Glede na to, da je otrok tekom postopka postal polnoleten, z njegovo polnoletnostjo pa je starševska skrb nasprotnega udeleženca prenehala, je odpadel tudi njegov pravni interes za uveljavljanje takšnih zahtevkov in drugih zahtevkov, ki izhajajo iz starševske skrbi. Po določbi 52. člena ZNP-1 nastopijo pravne posledice sklepa, s katerim se spremeni družinsko razmerje, z njegovo pravnomočnostjo. Zato pa v primeru, ko mladoletni otrok tekom postopka postane polnoleten, za odločanje o zahtevi starša o njegovem zaupanju v vzgojo in varstvo ter za druge zahtevke v zvezi z uresničevanjem starševske skrbi, ni več pravne podlage. Takšne pa tudi ni za preživninski zahtevek, saj s polnoletnostjo postane zanj aktivno legitimiran otrok, starš pa izgubi upravičenost za njegovo zastopanje.
Na podlagi četrtega odstavka 174. člena DZ lahko ukrep odvzema otroka staršem in namestitev otroka v rejniško družino traja največ tri leta. Zmotno je stališče, da bo takšen ukrep dejansko trajal več kot tri leta, saj je k dobi trajanja potrebno prišteti tudi čas trajanja začasne odredbe o odvzemu otroka. V sodni praksi in teoriji je sprejeto stališče, da se čas trajanja izdane začasne odredbe ne všteje v čas trajanja ukrepa. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, da je rok trajanja ukrepa neposredno povezan s cilji (nameni) takšnega ukrepa trajnejšega značaja. S tem so varovane tako koristi otroka kot pravice staršev. Zakonodajalec je predvidel za izrek takšnega ukrepa samostojen rok trajanja, v katerem bi se lahko namen in cilji takšnega ukrepa tudi izpolnili, v predvidljivih okoliščinah, ko je dokončno jasna izbira ukrepa in ne le začasna rešitev.
Za spor o meji je predvsem značilno to, da izvira iz nejasne meje in da ni v ospredju vprašanje načina pridobitve spornega dela zemljišča.
Predlagateljica se neutemeljeno sklicuje tudi na dejstvo, da je vrednost legalizirane nepremičnine precej višja od nelegalizirane. V obravnavani zadevi je namreč pomembno, kakšne interese imata oba udeleženca v zvezi z namembnostjo sporne nepremičnine. Ob diametralno nasprotujočih si interesih pa je pred delitvijo skupnega premoženja neupravičeno siliti enega od udeležencev, da participira pri visokih stroških za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta.