Zavrženje pritožbe je sodno dejanje, s katerim se odloči o pritožbi. V primeru zavrženja pritožbe pritožnik nima pravice do vračila sodne takse po 36. členu ZST-1.
Izpodbijani sklep je bil dolžnikovi pooblaščenki vročen po varni elektronski poti prek informacijskega sistema sodstva (tretji odstavek 141. a člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), naslovnik je prejel obvestilo o tej pošiljki s poukom o pravnih posledicah neprevzema v 15 dneh in pošiljke od dneva obvestila o prispeli pošilljki ni prevzel, zato se šteje, da je bila vročitev opravljena v soboto, 6. 7. 2024 (sedmi odstavek 141. a člena ZPP2 v zvezi s 15. členom ZIZ). Nastopila je torej fikcija vročitve. Naslednji dan, torej v nedeljo, 7. 7. 2024 je začel teči pritožbeni rok osem dni (tretji odstavek 9. člena ZIZ). Tek roka je prekinilo poletno poslovanje sodišč (četrti odstvek 82. člena ZS), tako da se je iztekel v petek, 16. 7. 2024 (ob 24.00 uri). Pritožba, ki jo je vložil dolžnik po pooblaščenki 17. 8. 2024 na portal sodstva, je torej prepozna (drugi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ).
Odgovornost dediča namreč ni odvisna od tega, ali so stroški znani v trenutku zapuščinske obravnave. Omejena je le z vrednostjo podedovanega premoženja.
Trditveno in dokazno breme za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse je na zainteresirani stranki. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je dolžnik predložil vse potrebne podatke in izjave po 12. členu Zakona o sodnih taksah, zato je o predlogu lahko vsebinsko odločilo.
Sicer pa je sodna taksa odmerjena zgolj v znesku 30,00 EUR, tako da sodna taksa za pritožbo ni nesorazmerno visoka in jo je pritožnik sposoben plačati, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na da bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.
Plačilna naloga z dne 22. 5. 2024 na red. št. 75 in 76 spisa, zoper katera je tožnik vložil ugovora, torej kljub zavrnitvi ugovorov tožnika nista več v veljavi, saj ju je sodišče prve stopnje v izpodbijanih sklepih (II. točka izreka) razveljavilo po uradni dolžnosti. Oba razveljavljena plačilna naloga bosta nadomeščena z novima plačilnima nalogoma (peti odstavek 34.a člena ZST-1), zoper katera bo tožnik prav tako imel možnost vložiti ugovora (prvi odstavek 34.a člena ZST-1). Pravno varstvo zoper novo odmero sodnih taks bo torej (še vedno) tožnik imel zagotovljeno. Že iz pojasnjenega razloga se tako izkaže, da tožnik za pritožbi zoper izpodbijana sklepa nima več pravnega interesa. Izpodbijani odločitvi o zavrnitvi ugovorov zoper plačilna naloga z dne 22. 5. 2024 na red. št. 75 in 76 spisa (I. točka izreka) sta sicer kot taki za tožnika neugodni. Ne glede na navedeno pa se tožnikov pravni položaj z vsebinsko odločitvijo o pritožbah zoper I. točki izreka obeh izpodbijanih sklepov ne bi mogel več v ničemer izboljšati, saj plačilna naloga na red. št. 75 in 76 spisa, kot pojasnjeno, nista več v veljavi že na podlagi petega odstavka 34.a člena ZST-1.
Dolžnikova pritožba ni posebej taksirana in ni takse prosta. Zato je sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo sodno takso za pritožbo dolžnika zoper sklep o odmeri stroškov po tarifni številki 4033 v znesku 33,00 EUR.
Tožnik napačno šteje, da bi moralo sodišče pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks upoštevati izvršbe, ki mu zmanjšujejo dohodek. Skladno z ZSVarPre je edini odhodek, ki se upošteva pri izračunu dohodka prosilca, preživnina.
Sodišče mora o predlogu za odlog plačila sodne takse, potem ko ob upoštevanju določb 12.a člena ZST-1 presodi, ali so izpolnjeni pogoji za odlog plačila sodne takse iz 11. člena ZST-1, odločiti s sklepom, kar jasno izhaja iz več določb ZST-1 (npr. iz 13., 14., 14.a, 14.b člena ZST-1). Če predlogu za odlog plačila sodne takse ugodi, mora v skladu z izrecnimi določbami prvega in drugega odstavka 14.a člena ZST-1 že izdani plačilni nalog razveljaviti, taksnemu zavezancu pa poslati nov plačilni nalog, za katerega smiselno velja prvi odstavek 34. člena tega zakona. V tem kontekstu je torej pritrditi pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje ob ugoditvi dolžničinemu predlogu za odlog plačila sodne takse dolžnici izdati nov plačilni nalog.
Da usoda strankinega predloga za taksno oprostitev ne bi bila odvisna od prostovoljne pripravljenosti družinskega člana za sodelovanje v postopku odločanja o predlogu, je bilo z ZST-1D določeno, da soglasje polnoletnih družinskih članov in njihovi podpisi niso več obvezna sestavina predloga. To pomeni, da kadar predlog ne vsebuje teh sestavin, sodišče ne ravna po pravilih o nepopolnih vlogah, ampak o predlogu odloči (torej pridobi podatke po uradni dolžnosti).
V drugem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 so določene obvezne in neobvezne sestavine predloga za taksno oprostitev. Le v primeru, da predlog ne vsebuje neobveznih sestavin (to so: podatki o dohodkih in premoženju iz tretjega in četrtega odstavka 12.a člena ZST-1 o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena ZST-1, soglasja in izjave ter podpisi družinskih članov - glej 4. do 7. alinejo drugega odstavka 12. člena ZST-1), sodišče stranke ne poziva k dopolnitvi predloga, temveč o njem vsebinsko odloči.