izvršba na podlagi verodostojne listine - menica kot verodostojna listina - obrazložen ugovor
Upnik je predlagal, sodišče prve stopnje pa je dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine, menice z dne 9.2.2004; gre za eno od verodostojnih listin po 23. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), na podlagi katere sodišče dovoli izvršbo za izterjavo denarne terjatve.
ZMed v 1. odstavku 26. člena določa, da ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim je bila prizadeta njegova pravica. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik aktivno legitimiran v tej pravdi, pravilna.
Glede na to, da se v njem še naprej zatrjuje, da gre za anonimko, ob čemer je iz navedb avtorice odgovora očitno, da avtorji obvestila že prej niso bili neznani, ima zato tožnik upravičen interes, da zahteva od tožene stranke objavo popravka v obsegu, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe.
Trditev dolžnika, da terjatev ni zapadla v plačilo, ki niti ni dokazno podprta, ni upoštevna, ker je podlaga za izdano predhodno odredbo nepravnomočni in zato še neizvršljiv sklep o izvršbi.
Sodišče je svojo odločitev predvsem utemeljilo na tem, da ima dolžnik nepremično premoženje, ki ni zanemarljive vrednosti in prav to je tisti razlog, ki opravičuje sklep, da dolžnik ima premoženje. To dejstvo pa izključuje možnost njegove oprostitve plačila stroškov postopka.
izbris po zfppod - odgovornost družbenikov - tek rokov
Upnik je predlog za nadaljevanje postopka zoper novega dolžnika oddal na pošti s priporočeno pošiljko dne 11.10.2005 (zadnji dan roka) in se glede na 2. odst. 112. čl. ZPP šteje, da ga je tega dne izročil sodišču. V tem delu ni mogoče soglašati s pritožnikom, češ da bi moralo sodišče predlog prejeti že 11.10.2005, če naj bi bil ta pravočasen, saj 7. odst. 112. čl. ZPP določa, da velja prej omenjena določba 2. odst. 112. čl. ZPP tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba in pa za rok zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice.
novi ZDR - odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - zagovor - bolniški stalež
Če je delavec v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR (neupravičeni izostanki z dela) delodajalca večkrat prosil za preložitev zagovora zaradi bolniškega staleža, čemur je delodajalec ugodil, postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa kasneje ustavil, ker naj bi zaradi preložitve zagovora potekli roki za podajo odpovedi, to ne predstavlja okoliščine iz 2. odstavka 83. člena ZDR, zaradi katere delodajalec delavcu v kasnejšem postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz istega razloga (neupravičeni izostanki), ne bi bil dolžan omogočiti zagovora. V postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu ni mogoče odvzeti pravice do zagovora zato, ker naj bi to pravico izrabljal v predhodnem postopku. Ne gre za zlorabo pravice, če delavec zaradi bolezni prosi za preložitev zagovora. Bolniški stalež sam po sebi še ne predstavlja razloga za preložitev zagovora, saj mora delavec dokazati, da se zagovora zaradi bolezni ne more udeležiti. Če tega ne dokaže, delodajalec lahko nadaljuje s postopkom izredne odpovedi in se šteje, da delavcu pravica do zagovora ni bila kršena.
spor majhne vrednosti - vzdrževanje cest - odgovornost za škodo
Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi v materialnopravnem pogledu pravilno zaključilo, da tožena stranka s tem, ko je sklenila pogodbo s cestnim podjetjem o vzdrževanju cest, ni prenesla odgovornosti za škodo, ki nastane zaradi slabega vzdrževanja, na cestno podjetje, ampak glede na izrecne določbe Zakona o javnih cestah ostaja sama odgovorna za škodo, ki zaradi slabega vzdrževanja nastane. Pogodba, sklenjena med toženo stranko in cestnim podjetjem, ureja le razmerje med njima, ne more pa spremeniti zakonite obveznosti tožene stranke, da vzdržuje državne ceste.
Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je treba ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi označiti kot obrazložen in s tem utemeljen. Dolžnik je namreč res zatrjeval, da terjatev upnika v zatrjevani višini ne obstoji, ker upnik ni opravil storitev, katerih vrednost iztožuje. Zatrjeval je torej negativno dejstvo, ki ga sam ni dolžan dokazovati, ampak mora obstoj terjatve, to je obstoj pravnega razmerja po temelju in višini, dokazati upnik sam.
Sodišče nima niti potrebnega znanja za opredelitev posameznih pojmov po računovodskih standardih in bi moralo imenovati izvedenca finančno-računovodske stroke, ki ga je predlagala tožeča stranka, za ugotovitev dejansko opravljenih dodatnih del.
Ob tem, da sodišče druge stopnje sicer priznava tožniku določeno posredovalno vlogo, pa je predvsem materialnopravno utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da predmet obravnavanega tožbenega zahtevka niso posredovalne provizije za sklenitev nezgodnega zavarovanja članov Kluba naročnikov, ampak le zastopniške provizije. Tožeča stranka torej pri nezgodnih zavarovanjih s tožbo uveljavlja plačilo zastopniških provizij, kot zastopnik pa gotovo ni nastopala, saj za kaj takega ni imela pooblastila, pa tudi pogodb ni sklepala.
Čeprav tožnik ni bil pisno vabljen na zagovor, je bil pred redno odpovedjo opravljen razgovor med delavcem in delodajalcem v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Ker je bila tožniku dana možnost, da se pred redno odpovedjo PZ iz razloga nesposobnosti izjavi glede neizpolnjevanja nalog, ki mu jih je naložil direktor tožene stranke, ni mogoče trditi, da mu ni bila dana možnost zagovora.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 130, 88, 88/1, 88/1-1, 130.
novi ZDR - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - stroški prevoza na delo in z dela
Nezakonito je, če delodajalec delavcu zato, ker je ta spremenil stalno prebivališče, poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu ponudi novo zaposlitev bližje prebivališču, kot razlog za odpoved pa navede racionalizacijo delovnega procesa z zniževanjem prevoznih stroškov, ki jih je dolžan povrniti delavcu. Razlogi za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga so lahko tudi v zniževanju stroškov, vendar se s tem ne sme posegati v določbo 130. člena ZDR, s katerim je delavcu zagotovljeno povračilo prevoznih stroškov. V veljavni zakonodaji pravica do povračila potnih stroškov ni omejena niti ni določena tista oddaljenost delavca od kraja dela, pri kateri delodajalcu zaradi previsokih stroškov prevoza teh ne bi bilo potrebno povrniti.