Postopek odločanja o pogojih za taksno oprostitev je predlagalni postopek. V njem se uporabljajo pravila pravdnega postopka (tretji odstavek 1. člena ZST-1), v katerem velja razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), preiskovalno načelo pa je izjema.
V trditveno podlago strankinega predloga za taksno oprostitev sodi (vsaj) navedba osebnih imen in priimkov njenih družinskih članov, oziroma (alternativno) navedba, da je stranka samska oseba (oseba brez preživninskih obveznosti). Ker gre za predlagalni postopek, sodišču ne more biti naloženo ugibanje ali celo aktivno raziskovanje v smeri, ali ima stranka družinske člane (in morda z njimi povezane preživninske obveznosti). Morebiten dvom v pravilnost podatkov o družinskih članih (ali stranka ima oziroma nima družinskih članov, ki jih je treba upoštevati pri presoji pogojev za taksno oprostitev) je že del vsebinske obravnave predloga.
Pogoj občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje je izpolnjen, če mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke (šesti odstavek 11. člena ZST-1 v zvezi z drugim odstavkom 13. člena ZBPP in prvim odstavkom 8. člena ZSVarPre).
Po presoji pritožbenega sodišča tožnica ni dokazala, da je sporna sredstva res porabila in za kaj. Iz predloženih računov je razvidno le, da sta naslovljena na tožnico, kdaj sta bila izdana in za kakšen denarni znesek. Ne dokazujeta pa, da je tožnica računa res (v celoti) plačala in da ju je plačala sama. To bi lahko tožnica brez težav dokazala s predložitvijo potrdila o plačilu računov ali z izpisom prometa na transakcijskem računu, ki bi izkazoval plačilo izvajalcu storitev oziroma tožničin dvig gotovine v znesku, s katerim bi tožnica lahko plačala posamezen račun.
Toženka v pritožbi izpodbija vročitev plačilnega naloga in navaja, da ga ni prejela. Iz spisa je razvidno, da je toženka pritožbo 9. 7. 2024 vložila po pooblaščencu. Po prvem odstavku 137. člena ZPP se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Zato je sodišče prve stopnje toženki plačilni nalog z dne 23. 7. 2024 za plačilo sodne takse za postopek o pritožbi pravilno vročilo njenemu pooblaščencu 5. 8. 2024 (kot je razvidno iz vročilnice, pripete k list. št. 84 spisa) in ne njej osebno, kar je sodišče prve stopnje tožnici tudi pojasnilo z dopisom z dne 14. 10. 2024.
Osebni podatki družinskih članov stranke iz 2. alineje drugega odstavka 12. člena ZST-1 so obvezna sestavina predloga. V trditveno podlago strankinega predloga za taksno oprostitev sodi (vsaj) navedba osebnih imen in priimkov njenih družinskih članov, oziroma (alternativno) navedba, da je stranka samska oseba (oseba brez preživninskih obveznosti). Ker gre za predlagalni postopek, sodišču ne more biti naloženo ugibanje ali celo aktivno raziskovanje v smeri, ali ima stranka družinske člane (in z njimi povezane preživninske obveznosti).
Dolžnica zgolj s pritožbenimi navedbami, da je sodno takso plačala in je v nalogu pozabila navesti sklicno številko, zaradi česar plačilo takse naj ne bi bilo zaznano, pri čemer pa potrdila o plačilu pritožbi ni priložila, ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da dolžnica sodne takse po plačilnem nalogu z dne 13. 9. 2024 ni plačala.
Vrednost čiste zapuščine ugotavlja sodišče prve stopnje zaradi odmere sodne takse, ki jo plačajo dediči, ne pomeni pa, da je zapuščina dejansko vredna toliko.
Sodišče lahko deloma oprosti stranko, ki je pravna oseba, plačila sodnih taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji v zvezi s prvim odstavkom 11. člena ZST-1). Če pravna oseba ta sredstva lahko zagotovi, vendar ne takoj, lahko sodišče odloči, da se taksna obveznost odloži, oziroma lahko sodišče odloči tudi o obročnem plačilu takse, če pravna oseba celotnega in takojšnjega bremena taksne obveznosti ne zmore, zmore pa plačilo po obrokih v določenem časovnem razdobju (tretji v zvezi z drugim odstavkom 11. člena ZST-1).
V primeru odloga plačila sodne takse taksni zavezanec ni razbremenjen obveznosti, izpolnitev obveznosti je zgolj odložena v prihodnost. Odločitev o odloženem plačilu sodne takse zato ne sme temeljiti na popolnoma negotovem dejstvu (in pravdni uspeh stranke je brez dvoma takšno dejstvo), temveč na realnem in z verjetnostjo izkazanem pričakovanju taksnega zavezanca, da se bo njegovo premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje v prihodnosti izboljšalo, zato bo takrat sposoben plačati sodno takso. Sodišče je zmotno uporabilo peti odstavek 11. člena ZST-1 v zvezi z 12.b členom ZST-1.
Sodišče mora pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev upoštevati podatke o vrednostih posameznih gospodarskih kategorij stečajne mase, kot so razvidni iz otvoritvene bilance. Ta namreč predstavlja realni prikaz premoženja stečajnega dolžnika.
Ker je tožnik oproščen plačila vseh sodnih taks v tem pravdnem postopku že na podlagi samega zakona, v času odločanja o pritožbi nima več pravnega interesa za vsebinsko odločitev o svojem predlogu za taksno oprostitev.
Pritožbeni očitek o napačni razlagi 4. točke prvega odstavka 5. člena ZST 1 je neutemeljen. V zvezi z nastankom taksne obveznosti se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na to določbo, ki določa, da taksna obveznost za postopek o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Ker je bila sodna odločba toženki vročena 10. 5. 2024, je utemeljeno štelo, da je takrat nastala tudi njena taksna obveznost. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje na 15. člen ZST 1 in zavzemanje toženke, da naj bi njena taksna obveznost nastala šele po pravnomočnosti sodbe.
Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja jasno, koga je sodišče v obravnavani zadevi sploh kaznovalo - tožnika ali njuno pooblaščenko.
Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj šteje kot obsežno vlogo, po oceni pritožbenega sodišča pa izdelava povzetkov ne bi zavlekla postopka in bi toženka še vedno imela dovolj časa, da se izjavi.
Tožnika izpostavljata, da sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo kreditnih obveznosti, za plačilo slednjih pa naj bi tožnika porabila skoraj vse svoje mesečne prihodke. Vendar pa so navedbe glede kreditnih obveznosti precej pavšalne in brez kakršnihkoli trditev o višini ter ročnosti kreditov.
Storilčeva zagovornica prosi, da se storilca oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek, ker je prejemnik denarne socialne pomoči in plačila sodne takse finančno ne bi zmogel. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je bilo v postopku o prekršku ugotovljeno, da je storilec v nasprotju z izdano odločbo ZGS posekal 78 najboljših hrastovih dreves, kar znaša 189,67 ㎥ lesne mase, posekan hrastov les pa na trgu dosega zelo visoke cene, tudi do 500,00 EUR/㎥, kar kaže na to, da je šlo za naklepno dejanje iz koristoljubja. Glede na ugotovljeno je pritožbeno sodišče presodilo, da bi bila oprostitev plačila sodne takse v konkretnem primeru v nasprotju z namenom tega instituta, ki je, da se socialno šibkim upravičencem omogoči dejanski dostop do sodišč in uveljavljanje pravnih sredstev, zato je odločilo, da mora storilec plačati sodno takso za pritožbeni postopek.