redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožena stranka je zaradi negativnih ekonomskih kazalnikov (bistveno slabše poslovanje) sprejela odločitev za izvedbo reorganizacije, racionalizacije in optimizacije poslovanja. Zmanjšala je število izvajalcev na delovnem mestu vzdrževalec v delovni enoti vzdrževanja za enega izvajalca, to je tožnika, ker je ocenila, da se je obseg dela na tem delovnem mestu zmanjšal tako, da je delo tožnika postalo nepotrebno, delovne naloge, ki jih je opravljal tožnik pa je prerazporedila na druge delavce. Zato je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
dokazna ocena – listinski dokaz – javna listina – kršitev pravice do izjave – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – načelo neposrednosti – razveljavitev sodbe – nova glavna obravnava
Ker je sodišče prve stopnje izvedlo vse predlagane dokaze in vpogledalo tudi listino, ki pa jo je pozabilo oceniti, je načelu neposrednosti zadoščeno in nova glavna obravnava ni potrebna. V takem primeru zadošča, da sodišče prve stopnje v novem sojenju znova izdela odločbo, v kateri oceni tudi dokaze, ki jih je v izpodbijani sodbi spregledalo.
Toženka bi izpodbijanju dolžnikovega pravnega dejanja lahko nasprotovala z dokazom, da dolžnik ni vedel oziroma mu ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja upnika. Ni pomembno njeno lastno nezavedanje, temveč nezavedanje dolžnika.
SPZ člen 45, 45/1, 45/5, 217, 217/2, 223, 223-2. ZTLR člen 54, 54/1. ZOdvT člen 14, 19.
stvarna služnost hoje in vožnje – gozd – priposestvovanje stvarne služnosti – upoštevanje priposestvovalne dobe pravnih prednikov – nepravo priposestvovanje služnosti – prenehanje stvarne služnosti – pravdni stroški – nagrada za postopek in narok – nagrada za narok v ponovljenem postopku
Predmet tožbenega zahtevka je ugotovitev stvarne služnosti hoje in vožnje na toženčevi nepremičnini za potrebe gozdnega zemljišča tožnikov, zato je potrebnost voženj po sporni poti pogojena z gospodarjenjem gozda.
Na podlagi trditev tožnika je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik glede nedopustne podlage le prepisal abstraktni stan iz 2. odstavka 39. člena OZ, da pogodba, ki naj bi bila sklenjena kot posledica nedopustne grožnje, ne more biti nična, ampak le neveljavna, in da z golimi trditvami, da je pogodba v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, ne more biti podan niti položaj iz 86. člena OZ.
izločitveni zahtevek – vrednost tožnikovega prispevka k ohranitvi oziroma povečanju premoženja zapustnika – obseg pritožbenega preizkusa
Pritožbeno sodišče glede na pritožbene trditve pojasnjuje, da glede na razporeditev dolžnega aktivnega ravnanja v pravdnem postopku (vključno s postopkom s pritožbo) ni dolžno sámo iskati, katere so tiste pomanjkljivosti, zaradi katerih se izpodbijana sodba ne more preizkusiti, kateri razlogi v njej so morebiti nejasni ali v medsebojnem nasprotju, temveč je dolžnost sodišča do opredelitve treba razumeti na zrcalen način - kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč in razlag. Ker ta obstoja samo kot odgovor na strankino aktivnost, te pa v konkretni zadevi bodisi ni bodisi ni bistvena ali ni smiselna, se pritožbenemu sodišču ni treba obširno ukvarjati s pritožbenimi trditvami in se v nadaljevanju omejuje le na tiste trditve, ki niso popolnoma vsebinsko prazne in očitno neutemeljene.
Sodišče je moralo s pomočjo izvedenca ugotoviti, kakšna bi bila primerljiva tržna najemnina. Gre za ugotavljanje hipotetičnega, neobstoječega dejstva, zato je njegovo ugotavljanje problematično ter vselej posredno. Bolj kot za ugotovitev gre za oceno. Ker primerljivih oddaj v najem ni, ker je metoda neprofitne najemnine neustrezna in ker je znesek 0,5 EUR/m2 očitno najemnina, ki jo je mogoče iztržiti, če je na najemnika preloženo breme obnove, je dokazna ocena sodišča prve stopnje v opisani dokazni stiski, ustrezna.
Tako kot je v lastninskem preoblikovanju podjetij na družbene pravne osebe prišla dobrobit poprejšnje družbene lastnine, je v celovitem družbenoekonomskem preoblikovanju nanje prešlo tudi določeno breme poprejšnje družbene lastnine. Sestavni del tega bremena je tudi njihov položaj po ZDen.
Po 41. členu EKČP je zavezanec za plačilo pravičnega denarnega zadoščenja vselej država.To pa ne pomeni, da zaradi takšne zasnove postopka po 41. členu EKČP država postane subjekt temeljnega materialnopravnega razmerja.
Reševanje dejanskih vprašanj v odločbah ESČP nima precedenčnega učinka.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - bolezen - retrogradni bolniški stalež
Tožnik v spornem času ni bil zmožen opravljati svojega dela čistilec niti v polnem niti v skrajšanem delovnem času zaradi razvijajoče se duševne motnje (shizofrene psihoze). Prav tako ni bil zmožen opravljati drugega organiziranega dela. Tožnik zaradi zdravstvenih razlogov osebni zdravnici ni mogel sporočiti razlogov, zaradi katerih v spornem obdobju začasno ni bil zmožen za delo. Zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za sporno obdobje za polni delovni čas utemeljen.
Kljub temu, da za sporno obdobje niso obstajali medicinski izvidi o tožnikovem psihičnem stanju in da osebna zdravnica ni ugotovila psihičnih težav, to ne pomeni, da niso obstajale resne zdravstvene (psihične) težave, le da osebna zdravnica na tožnikove psihične težave ni bila pozorna, tožnik pa se zaradi psihičnega stanja ni zavedal svojih težav in o njih zdravnici ni govoril. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo določbo 232. člena POZZ, ki v izjemnih primerih omogoča, da imenovani zdravnik oz. zdravstvena komisija ugotovita začasno nezmožnost za delo za nazaj.
Pri tožniku v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke ni obstajalo takšno zdravstveno stanje, ki bi imelo za posledico, da bi se pri njem ugotovila invalidnost I. kategorije, kakor je ta določena v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1.
Tožena stranka kot zdravstvena ustanova objektivno odgovarja za ravnanje svojih delavcev, kar pa ne pomeni, da je za samo škodno dejanje objektivno odgovorna, saj zdravljenja ni mogoče šteti za nevarno dejavnost, ki bi opravičevala uporabo pravil o odgovornosti po načelu vzročnosti. Zdravstvena ustanova tako vselej odgovarja krivdno, pri čemer je razmerje med bolnikom in zdravstveno ustanovo pogodbene narave.
Napotnica mora biti izpolnjena na način, da že iz same njene vsebine izhaja nujnost pregleda oziroma posega in se lahko na tej podlagi opravi osnovno triažiranje – to je določitev vrstnega reda pregledov oziroma posegov glede na njihovo potrebnost oziroma nujnost.
ZZDej ne priznava t.i. terapevtskega privilegija, to je pravice zdravnika, da sam odloči, v kolikšni meri bo bolnika poučil oziroma seznanil z diagnozo ter z riziki, ki jih s seboj prinaša medicinski poseg. Odklonitev pojasnila ima svojo podlago le tedaj, če bi pojasnilo škodljivo vplivalo na bolnikovo zdravstveno stanje.
Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost je izrednega pomena, ne le v postopku samega zdravljenja, temveč že v postopku pridobivanja dokončne diagnoze na podlagi suma, zaradi katerega je napoten na specialistično obravnavo, saj se le tako lahko zagotovi, da bo pacient nemudoma odreagiral oz. da se pacient seznani o posledicah, če ne bo ravnal po napotilu splošnega zdravnika.
Z možnostjo verjetnosti preživetja sta tožnika dokazala, da je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom je presojalo sodišče, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka. S tem, ko sta tožnika torej dokazala, da bi imel pokojni D. s pravilnim ravnanjem delavke tožene stranke možnost preživetja , je na toženo stranko prešlo dokazno breme, da bi prišlo do škodne posledice, torej D. smrti, kljub temu, če bi delavka tožene stranke ravnala pravilno.
Zdravstvena kartoteka je javna listina, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – SODNE TAKSE
VSL0081818
ZPP člen 190, 190/1. OZ člen 6, 6/2, 46, 46/2, 86, 197. ZST-1 člen 32, 32/3.
sporazum o načinu poplačila obveznosti - ničnost pogodbe - neupravičena obogatitev - izdatek za drugega - skrbnost - opravičljiva zmota - prenos terjatve v izterjavo - aktivna legitimacija prvotnega upnika - vrednost spornega predmeta - pravdni stroški
Glede na navedbe tožene stranke (da je bila izvajalka in kot takšna zavezana sama odvesti in plačati DDV) je tožeča stranka s tem, ko je namesto nje plačala DDV, plačala obveznost, ki bi jo bila po zakonu dolžna izpolniti tožena stranka. Tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta dolžan storiti po zakonu, pravico od njega zahtevati povračilo. Sporazum, ki ureja način poplačila takšne obveznosti, tako nikakor ni ničen.
Prenos terjatve v izterjavo pomeni, da se na prejemnika terjatve prenese upravičenje, da v svojem imenu izterja terjatev za prejšnjega upnika. Slednjemu (torej prejšnjemu upniku) terjatev, kot premoženjska pravica, še pripada in jo lahko tudi sam izterja. Aktivna legitimacija tožnika je tako podana, ne glede na posebne določbe, ki veljajo v stečajnih postopkih.
Tudi pri odmeri pravdnih stroškov je treba upoštevati doseženi uspeh pravdnih strank, izhajajoč iz modificiranega tožbenega zahtevka.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072276
OZ člen 642, 642/2. ZPP člen 243, 254, 254/3, 324, 324/3.
podjemna pogodba – bistvene sestavine pogodbe – določitev plačila – pobotni ugovor – odločitev o pobotnem ugovoru – sodni izvedenec – postavitev novega izvedenca
Odločitev o terjatvi, ki je bila uveljavljana zaradi pobota, res ni oblikovana v skladu s tretjim odstavkom 324. člena ZPP (v 2. točki izreka je odločeno, da se pobotni zahtevek toženca v znesku 2.729,12 EUR zavrne), vendar pa iz izreka jasno izhaja, da je odločeno o terjatvi toženca, ki jo je slednji uveljavljal zaradi pobota, zato gre le za nebistveno kršitev določb pravdnega postopka.
Za podjemno pogodbo velja, da določitev višine plačila oziroma meril za določitev višine plačila, ni bistvena sestavina podjemne pogodbe, v tem pomenu, da bi morali stranki v podjemni pogodbi to vprašanje urediti. Če plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.
STVARNO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072263
ZNP člen 17, 131.
postopek za ureditev mej – mejni spor – spor o lastninski pravici – pravdni postopek – nepravdni postopek
Predlog in tudi nadaljnje navedbe so bile jasne – predlagatelja želita, naj se njuni parceli št. 1350/19 "pripoji celotno zemljišče med fasado in intervencijsko potjo", torej pretežni del parcele št. 1350/33. S tem bi se njuna parcela za navedeni obseg zemljišča povečala, kar pomeni, da bi postala lastnika, na račun parcele št. 1350/33, povečane parcele št. 1350/19. Nedvomno gre torej za lastninski spor oziroma za spor o lastninski pravici na zemljišču, o katerem se odloča v pravdnem postopku.
negatorna tožba – varstvo lastninske pravice – zaščita pred vznemirjanjem – krajevno običajne razmere
Zmoten je pritožbeni očitek, da gre lastniku nepremičnine sodno varstvo pred vznemirjanjem le v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine otežena preko mere, kot je običajno glede na krajevne razmere. Določba 99. člena SPZ namreč zajema varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem. Absolutna narava lastninske pravice daje lastniku pravico, da od vsakogar zahteva prenehanje kakršnegakoli poseganja v njegovo lastninsko pravico.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0013172
ZDR člen 184. OZ člen 131. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - izvedensko mnenje- zavrnitev dokaznega predloga - izvedenec medicinske stroke - nepremoženjska škoda - bistvena kršitev določb postopka - možnost obravnavanja - razlogi o odločilnih dejstvih
Le z izvedencem medicinske stroke bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, kakšen primarni in sekundarni strah je tožnik trpel, kakšen je bil obseg in trajanje njegovih telesnih bolečin, ali tovrstna poškodba lahko pusti kakšne trajne posledice, ali jih je konkretno pustila pri tožniku in ali je tožnik zaradi takšnih posledic kakorkoli omejen pri svojih aktivnostih (delovnih in prostočasnih). Pritožba ima zato prav, da bi sodišče prve stopnje glede na predlog tožnika moralo postaviti izvedenca medicinske stroke. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obsega, vrste (zlom, zvin, udarnina ali kaj drugega) in intenzitete (hujša ali lažja) poškodbe ter ni ugotavljalo zdravstvenih posledic, ki naj bi jih tožniku pustila obravnavana poškodba. Ker izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP
Pritožnik ima možnost kot posredni oškodovanec zahtevati plačilo celotne škode, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka, od povzročitelja, od zavarovalnice, kjer ima povzročitelj škode zavarovano odgovornost, pa v skladu z 18. členom ZOZP le do določene višine.
invalidnost III. kategorije - javna dela – poklicna invalidnost
Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo, saj je vprašanje invalidnosti presojala glede na opis dela, ki ga je tožnica opravljala preko javnih del, ni pa ugotavljala, ali je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic.
zapuščinski postopek – prekinitev postopka – napotitev na pravdo – spor med dediči – vlaganje v nepremičnino zapustnika – stranka postopka – upnik kot stranka
Vlaganja v nepremičnino, ki je last zapustnika, ne predstavljajo temelja dednopravnemu zahtevku, o katerem bi bilo potrebno odločiti v okviru zapuščinskega postopka, ampak „zgolj“ obligacijsko pravnemu zahtevku, zato zapuščinskemu sodišču postopka ni potrebno prekinjati. Pritožnica s tem zahtevkom tudi ne nastopa kot dedinja, ampak kot upnica, upnik pa (praviloma) ni stranka zapuščinskega postopka. Zapuščinsko sodišče prekine postopek in osebo napoti na pravdo le, če obstaja spor med strankami zapuščinskega postopka oziroma dediči.