Dejstvo, da dolžnika nista prevzela (dvignila) pošiljke z odpoklicem kreditne pogodbe, ne pomeni, da se je dolžnik s tem lahko izognil predčasni zapadlosti terjatve. Zadostuje namreč, da je odpoklic upnik dolžniku poslal s priporočeno pošiljko, v primeru, ko naslovnik onemogoči vročitev, pa je ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja in načela varstva upnikov šteti, da je sprejem opravljen že takrat, ko je pošiljatelj poskušal vročiti potrebna pisanja, in ne šele, ko je naslovnik pisanje tudi dejansko prejel (odstop od siceršnje sprejemne teorije).

Upnik je določno navedel obveznost dolžnikov iz naslova neplačanih obrokov glavnice, pogodbenih obresti in stroškov in da je za svoje trditve predložil tudi obračune obresti. S tem je upnik, tudi po presoji višjega sodišča, svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja in višine terjatve zadostil. Breme zatrjevanja in dokazovanja neobstoja oziroma drugačne višine terjatve je tako prešlo na dolžnika, ki sta imela dolžnost v ta namen navesti konkretna dejstva, s katerimi bi utemeljevala drugačno višino terjatve in svoj (po njunem mnenju pravilen) način obračunavanja terjatve, ter zanje predložiti tudi dokaze. Ob dejstvu, da upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, na podlagi katerega ima pravico zahtevati izvršbo terjatve, ki jo izterjuje in katere obseg je konkretizirano opredelil, je namreč pravilnost izračuna te terjatve in upoštevanje morebitnih delnih plačil predmet ugovora zoper višino terjatve v izterjavi. Pri tem gre za dejansko vprašanje, na kar pa sodišče pazi le na obrazložen ugovor.

Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje o primernosti izvršilnega naslova, saj je dolžnikova obveznost, ki izhaja iz dednega dogovora, določljivo opredeljena v skladu z 21. členom ZIZ in pritožnik nima prav, da izvršilni naslov zato, ker sklep od dedovanju ne vsebuje višine denarnih sredstev, ki so se nahajala na računih pri bankah v Kanadi, ni primeren. Odločilno je, da dolžnikova obveznost izhaja iz zapisa v dednem dogovoru, da mora dolžnik iz denarnih sredstev, ki se nahajajo na bančnih računih pokojnika pri bankah v Kanadi, po plačilu vseh volil, davkov in pristojbin nakazati na upnikov račun preostalih znesek razlike deponiranih denarnih sredstev. Dolžnikova obveznost je torej določljivo opredeljena že v samem izvršilnem naslovu, saj je mogoče ugotoviti, kaj mora dati dolžnik.

Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na končni načrt razdelitve posebne razdelitvene mase, da je bila v tem postopku izterjevana terjatev 272.216,60 EUR poplačana zgolj delno z zneskom 126.796,71 EUR, ker je celotna kupnina po odbitju stroškov 301.304,70 EUR zadoščala zgolj za poplačilo terjatve, ki je bila vknjižena v zemljiški knjigi pred hipoteko za obravnavano terjatev.

Sporazum o pristojnosti je dovolj določno označen, dolžnik pa mu v ugovoru ni nasprotoval. Na ta način je upnik kriteriju iz sedmega odstavka 41. člena ZIZ zadostil, sodišče pa bi to navedbo v predlogu za izvršbo moralo upoštevati pri določitvi krajevne pristojnosti sodišča, ki bo v nadaljnjem pravdnem postopku odločalo o utemeljenosti upnikovega zahtevka.

Upnik v pritožbi ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o vložitvi obrazloženega ugovora, temveč zatrjuje dejanske okoliščine in prilaga dokaze za utemeljenost terjatve. Ali je zahtevek utemeljen ali ne, bo odločalo sodišče v nadaljnjem pravdnem postopku, ki bo sledil po uradni dolžnosti na podlagi izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi je torej odločilno, da je upnikova pravna prednica (B. d. d.) vstopila v vsa pravna razmerja pripojene družbe (prvotna upnica - A. d. d.), s čimer je prevzela terjatev, ki je predmet tega izvršilnega postopka proti dolžnici. Ostale pritožbene navedbe (o nezakonitem delovanju prvotne upnice, o nedokazani utemeljenosti in višini terjatve) niso relevantne in ne predstavljajo pravno relevantnih razlogov, ki bi preprečevali izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (55. člen ZIZ),

Predlog za predložitev informativnega seznama ne predstavlja obrazložene vloge, vendar pa je zato takšno vlogo potrebno šteti kot neobrazloženo vlogo, za katero v 9. točki tarifne številke 31 OT predpisuje vrednost odvetniških storitev v višini 50 točk za druge vloge v izvršilnem postopku.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno odločilo, da ugovor dolžnika ni utemeljen, ker v njem dolžnik ne navaja nobenega dejstva, ki bi kazalo na to, da terjatev ni prešla na novega upnika, dolžnik pa bi (glede na citirano ureditev) lahko uveljavljal le tak ugovorni razlog.

Dolžnica zgolj z dokazno nepodprtimi navedbami, da plačilnega naloga ni prevzela, ker je ni bilo doma, domneve iz četrtega odstavka 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ne more izpodbiti. Vročilnico kot dokaz o pravilni vročitvi pošiljke je mogoče ovreči le z določno in dokazno podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost.