DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00043890
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 150, 153, 153/2, 171, 179, 179/1, 179/2.. ZVZD-1 člen 5, 12, 12/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - soprispevek oškodovanca - nevarna stvar - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina
Tožnica je delo opravljala na stroju - štanci. Pod stroj je položila krpe, ki vpijejo olje, ki kaplja iz stroja na tla. Tožnica je ob nezgodi krpe polagala tako, da jih je nameščala skozi odprtino med obema stopnicama, za katerima se je nahajala vrteča se os. Pri tem se je z glavo toliko približala vrtečemu se delu stroja, da ji je ta zagrabil njene lase, pri tem pa ji je skoraj celotno lasišče potegnilo z glave.
Glede temelja odškodninske odgovornosti pritožbe tožnica v pritožbi pravilno navaja, da je sekalni stroj — štanca med obratovanjem in vzdrževanjem oziroma čiščenjem nevarna stvar, delo na njem pa predstavlja delo s povečano nevarnostjo za nastanek škode.
Za konkretni primer je bistveno (protipravno ravnanje), da je bil tožnik za nazaj s sklepom toženke razporejen na delovno mesto višji policist - kriminalist, za zasedbo katerega se zahteva višja strokovna oziroma višješolska izobrazba. To dejstvo pomeni, da je toženka dolžna za nazaj vzpostaviti zakonito stanje z odpravo škode. Odgovornosti se ne more razbremeniti z navedbami, da ni vedela, da bo tožnik za nazaj razporejen na drugo delovno mesto. Škoda, ki jo je tožnik utrpel, je v tem, da sta mu bila za zahtevnost dela odmerjena dva dodatna dneva letnega dopusta, pri čemer za zahtevnost dela na delovnem mestu višji policist - kriminalist na podlagi tretje alineje 36. člena ZDDO delavcem pripadajo trije dodatni dnevi letnega dopusta, torej en dan več. Škoda je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke.
V zvezi z vprašanjem odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke sodišče druge stopnje še dodaja, da sodišče prve stopnje ob ugotavljanju stanja prehoda za pešce ter presoji ugotovljenih dejanskih okoliščin glede stanja tega prehoda na kritičen dan, res ni uporabilo izraza "standard normalne pohodne površine", kot to izpostavlja pritožba. A iz dokazne ocene vseh dejstev, s katerimi je utemeljevalo protipravnost, izhaja, da je ta standard upoštevalo.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - sklep o prodaji premoženja stečajnega dolžnika - procesna legitimacija za vložitev tožbe
Višje sodišče ugotavlja, da je pritožbo vložila družba A. d. o. o., ki pa v času vložitve pritožbe (20. 12. 2019) ni bila izločitvena upnica stečajnega dolžnika. Prijavo izločitvene pravice je vložila 7. 12. 2020, kar je precej časa po izteku roka za njeno prijavo. Za to, da bi tisti, ki meni, da ima izločitveno pravico, pridobil pravico opravljati procesna dejanja v glavnem postopku (v tem primeru vložiti pritožbo proti sklepu o prodaji premoženja), bi moral pred tem prijaviti izločitveno pravico. Šele s tem bi pridobil procesno legitimacijo za vložitev pritožbe. Ob vložitvi pritožbe pritožnica ni bila stranka tega stečajnega postopka niti ni imela na podlagi kakšnega drugega zakona pravice do vložitve pritožbe zoper izpodbijani sklep. Ker je pritožbo vložila oseba, ki ni imela te pravice, je ta nedovoljena in jo je, ker tega na podlagi prvega odstavka 128. člena ZFPPIPP ni storilo že sodišče prve stopnje, višje sodišče zavrglo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00043377
ZDR-1 člen 156, 179.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija - premoženjska škoda
Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da je vsakodnevno zagotavljal vsa potrebna materialno tehnična sredstva četi (strelivo, gorivo, hrana, oprema), skrbel za stanje v orožarni, vsakodnevna izdajal orožje pripadnikom čete in ga po opravljeni nalogi sprejemal ter sprotno vodil popolno evidenco o tem. Že na podlagi teh ugotovitev, je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen, tožena stranka pa v pritožbi neutemeljeno izpostavlja tožnikovo samovoljno opravljanje dela ob prostih dnevih.
O dopustni nujni gestiji bi lahko govorili le v primeru, če bi tožnica kot poslovodja brez naročila (gestor) ravnala v stiski, torej kadar posla ne bi bilo mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda, obstajati pa bi morala konkretna nevarnost škode, ki jo je gestor želel preprečiti s svojim ravnanjem oziroma je škoda že nastajala.
prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS - vročitev plačilnega naloga - potrdilo o pravnomočnosti - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti
Storilčev predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti navedenega plačilnega naloga bil zavrnjen s sklepom PP ... z dne 31. 7. 2020 (list. št. 39 spisa). Zoper tak sklep je storilec sicer vložil pravočasno zahtevo za sodno varstvo, ki pa jo je Okrajno sodišče v .. zavrnilo s sodbo ZSV 540/2020 z dne 4. 12. 2020. S tem so pravnomočno odpravljeni tudi vsi dvomi glede pravilnosti vročanja plačilnega naloga PPP ... ter v pravilnost potrdila o pravnomočnosti tega plačilnega naloga. Posledično pa tudi ni mogoče na podlagi takih pritožbenih navedb dvomiti v pravilnost odločitve o izreku prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije.
priposestvovanje služnosti hoje in vožnje - dobra vera priposestvovalca - desetletna priposestvovalna doba
Za desetletno priposestvovalno dobo je SPZ določil, da mora obstajati dobra vera priposestvovalca v celotnem obdobju, potrebnem za priposestvovanje pravice služnosti. Takšno stališče je zavzela tako pravna teorija kot tudi sodna praksa, ki se v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 428/2007 pri svoji odločitvi v podobnem primeru izrecno sklicuje na Komentar SPZ stran 902.
Dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej, za katero je predvidena vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da tožena stranka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanja plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje sicer plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.
ZIZ člen 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. OZ člen 82, 82/1, 82/2, 280, 280/1. ZDDPO-2 člen 68, 68/2, 70, 70/1, 70/1-3. ZDavP-2 člen 58, 58/1, 58/1-1, 70, 70/1.
izvršilni naslov - izrek izvršilnega naslova - sodna poravnava - načelo formalne legalitete - bruto ali neto znesek - izpolnitev obveznosti - davek - davčna obveznost - obračun davka - davčni odtegljaj - plačnik davka - plačilo davčnega odtegljaja za upnika s strani dolžnika - razlaga pogodbenih določil - razlagalna pravila
V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, je ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.
Morebiten drugačen pravni režim upoštevanja davčnih obveznosti bi morali stranki jasno in izrecno opredeliti v sodni poravnavi, iz katere pa ne izhaja, da bi se stranki dogovarjali karkoli o obsegu terjatve z vidika bruto ali neto zneska. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je bilo nadomestilo dogovorjeno v bruto znesku in da je dolžnik s tem, ko je kot plačnik davka za upnika plačal davčni odtegljaj in upniku nakazal za davek znižani znesek (plačilo davka in nakazilo preostanka zneska upniku med strankama niti ni sporno), svojo obveznost pravilno izpolnil.
Pogodbena določila se uporabljajo tako, kot se glasijo, nadaljnje razlagalno pravilo, to je skupni namen strank, pa je mogoče uporabiti šele v primeru, če gre za sporna določila. Določilo je sporno takrat, kadar mu stranki pripisujeta različen pomen oziroma kadar ena stranka trdi, da ima določen pomen, druga pa, da je njegov pomen drugačen. Vendar zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra odločilne vloge - kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag. Dodatna razlaga je torej potrebna le, če je sodna poravnava objektivno nejasna oziroma dvoumna, višje sodišče pa ugotavlja, da v obravnavanem primeru temu ni tako in je poravnavo mogoče objektivno razumeti le na en način.
Pritožnik se ne more sklicevati na nepoznavanje prava oziroma konkretno, da je ″mislil, da se vikendi ne štejejo‶ v z zakonom predpisan pritožbeni rok, saj v skladu s splošnim pravnim načelom (ignorantia iuris nocet) nepoznavanje prava škoduje.
ZST-1 člen 11, 11/4, 34a, 34a/1, 34a/2, 34a/3, 34a/7. ZPP člen 11.
ugovor zoper plačilni nalog - prepozen ugovor - oprostitev plačila sodne takse pravne osebe - začetek teka roka za plačilo sodne takse - denarna kazen - zloraba pravic - pravni interes za pritožbo
Ker je ugovor prepozen, se sodišče prve stopnje v vsebinsko presojo in s tem v utemeljenost ugovora pravilno ni spuščalo.
Iz izrecne določbe četrtega odstavka 11. člena ZST-1 izhaja, da pravna oseba ne more biti oproščena plačila takse, ki znaša do vključno 44 EUR. Že sam zakon torej ne daje možnosti, da bi sodišče sploh lahko odločalo o oprostitvi sodne takse do višine 44 EUR, saj morajo pravne osebe sodno takso do te višine plačati in jim oprostitev niti ni omogočena.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje samo zapisalo, da je v tem postopku M. V. prvič vložil ugovor zoper plačilni nalog in predlog za oprostitev plačila sodne takse, le na podlagi dejstva, da je bilo pritožniku v drugem sodnem postopku s sodnimi odločbami že pojasnjeno, da je ugovor, ki je vložen po poteku 8-dnevnega roka, prepozen in da predloga za oprostitev sodne takse ne more vložiti, če gre za sodno takso do višine 44 EUR, po presoji pritožbenega sodišča to samo po sebi in v takih okoliščinah primera ni mogoče šteti in zaključiti, da z vložitvijo ugovora in predloga za oprostitev sodne takse v tem postopku pritožnik zlorablja pravice.
URS člen 2.. ZIZ člen 58, 58/4, 259, 259/1, 259/2.. ZNP-1 člen 55, 55/2.. ZPP člen 9, 11, 11/1, 343, 343/4, 352.
izvršba zaradi izterjave preživninske terjatve - umik predloga za izvršbo - zavrženje ugovora zoper sklep o izvršbi - stroški postopka v družinskih sporih - odločanje o stroških po prostem preudarku - zloraba pravice do sodnega varstva - načelo vestnosti in poštenja - predhodna odredba - načelo sorazmernosti - obstoj nevarnosti za uveljavitev terjatve
V položaju, ko so bile v času vložitve predloga za izvršbo poplačane vse zapadle preživninske obveznosti, razen minornih zneskov, je zahteva za sodno varstvo s predhodno odredbo za še nezapadle zneske preživnine očitno nesorazmerna (2. člen Ustave RS - URS).
Prvostopno sodišče je zmotno presodilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti terjatve kot temeljne predpostavke za izdajo predlagane začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ).
ZFPPIPP člen 226, 226/4, 226/4-6 226/5, 371, 371/1. ZST-1 člen 24.
razdelitvena masa - razdelitev posebne razdelitvene mase - posebna razdelitvena masa - stroški posebne razdelitvene mase - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - stroški upravljanja in vzdrževanja nepremičnine - stroški prevoza - stroški obratovanja - sodna taksa za razdelilni sklep
Utemeljeno je bilo pričakovati, da se bo ločitveni upnik zavedal, da bo del stroškov, ki odpade na prodajanje premoženja, ki sodi v posebno stečajno maso, bremenil njega, še posebej, ko so bili sprejeti tudi sklepi o neposredni prodaji (med drugim) zastavljenih zalog v prodajalnah.
Pritožnik meni, da so ti stroški dela nastali zaradi odločitve upravitelja, da ohrani zaposleno osebo za potrebe celotnega stečajnega postopka. Stroški dela zaposlenih res nastanejo zaradi odločitve stečajnega upravitelja, vendar pa to še ne pomeni, da ne bremenijo posebne stečajne mase. Pritožnik (oziroma njegov pravni prednik) je vedel, da se zastavljene zaloge prodajajo v trgovinah in je s tem tudi soglašal, s tako prodajo pa nastanejo stroški, za katere ni nobene podlage, da bi jih krili upniki drugih stečajnih mas. Gre na nek skupen strošek, ki bremeni vse stečajne mase, nato pa je treba ta strošek razdeliti na posamezne stečajne mase. Za to se praviloma uporablja ključ, kot je določen v petem odstavku 226. člena sicer za stroške iz 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP.
Res bi bili ti stroški enaki, tudi če se ne bi opravljala prodaja zastavljenih zalog v trgovini, vendar pa bi bilo napačno, da bi vse te stroške nosili le upniki splošne stečajne mase, ko pa je vse to prineslo korist posebni stečajni masi in jih zato mora ločitveni upnik nositi le delno.
Glede na vsebino odredbe z dne 20. 3. 2020, opr. št. V K 30774/2016, v kateri je okrožni sodnik izvedencu odredil, da izvedensko mnenje izdela na podlagi spisovnega gradiva iz predmetnega spisa ter drugih podatkov (list. št. 217), pri čemer ni konkretiziral na katere listine iz spisa naj se izvedenec omeji pri izdelavi mnenja oziroma ni uporabil možnosti, da izvedencu dostavi le relevantne listine, sodišče druge stopnje ne more oporekati tehtnosti pritožbene trditve, da gre zgolj za subjektivno oceno prvega sodišča, ki ni podkrepljena z ustrezno argumentacijo.
stečajni postopek - sklep o prodaji - prodaja (nepremičnine) - stranka stečajnega postopka - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - nedovoljena pritožba - izločitvena pravica - prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku
Višje sodišče ugotavlja, da je pritožbo vložila družba F., d. o. o., ki pa v času vložitve pritožbe (20. 12. 2019) ni bila izločitvena upnica stečajnega dolžnika. Prijavo izločitvene pravice je vložila 7. 12. 2020, kar je precej časa po izteku roka za njeno prijavo. Za to, da bi tisti, ki meni, da ima izločitveno pravico, pridobil pravico opravljati procesna dejanja v glavnem postopku (v tem primeru vložiti pritožbo proti sklepu o prodaji premoženja), bi moral pred tem prijaviti izločitveno pravico. Šele s tem bi pridobil procesno legitimacijo za vložitev pritožbe. Ob vložitvi pritožbe pritožnica tako ni bila stranka tega stečajnega postopka niti ni imela na podlagi kakšnega drugega zakona pravice do vložitve pritožbe zoper izpodbijani sklep. Ker je pritožbo vložila oseba, ki ni imela te pravice, je ta nedovoljena in jo je, ker tega na podlagi prvega odstavka 128. člena ZFPPIPP ni storilo že sodišče prve stopnje, višje sodišče zavrglo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - posebno varstvo pred odpovedjo
Za tožnika varstvo ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 ne velja, ker je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko že izpolnil pogoje za varstvo pred odpovedjo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 (58 let), kar pomeni, da je šlo za primer iz 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1, ki varstva delavcev pred upokojitvijo ne zagotavlja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00042433
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/2. ZKP člen 277, 277/1.
opis kaznivega dejanja - žaljiva obdolžitev - zasebna tožba
V nadaljevanju pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve mogoče izvršiti le z zatrjevanjem ali razširjanjem določenih dejstev. Take izjave o dejstvih je treba razmejiti od vrednostnih sodb, za katere je značilna prvina mišljenja in zavzemanja stališč ter so tako zaznamovane s subjektivnostjo. V konkretnem primeru pa iz vsebine inkriminiranih člankov, kar je povzeto v izreku zasebne tožbe, izhaja, da obdolženki nista postavljali trditev o določenih dejstvih, oziroma trditve niso bile izjavljene brezpogojno, zato izjave kot so "sumiti, vprašljivo je" in podobno ne konstituirajo obstoja žaljive obdolžitve.
Pritožbeno sodišče pa v nadaljevanju še poudarja, da je poleg besedila izjave potrebno upoštevati tudi njen celoten kontekst in vsakokratne spremljevalne okoliščine, to je glede na celoten kontekst podanih oz. zapisanih inkriminiranih izjav v času zdravstvene epidemije, ki je tudi naveden v izreku zasebne tožbe. Pri tem so bile izjave podane zaradi preverjanja porabe javno proračunskih sredstev za nabavo zaščitnega materiala, za katerega je vladal velik javen interes in zato je potrebno besede oziroma besedne zveze preverjati tudi v luči teh razmer in zanimanja in pričakovanja javnosti. Zato se pritožbeno sodišče strinja, da je potrebno morebitno žaljivost oceniti tudi glede na vsebino celotnega objavljenega prispevka, pri čemer pritožbeno sodišče še dodaja, da ne v besedah niti v besednih zvezah ni podcenjevanja ali drugih oblik negativne sodbe o zasebni tožilki.
odlog izvršbe - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - dom dolžnika - uveljavljanje ničnosti izvršilnega naslova - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - dolgoročni kredit v CHF - odločba Sodišča Evropske unije (SEU) - varstvo potrošnikov - presoja verjetnega izgleda za uspeh
V primeru, ko dolžnik s tožbo izpodbija veljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kot nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo pa uveljavlja škodo, ki sicer predstavlja redne posledice izvršbe, izguba zastavljenega premoženja (v konkretnem primeru celo izguba doma) v izvršilnem postopku lahko predstavlja nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo v primeru, da je izvršba zaradi neveljavnosti pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa neupravičena. To pomeni, da v takem primeru presoja verjetnosti izkaza nenadomestljive ali težko nadomestljive škode praviloma vključuje tudi presojo verjetnega obstoja razlogov za neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa.
Odločba Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-407/18 Aleš Kuhar in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d.d. z dne 26. 6. 2019, ki razlaga Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah glede na slovensko nacionalno pravo, ne terja uradnega preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi v okviru izvršilnega postopka, temveč zahteva le učinkovito možnost odloga izvršbe, kadar sodišče na predolg dolžnika ali po uradni dolžnosti ugotovi nepoštene pogodbene pogoje v smislu navedene direktive. S tem, ko navedeno presojo opravi sodišče v okviru odločitve o odlogu izvršbe, niso zmanjšane možnosti varstva pravnih dobrin oziroma procesnih pravic potrošnika kot šibkejše stranke, saj ta lahko svoje pravice učinkovito in zavezujoče zavaruje v pravdnem postopku, medtem pa izvršba za izterjavo (sporne) terjatve ne teče.
Presoja sodišča mora biti pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma, še posebej previdna in mora upoštevati poseben pomen doma za družinsko življenje posameznika.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta dolžnika do stopnje verjetnosti izkazala svoje možnosti za uspeh v pravdi. V fazi postopka, ko izvršilno sodišče odloča o odlogu izvršbe, namreč za izkaz verjetnosti uspeha v pravdi zadošča že ugotovitev, da zahtevek iz naslova ničnosti izvršilnega naslova zaradi vsebnosti nepoštenih pogodbenih pogojev ni očitno neutemeljen. Pritožbeno zatrjevanje, da so bili primerljivi tožbeni zahtevki do sedaj zavrnjeni in torej neuspešni, pravilnosti take ugotovitve ne more izpodbiti. Morebitna ničnost, ki jo bo sodišče presojalo v pravdi, se namreč ugotavlja glede na okoliščine vsakega posameznega konkretnega primera, ki lahko temelji na ločenih historičnih dogodkih in ima svoje specifične lastnosti in okoliščine, ki lahko vplivajo na končni izid pravde, zato ni mogoče v naprej prejudicirati, da bosta tudi dolžnika s svojim konkretnim zahtevkom neuspešna.