CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0063081
ZPP člen 274, 274/1. ZFPPIPP člen 132, 296, 296/5. ZIZ člen 107, 120.
procesna aktivna legitimacija – prenos terjatve v izterjavo – izvršba na denarno terjatev dolžnika – konec izvršilnega postopka – opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku – prenehanje terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika – pravni interes
Sklep o prenosu sporne terjatve v izterjavo ter posledično procesna legitimacija tožeče stranke ostaneta v veljavi ne glede na začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.
Pred začetkom stečajnega postopka je tožeča stranka v postopku izvršbe pridobila samostojno procesno upravičenje za poplačilo te terjatve neposredno od tožene stranke. Zato opustitev prijave terjatve na procesno aktivno legitimacijo tožeče stranke za izterjavo terjatve od dolžnikovega dolžnika nima nobenega vpliva.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Obseg poslovanja se je pri toženi stranki (veterinarski bolnici) zmanjševal. Izkazan je bil upad števila veterinarskih pregledov (obveznega cepljenja psov proti steklini) in zmanjšanje prihodkov iz koncesijskih del, zaradi česar je imela tožena stranka pravico, da glede na obseg pridobljenih oziroma predvidenih poslov že po načelu ekonomske učinkovitosti zmanjša število zaposlenih v trgovini in ambulanti za male živali. Zaradi ekonomskih razlogov je trajno prenehala potreba po delu tožnice, zaposlene na delovnem mestu veterinarskega asistenta II. Zato je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Izvajalec plačilnega prometa je lahko odškodninsko odgovoren proti nalogodajalcu le za nepravilno (glede prave osebe in prave vsote) in za nepravočasno izvršitev naloga (prvi odstavek 24. člena ZPlaP). Banke smejo podatke, informacije in dokumentacijo, ki so jih pridobile po ZPPDFT, uporabljati samo za namene, določene s tem zakonom (prvi odstavek 78. člena ZPPDFT). To pa pomeni, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da četudi bi banka že v času izvajanja spornih transakcij vedela za vse (goljufivost N.M. in družbe R.), kar je znano danes, in bi za to izvedela na podlagi dejavnosti, ki jih nalaga ZPPDFT, bi zaradi omenjene zakonske določbe tega ne smela razkriti tožnikom. Tudi po tedaj veljavnem Zakonu o bančništvu (ZBan-1) je bila v prvem odstavku 214. člena predpisana zaupnost vseh podatkov, dejstev in okoliščin o posamezni stranki, s katerimi banka razpolaga, in to ne glede na način, na katerega je banka pridobila te podatke.
Obveznost tožene stranke je bila zgolj zagotovitev financiranja. Sama dobava predmetov leasingov ni bila obveznost tožene stranke. Nevarnost, da stvari ne bodo dobavljene, je prevzela tožeča stranka. Tovrstne določbe so v primerih indirektnih finančnih leasingov, za katerega gre tudi v obravnavanem primeru, nekaj običajnega.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpovedni rok - socialni spor - bolniški stalež
Ne glede na to, da varstvo, ki ga zaradi odsotnosti z dela zagotavlja 3. odstavek 116. člena ZDR (po katerem delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, delovno razmerje preneha z dnem, ko se delavec vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom 6 mesecev po izteku odpovednega roka), ni enako, kot je bilo varstvo, ki ga je invalidu zagotavljal ZDR/90, pa v obeh primerih velja, da je posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za invalide in delavce, ki so odsotni z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo, možno uveljaviti le, če je invalidnost podana najkasneje ob dokončni odločitvi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, začasna zadržanost z dela pa najkasneje ob izteku odpovednega roka. Ob izteku odpovednega roka mora biti takšna zadržanost delavcu že priznana, ne pa da bo do tega prišlo šele kasneje na podlagi socialnega spora.
Tožnica je sprožila socialni spor, v katerem zahteva priznanje pravice do začasne zadržanosti od dela za čas, ko se še ni iztekel odpovedni rok. Odločitev v socialnem sporu, celo v primeru, če bi bilo tožnici ugodeno in bi ji bila začasna zadržanost od dela priznana, ne bi mogla vplivati na odločitev v tem delovnem sporu, zato odločitev v socialnem sporu o pravici do začasne zadržanosti tožnice z dela ne predstavlja predhodnega vprašanja v delovnem sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o prekinitvi tega individualnega delovnega spora do dokončne odločitve v socialnem sporu nezakonit.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-3, 61, 61/1, 61/1-1.
invalidnost III. kategorije - izvedensko mnenje
Pri tožnici so zaradi zdravstvenih težav potrebne določene omejitve pri delu v okviru III. kategorije invalidnosti. Tožnica dosedanjega dela ni več sposobna opravljati, zato se ji zaradi posledic bolezni prizna pravica do premestitve na drugo, psihofizično manj zahtevno delovno mesto, z določenimi omejitvami.
invalidnost I. kategorije - invalid III. kategorije - invalidska pokojnina
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0012496
ZDSS-1 člen 43, 43/4. ZIZ člen 270.
zavarovanje denarne terjatve - plača - plačilo za delo - obveznost plačila - verjetno izkazana terjatev
Tožeča stranka s tožbo zahteva izplačilo plač. Hkrati s tožbo je podala tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, da se toženi stranki prepoveduje odtujitev in obremenitev določenih nepremičnin in premičnin. Sodišče prve stopnje je predloga za izdajo začasne odredbe zavrnilo z utemeljitvijo, da terjatev ni verjetno izkazana in ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ni preverjalo. Kljub temu, da je ugotovilo, da so pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe potrebni nižji dokazni standardi, se ni opredelilo do navedb tožeče stranke in tudi ne do listin, ki jih je kot dokaz svojim navedbam o potrebnosti izdaje začasne odredbe po predlogu predložila tožeča stranka. Predmet individualnega delovnega spora ni le negativna stimulacija in posledično znižanje plač, ampak tudi neizplačevanje plač. Pritožba utemeljeno opozarja, da iz do sedaj predloženih dokazov izhaja verjetnost obstoja terjatve, zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi o drugih pogojih, ki jih zakon določa za izdajo začasne odredbe na predlog upnika. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
brezposelnost - denarno nadomestilo - dohodek iz dela - obveščanje zavoda
Zavarovanec je zavod dolžan v 8. dneh obvestiti o vsakem prejetem plačilu. Tožnik zavoda o prejetih plačilih iz dela ni obveščal sproti, zato je tožena stranka pravilno odločila, da tožniku pravica do nadomestila med brezposelnostjo preneha.
ZPP člen 318, 318/1. ZDR člen 4, 4/1, 11, 11/2, 15, 15/4, 20, 75, 204, 204/3.
obstoj delovnega razmerja - zamudna sodba - elementi delovnega razmerja - sodno varstvo - pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Tožena stranka je s tožnico sklenila več podjemnih pogodb za storitve masaž. Tožnica je opravljala delo maserke s sredstvi tožene stranke, ki je odredila kraj in čas opravljanja dela ter jo nadzorovala. Tožnica je dokazala elemente obstoja delovnega razmerja. Delovno razmerje, do katerega je prišlo na podlagi dejanskega opravljanja tožničinega dela v spornem obdobju ni prenehalo zakonito, saj ni bil podan nobeden od zakonskih razlogov za prenehanje, kot so opredeljeni v 75. členu ZDR. Prav tako tožena stranka ni imela zakonske podlage za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas (tožena stranka ni dokazala, da je bil v času sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas dejansko povečan obseg dela), zato se šteje, da je tožnica sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja ter priznanje pravic iz delovnega razmerja utemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - izraba letnega dopusta - poslovodna oseba - direktor - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Direktor družbe glede na svojo funkcijo ni dolžan za izrabo dopusta pridobiti odobritve lastnika družbe, prav tako pa ni potrebno, da bi za odobritev izrabe dopusta zaprosil pomočnico direktorja. Zanj velja določba individualne pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da direktor izrabi letni dopust v obdobju oziroma terminih, kot mu to dopušča delovni proces, pri čemer mora poskrbeti, da med dopustom delo poteka nemoteno.
Tožnik (direktor) bi moral delodajalca izrecno obvestiti o tem, da je na dopustu, bodisi poslovno sekretarko bodisi pomočnico direktorja, ki je delo direktorja opravljala v njegovi odsotnosti, čeprav je glede na izvedene dokaze očitno, da so tožnikovi sodelavci – tako poslovna sekretarka kot računovodkinja, pa tudi pomočnica direktorja, vedeli za razlog njegove odsotnosti. Tožnik je bil torej več kot pet dni odsoten z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, zato je odpovedni razlog po 3. točki 1. odstavka 111. člena ZDR podan.
Tožnik je tudi v času dopusta komuniciral z zaposlenimi in poslovnimi partnerji o nujnih zadevah in poskrbel za nemoten potek dela. Lastnik oziroma pomočnica direktorja bi mu odobrila nekajdnevno odsotnost, če bi izrazil takšno željo. Neustrezne komunikacije med tožnikom in družbenikom tožene stranke oz. tedanjo pomočnico direktorja, ni mogoče pripisati zgolj tožniku. Vse navedene okoliščine kažejo na to, da tožnikovo ravnanje (v zvezi z dopustom) ni bilo takšne teže, da bi samo po sebi – glede na to, da tožniku očitane hujše kršitve pogodbenih in delovnih obveznosti po 2. točki 1. odstavka 111. člena ZDR niso bile dokazane – utemeljevalo izredno odpoved oz. onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. KZ člen 244. KZ-1 člen 240.
rok za podajo odpovedi - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo, ali je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (ki jo je tožena stranka podala tožnici iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR) podana znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Obrazložilo je le, da še ni potekel čas v katerem je možen kazenski pregon kaznivega dejanja, katerega znake ima očitana kršitev pogodbe oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Določbo 2. odstavka 110. člena ZDR (po kateri lahko pogodbena stranka v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon) ne pomeni, da je pravočasnost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno presojati samo glede na objektivni rok, po katerem je odpoved možna ves čas, ko je možen kazenski pregon, temveč je potrebno upoštevati tudi subjektivni 30-dnevni rok od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Obe stranki sta različno zatrjevali, kdaj je tožena stranka ugotovila storilca in razlog za izredno odpoved, v zvezi s tem je sodišče prve stopnje izvajalo tudi dokaze, vendar se do tega vprašanja sploh ni opredelilo. Navedeno pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni možno preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
ZDR člen 41, 147, 147/5, 147/6, 147/7. Direktiva 203/88/ES člen 16, 18, 19. Zpol člen 81, 82. ZSPJS člen 32, 32/1, 32/1-5, 52, 52/6. Kolektivna pogodba za javni sektor člen 45, 45/1. Kpnd člen 38, 38/2, 38/2-6. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 19, 19/2.
nadure - nadurno delo - referenčno obdobje - policist - javni uslužbenci- „ruski turnus“ - delo preko polnega delovnega časa - neenakomerno razporejen delovni čas - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - zastaranje
Tožnik (policist) je delal v t.i. „ruskem turnusu“ oziroma izmeni (ki traja 12 ur, praviloma se dela en dan dnevna, drugi dan nočna izmena, potem pa je delavec dva dni prost). Teoretično ni mogoče doseči, da bi bil delovni čas konstantno razporejen tako, da bi delavec vsak teden delal vsaj štiri dni, saj v daljšem obdobju (nekaj tednov) dva prosta dneva nujno pomenita, da delavec dela le tri dni v tednu. Zato tak turnus, glede na določbo petega odstavka 147. člena ZDR, pomeni, da je delovni čas neenakomerno razporejen. Če je ob koncu referenčnega obdobja ugotovljeno, da je delavec delal več kot polni delovni čas, se delo, ki presega polni delovni čas, šteje kot delo preko polnega delovnega časa.
Referenčno obdobje v policiji je enako referenčnemu obdobju po splošnih predpisih po ZDR (147. člen), torej šest mesecev oziroma v koledarskem letu od 1. 1. do 30. 6. in od 1. 7. do 31. 12. To pomeni, da vsi viški ur, ki presegajo polni delovni čas in ki ostanejo na koncu referenčnega obdobja, pomenijo nadure.
Če delavec izrabi „plus“ ure, ne glede na to, ali se s tem strinja ali ne, ni upravičen do plačila nadomestila plače v višini 130 % (do plačila celotne nadure), temveč le do dodatka za nadurno delo v višini 30 % urne postavke.
Zastaranje za plačilo nadur oziroma presežka ur začne teči po zapadlosti plače v naslednjem mesecu po izteku referenčnega obdobja, saj se šteje, da so nadure nastale prvi dan po preteku referenčnega obdobja (primer: za referenčno obdobje od 1. 1. do 30. 6. pri zapadlosti plače za julij, torej 5. 8.).
Skupščina Zavoda je sprejela Sklep o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V 2. členu Sklepa je določeno, da je znižanje zavarovalne osnove dopustno, kadar gre za bistveno poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida, in sicer zaradi dogodkov oziroma razlogov, na katere zavarovanec ni mogel vplivati ter dolgoročno. Oba navedena pogoja morata biti izpolnjena kumulativno, sicer znižanje zavarovalne osnove ni dopustno. V 3. členu pa so taksativno našteti vzroki, kdaj se šteje, da zavarovanec na poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida ni mogel vplivati. Ti vzroki za spremembo poslovnega izida so prisilna poravnava ali stečaj poslovnega partnerja, s katerim je zavarovanec imel bistven obseg poslovanja, naravna nesreča (potres, poplava, požar in druge naravne nesreče) in druga nesreča, nastala brez krivde zavarovanca, daljša bolezen ali poškodba zavarovanca oziroma pri njem zaposlenega delavca, ki vpliva na obseg poslovanja zavarovanca, ukrep države, ki vpliva na bistveno povišanje odhodkov oziroma znižanje prihodkov zavarovanca, ukrep tuje države oziroma izguba tujega trga, če gre za zavarovanca, ki se pretežno ukvarja z izvozom, neporavnane zapadle terjatve do Republike Slovenije. Tožnik ni zatrjeval nobenega od navedenih razlogov, zato ne izpolnjuje že prvega od kriterijev za znižanje zavarovalne osnove.
Zamudno sodbo je mogoče izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, takšnih kršitev pa tožena stranka ne uveljavlja, zato je njena pritožba neutemeljena. Če je tožena stranka svojo obveznost že poravnala, lahko to uveljavlja v postopku izvršbe, v kolikor bi do nje prišlo.
Družinska pokojnina je v ZPIZ-1 opredeljena kot pokojninski prejemek, ki pripada družinskim članom umrlega, vdovska pokojnina pa kot pokojninski prejemek, ki pripada preživelemu zakonskemu partnerju, ob tem, da se pogoji za priznanje družinske oz. vdovske pokojnine presojajo v času nastanka zavarovalnega primera. Z dokončno odločbo tožene stranke je že bilo odločeno o pogojih za priznanje pravice do družinske (sedaj vdovske) pokojnine. S to odločbo je tožena stranka dokončno in pravnomočno odločila, da tožnica nima pravice do družinske pokojnine. Ker je bilo o uveljavljani pravici že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, je tožena stranka na podlagi 4. tč. 1. odst. 129. čl. ZUP zahtevo tožnice pravilno zavrgla. Pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na strani tožnice na dan nastanka zavarovalnega primera (dan smrti njenega moža) se niso spremenili, prav tako se ni spremenila pravna podlaga za uveljavitev pravice.
Za neplačane stroške oskrbnine vrtca ni podana solidarna odgovornost staršev, če je otrok dodeljen v vzgojo in varstvo enemu od staršev, drugemu pa je naloženo plačilo preživnine.
ZPIZ-1 člen 4, 4/1, 58, 136.b, 136.b/3, 136.d, 178, 178/2.
letni dodatek - starostna pokojnina - upravičenci do letnega dodatka
ZPIZ-1 v 3. odstavku 136.b člena določa, da se letni dodatek ne izplača uživalcem delne invalidske pokojnine iz 58. člena in pokojnine iz 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1. Tretji odstavek 136.b člena ZPIZ-1 se nanaša na uživalce delne pokojnine, če so v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. Tožnica, ki ima pravico do delne pokojnine na podlagi 58. člena ZPIZ-1, zato ni upravičena do izplačila letnega dodatka, saj jo 3. odstavek 136.b člena ZPIZ-1 iz tega izključuje.
Sodišče na vprašanje ničnosti sicer pazi po uradni dolžnosti. To pa ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela. Presojo morebitne ničnosti mora dopuščati trditvena podlaga strank.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodelovanje sindikata - večje število delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - rok za podajo odpovedi
Zaradi ukinitve organizacijske enote in ukinitve delovnega mesta, ki ga zaseda tožnica, je bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških ali podobnih razlogov na strani delodajalca, razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca - poslovni razlog. Ukinitev organizacijske enote in ukinitev delovnega mesta je organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je v celoti izpolnila obveznosti, ki v zvezi z odpovedjo pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev izhajajo iz določb 98. do 103. člena ZDR-1. Glede na to, da je prenehala potreba po delu vseh zaposlenih v ukinjenih organizacijskih enotah, med katerimi je bila tudi enota, v kateri je bila zaposlena tožnica, ni bilo potrebno določiti kriterijev za določitev presežnih delavcev, saj so bili vsi delavci, ki so opravljali delo v ukinjenih organizacijskih enotah in v ukinjenih sistemiziranih delovnih mestih uvrščeni na seznam presežnih delavcev.