Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je toženko potrebno denarno kaznovati, ker ni izpolnila svoje obveznosti prijave tožnika v obvezna zavarovanja od 29. 10. 2025 dalje. Toženka je predložila zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca (tožnika) od 29. 10. 2026 (B33), med strankama pa ni sporno, da ZPIZ o tej zahtevi še ni odločil. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno štelo, da toženka želi izpolniti svojo obveznosti iz III. točke izreka sklepa I Pd 1235/2025 z dne 2. 2. 2026, da je že pričela z ustreznimi postopki, vendar do prijave tožnika v obvezna zavarovanja še ni prišlo iz razlogov, ki so izven sfere toženke.
V obravnavani zadevi je tožeča stranka tožbo vložila zoper A. A., kar pomeni, da je ta tožen kot fizična oseba. Naknadna navedba "nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji" in navedba matične številke ni vplivala na njegov procesni položaj kot stranke (fizične osebe) v postopku.
Sodišče nima dolžnosti, da bi samo raziskovalo, ali ima dolžnik morda odprt kakšen drug račun, ki ni razviden iz uradnih evidenc, v katere vpogleda.
RTR je centralizirana baza podatkov, ki jo upravlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve in ne sodišče, zato je slednje vezano na uradne podatke tega registra.
Dolžnik je dolžan plačati izterjevano terjatev, kajti sklep o izvršbi z dne 25. 1. 2024 je postal pravnomočen. Od takrat dalje se mora zavedati, da lahko izvršitelj kadarkoli opravi izvršilna dejanja.
Do neoprave izvršilnih dejanj lahko pride samo v primeru odloga izvršbe.
Dolžnik prilaga dve SMS sporočili izvršitelja o dogovoru z njim o obročnem poravnavanju obveznosti, vendar to ne dokazuje, da je z upnikom sklenil dogovor o odlogu izvršbe. Druga možnost je, da bi pri sodišču dokazal zakonske razloge za odlog izvršbe po 71. členu ZIZ, česar ne navaja. Ali bi moral izvršitelj izrecno poučiti dolžnika, da naj sklene dogovor z upnikom, sicer bo opravil rubež, ni stvar tega pritožbenega postopka.
Pri priglasitvi terjatve ne gre več za vsebinsko obravnavanje konkretne izvršilne zadeve, temveč je priglasitev terjatve namenjena le še poplačilu iz pridobljene kupnine za nepremičnino in tudi vsebinsko predstavlja obračun. Ne gre torej več niti za izvršbo na nepremičnino kot tako, ki je s prodajo in izdajo sklepa o izročitvi v ožjem smislu končana, temveč le še za končno dejanje poplačila, za katerega je potreben obračun. Sodišče prve stopnje je o priglašenih stroških tako odločalo po pravilni postavki.
Nerelevantno je ali so bili v vlogah argumenti dolžnice jasni, konkretizirani in dokazno podkrepljeni. Z vlogami, naslovljenimi kot zahteva za odpravo nepravilnosti ali ugovor po izteku roka, je izražala nestrinjanje s pravnomočnimi sklepi sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo o vseh njenih pravnih sredstvih že odločeno.
Zatrjevana škoda zaradi prejete izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha v tem delovnem sporu tožnik lahko uveljavljal vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Tožnik pa v predlogu za začasno odredbo ni obrazložil svojega siceršnjega premoženjskega in finančnega stanja (ali ima prihranke oziroma premoženje, s katerim se lahko preživlja) niti ni s tem v zvezi podal nobenih dokazil.
Ni mogoče dovoliti nadaljevanja izvršbe, kot ga je predlagal upnik. Tudi, če bi bilo mogoče terjatev dolžnika do njegovega dolžnika denarno ovrednotiti, to ne vpliva na pravilnost odločitve. Bistveno je, za katero terjatev je bila prvotno dovoljena izvršba (dovoljena je bila za denarno terjatev) in le za realizacijo te terjatve se bo izvršba lahko nadaljevala po tretjem odstavku 34. člena ZIZ. Izvršba z drugim sredstvom ali na drugih predmetih se dovoli za izterjavo terjatve, za katero je bila izvršba dovoljena s prvotnim sklepom o izvršbi. To pa seveda pomeni, da tudi če dolžnikovo nedenarno terjatev ovrednotimo in spremenimo v denarno, take terjatve v tem izvršilnem postopku ne bo mogoče izterjati. Izvršba na dolžnikovo nedenarno terjatev oz. materialno pravico je namenjena poplačilu iz terjatve, da se torej terjatev zarubi in unovči, ni pa tudi namenjena pridobitvi listine za vknjižbo dolžnika kot lastnika v zemljiško knjigo.
Ker je glede dejstev za obstoj pogoja za izdajo začasne odredbe sodna praksa dokaj stroga, je že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe potrebno konkretno navesti vse okoliščine in dejstva in za vse navedeno predložiti dokaze.
Začasne odredbe morajo ostati sredstva zavarovanja in ne smejo biti take, da po svoji vsebini pomenijo že odločitev o glavni stvari. Navedeno pomeni, da začasne odredbe ni mogoče izdati, če se vsebina predlagane začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom.
Sodna odločba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 19. člena ZIZ). Če rok za izpolnitev obveznosti v sodni odločbi ni določen, to kljub navedeni določbi ne pomeni takšne pomanjkljivosti izvršilnega naslova, ki bi preprečevala dovolitev izvršbe na podlagi takšnega izvršilnega naslova. Vendar pa mora navedeno pomanjkljivost v skladu z izrecno določbo drugega odstavka 21. člena ZIZ odpraviti izvršilno sodišče, ki mora v sklepu o izvršbi določiti rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, izvršbo pa dovoliti šele po poteku roka, torej za primer, da dolžnik obveznosti v danem roku ne bo prostovoljno izpolnil. Z določitvijo izpolnitvenega roka dolžnik tako dobi dodatno možnost prostovoljne izpolnitve obveznosti, šele v primeru neizpolnitve pa je terjatev prisilno izterjana. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tega ni upoštevalo, ampak je s sklepom o izvršbi izvršbo dovolilo, ne da bi dolžnicama predhodno določilo rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Navedeno kršitev je po izdaji sklepa o izvršbi (v primeru vložitve pravočasnega ugovora) mogoče sanirati le z razveljavitvijo sklepa o izvršbi in ponovno odločitvijo o predlogu za izvršbo v novem sklepu o izvršbi, izdanem ob upoštevanju drugega odstavka 21. člena ZIZ.
V točki II izreka sodbe P 12/2021 dolžnicama ni bilo naloženo nerazdelno plačilo zneska 86.400,00 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021, ampak je bila dolžnicama v plačilo naložena deljiva obveznost (tako tudi sodba VSRS II Ips 61/2025 z dne 4. 2. 2026, točka 25 obrazložitve). V izvršilnem naslovu (tudi pred njegovo spremembo s sodbo VSRS) zato ni bilo podlage, da se izvršba zoper obe dolžnici dovoli za izterjavo celotnega zneska 86.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021 dalje, ampak za dovolitev izvršbe zoper posamezno dolžnico zgolj za izterjavo polovice tega zneska (tj. 43.200,00 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Odločitev o tem, ali bo upoštevalo prepozno pritožbo, je v postopkih za varstvo koristi otroka pridržana sodišču druge stopnje. Sodišče prve stopnje mora prepozno pritožbo posredovati višjemu sodišču in to je tisto, ki presodi, ali so izpolnjeni pogoji za njeno vsebinsko obravnavanje ali pa se pritožba kot prepozna zavrže.
Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče storilo napako, ko je slepo sledilo navedbam CSD, da „neposredno izvrševanje stikov s skladu z ureditvijo teden-teden … ni izvršljivo“ in da je „edina opcija, da pride do ponovne vzpostavitve stikov in krepitve zaupanja med očetom in mld. A. A., da se le ti izvajajo pod nadzorom“. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo določbo 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), v skladu s katero se izpolnitev nenadomestnega dejanja prisilno izvrši z izrekanjem denarnih kazni, s čemer se poskuša vplivati na voljo zavezanca (v tem primeru matere, ki mld. otroka očitno ne pripravi na stik in, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, stike aktivno preprečuje, kar je v tem postopku izkazano s stopnjo verjetnosti).