, ker narava urejanja razmerij zahteva hitro odločitev ter se razmerja med udeleženci urejajo le za določen čas. Skupno dokazno oceno, ki omogoča prepričljivo presojo predlaganih razmerij med staršema in mladoletnim otrokom, zakon nalaga sodišču v rednem postopku.
Splošno načelo povrnitve stroškov po uspehu, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, v tem postopku ni uporabljivo. Ker je bil postopek izveden v skupnem interesu za varstvo koristi otrok, tako predlagatelja kot tudi nasprotnih udeležencev, udeleženci krijejo vsak svoje stroške postopka. Izvedba dokaza z izvedencem je bila v konkretnem primeru potrebna zaradi varstva koristi mladoletnih otrok nasprotnih udeležencev. Tudi če predlagatelj tega dokaza ne bi predlagal, bi ga moralo sodišče prve stopnje izvesti po uradni dolžnosti. Zato je glede na skupni interes udeležencev prav, da udeleženci postopka krijejo strošek izvedenine, ki spada med skupne stroške udeležencev postopka, po enakih deležih. Predlagatelj tako krije svoje stroške postopka ter polovico skupnih stroškov postopka, drugo polovico skupnih stroškov po krijeta nasprotna udeleženca. Ker sta bila nasprotna udeleženca oproščena plačila stroškov sodnega postopka, bo ta del izvedenine plačan iz proračuna.