ZDR-1 člen 6, 6/3, 98, 103.. ZZRZI člen 40, 40/6.. ZPIZ-1 člen 102, 103.. Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 2, 2/2, 2/2-b, 5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - presežni delavci - kriteriji
Pritožba neutemeljeno navaja, da so bili tožniki zaradi invalidnosti diskriminirani, ker niso mogli doseči enakega števila točk po kriterijih polivalentnosti in delovne uspešnosti in ker toženka pri točkovanju za določitev presežnih delavcev ni upoštevala njihovih omejitev. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka uporabila kriterij polivalentnosti kot enega od kriterijev za določitev presežnih delavcev pri 16 tožnicah, medtem ko je pri tožniku uporabila kriterij delovne uspešnosti. Nihče od delavcev na delovnem mestu "proizvodna dela I in II" (invalidov in delavcev, ki niso bili invalidi), kjer se je uporabljal kriterij polivalentnosti, ni obvladal več kot 11 različnih delovnih operacij, pri čemer imajo vsi invalidi v pogodbah o zaposlitvi navedenih najmanj 20 delovnih operacij. Ker so imele tožnice v pogodbah o zaposlitvi navedenih bistveno več delovnih operacij, kot jih obvlada najbolj usposobljeni delavec, so lahko invalidi po kriteriju polivalentnosti dosegli primerljivo število točk kot drugi delavci. Delovne operacije so bile v pogodbah o zaposlitvi, ki so jih imeli sklenjene invalidi, prilagojene njihovim omejitvam, ki so izhajale iz odločb ZPIZ. Pritožba pavšalno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnice in tožnik v pogodbah o zaposlitvi nimajo navedenih delovnih operacij, ki jih ne bi mogli opravljati. Ne konkretizira delovnih nalog, ki jih glede na svoje omejitve ne bi smeli opravljati, niti omejitev, ki jih toženka pri točkovanju ni upoštevala. Zato se je sodišče utemeljeno oprlo na skladni izpovedi prič A.A. in B.B., da so bile delovne operacije v pogodbah o zaposlitvi prilagojene omejitvam, ki so izhajale iz odločb ZPIZ.
zakonska predkupna pravica - kršitev zakonite predkupne pravice - prodaja solastniškega deleža na nepremičnini - uveljavljanje predkupne pravice - plačilo kupnine - položitev kupnine pri sodišču - vsebina obvestila o nameravani prodaji - rok za obvestilo - načelo sočasne izpolnitve
Za pravilno uveljavljanje predkupne pravice ne zadošča zgolj podana izjava predkupnega upravičenca o nakupu stvari, temveč mora biti kumulativno izpolnjen tudi drugi pogoj – plačilo kupnine.
V določbah OZ ni določen rok, v katerem bi morali lastniki stvari obvestiti predkupnega upravičenca o nameravani prodaji stvari določeni osebi.
Tožnik je bil pripravljen plačati celotno kupnino šele pod pogojem, da se sklene pisna prodajna pogodba s prodajalci in on najprej založi znesek are. Vendar pa predkupni upravičenec ne more pogojevati svoje odločitve, da bo izkoristil predkupno pravico. Njegova izjava, da kupuje stvar, mora biti izrecna in nedvomna, njegovo "resnično voljo za nakup" pa mora dokazovati tudi hkratno plačilo kupnine ali njena položitev pri sodišču.
DZ člen 141, 141/2, 157, 157/2, 161. ZPP člen 163, 163/6.
pogoji za izdajo začasne odredbe - začasna odredba o stikih - nujnost izdaje začasne odredbe - onemogočanje stikov - izvajanje stikov - omejitev stikov - sprememba izvajanja stikov - stiki med otrokom in staršema - stiki med očetom in otrokom - starševska skrb - varstvo koristi otroka - otrok s posebnimi potrebami - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - stroški postopka v zvezi z začasno odredbo
Začasna odredba ne more biti sredstvo, s katerim bi si eden izmed staršev zagotovil boljši položaj med postopkom.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa pojasnilo, da bo s končno odločbo odločilo o stroških postopka v zvezi z začasno odredbo. Takšno postopanje sodišča prve stopnje je pravilno. Sodišče prve stopnje bi sicer lahko v izreku sklepa zapisalo, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo, vendar ker ni ravnalo na ta način, s tem ni kršilo pravila (ne)pravdnega postopka. Teza pritožbe, da je sodišče prve stopnje s tako odločitvijo zavrnilo predlog nasprotne udeleženke za povrnitev stroškov postopka v zvezi z začasno odredbo, ni pravilna. To velja le, ko višje ali Vrhovno sodišče zavrne pritožbo ali revizijo in je odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka zajeta že v odločitvi o glavni stvari.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - družbena lastnina - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - obstoj dogovora - dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini - investitor - začasni in pomožni objekti - provizorij - dovoljenje za uporabo zemljišča za gradnjo garaže - gradbeno dovoljenje - zakonita stavbna pravica
V predmetnem sporu so izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev pravice uporabe: - izdana je bila odločba o izdaji gradbenega dovoljenja, ki po vsebini predstavlja akt o podelitvi pravice gradnje; - objekt je bil na tem zemljišču zgrajen ob vednosti in izrecnem dovoljenjem pravne prednice pritožnice; - graditelj je zgrajeni objekt uporabljal.
tožba na ugotovitev obstoja služnosti - stvarna služnost hoje in vožnje - priposestvovanje stvarne služnosti - pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti - dejansko izvrševanje služnosti - dobra vera priposestvovalca - domneva dobre vere - pravni naslov za izvrševanje služnosti - nepravo priposestvovanje služnosti - priposestvovalna doba - obseg služnosti - način izvrševanja služnosti
Priposestvovalec je v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice, oziroma če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način. Navedeno pomeni, da mora imeti priposestvovalec ustrezen naslov za izvrševanje služnosti, pa se kasneje pokaže, da je naslov pomanjkljiv in neveljaven.
Zgolj dejansko izvrševanje služnosti lahko vodi le do nepravega priposestvovanja, za katerega pa se zahteva 20-letna priposestvovalna doba brez nasprotovanja lastnika služeče nepremičnine. Tožnika sta sicer zatrjevala nepravo priposestvovanje, vendar sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da so podani že pogoji za pravo priposestvovanje, ni ugotavljalo 20-letne priposestvovalne dobe.
Odsotnost nasprotovanja lastnika služeče nepremičnine je okoliščina, ki je relevantna pri nepravem priposestvovanju, kjer se presoja 20-letno dejansko izvrševanje služnosti, pri čemer se pri nepravem priposestvovanju dobra vera ne zahteva.
odvzem otroka staršem - namestitev otroka v zavod - načelo najmilejšega ukrepa - izkazana ogroženost otroka - plačilo preživnine za otroka - določitev preživnine - vezanost na predlog v nepravdnem postopku - stroški pritožbenega postopka
Sodišče prve stopnje je pri izbiri ukrepa ustrezno pretehtalo načelo najmilejšega ukrepa. Oba starša zaradi svojega nezrelega osebnostnega funkcioniranja in pomanjkljivih starševskih kapacitet nista bila zmožna obvladovati izredno konfliktne družinske situacije, deklici sta vpletala v partnerski konflikt, njuno ravnanje pa je predstavljalo čustveno zlorabo, ki povzroča pri otrocih dolgotrajno spremenjen osebnostni razvoj. Deklici zaradi nezmožnosti staršev, da obvladujeta negativna čustva do drugega starša, in stalnega vpletanja v partnerski konflikt odraslih, ne doživljata občutka varnosti, ki ga takšno ravnanje stalno ruši. To se kaže v zmedenosti, ne upata izražati pozitivnih čustev do enega starša, ker pričakujeta, da drugemu to ne bo všeč, staršema sta lojalni, nimata pa varne čustvene navezanosti na nobenega od njiju. Takšne nespodbudne razmere so narekovale umik otrok iz domačega okolja, saj sta deklici nujno potrebovali stabilnost in varnost, prva nasprotna udeleženka pa soglasja za namestitev v zavod ni podala, zato je bila sodna intervencija potrebna.
Sodišče v nepravdnem postopku za varstvo koristi otrok ni vezano na predlog predlagatelja in zato s tem, ko je plačilo preživnine določilo od dneva izdaje izpodbijanega sklepa, ne pa že od dneva namestitve deklic v zavod, kot je predlagal predlagatelj v skladu z določilom 196. člena DZ, ni zagrešilo postopkovne kršitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00045756
ZKP člen 148.. ZNPPol člen 115, 115/1.. ZVOP-1 člen 21, 74.. ZNDM-2 člen 41, 42.
predlog za izločitev dokazov - nadzor državne meje - tehnična sredstva - videonadzor - videonadzor javnih površin - zbiranje osebnih podatkov - hramba podatkov - obdelava osebnih podatkov
Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi glede podatkov (posnetkov videonadzora javnih cest), ki jih je policija pridobila od Direkcije RS za infrastrukturo. Izvajanje videonadzora, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je urejeno v Zakonu o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP). V obravnavanem primeru je bil spoštovan 74. člen ZVOP, ravno tako 21. člen ZVOP, ki se nanaša na čas hrambe podatkov. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da lahko policija od upravljavca pridobi te podatke na podlagi 148. člena ZKP kot tudi na podlagi 115. člena ZNPPol. Kot že zgoraj navedeno obravnavani primer po dejanski in pravni podlagi ni enak tistemu iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-152/17-30 z dne 4.7.2019, saj v obravnavanem primeru ne gre za preventivno in neselektivno hrambo podatkov s strani policije, kot to zmotno trdi pritožnik. Prej navedena odločba Ustavnega sodišča se namreč nanaša na obdelavo osebnih podatkov, ki vključuje samodejni (avtomatizirani) dostop do podatkov ali samodejno primerjanje podatkov z drugimi evidencami osebnih podatkov. Kot izhaja iz navedene odločbe, pa ima policija splošno pravno podlago, da dostopa do evidenc osebnih podatkov tudi, če je njihov upravljavec tretja oseba (prvi odstavek 115. člena ZNPPol).
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00043212
OZ člen 435. ZZK-1 člen 41. SPZ člen 23. ZD člen 1a.
dedovanje nepremičnin - nepremičnina v tujini - vknjiženost nepremičnine - kupoprodajna pogodba - zavezovalni in razpolagalni pravni posel - zemljiškoknjižno dovolilo - notarsko overjena pogodba - lastninska pravica v pričakovanju - učinek pogodbe - notranje razmerje - pridobitelj lastninske pravice - nevknjižena lastninska pravica - nevpisana lastninska pravica - premoženje zapustnika - evropsko potrdilo o dedovanju
Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju neutemeljeno zavrnilo. Zmotno je materialnopravno stališče, da zapustnik, zato ker še ni vpisan kot zemljiškoknjižni (so)lastnik nepremičnine, (še) ni pridobil solastninske pravice na nepremičnini.
Pritožnik izkazuje pravico zapustnika na nepremičnini s Kupoprodajno pogodbo z 29. 12. 2014, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo in na kateri je notarsko overjen podpis prodajalca. Zapustnik je s tem pridobil lastninsko pravico v pričakovanju. Namen vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi je v zagotavljanju njene publicitete. S pogojevanjem pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo se torej zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet in s tem varstvo tretjih dobrovernih oseb. Drugačno pa je razmerje med prenositeljem in pridobiteljem lastninske pravice na nepremičnini. V razmerju med njima začne prenos lastninske pravice (in upravičenj, ki jih ta vključuje) učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen (41. člen ZZK-1).
Ključni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je ugotovitev, da tožnik z izročitvijo parcele, ki bi nastala s parcelacijo parcel št. 2 in 4, ne zahteva predmeta pogodbe, temveč nekaj drugega. Tega pa tožnik v pritožbi konkretneje ne izpodbija. Zgolj navedba, da je sodišče prve stopnje samo sklepalo, da se je toženec zavezal izročiti nepozidano stavbno zemljišče, ne zadostuje in je neutemeljena. Iz pogodbe je razvidno, da se je toženec zavezal tožniku izročiti 800 do 1000 m2 zazidljive parcele. Pomen pojma „zazidljiva parcela“ je podvržen materialnopravni presoji sodišča, še zlasti ob odsotnosti tožnikovih trditev o tem, kako so si pojem razlagale in ga razumele pogodbene stranke. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da zazidljiva parcela predstavlja parcelo, ki je namenjena pozidavi, a na njej še ne stoji noben objekt. Takšen pomen izraza zazidljiva parcela je sprejel tudi ZUreP-2.
Tožnik od toženca terja izročitev že pozidanega stavbnega zemljišča, kar ni predmet pogodbe, za njegovo spremembo pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožnik ne izkazuje ali zatrjuje toženčevega soglasja.
Iz pogodbe ni moč razbrati vrste, kvalitete in količine lesa, ki ga je toženec dolžan izročiti, niti vrste in količine fizičnega dela oziroma pomoči, ki jo je dolžan nuditi pri gradnji stanovanjske hiše. Morebitnih dodatnih in podrobnejših dogovorov pravdnih strank o specifikah toženčevih dolžnosti po pogodbi tožnik ni zatrjeval. Toženčeva pogodbena obveznost je (ostala) nejasna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00042672
ZPP člen 189, 189/3, 236a, 257, 339, 339/2, 339/2-11. ZZZDR člen 51, 52. OZ člen 39, 39/4, 40, 88, 88/1. ZZK-1 člen 243, 244, 244/1.
ničnost pogodb - skupno premoženje zakoncev - odtujitev dela skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca - vlaganja posebnega premoženja v skupno premoženje - nedovoljeno razpolaganje enega zakonca - enostransko razpolaganje s skupnim premoženjem - prispevek k nastanku skupnega premoženja - ničen pravni posel - izpodbojen pravni posel - nedopusten nagib - delna ničnost - prodajna pogodba - pogodba o preužitku - določitev deležev na skupnem premoženju - izbrisna tožba - posebno premoženje zakonca - pravdno nesposobna stranka - zastopanje procesno nesposobne stranke - litispendenca - zavrženje nasprotne tožbe - dokazni predlog za zaslišanje strank - umik dokaznega predloga
Toženca sta v (podrednem) zahtevku zahtevala ugotovitev skupnega premoženja na istih nepremičninah kot tožnica (le v manjšem obsegu), uveljavljala sta le višji delež prvega toženca na skupnem premoženju. Vendar pa tožencu, tudi če meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe.
Sodišče prve stopnje prvega toženca ni zaslišalo, saj je bil predlog za njegovo zaslišanje umaknjen. Njegove pisne izjave pravilno ni upoštevalo, saj ZPP takšno možnost daje le pričam in ne tudi strankam.
Tožnica je dovolj prepričljivo izkazala, da je prvi toženec pogodbi sklenil z namenom jo izigrati pri njenih pravicah na skupnem premoženju, in v posledici tudi drugega sina pri dedovanju, kar je drugi toženec vedel in pri tem sodeloval. Šlo je za nagib, ki je bistveno vplival na odločitev prvega tožencev, da nepremičnine na takšen ali drugačen način, prenese na drugega toženca.
Pravni posel, ki ga sklene eden od zakoncev v nasprotju z določilom 52. člena ZZZDR, torej brez soglasja drugega zakonca, je izpodbojen. Kadar pa gre za primere, pri katerih je bil odločilen nagib zakonca pri sklenitvi posla namen oškodovati drugega zakonca in ga prikrajšati v njegovem deležu na skupnem premoženju, pa pride v poštev uporaba sankcije ničnosti po 40. členu OZ.
Pogodbi v delu 29/100 (kar iz naslova skupnega premoženja pripade tožnici) nimata podlage in sta zato nični tudi iz razloga po četrtem odstavku 39. člena OZ. Gre za položaj delne ničnosti po prvem odstavku 88. člena OZ, saj se ničnostni razlog nanaša zgolj na del predmeta pogodb.
narok - predlog za preložitev naroka - razlogi za preložitev naroka - dokazni predlogi - trditveno in dokazno breme
Pogoj za to, da sodišče strankinemu predlogu za preložitev naroka ugodi, ni le ta, da je vložen pravočasno (da je torej vložen/prejet, še preden je narok opravljen), ampak, da je tudi vsebinsko utemeljen.
zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - regulacijska začasna odredba - zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - očitek storitve kaznivega dejanja - začasna ureditev spornega razmerja - pravica do svobode izražanja - dopusten poseg v čast in dobro ime - pravica javnosti do obveščenosti - težko nadomestljiva škoda - nedopustna pritožbena novota
Za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, mora tožnik izkazati verjetnost nastanka težko nadomestljive škode in da bo v primeru neuspeha v pravdi mogoča vzpostavitev prejšnjega stanja.
Pri presoji o utemeljenosti začasne ureditve razmerja na način, ki je po vsebini enak zahtevi za sodno varstvo, je treba ovrednotiti položaja obeh strank, hkrati pa tudi upoštevati, da je varstvu tožnikove terjatve, ki jo uveljavlja v pravdi, prvenstveno namenjen sodni postopek (z vsemi potrebnimi procesnimi jamstvi, danimi vsaki od strank). Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki ga tožnik uveljavlja tudi s tožbenim zahtevkom, je zato sprejemljiva le tedaj, ko sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena.
Pravica do svobode govora ter javnosti do obveščenosti o delovanju banke pretehta nad pravico tožnika do časti in dobrega imena. Tožnik kot predsednik nadzornega sveta zavarovalnice in predsednik uprave banke opravlja delo, ki je odgovorno tako z družbenega kot tudi etičnega pomena; dolžan je trpeti izpostavljenost ostrejšemu nadzoru in kritiki, zato je zaščita pred posegi v njegove osebnostne pravice bistveno ohlapnejša od zaščite, za kakršno se zavzema v pritožbi.
pravica do pregleda in prepisovanja spisa - pregled in prepis sodnega spisa - pravica do vpogleda v spis - upravičen interes - presoja upravičenega interesa - trditve o dejstvih - izkaz verjetnosti - uresničevanje pravice do sodnega varstva - vpogled v drug spis
Pravica drugih oseb do pregleda in prepisa spisa (drugi odstavek 150. člena ZPP) je izraz načela javnosti sojenja, ki je ustavno zajamčena kategorija (24. člen Ustave RS). Upravičen interes je širši pojem od npr. pravnega interesa, ki ga mora izkazati npr. stranski intervenient za vstop v pravdo. Upravičen interes za vpogled v spis pomeni, da mora prosilec (s stopnjo verjetnosti) izkazati, da bi pregled spisa pripomogel k uresničevanju (izvrševanju, varstvu ali pridobitvi) njegovih pravic ali pravnih koristi oziroma k izpolnitvi neke obveznosti, kar vse je vezano na podatke, ki jih z vpogledom v spis pridobi.
Pravilen je sklep sodišča prve stopnje, da tožba ni dopustna zaradi 308. člena ZPP. Pritožnica tožbo utemeljujejo na dejanskem kompleksu, ki je zajet s sodno poravnavo.
Za ugotovitev identičnosti predmeta spora in predmeta sodne poravnave so bistveni tožbeni predlog in izrek sodne poravnave ter identičnost dejanskih tožbenih navedb in dejanske podlage sodne poravnave v trenutku njene sklenitve, ker se na ta trenutek vežejo njeni učinki, ki so identični učinku pravnomočne sodbe.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - nasilje v družini - ukrep prepustitve stanovanja - prepustitev stanovanja v skupni uporabi - ukrep prepovedi približevanja - podaljšanje veljavnosti ukrepov - kršitev prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi - žrtev nasilja v družini - časovna omejitev trajanja ukrepov - denarna kazen - namen denarne kazni
Za podaljšanje ukrepov po 19. členu ZPND morajo biti izpolnjeni enaki pogoji, kot za njihov izrek, in sicer povzročanje nasilja s telesno poškodbo žrtve ali prizadejanjem škode na njenem zdravju ali drugačen protipraven poseg v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice. Treba je torej izkazati, da izrečeni ukrepi niso zalegli ali pa da je izkazana resna nevarnost, da se bo nasilje ponovilo v bodočnosti.
Namen denarne kazni je v tem, da povzročitelja nasilja odvrne od kršitve izrečenih ukrepov in ne da mu omogoča, da bi jo brez škode za lastno preživljanje ob ponavljajočih kršitvah lahko plačeval. S pritožbenimi navedbami, da s socialno pomočjo plačila ne bo zmogel, zato pritožnik njenega znižanja ne more doseči.
zavarovanje nedenarne terjatve - izdaja regulacijske začasne odredbe - vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku - verjetnost obstoja terjatve - zahtevek za izpraznitev prostorov - predpostavke za izdajo začasne odredbe - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena - preprečitev nasilja ali težko nadomestljive škode - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - tehtanje interesov strank - ogrožanje varnosti - javna varnost - redno vzdrževanje zaklonišča - začasna ureditev spornega razmerja - možnost vzpostavitve prejšnjega stanja - reverzibilna začasna odredba
Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da je pri izdaji začasne odredbe, katere vsebina se prekriva z vsebino tožbenega zahtevka, potrebna zadržanost. Stališče ima oporo v odločbi US RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, ki je bila podlaga za spremembo prejšnjega stališča sodne prakse, da se začasna odredba ne more prekrivati z vsebino zahtevka. US RS je poudarilo, da je v nekaterih primerih nujno na tak način začasno urediti stanje, ker sicer sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Ena od takih okoliščin je, da tožniku že med sodnim postopkom nastaja težko nadomestljiva škoda. Ne glede na to je na drugi strani v vsakem takem primeru treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke. Izdaja začasne odredbe z vsebino, identično tožbenemu zahtevku, je pred izvedbo kontradiktornega postopka dopustna le, kadar bo kljub izdani (in izvršeni) začasni odredbi mogoče po zavrnitvi tožbenega zahtevka vzpostaviti prejšnje stanje.
Vzpostavitev in ohranjanje ustreznih pogojev v zakloniščih z namenom varovanja življenja in zdravja ljudi je tožničina zakonska naloga. Zmotno je zato stališče v izpodbijanem sklepu, da trditve o ogroženosti življenj drugih ne utemeljujejo sklepa o verjetnem izkazu težko nadomestljive škode. Sodno varstvo, ki ga tožnica uveljavlja s tožbenim zahtevkom, ne služi zgolj varstvu njene lastninske pravice glede sporne nepremičnine (istovrstne lastninski pravici oseb zasebnega prava), ampak tudi – ali celo prvenstveno – izpolnitvi njenih zakonskih nalog, ki jih ima kot oseba javnega prava na področju varovanja zdravja in življenja ljudi na svojem območju. Navedeno funkcijo tožničine lastninske pravice glede javnih zaklonišč je zato treba upoštevati tudi pri presoji, ali potrebuje začasno sodno varstvo. Z nasprotnim stališčem bi bilo začasno sodno varstvo zoženo na zgolj eno od funkcij lastnine, ne da bi bil za to podan stvaren razlog.
Zahteve po možni vzpostavitve prejšnjega stanja v primeru, ko bi bil po izdani začasni odredbi zahtevek zavrnjen kot neutemeljen (t. i. reverzibilnost), ni sprejemljivo razlagati tako ozko, da bi bila začasna ureditev razmerja dopustna le, ko se ne bi v ničemer ali le zanemarljivo spremenil toženčev pravni položaj. Na eni strani je treba ovrednotiti škodo, ki bi nastala tožniku v primeru odložitve ureditve razmerja na čas izdaje pravnomočne sodbe, na drugi strani pa toženčevo breme, ki bi ga ureditev razmerja predstavljala zanj pred izvedbo kontradiktornega postopka in izdajo pravnomočne odločbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00042185
ZPP člen 199, 200, 201, 202. OZ člen 3, 34, 34/1, 649, 660, 663, 663/2, 663/3. ZFPPIPP člen 212, 212/2, 221z, 221z/2.
gradbena pogodba - jamčevanje za napake gradbe - jamčevalni zahtevek - napaka v solidnosti gradbe - odprava napak na račun izvajalca - odprava napak na lastne stroške - odprava napak po drugem izvajalcu - pravočasnost sodnega uveljavljanja pravice iz naslova jamčevanja - obvestilo o napakah in izguba pravic - dogovor strank - načelo vestnosti in poštenja - intervencijski učinek - protispisnost - nastanek terjatve - učinek kasnejše prisilne poravnave - ponovna prisilna poravnava
Če se kljub jasno izraženemu stališču, da bo poravnala stroške, ki jih bo tožeča stranka imela z odpravo napak, zdaj tožena stranka skuša temu izogniti z ugovorom nepravočasnosti, bi se moglo njeno ravnanje šteti za zavajanje, s katerim je tožečo stranko odvrnila od takojšnje vložitve tožbe. Med ravnanja, s katerimi je izvajalec zavedel naročnika, da svojih zahtevkov ni pravočasno uveljavil, namreč skladno s sodno prakso in tudi pravno teorijo spadajo vsa izvajalčeva ravnanja, iz katerih izhaja, da namerava svoje obveznosti iz jamčevalnih zahtevkov prostovoljno izpolniti.
Pravica odpraviti napako na podjemnikove stroške obsega naročnikovo materialnopravno upravičenje od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov potrebnih za odpravo napake (po drugem podjemniku).
V pravdi I Pg 118/2015 sta pravdni stranki iz te pravde imeli možnost, da bi zatrjevali in dokazali, da posamezni stroški za odpravo napak, ki so jih vtoževali etažni lastniki od tožene stranke (tožeče stranke v tem postopku), niso bili potrebni. Pravdni stranki v postopku I Pg 118/2015 tega trditvenega in dokaznega bremena nista zmogli. Zato tožena stranka v tem postopku upoštevajoč tudi okoliščino, da je v okviru določil o jamčevalnih zahtevkih imela možnost (in pravico), da sama odkrije vzrok za napake in jih tudi sama ali po svojih izvajalcih sanira, pa tega ni storila, ne more uspeti s trditvami, da bi bili stroški sanacije nižji, če bi jo izvedla tožeča stranka v svoji režiji.
Terjatev lahko nastane šele, ko je opredeljena po svoji vsebini. Povedano drugače, terjatev nastane šele, ko je jasno, kaj je "predmet obveznosti," kakšno dajatev ali storitev lahko torej upnik zahteva od dolžnika. Iz pojasnjenega torej izhaja, da lahko terjatev iz naslova uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov nastane najprej s pojavom napake na gradbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00043593
KZ-1 člen 249, 249/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1.
kaznivo dejanje davčne zatajitve - opis dejanja - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - lažni podatki - ustavitev kazenskega postopka
V konkretnem delu opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja torej ni navedeno, kateri so lažni podatki oziroma zakaj je račun družbe Y. d.o.o. lažen, saj je navedba "lažni račun" presplošna in preohlapna. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je doslednejša konkretizacija nujna, saj je navedba lažnih podatkov konstitutivni znak tega kaznivega dejanja. Pritrditi je potrebno prvostopenjskemu sodišču, da te konkretizacije ni mogoče dopolniti z vsebino obrazložitve obtožnice.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00043215
ZZZDR člen 51, 59, 59/2. ZPP člen 314. OZ člen 312, 314.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje zakoncev - vlaganje v nepremičnino - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj - delež na skupnem premoženju - denarni zahtevek - obogatitveni zahtevek - ugovor zastaranja terjatve - pobotni ugovor - izjava o pobotu - procesni pobot - zastaranje v pobot uveljavljane terjatve - pogoji za pobot - delna sodba - pravnomočna odločitev - vezanost na pravnomočno delno sodbo
S pravnomočno delno sodbo je bilo ugotovljeno, da nepremičnina skupaj s hišo, zgrajeno do podaljšane tretje gradbene faze, ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank in predstavlja posebno premoženje tožene stranke. Delna sodba je končna sodba o enem izmed zahtevkov oziroma o količinsko pomembnem delu zahtevka, ki je zrel za odločitev. Delna sodba šteje za samostojno sodbo (314. člen ZPP). Pravnomočnost pomeni vezanost strank in sodišča na sodbo. Sodišče o tem vprašanju ne more ponovno odločati, saj tisto, o čemer je bilo odločeno, šteje za resnico.
Po stališču VSRS pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) namreč veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne izjave za nazaj (ex tunc) ter o dopustnosti uveljavljanja zastarane terjatve v pobot, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, še ni bila zastarana. Prvostopenjsko sodišče je glede na navedeno materialnopravno pravilno presodilo, da ugovor zastaranja glede v pobot uveljavljane terjatve ni utemeljen, saj terjatev 2.086,00 EUR še ni bila zastarana, ko so se stekli pogoji za pobot in izvedlo procesni pobot.
Stanje nepremičnin se presoja po času nastanka zahtevka, vrednost pa po času razsojanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00045681
ZKP člen 18, 285f, 285f/2, 285f/2-2.
kazenski postopek - razveljavitev pravnomočne sodbe - predobravnavni narok - odpoved pravici do sojenja pred senatom - načelo proste presoje dokazov - zavrnitev dokaznih predlogov
Na podlagi določila 285.f člena ZKP lahko sodnik na predobravnavnem naroku obtoženca, ki krivde po obtožbi ne priznava, pouči o možnosti dogovora za hitrejši postopek in končanje obravnave, če se odpove določenim pravicam, ki jih ima po tem zakonu. Med takšnimi pravicami je v 2. točki drugega odstavka 285.f člena ZKP navedena tudi pravica, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dne 26.9.2016 ponovno odprlo predobravnavni narok (l. št. 321-326), na katerem sta se oba obtoženca odpovedala senatnemu sojenju, s tem pa sta se strinjala tudi oba zagovornika in državna tožilka, zato je bil sprejet sklep, da bo obema obtožencema sodila sodnica posameznica. Strinjati se je potrebno s pritožnikom, da so z razveljavitvijo pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča v celoti prenehali učinki pravnomočne sodbe, vendar pa vrhovno sodišče z razveljavitvijo sodbe ni in tudi ne more razveljaviti obtoženčeve odpovedi pravice do senatnega sojenja. Sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju nima nobene pravne podlage, da bi stranke ponovno spraševalo o pravicah, ki so se jim že odpovedale, zato do zatrjevane kršitve ni prišlo.