sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - verifikacija stare devizne vloge - neizplačane devizne vloge - tožba v upravnem sporu - pooblaščenec za sprejemanje pisanj - zavrženje tožbe
Tožeča stranka ni izpolnila svojega trditvenega in dokaznega bremena, saj ni navedla dejstev, niti predložila dokazov o zatrjevani nezmožnosti najema pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji.
ZTuj-2 člen 51, 51/1, 87, 87/4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 35.
dovoljenje za začasno prebivanje tujca - prvo dovoljenje za začasno prebivanje tujca - izbris iz registra stalnih prebivalcev slovenije - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Pri urejanju tožnikovega bivanja v Slovenijije je potrebno upoštevati konkretne okoliščine, predvsem dolžino njegovega bivanja in njegov socialni status. Člen 51. ZTuj je treba razlagati v skladu z EKČP in URS oz. tako, da se posamezniku zagotovi spoštovanje njegove pravice do zasebnega življenja. V skladu s tem je treba presojati tudi popolnost tožnikove vloge oz. njene sposobnosti za obravnavo.
izvršitev odločb ESČP - sodba v zadevi Ališić proti RS - neizplačane devizne vloge - verifikacija stare devizne vloge - prenos sredstev na privatizacijski račun - načelo zaslišanja - skrajšani ugotovitveni postopek
Za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku ni dovolj zgolj to, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in v njem vključenega načela zaslišanja strank, pač pa mora biti tako dejanje nepotrebno tudi za uveljavitev ter za zavarovanje strankine pravice in pravne koristi.
izvršitev odločb ESČP - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - verifikacija stare devizne vloge - neizplačane devizne vloge - prenos sredstev na privatizacijski račun - vložnik zahteve - načelo zaslišanja
Toženka bi pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika, ki je ves čas zatrjeval, da je bila na njegovo ime pri sarajevski podružnici LB odprta devizna knjižica, dolžna seznaniti s svojimi ugotovitvami in mu dati možnost, da se o njih izjavi.
neizplačane devizne vloge - verifikacija stare devizne vloge - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - pravice in obveznosti po ZNISESČP
V zadevi gre za odločanje o pravicah in obveznostih, ki so uvedene z določbami ZNISESČP, v obsegu in pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Sodba ESČP v zadevi Ališić in ostali ne prestavlja neposredne podlage za odločanje o posamičnih pravicah, temveč se z njo, zaradi okoliščin sistemske narave, Republiki Sloveniji nalaga obveznost uvedbe splošnih ukrepov na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko B.B., C.C. in vsi drugi, ki so v enakem položaju kot onadva, dobili izplačane stare devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank, ki jo je Slovenija izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Navedbi tožnika, da svoj zahtevek uveljavlja na podlagi 147. odstavka Sodbe v zadevi Ališić in ostali, zato ni mogoče slediti.
V okviru pilotnega postopka v zadevi Ališić je ESČP v letu 2017 izdalo dva sklepa o nedopustnosti, in sicer v zadevi Hodžić proti Sloveniji, v katerem se v okviru pravno relevantnih okoliščin zadeve ugotavlja, da pritožnikovi prihranki (enako kot v zadevi Ališić) niso bili preneseni na privatizacijski račun, in v zadevi Zeljković proti Sloveniji, v kateri se v okviru pravno relevantnih okoliščin zadeve ugotavlja, da so bili (drugače kot v zadevi Ališić in enako kot v primeru tožnika v tem upravnem sporu) pritožnikovi prihranki preneseni na privatizacijski račun. V obeh sklepih je sodišče ugotovilo, da zakon o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić (ZINSESČP) izpolnjuje merila, določena v pilotni sodbi. Ustreznost sheme potrjuje tudi Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe in s tem spoštovala sodbo ESČP v zadevi Ališić in ostali v smislu 46. člena Konvencije.
ZMZ-1 člen 23, 23/1, 23/1-8, 23/1-9, 23/1-10, 27, 27/9, 30, 30/1, 30/2. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 5. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 5.
mednarodna zaščita - zatečeni begunec sur place - informacije o izvorni državi - prosilec iz Irana - sprememba veroizpovedi
Direktiva št. 2011/95/EU dopušča le zavrnitev ponovne prošnje in le zavrnitev priznanja statusa begunca, ne pa tudi sobsidarne oblike zaščite, uporaba pa mora biti v skladu s Konvencijo o statusu beguncev in Protokolom o statusu beguncev (Ženevska konvencija). V nasprotju s tem je tožena stranka zavrnila tožnikovo prvo prošnjo in tudi priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Ker se je tožena stranka nepravilno oprla na drugi odstavek 30. člena ZMZ-1, ni presojala, ali tožniku grozi preganjanje oziroma povzročitev resne škode zaradi njegovih dejavnosti po zapustitvi Irana, ki so povezane z njegovo spremembo vere.
Iz členov 4(3)d, 5(1) in 5(2) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU ter prvega odstavka 30. člena ZMZ-1 kakor tudi iz Ženevske konvencije ne izhaja, da prosilec ni upravičen do priznanja statusa begunca ali subsidiarne oblike zaščite, če njegova prošnja temelji na dejavnostih izvršenih po zapustitvi izvorne države, katerih izključni namen je bil ustvarjanje potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Glede na absolutno naravo pravic iz 2. člena EKČP in Protokola 6 k EKČP in Protokola 13 k EKČP glede odprave smrtne kazni v vseh okoliščinah (pravica do življenja) in 3. člena EKČP (prepoved mučenja), kar je ESČP v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, mogoče sklepati, da bi bila prisilna odstranitev tujca v izvorno državo, kjer bi mu grozila kršitev pravic iz 2. ali 3. člena EKČP (enaki pravici pa določata tudi Ustava RS in Listina EU o temeljnih pravicah), nedopustna, in to ne glede na morebitna tujčeva preračunljiva sur place dejanja.
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 28. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna zaščita - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene - varna izvorna država - prosilec iz Alžirije
Tožnik je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov, ti razlogi pa niso razlogi, na podlagi katerih se lahko podeli mednarodna zaščita.
Alžirija je v Odloku o določitvi seznama varnih izvornih držav navedena kot država, ki je varna izvorna država in je torej prošnja očitno neutemeljena tudi iz tega razloga.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2/c. ZMZ-1 člen 78, 78/2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 2, 17, 18, 19, 26, 26/1. URS člen 34. ZUS-1 člen 4, 4/1, 66, 66/1, 66/2.
subsidiarni upravni spor - mednarodna zaščita - pravice prosilcev za mednarodno zaščito - Dublinska uredba III
Ker po ZMZ-1 in tudi po 1. odstavku 26. člena Direktive o sprejemu/2013 za začetek prenehanja pravic prosilca za mednarodno zaščito, ki je v postopku predaje po Dublinski uredbi/2013, ni predvidena izdaja posebnega upravnega akta, ima tožnik prav, da zoper zatrjevane kršitve pravic nima drugega učinkovitega sodnega varstva, kot tožbo na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1.
Sodišče EU v zadevi CIMADE obravnava tudi institut "pravice ostati v državi članici" v kontekstu Dublinske uredbe/2003, in pojem dokončne odločitve ne veže na dokončno odločitev o tem, da država ne bo obravnavala prošnje, ampak jo veže na akt "dejanske predaje" prosilca za azil. Pojem "dokončne odločitve" iz člena 2.b) Direktive o sprejemu/2013 in iz člena 2.c) Dublinske uredbe/2013 je treba razlagati v smislu odločitve o dejanski predaji.
V tožnikovo pravico do varstva človekovega dostojanstva je bilo poseženo z odtegnitvijo materialnih pogojev za sprejem in zdravstveno oskrbo.
URS člen 13, 25, 42. ZJZ člen 6, 6/1, 20, 20/1, 21.
javna prireditev - prepoved javne prireditve - kršitev človekovih pravic - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - pravica do pritožbe - načelo sorazmernosti
Pravica do pritožbe vsakomur zagotavlja tudi pravico do učinkovitega pravnega varstva, kar izhaja tudi iz 13. člena EKČP. Poseg v to pravico je zato treba presojati po t.i. strogem testu sorazmernosti, kar pomeni, da je poseg dopusten le v primeru, ko je nujen za varstvo pravic drugih, poseg pa tudi ne sme biti prekomeren.
delegacija pristojnosti - upravni spor - subsidiarni upravni spor - kršitev ustavnih pravic
Ker je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje o tožbi zaradi kršitev ustavnih pravic, ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče.
Po izrecni določbi 3. člena ZUS-1 odločitev sodne veje oblasti, izdanih v izvrševanju svojih ustavnih pristojnosti, ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče RS namreč ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopkov pred sodišči. Prav tako v zvezi s temi postopki v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati kršitev ustavnih pravic kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1.
varstvo osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - avtomatizirana obdelava - zbirka osebnih podatkov - nedovoljena obdelava osebnih podatkov - informacijska zasebnost
Večino posameznikov, za katere se v spletnem iskalniku tožeče stranke vodi zgolj ime in priimek, je mogoče identificirati v povezavi s podatkom o tem, da je ta posameznik ustanovitelj ali družbenik ali zastopnik ali član nadzora v določenem subjektu vpisa v sodni register ali zastopnik ali ustanovitelj v določeni enoti poslovnega registra, kar pomeni, da je možna identifikacija na način, ki ne povzroča veliko stroškov, nesorazmernega napora in ne zahteva veliko časa.
V obravnavanem primeru gre za obdelavo podatkov, ker gre za niz delovanj tožeče stranke, ki pomenijo pridobivanje osebnih podatkov od AJPES oziroma iz PRS za ponovno uporabo podatkov vseh enot poslovnega registra v širšem naboru, z zagotovljenimi dnevnimi spremembami, razkrivanje, sporočanje, širjenje ali drugo dajanje tako pridobljenih osebnih podatkov na razpolago uporabnikom storitev preko spletnega iskalnika.
Spletni iskalnik tožeče stranke je mogoče šteti kot zbirko osebnih podatkov skladno s 5. točko 6. člena ZVOP-1, ki določa, da zbirka osebnih podatkov predstavlja vsak strukturiran niz podatkov, ki vsebuje vsaj en osebni podatek, ki je dostopen na podlagi meril, ki omogočajo uporabo ali združevanje podatkov, ne glede na to, ali je niz centraliziran, decentraliziran ali razpršen na funkcionalni ali geografski podlagi; strukturiran niz podatkov je niz podatkov, ki je organiziran na takšen način, da določi ali omogoči določljivost posameznika.
ZUS-1 člen 4, 63, 63/1. URS člen 21. ZUPUDPP člen 18, 19, 21, 24, 25, 26.
postopek umeščanja prostorskih ureditev državnega pomena v prostor - priprava državnega prostorskega načrta - protipravnost ravnanja - subsidiarni upravni spor
Izpodbijan sklep vlade je po svoji naravi posamični akt. Vsebina odločitev iz izpodbijanega sklepa pa se nanaša na poseg v okolje občine s postavitvijo daljnovoda, ki je v javnem interesu in pomemben za razvoj celotne regije, saj naj bi v tem delu Slovenije gospodarstvu in gospodinjstvom zagotovil zanesljivo oskrbo z električno energijo, kar pomeni, da se nanaša na konkreten položaj ter na določljiv krog oseb, in sicer na vse gospodarsko usmerjene in stanujoče osebe na območju postavitve tega daljnovoda, ki bo na njihov položaj vplival tako, da bo spremenil okolico njihovega bivanja ter jih oskrboval z električno energijo.
Ugotovitev posega v ustavne pravice je v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic možna le, če gre za tak poseg, ki je nezakonit. Zaradi tega je protipravnost delovanja določenega subjekta osnovni pogoj za to, da se lahko začne ugotavljati, ali je določen subjekt s svojim protipravnim delovanjem posegel v kakšno ustavno pravico.
Postopek umeščanja prostorskih ureditev državnega pomena v prostor, v fazi odločanja o pripravi načrta in načrtovanja variant je v obravnavanem primeru potekal v skladu s predpisi. Če pa koordinator in pobudnik nista ravnala v nasprotju s predpisi, pa ne more biti govora o kakršnikoli kršitvi, torej tudi ne o kršitvi katerekoli ustavne pravice, kar pomeni, da ni šlo za nedovoljen poseg v nobeno od ustavnih pravic, ki jih tožniki navajajo v tožbenem zahtevku. Sodišče se iz navedenih razlogov ne bo opredeljevalo do kršitve vsake posamezne pravice, saj že iz dejstva, da je tožena stranka ravnala zakonito in da ni kršila nobenega izmed členov ZUPUDPP, izhaja, da ni mogla na nedovoljen način poseči v katero izmed ustavnih pravic tožnikov.
ZUSDDD člen 1, 1a, 1č. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 8.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Tako iz ZUSDDD tudi iz sodbe ESČP v zadevi Kurić ne izhaja, da mora država Slovenija vsakomur zgolj zato, ker je bil izbrisan, in ne glede na morebitne posebne okoliščine v zvezi z izkazanim namenom bivanja v Sloveniji, izdati odločbo o dovoljenju za stalno prebivanje za nazaj. Veliki senat ESČP je za dva od osmih pritožnikov razsodil, da z vidika procesne predpostavke za sprejem njune pritožbe v presojo ESČP nista izčrpala pravnih sredstev v Sloveniji, ker v postopku pred ESČP nista izkazala, da bi po izbrisu na kakršen koli način izrazila želji po bivanju v Sloveniji, to je, da bi sprožila kakršna koli pravna dejanja v smeri ureditve statusa.
Splet okoliščin, ki ga sestavljajo odpoved delovnega razmerja na tožničino željo brez povezave z izbrisom, dejstvo, da je bil njen mož kot uslužbenec JLA premeščen iz Slovenije in dejstvo, da je v postopku govorila precej na splošno tudi o nestrpnosti, kažejo na to, da izbris ni bil razlog njenega bivanja izven Slovenije in tudi ni izkazala nobenih ravnanj usmerjenih v vrnitev v Slovenijo. Ker tožnica ni izkazala prav nobenega ravnanja (oziroma poskusa), ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Slovenijo ob tem, da je bila z vidika procesnih garancij o tem, kaj mora izkazati, korektno obveščena, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-1. OZ člen 134. ZNPPol člen 140.
kršitev človekovih pravic - opustitev dela policistov - osebnostne pravice - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe
Postopka po ZNPPol in upravni spor zaradi varstva ustavne pravice, v katero naj bi bilo poseženo z istim dejanjem, sta dve medsebojno ločeni zadevi. To pomeni, da nista povezani tako, kot sta sicer povezani pritožba v dvostopenjskem upravnem postopku in tožba v upravnem sporu. Pritožbeni postopek po ZNPPol niti po določbah tega zakona niti po določbah ZUS-1 ni obvezno procesno dejanje in ni pogoj za sodno varstvo ustavne pravice v upravnem sporu, pač pa le fakultativna možnost, ki jo je zakonodajalec dal posamezniku.
Na podlagi določb ZP-1 je zoper plačilni nalog zagotovljeno sodno varstvo, tožnik pa bo lahko v tem postopku uveljavljal tudi zatrjevane kršitve njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To pomeni, da plačilni nalog ni akt, zoper katerega bi bil dopusten upravni spor, s tem pa niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora glede take odločitve policista.
integriteta in preprečevanje korupcije - sum korupcije - poseg v človekove pravice - enako varstvo pravic - osebni podatki - zbirka osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - objava osebnih podatkov
Določba 13. člena ZIntPK ne vsebuje zakonske podlage za objavo tožnikovih osebnih podatkov v aplikaciji Supervizor.
Način, na katerega so podatki v aplikaciji Supervizor organizirani, kaže na to, da gre pri tem za zbirko osebnih podatkov. V aplikaciji so namreč podatki organizirani tako, da je mogoče posameznika zlahka določiti, saj so podatki dostopni vsakemu uporabniku aplikacije, ki vnese ustrezno ime in priimek, torej aplikacija deluje kot zbirka osebnih podatkov.
Določba 9. člena ZVOP-1 je striktna in jasna ter ne dopušča ekstenzivne razlage. Osebni podatki v javnem sektorju se lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Da je obdelava osebnih podatkov dopustna, mora torej zakon eksplicitno določiti, kateri osebni podatki in kako se obdelujejo, torej kaj je znotraj široke definicije obdelovanja podatkov dovoljeno z njimi početi. Slednje je odvisno od namena, zaradi katerega se podatki obdelujejo.
21. člen Ustave RS se nanaša na spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva v okviru kazenskega in pravdnega postopka in ne nasploh. Ker v obravnavani zadevi ne gre za nobenega od navedenih postopkov, tudi ustavne pravice iz tega člena tožniku niso mogle biti kršene.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 157. ZKP člen 219a.
predkazenski postopek - preiskava - zaseg elektronskih podatkov - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Spornega ukrepanja policije ni mogoče šteti za samostojno dejanje pristojnega (upravnega) organa iz 4. člena ZUS-1 in s tem za samostojen predmet spora, temveč je v konkretnem primeru v smislu 4. člena ZUS-1 lahko (kot drug posamičen akt), vključno z njenim izvrševanjem, sporna le izdana odredba preiskovalne sodnice.
Glede odredbe o preiskavi elektronskih naprav se že v tožbi pravilno ugotavlja, da ne gre za upravna akta oziroma upravni odločbi ter da zato upravni spor po 2. členu ZUS-1 v konkretnem primeru ne pride v poštev. Odredbe pa po presoji sodišča tudi ni mogoče šteti za drug posamičen akt, zoper katerega ni zagotovljenega (drugega) sodnega varstva. Odredbo je namreč izdalo in torej odločilo v zadevi sodišče, kar že samo po sebi pomeni, da je bilo tožeči stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja in da zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno oziroma zahtevano.
ZUS-1 člen 4, 33, 36, 36/1, 36/1-4. ZKP člen 166, 166/1, 172, 172/3, 214, 214/1, 215, 215/1.
varstvo ustavnih pravic - sodno varstvo - tožba zoper odločitev sodišča - subsidiarni upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Izpodbijana posamična akta sodišča sta bila izdana v okviru izvrševanja sodne funkcije in je zato že iz tega razloga stranki zagotovljeno drugo sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato (dodatno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno. Pri tem ni pravno relevantno, da tožnica ni osumljenka v kazenskem postopku. Tožnica ima namreč kot pravna oseba, pri kateri je bila opravljena hišna preiskava in zaseženi predmeti, možnost uveljavljanja pravnih sredstev po ZKP oziroma nasloviti svoje ugovore v zvezi z opravljenimi preiskovalnimi dejanji na sodišče, ki je odredbi izdalo.
Kot izhaja iz tožbenega predloga, poleg odprave izpodbijanih odredb tožnica od Okrožnega sodišča, specializiranega državnega tožilstva in policije zahteva tudi vračilo v roku 3 dni vseh zaseženih predmetov in dokumentacijo, kot izhajajo iz obeh zapisnikov o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 6. 7. 2016, saj naj bi ti vsebovali tudi podatke, ki so zaupni. Sodišče se s tožnico strinja, da takega zahtevka ne more postaviti pred sodiščem splošne pristojnosti, torej v tem primeru kazenskim sodiščem, saj če bi ga lahko in če bi mu sodišče sledilo, bi to pomenilo dejansko ne-realizacijo preiskovalnih dejanj in s tem onemogočanje izvedbe konkretnega kazenskega postopka. Zato pa tudi to ne more biti razlog za dopustnost upravnega spora po tej podlagi, saj naslovno sodišče ne more in ne sme s svojimi odločitvami onemogočati ali otežiti oziroma na sploh posegati v postopek, ki se izvaja pred rednimi sodišči. Vsi pristojni organi in sodišča pa imajo v postopkih, ki jih vodijo v skladu s svojimi pristojnostmi, dolžnost varovanja podatkov, ki so po posameznih zakonih določeni kot zaupni in zato uživajo posebno varstvo.
človekove pravice - poseg v človekove pravice - varuh človekovih pravic
Varuh človekovih pravic je ustavna kategorija, ki predstavlja neformalno obliko varstva pravic posameznikov v razmerju do nosilcev javnih pooblastil in ki na področju svojega delovanja nima neposrednih pristojnosti za oblastno ukrepanje, ampak deluje na neformalen način in črpa svojo avtoriteto iz svojega ugleda in položaja v družbi in s tem prispeva tudi k razvoju in dvigu pravne in upravne kulture v razmerjih med izvajalci oblasti in posamezniki. Glede na opisano opredelitev položaja varuha v strukturi državnih institucij po presoji sodišča varuh ne predstavlja organa iz 1. člena ZUS-1, zato tudi očitano dejanje ne more biti predmet presoje v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1.
URS člen 53. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 8.
rejništvo - odvzem otrok starim staršem - pravica do zasebnega in družinskega življenja - pravica do družine
Tožnica je živela v družinski skupnosti z vnukoma, ki pa je bila nepričakovano in nenapovedano brez uradne odločitve zgolj z izvršenim dejanjem CSD prekinjena, s tem pa je bilo poseženo v pravico do družine in do zasebnega in družinskega življenja babice in vnukov.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin
Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami ZDavP-2. Kršitev, ki jih v pritožbi tožnik pavšalno zatrjuje, pa ob uradnem preizkusu sklepa davčni organ ne ugotavlja. V zvezi z očitki, da so mu bile kršene temeljne ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, oziroma 6. člena EKČP pa ugotavlja, da do omenjenih kršitev ni prišlo. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in zakonita. Prav tako sodišče ni našlo pavšalno zatrjevanih kršitev Ustave in EKČP.