zahteva za sodno varstvo štetje rokov – smiselna uporaba določb rednega sodnega postopka
V obravnavani zadevi gre za postopek zoper pravno osebo, v takšnem primeru pa se za postopek glede na določbo drugega odstavka 58. člena ZP-1 smiselno uporabljajo določbe tega zakona o rednem sodnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Glede na to, da ZP-1 nima določb o štetju rokov, je sodišče prve stopnje ob odločanju o vloženi zahtevi za sodno varstvo zagovornika pravne osebe pravilno zavzelo stališče, da je glede pravočasnosti vložene zahteve za sodno varstvo treba uporabiti določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP) na smiselno uporabo katerih napotuje določba prvega odstavka 67. člena ZP-1.
V primeru, da so v gradbeni pogodbi določene cene del za mersko enoto posameznih del, torej kot cena za enoto del, se poleg gradbenega dnevnika, ločeno vodi še knjiga obračunskih izmer.
izdaja sodbe brez glavne obravnave – izvedba naroka za glavno obravnavo – načelo neposrednosti – nesporno dejansko stanje
Nujen pogoj za dopustnost izdaje sodbe brez razpisa naroka za glavno obravnavo je nespornost dejanskega stanja, ki je relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Takšna nespornost mora biti podana že na podlagi odgovora na tožbo, v trenutku torej, ko je vzpostavljena kontradiktornost postopka in je toženi stranki omogočeno, da se opredeli do trditvene podlage tožeče stranke.
Sodišče na podlagi 488. člena ZPP nima pooblastila, da bi izven naroka za glavno obravnavo dokazno presojalo pisne dokaze. V tem smislu se položaj sodišča po navedeni določbi razlikuje od položaja v primeru spora majhne vrednosti, v katerem je takšno pooblastilo sodišču izrecno podano.
delovni invalid - invalid III. kategorije - pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami - invalidska pokojnina
Pri tožnici je podano takšno zdravstveno stanje, da v okviru preostale delovne zmožnosti lahko opravlja delo le s skrajšanim delovnim časom, ker bi delo s polnim delovnim časom poslabšalo njeno invalidnost oziroma bi delo v polnem delovnem času zanjo pomenilo nevarnost za poslabšanje. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznanjem pravice do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, utemeljen.
ZDR člen 4, 11, 11/2, 16, 20, 118, 118/1. ZPIZ-1 člen 25. ZPIZ-2 člen13.
obstoj delovnega razmerja – elementi delovnega razmerja – razlikovanje z drugimi pogodbenimi razmerji – volja – status samostojnega podjetnika - sodna razveza - odškodnina
ZDR vzpostavlja domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja. Formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju se pojmovno ne izključujeta. Delavec ne more biti prikrajšan zato, ker je zaradi zmanjševanja škode v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz razlogov na strani delodajalca postal samostojni podjetnik posameznik. Tožnik se je za opravljanje dejavnosti samostojnega podjetnika odločil zaradi brezupne situacije po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in si plačeval prispevke za socialna zavarovanja od najnižjega zneska, zato bi bil prikrajšan, če mu obstoj delovnega razmerja pri delodajalcu za nazaj v okviru reparacije ne bi bil priznan.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožena stranka je tožniku podala opomin pred odpovedjo in kasneje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker je zaspal na delu. Tožnik je v preteklosti prebolel hudo bolezen, katere posledica je dolgotrajna depresivnost. Tožnik jemlje antipsihotike in antidepresive, ki povzročajo jutranjo zaspanost. V noči pred zadnjo kršitvijo ni spal, ker je bil njegov sin bolan. Po 3. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1 je krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga potrebno ugotoviti, kakšen je subjektivni odnos delavca do očitanih kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. ZPP člen 286, 286/4, 337, 337/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - nov dokaz - prekluzija
Tožnik s predložitvijo novih dokazov ni prekludiran v smislu 286. in 337. člena ZPP, saj so glede na potek postopka pred sodiščem prve stopnje in dejstvo, da se je šele na zadnji glavni obravnavi ugotovilo, kdaj se je dogodek zgodil (oz. en dan prej ali kasneje, kot se mu je sprva očitalo v obdolžitvi in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi) izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 337. člena ZPP, ki določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivdne ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Novi dokazi kažejo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v postopku pred sodiščem prve stopnje.
OBLIGACIJSKO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0073392
ZIZ člen 9, 9/6, 19, 19/4, 279. OZ člen 288.
učinek sklepa o razveljavitvi začasne odredbe – izvršljivost začasnih odredb – nesuspenzivnost pritožbe – nastop zamude – vračunavanje obresti in stroškov
Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 4. odstavka 19. člena ZIZ, ki ureja pravilo o dovolitvi izvršbe še pred pravnomočnostjo sodne odločbe. Z izdajo sklepa o razveljavitvi sklepa o začasni odredbi, ni bilo odločeno o dovolitvi izvršbe, temveč o tem, da se postopek zavarovanja ustavi. Morebitna neutemeljenost začasne odredbe daje dolžniku zgolj podlago za odškodninski zahtevek do upnika, ki je predlagal izdajo neutemeljene začasne odredbe (279. člen ZIZ). Zato negotovost, ki traja do pravnomočnosti odločitve o razveljavitvi začasne odredbe, ne more iti v breme dolžnikovega dolžnika (v našem primeru tožene stranke). Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da bi lahko tožeča stranka od tožene stranke šele po pravnomočnosti sklepa o razveljavitvi začasne odredbe zahtevala plačilo dolgovane obveznosti.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - javna dela - ukrepi aktivne politike zaposlovanja
Zaposlitev tožeče stranke na delovnem mestu oskrbovalke III ni bila izvedena na podlagi vnaprej formalno sprejetega programa javnih del v smislu določb 52. člena ZZZPB. Šlo je za običajno zaposlitev tožeče stranke ob zgolj delnem in začasnem subvencioniranju zaposlitve s strani zavoda, v smislu drugih ukrepov aktivne politike zaposlovanja.
V predmetnem sporu je bila sklenjena veriga medsebojno povezanih pogodb o zaposlitvi, pri čemer je bila predhodna pogodba podlaga za sklenitev naslednje. Šlo je za tipične pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je toženo stranko zavezovala prepoved iz 2. odstavka 53. člena ZDR, ki določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil dalji od dveh let. Ker je tožena stranka navedeno prepoved prekršila, je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas (54. člen ZDR).
ZDR člen 6, 6/1, 73, 88, 88/1, 88/3, 88/6, 90, 90/3. ZTFI člen 159, 159/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - ustrezna zaposlitev - sprememba delodajalca - diskriminacija
Ukinitev tožnikovega delovnega mesta predstavlja organizacijski razlog v smislu 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, na podlagi katerega je tožena stranka tožniku lahko redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
V konkretnem primeru ni šlo za spremembo delodajalca v smislu 73. člena ZDR zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, temveč za odločitev prve tožene stranke, da storitve preneha opravljati in da dotedanjim strankam ponudi možnost, da te storitve opravljajo pri drugi toženi stranki ali pa kje drugje, ter da delavce iz ukinjene službe zaposli pri sebi na drugih delovnih mestih. Za velik del strank (komitentov), za katere je borzno posredniške storitve opravljala prva tožena stranka, te storitve sedaj opravlja druga tožena stranka, vendar zgolj ta okoliščina ne more biti odločilna za presojo, da je šlo za spremembo delodajalca v smislu določbe 73. člena ZDR.
Okoliščina, da sta prva in druga tožena stranka želeli doseči, da bi komitenti, za katere bo storitve borznega posredovanja opravljala druga tožena stranka, naročila še vedno oddajali pri prvi toženi stranki, ne pomeni, da je šlo za prenos podjetja ali dela podjetja v smislu določbe 73. člena ZDR. Gre zgolj za način oddajanja naročil in ne za okoliščino, ki bi kazala na ohranitev identitete v smislu sodb SEU.
ZPP člen 318, 318/1. ZDR člen 42, 109, 126. ZDoh-2 člen 2.
zamudna sodba - regres za letni dopust - potni stroški - plača - plačilo za delo - bruto - neto - prispevki za socialno varnost
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo regres za sporno leto, plače za vtoževano obdobje in odpravnino v neto znesku ter toženi stranki naložilo, da od neto zneskov plač obračuna davke in prispevke. To je v nasprotju z 2. členom ZDoh-2 ter ZPSV. Delodajalec je dolžan plačati dohodnino in prispevke v višini, kot to izhaja iz davčnih predpisov, od bruto zneska plače in delavcu izplačati neto znesek, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti.
nadomestilo za invalidnost - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije
Tožnica (invalidka III. kategorije) je bila v času nastanka invalidnosti brezposelna oseba, prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in ni bila uživalka pravice do denarnega nadomestila. Zato ji je toženec pravilno odmeril nadomestilo za invalidnost v višini 40 % invalidske pokojnine, kot to določa 3. odstavek 94. člena ZPIZ-1.
ZDR člen 8. ZJU člen 21, 21/1, 22, 22/3. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih člen 1, 1/2. ZObr člen 37, 46, 89, 100.b. URS člen 14, 14/2.
kolektivni delovni spor - javni uslužbenci - vojska - sistemizacija delovnih mest - formacija - javna objava - načelo enakosti - sklenitev delovnega razmerja brez objave
Sodišče prve stopnje je pri presoji vprašanja, ali je stanje v Slovenski vojski nezakonito, ker pripadniki vojske nimajo splošnega akta o sistemizaciji delovnih mest, ampak za njih veljajo formacije, ki v delu določajo njihova delovna mesta in pogoje za zasedbo teh delovnih mest ter, da bi morale biti formacije v delovnopravnem delu objavljene kot splošni akti delodajalca, pravilno zaključilo, da drugačno urejanje delovnih razmerjih po ZObr in ZSSloV ni nezakonito in protiustavno, saj je ustavno sodišče že zapisalo, da drugačno urejanje delovnih razmerij s posebnimi zakoni ne pomeni kršitve ustavnih pravic (14. člena Ustave).
Vojska ima specifično ureditev, ki se kaže v njeni hierarhični organizaciji in vodenju (37. do 46. člen ZObr). Sodna praksa je že zavzela stališče, da je formacija v delu, ki se nanaša na delovno pravne elemente, tak predpis, ki ga tožena stranka glede na stopnjo zaupnosti dokumenta ne more javno objaviti v glasilu ali na oglasni deski, ker je na podlagi Odloka o varnostnih ukrepih na obrambnem področju formacija podatek zaupne narave, saj bi razkritje njene vsebine lahko ogrozilo obrambo države in ima zato tudi določeno stopnjo tajnosti, kar pa je v skladu z 89. členom ZObr (sklenitev delovnega razmerja brez objave). Zato je predlog predlagatelja, da naj sodišče ugotovi, da so vse formacije Slovenske vojske, ki se uporabljajo kot sistemizacija, v delu, ki opredeljuje pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, nezakonite ter, da nasprotni udeleženec teh formacij ne sme uporabljati kot sistemizacije za izdajo individualnih delovnih aktov, neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.
lastnost zavarovanca - opravljanje samostojne poklicne dejavnosti - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti
Čeprav takšne določbe, kot je bila določba 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, ki bi urejala odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ZPIZ-2 nima več, z dnem 31. 12. 2012 pa je ZPIZ-1 in s tem določba 2. odstavka 276. člena prenehala veljati, to ne pomeni, da s 1. 1. 2013 ni več podlage za nadaljnje priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, če je le-ta bila priznana še v času veljavnosti ZPIZ-1. V takšnem primeru ZPIZ-2 na odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti in nadaljnjih tek, nima vpliva. Sodišče prve stopnje zato ni imelo pravne podlage, da bi odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti tožniku priznalo le do 31. 12. 2012, za kar se zavzema pritožba.
ZZVZZ člen 12, 12/1, 14, 15, 15/1, 15/1-6, 15/1-20, 20, 22, 78, 78/2, 85. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 5, 9, 9-4, 13. URS člen 158.
lastnost zavarovanca - lastništvo zasebne družbe - družinsko član - otrok, ki se šola - sprememba lastnosti zavarovanca - pravnomočnost
Do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja lahko, ob izpolnjenih pogojih, pride le za naprej, z izdajo ustrezne odločbe.
Tožnik je bil v obdobju od 16. 11. 2009 do 28. 11. 2012 pri toženki zavarovan iz dveh naslovov. V obdobju od 9. 11. 2004 do 30. 9. 2012 je bil vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje kot družinski član, od 1. 10. 2012 pa kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ni zavarovana iz drugega naslova. Ob izostanku izrecne zakonske ureditve o spremembi statusa zavarovanca, ki je že obvezno zdravstveno zavarovan na drugi - nepravi podlagi, od dneva nastanka pravnega razmerja, ki je temelj za spremembo, je odločitev tožene stranke, da ima tožnik lastnost zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja iz naslova lastništva zasebne družbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ od 16. 11. 2009 do 28. 11. 2012, nezakonita. V pravnomočno urejeno razmerje bi lahko tožena stranka z odločbo z učinkom za nazaj posegla le v primerih in po postopku, predpisanem z zakonom, kar je bistvo določila 158. člena Ustave RS, tega pa veljavni ZZVZZ ne ureja.
ZUTD člen 71, 71/2, 180, 180/2. ZZZPB-D člen 61, 61/1.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti
V prehodni določbi ZZZPB-D, ki je začela veljati 24. 10. 1998, je bilo določeno, da zavarovanec, ki je uveljavil pravico iz zavarovanja za primer brezposelnosti do uveljavitve ZZZPB-D, zadrži te pravice v obsegu in trajanju, kot je bilo določeno po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (1. odstavek 61. člena ZZZPB-D). Smiselno enaka je določba 2. odstavka 180. člena ZUTD. Tožnik lahko ob ponovni uveljaviti pravice do denarnega nadomestila izrabi le pravice, ki so bile zavarovancem priznane z ureditvijo v ZZZPB v času, ko je prvič prejemal denarno nadomestilo. Zato neizrabljene pravice do nadomestila ne morejo izkoristiti v preostalem delu pri njenem ponovnem uveljavljanju, saj zakonska ureditev ob prvi uveljavitvi takšne možnosti ni določala. Tožnik bi zato tako možnost imel le, če bi se zaposlil za določen čas, krajši od 9 mesecev in bi se potem v 30 dneh ponovno prijavil na zavodu. V vseh drugih primerih ponovne zaposlitve pa zavarovanci take možnosti niso imeli, vključno s tožnikom, ki se je leta 1995 ponovno zaposlil za nedoločen čas, to pa pomeni, da v letu 2012 pravice, ki jo v letu 1994 niti ni mogel pridobiti, ne more uspešno uveljavljati.
Če dejansko stanje ni isto, gre za predhodno vprašanje, ne za učinek pravnomočnosti. Vendar pa je sodišče na odločitev sodišča v prvem postopku vezano. Posledica vezanosti je, da tega, kar je torej tožena stranka v drugem postopku prejela, tožena stranka iz prvega postopka ne more več zahtevati nazaj z zahtevkom za neupravičeno obogatitev.
Pri zahtevku iz neupravičene obogatitve ni odločilno, kakšno je (neutemeljeno) zmanjšanje premoženja upnika, temveč kakšno je neutemeljeno povečanje premoženja dolžnika.
Odločilno vprašanje v zvezi z ugovorom zastaranja je, kdaj je terjatev tožeče stranke zapadla, oziroma kdaj je začelo teči zastaranje. Res obstaja sodna praksa, po kateri začne zastaranje teči po izteku primernega roka od dneva, ko so bila dela končana in v katerem je bilo mogoče sestaviti končni obračun. Vendar to ne pomeni, da ta trenutek nastopi šele, ko so količine in cene usklajene, temveč takrat, ko so dela zaključena in bi bilo mogoče opraviti potrebne izmere in izstaviti račun.