Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da je treba na zemljiščih, ki so del kategorizirane ceste, opredeljene kot javno dobro na podlagi Uredbe o kategorizaciji državnih cest in ležijo na zemljiščih v zasebni lasti, do ureditve lastninskih razmerij na cestah obdržati nespremenjeno stanje. Lastnik nepremičnin, po katerih poteka takšna cesta, ima namreč stvarnopravno varstvo in dejstvo, da je v teku zoper njega razlastitveni postopek, na to ne vpliva.
Določbo prvega odstavka 57.g člena ZVPot je treba razlagati in uporabiti skladno z Direktiva Sveta 90/314/EGS, in sicer tako, da izvzema napotitev na pravila OZ, kolikor zadeva uporabo ekskulpacijskega razloga iz drugega odstavka 892. člena OZ v korist organizatorja potovanja, s čimer se v razmerju do potrošnika zagotavlja odgovornost organizatorja potovanja za nepravilno izpolnitev oziroma neizpolnitev pogodbe o organiziranju potovanja, neoziraje se na to, ali je pri izbiri osebe, ki ji je izvajanje storitev zaupal in je povzročila nastanek škode, ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo. Pravico do regresa v razmerju do tretje osebe kot povzročitelja škode, ki tudi po dikciji Direktive ne sme biti prizadeta, organizator potovanja pri tem skladno z določbe četrtega odstavka 892. člena OZ ohranja.
Na krajevno drugačne pogoje in previdnost so bili tožniki (vsaj s splošnim opozorilom) opozorjeni. Napoteni so bili v ambulanto za potnike in na internetno stran www.zdravinapoti.si, na kateri so poleg drugih informacij tudi navodila za preprečevanje pojava in širjenja črevesnih obolenj (tudi potovalne diareje). Tveganja prebavnih motenj, ki ne prerastejo v hujšo obliko (na primer v okužbo z nevarnimi bakterijami, kot je salmonela) in se pojavijo kot reakcija sprememb na okolje in lokalno hrano, mora prevzeti potnik sam. Ko se ob poznavanju okoliščin odloči za potovanje, s svojim okoliščinam neprilagojenim ravnanjem zavestno privoli v zgoraj opisana tveganja, ki jih takšna odločitev prinaša, in negativno posledico, če se tveganja realizirajo v takšni negativni posledici.
V obravnavanem primeru prva toženka reviziji ni priložila niti predloga za dopustitev revizije niti sklepa o dopustitvi revizije. Po 383. členu ZPP v zvezi s 336. členom ZPP je uporaba določb 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev v revizijskem postopku izključena. Ustavno sodišče RS je v zadevi št. U-I-8/10 že presojalo morebitno protiustavnost 336. člena ZPP v pritožbenem postopku in odločilo, da ta določba ni v neskladju z ustavo. Po oceni Vrhovnega sodišča to toliko bolj velja v revizijskem postopku, v katerem lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP). Vrhovno sodišče je zato tudi v obravnavnem primeru ravnalo v skladu z navedenimi določbami in je nepopolno revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.
Res je, da je prošnjo za ponudbo poslala I. F. brez navedbe, da prošnjo pošilja v imenu tožnice, vendar je nato tretja tožena družba ponudbo, na podlagi katere je bila sklenjena pogodba, naslovila na tožnico, in ne na I. F., prav tako sta bila tudi oba računa naslovljena na tožnico, čeprav jih je plačala I. F. Glede na izpoved prvega toženca, da je I. F. povedala, da je ona investitorka, da pa je lastnica hiše njena hči, ima revidentka prav, da bi sopogodbenica ob navedenih dejstvih ob potrebni skrbnosti lahko sklepala (oziroma je glede na izstavljene račune tudi sklepala), da je njena sopogodbenica tožnica K. K., in ne I. F. Materialnopravna presoja sodišč prve in druge stopnje je tako po oceni Vrhovnega sodišča zmotna. Pravilna uporaba tretjega odstavka 70. člena OZ narekuje sklep, da je pogodbo sklenila tožnica in je zato podana njena aktivna legitimacija v tej pravdi.
Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je namen rekreativnega odmora, da se otroci razgibajo, ker potem tudi lažje sledijo pouku. Revidentka ima prav, ko opozarja, da je napačna ocena sodišča druge stopnje, da je bilo dogajanje na hodniku ob škodnem dogodku neobičajno. Res je bilo ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo zato, ker je eden od učencev pritekel izza vogala in zadel tožničinega brata, vendar občasen tek učencev po šolskem hodniku, pa čeprav je v njem gneča, ne pomeni ravnanja, ki bi ga bil dolžan dežurni učitelj ali dežurni učenci preprečiti. Ob izhodišču, da je bila dežurna učiteljica na hodniku prisotna, da ni bilo zaznati nadpovprečnega prerivanja ali divjanja, da je treba med rekreativnim odmorom otrokom omogočiti gibanje in sprostitev in je zato sprejemljiv občasen tek, je pravilen nadaljnji sklep, da v obravnavanem primeru zavarovanki tožene stranke ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti.
Za presojo (ne)dobrovernosti po ZTLR je odločilen odgovor na vprašanje, na kakšni podlagi je tožničina pravna prednica nastopila posest na spornem zemljišču. Nedobroveren je le tisti posestnik stvari, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi moral to vedeti.
Sodišče druge stopnje je zmotno menilo, da tožničina pravna prednica zaradi vložitve tožbe zoper njo za ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe ves čas trajanja pravde ni bila dobroverna in je to postala šele po tem, ko je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen. Darovalec je obdarjenki istočasno s podpisom tudi izročil ključe stanovanjske hiše, ki stoji na spornih nepremičninah. Darilna pogodba je bila realizirana, zato je obdarjenka lahko verjela, da ima pravico do posesti spornih nepremičnin. Nenazadnje dokazuje tožničino prepričanje v veljavnost darilne pogodbe, da je v pravdi to uspela dokazati.