Otrokova ogroženost in obstoj škode oziroma njen verjeten nastanek sta pravna standarda, ki ju je treba napolniti glede na okoliščine konkretnega primera. Verjetnost, da bo otrok brez posredovanja sodišča ogrožen, je treba interpretirati v luči zavarovanja širše koristi otroka. Družinski postopki v primerih podrobnejšega ugotavljanja starševskih sposobnosti s postavitvijo izvedencev ali ob številnih predlogih strank za izdajo začasnih odredb praviloma trajajo daljši čas. Zato zgolj možnost zagotavljanja najnujnejših eksistencialnih potreb otroka s strani enega od staršev in hkrati nezmožnost zagotavljanja ostalih potreb, ki bi otroku omogočale zdrav intelektualni in socialni razvoj, predstavlja ogroženost, ki utemeljuje začasno ureditev preživnine.
Pri omejitvi stikov mora sodišče pretehtati med koristmi in slabostmi, ki jih prinaša izdaja začasne odredbe, in ob tem upoštevati, da gre za grob poseg v pravico do stikov. Ta je upravičen le, kadar je to nujno potrebno, da se prepreči otrokova ogroženost, ter terja zadržan pristop. Dokazni postopek je pokazal, da sta oba starša sposobna zadovoljevati potrebe starejše hčerke, kar si medsebojno priznavata, in da je deklica na oba čustveno navezana. Po oceni pritožbenega sodišča zato posebni nadzor strokovnih delavcev nad izvajanjem stikov ni potreben in obstaja večja verjetnost, da bi bilo daljše izvajanje tako omejenih stikov deklici v škodo.
Za razjasnitev dejanskega stanja pa sodišče tudi ni bilo dolžno opraviti ogleda stanovanja nasprotne udeleženke, saj slednja, ki zatrjuje, da jo doma nadzira sin, sedaj v svoji blodnjavi simptomatiki, navaja, da jo s kamerami nadzirajo tudi v bolnišnici, kar pritrjuje ugotovitvam izvedenca, da je pri nasprotni udeleženki podana akutna blodnjava motnja.
ZPND v prvem odstavku 1. člena določa vlogo in naloge državnih organov, nosilcev javnih pooblastil, izvajalcev javnih služb pri obravnavanju nasilja v družini ter določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini (multiinstitucionalni in hkrati multidisciplinarni pristop). Cilj in težnja ZPND namreč je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo drugi predpisi (Družinski zakonik, kazenska zakonodaja in zakonodaja s področja prava o prekrških, zakonodaja s področja socialnega varstva, Obligacijski zakonik z določili, ki se nanašajo na kršitev pravice osebnosti), zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena, in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Ukrepi sodišča določeni v 19. členu ZPND tako v primeru, ko je žrtev nasilja otrok, zgolj dopolnjujejo ukrepe, ki so določeni v DZ. Namen ukrepov sodišča po ZPND ni v kaznovanju povzročitelja nasilja za pretekla ravnanja. Njihov namen je prevencijski, torej, da se v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Iz 5. člena ZPND pa izhaja, da je treba ob opredelitvi nekega ravnanja kot nasilja v družini reakcijo nanj nujno prilagoditi njegovi intenzivnosti in stopnji ogroženosti žrtve. Tako zakon ne določa, da vsako ravnanje, ki ustreza opredelitvi nasilja iz navedenega zakona, potrebuje intenzivne posege države v osebnostne pravice posameznika, med katere sodi tudi pravica do družinskega življenja. Poseg je vedno treba prilagoditi stopnji ogroženosti žrtve. Ker gre za posege v temeljne pravice, je pomen načela sorazmernosti posebej poudarjen in sodišče zavezuje, da ustrezno zaščiti žrtev nasilja, hkrati pa mu postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose.
Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo v tej zadevi takšno mejo pravilno določilo. Zaključilo je, da omenjeni dogodki verjetno izkazujejo, da je bila mld. hčerka udeležencev deležna neprimernih vzgojnih ukrepov, to je telesnega kaznovanja, ki je prepovedano (3a. člen ZPND). Pritrditi je treba pritožbi o ničelni toleranci do vsakršnega nasilja. Pritrditi pa je treba tudi nadaljnjemu zaključku prvostopenjskega sodišča, da glede na vse ugotovljene okoliščine ni verjetno izkazano, da je predlagani ukrep nujen oziroma potreben in da ne upravičuje posega v odnos med otrokom in materjo z njuno popolno polletno ločitvijo, kar bi predlagani ukrep po svoji vsebini dejansko pomenil.