Kriteriji javnega povabila (dodeljevanje javnih sredstev v okviru ukrepov, namenjenih starejšim zaposlenim kot eni od ranljivih skupin), ki razlikujejo potencialni krog zadevajočih podjetij na tiste, ki so registrirani po določilih ZGD-1, in tiste, ki so organizirani na drugi podlagi (v konkretnem primeru na podlagi ZOdv), je v nasprotju s 14. členom Ustave.
Ustavna pravica enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) se pri javnih razpisih odraža v enakopravnem obravnavanju vseh subjektov, ki se prijavijo na razpis, in pomeni enake pogoje in jasna merila za vse. Vendar pa se to načelo nadalje odrazi tudi v zahtevi, da se v javnih razpisih (enako pa tudi v drugih tem podobnih postopkih dodeljevanja javnih sredstev) bistveno enaki položaji obravnavajo enako, če pa se v bistvenem enaki položaji obravnavajo različno, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Elementi razlikovanja morajo torej biti utemeljeni na razumnih razlogih, kar velja tudi za pogoje, ki jih za pridobitev javnih sredstev določajo zakon, podzakonski predpis oziroma javni razpis, javno povabilo ali drug temu po pravni naravi enakovreden akt.
Delodajalec, ki uveljavlja spodbudo za zaposlovanje po 27. členu ZSRR-2, mora izkazati, da delavci, za katere uveljavlja povračilo prispevkov za socialno varnost, živijo na območju z visoko stopnjo brezposelnosti.
Ker je spodbuda za zaposlovanje neposredno vezana na območja z visoko brezposelnostjo, je po oceni Vrhovnega sodišča njen osrednji namen v zmanjšanju regionalnih razlik glede stopnje brezposelnosti na teh območjih. Ne bi bilo namreč logično, da bi zakonodajalec vezal spodbudo za zaposlovanje na problemska območja z visoko brezposelnostjo, njen osrednji cilj pa ne bi bil znižanje stopnje registrirane brezposelnosti prikrajšanih kategorij delavcev na teh območjih, ampak le spodbujanje delodajalcev k zaposlovanju in s tem spodbujanje gospodarstva. Vrhovno sodišče pri tem pripominja, da je spodbuda za zaposlovanje po obravnavni določbi le eden izmed ukrepov regionalne politike, ki je vezan na problemska območja z visoko brezposelnostjo. Sicer pa ZSRR-2 za izboljšanje gospodarskih razmer na teh področjih za gospodarske subjekte predvideva druge ukrepe (npr. dodatne začasne ukrepe razvojne podpore in davčno olajšavo za investiranje). Poleg tega je v petem odstavku 27. člena izrecno določeno, da obravnavana spodbuda za zaposlovanje ni združljiva s subvencijo za zaposlitev, dodeljeno delodajalcu za namene spodbujanja zaposlovanja v okviru izvajanja ukrepov aktivne politike zaposlovanja. To pa kaže na to, da gre pri obravnavani spodbudi za zaposlovanje za specifično, regionalno naravnano spodbudo, ki ni namenjena izboljšanju zaposlitvenih možnosti (katerihkoli) brezposelnih delavcev (iz aktivne politike zaposlovanja) oziroma splošnemu znižanju stopnje brezposelnosti, ampak se ti cilji zasledujejo na točno določenem območju.
V obravnavanem primeru zakonski pogoji za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost po določbi 27. člena ZSRR-2 niso bili izpolnjeni že iz razloga, ker delavca, za katera je revident uveljavljal spodbudo za zaposlovanje, ne živita na problemskem območju.
Ker je spodbuda za zaposlovanje neposredno vezana na območja z visoko brezposelnostjo, je njen osrednji namen v zmanjšanju regionalnih razlik glede stopnje brezposelnosti na teh območjih. Ne bi bilo namreč logično, da bi zakonodajalec vezal spodbudo za zaposlovanje na problemska območja z visoko brezposelnostjo, njen osrednji cilj pa ne bi bil znižanje stopnje registrirane brezposelnosti prikrajšanih kategorij delavcev na teh območjih, ampak le spodbujanje delodajalcev k zaposlovanju dela in s tem spodbujanje gospodarstva. Vrhovno sodišče pri tem pripominja, da je spodbuda za zaposlovanje po obravnavni določbi le eden izmed ukrepov regionalne politike, ki je vezan na problemska območja z visoko brezposelnostjo. Sicer pa ZSRR-2 za izboljšanje gospodarskih razmer na teh področjih za gospodarske subjekte predvideva druge ukrepe (npr. dodatne začasne ukrepe razvojne podpore in davčno olajšavo za investiranje). Poleg tega je v petem odstavku 27. člena izrecno določeno, da obravnavana spodbuda za zaposlovanje ni združljiva s subvencijo za zaposlitev, dodeljeno delodajalcu za namene spodbujanja zaposlovanja v okviru izvajanja ukrepov aktivne politike zaposlovanja. To pa kaže na to, da gre pri obravnavani spodbudi za zaposlovanje za specifično, regionalno naravnano spodbudo, ki ni namenjena izboljšanju zaposlitvenih možnosti (katerihkoli) brezposelnih delavcev (iz aktivne politike zaposlovanja) oziroma splošnemu znižanju stopnje brezposelnosti, ampak se ti cilji zasledujejo na točno določenem območju.
Sporno določbo je torej treba razlagati v skladu z zgoraj navedenim namenom. To pa pomeni, da je treba besedno zvezo "zaposli delavca iz prejšnjega odstavka na problemskem območju" iz tretjega odstavka 27. člena ZSRR-2 razumeti tako, da mora prikrajšani delavec, za katerega delodajalec iz prvega odstavka sporne določbe uveljavlja spodbudo za zaposlovanje, živeti na problemskem območju. Le če delodajalec zaposli delavca s tega območja, se bo stopnja brezposelnosti na tem območju znižala. Po presoji Vrhovnega sodišča takšno razlago narekuje tudi eden izmed kriterijev za določitev problemskega območja (zadostno število prebivalcev, ki živi na tem območju).
Če stranki v upravnem postopku ni bila dana možnost sodelovanja pri zaslišanju priče s postavljanjem vprašanj, izpodbijana odločba pa temelji na taki izpovedi, je sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo in odpraviti navedeno kršitev postopka.
Strinjanje tožeče stranke z načinom izvrševanja programa pomeni tudi strinjanje z namenom porabe sredstev. Tožeča stranka zato s sklicevanjem na kršitev Pogodbe iz razloga, da tožena stranka nakazanih sredstev ni porabila za namen, za katerega so bila dodeljena, ne more uspeti.