Sodna praksa je zavzela stališče, da je postopek zavarovanja znotraj pravdnega postopka akcesoren postopek, katerega končni uspeh je odvisen od rešitve o glavni stvari, zato tudi stroški zavarovanja sodijo med pravdne stroške. Res se je v predmetni zadevi postopek zavarovanja začel pred začetkom pravdnega postopka, vendar je bilo o ugovoru zoper začasno odredbo odločeno v času, ko je že tekla pravda o zahtevku, ki je predmet zavarovanja. Zgolj dejstvo, da se po sodnem redu postopek izdaje začasne odredbe še naprej vodi v ločenem spisu, ne vpliva na ugotovitev, da gre za strošek pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da navedena dejstva ne predstavljajo pravno odločilnih dejstev. Dolžnik z njimi ni oporekal izterjevani terjatvi, torej ni zatrjeval pravno pomembnih dejstev, s katerimi bi, kolikor bi se izkazala za resnična, morebiti lahko dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi. Poleg tega dolžnik tudi ni predložil nobenih dokazov.

Določbe 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ ni mogoče razlagati na način, da je terjatev v višini 135.000,00 EUR očitno nesorazmerna, posebej še, ker gre za terjatev, ki temelji na (gospodarski) pogodbi, sklenjeni v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Ena četrtina vrednosti stavbe v nobenem primeru ne predstavlja očitnega nesorazmerja. Poleg tega je namen zakona, da se izvršba odloži, če gre za tako majhno terjatev, da je realno pričakovati, da jo bo v času odloga dolžnik poravnal na drug način. Sicer bi se odlog dejansko spremenil v položaj iz 169. člena ZIZ, ki pa se po izrecni določbi osmega odstavka tega člena za terjatve, kakršna je predmetna, ne uporablja.