Delno urejena točka pa pomeni točko, ki je določena v upravnem postopku, v kateri se neurejena meja stika z urejeno mejo. Kar pomeni preprosteje, da se je sporna točka določala le glede meje med državno cesto in spornima nepremičninama, ne pa tudi glede meje med spornima nepremičninami.
Nasprotna udeleženka je predlagala, naj sodišče prve stopnje z vmesnim sklepom odloči o tem, ali je solastnina med strankama navidezna (gre za dejansko etažno lastnino) ali pa gre za pravo solastniško razmerje. Takega predloga ni mogoče razčleniti na "temelj" in "višino", zato izdaja vmesne odločbe na način, kot to želi nasprotna udeleženka, ne pride v poštev. Cilj tega postopka je, da so vsa vprašanja celovito obravnavana in je o zadevi enotno odločeno (prim. sklep VSL II Cp 2214/2018).
Ker ne gre za sklep, katerega izdajo bi zakon sploh predvideval, se nanj tudi ne more raztezati splošna določba prvega odstavka 363. člena ZPP. Če zakon ne predvideva izdaje odločbe, posledično ne predvideva niti pritožbe proti takšni odločbi. Pritožba bi bila tako dopustna le v primeru, če bi bilo z izdajo odločbe poseženo v strankine pravice, dolžnosti ali pravne interese (25. člen Ustave RS). Za to v obravnavanem primeru ne gre (prim. smiselno sklepe VSL II Cp 2088/2018, II Cp 988/2015 in I Cp 548/2008).
Pri presoji, ali je izvedenka opravila delo, ki ji ga je naložilo sodišče, ni pomembno, ali se stranke oziroma udeleženci postopka z mnenjem strinjajo, prav tako ni pomembno, ali bo sodišče v dokaznem postopku sprejelo njene ugotovitve.
Za odmero nagrade za pregled je ključno trajanje pregleda samega in ne morebitne kasnejše analize ob pregledu zaznanega; te so del izdelave mnenja, njihova zahtevnost pa se upošteva v okviru postavk zahtevno/zelo zahtevno/izjemno zahtevno.
Pritrditi je prvostopenjskim zaključkom, da pogoji za odstop zadeve drugemu sodišču na podlagi drugega odstavka 18. člena ZNP-1 niso podani, ker zgolj okoliščina, da se je nasprotni udeleženec tekom postopka preselil v X., ne kaže na to, da bi se pred sodiščem v X. postopek lažje izvedel, poleg tega pa prenos krajevne pristojnosti na sodišče v X. ne bi bil v interesu mld. otroka (drugega predlagatelja), ki ima (tako kot prva predlagateljica) svoje stalno bivališče še zmeraj na območju Okrožnega sodišča v Y. Pritožbeno sodišče v tej zvezi še dodaja, da je prvenstveni cilj ZPND zaščititi žrtev pred nasiljem v družini (1. člen ZPND), ne pa povzročitelju nasilja (nasprotnemu udeležencu) olajšati prihod na obravnave na sodišču, zato selitev nasprotnega udeleženca v X. ni razlog za odstop krajevne pristojnosti sodišču v X. po drugem odstavku 18. člena ZNP-1.
V skladu s stališči sodne prakse je treba začasno odredbo o preživljanju otroka izdati, če je ogroženo nujno preživljanje otroka, pri čemer je treba izkazati verjetnost, da roditelj krši svojo preživninsko obveznost (t.j. ne prispeva k preživljanju otroka). Pri nujnih (eksistenčnih) potrebah otrok se upoštevajo zgolj stroški prehrane, oblačila in obutve, kozmetike in stanovanjski stroški, ne pa stroški za izvenšolske dejavnosti in dodatne šolske aktivnosti. Čeprav se otroški dodatek po ustaljeni sodni praksi pri višini preživnine v rednem postopku ne upošteva, pa ga je treba upoštevati pri presoji vprašanja, ali je zaradi neplačevanja preživnine otrok eksistenčno ogrožen v smislu 161. člena DZ.