V primeru, kot je obravnavani, ko je tožena stranka v sklepu z dne 25. 5. 2010 o obračunu bonusa za leto 2009 zapisala, da bonus prizna „zavarovalcem s statusom pravne osebe“, naslovnikov sklepa v samem sklepu pa poimensko ni navedla, je treba prakso, vzpostavljeno med pravdnima strankama, obravnavati kot sredstvo za presojo učinkov tega sklepa.
Načelo vestnosti in poštenja zahteva, da mora imeti stranka možnost zanesti se na ravnanje nasprotne stranke v okviru prakse, vzpostavljene med strankama, če to ravnanje predstavlja podlago za njeno lastno ravnanje.
Kupec, ki še ni plačal (celotne) kupnine in v pravdi nastopi kot tožena stranka, lahko v primeru, če želi uveljaviti zahtevek na znižanje kupnine, v postopku poda (zgolj) ugovor in mu ni treba vložiti nasprotne oblikovalne tožbe.
Določbe o izgubi („zgolj“) pravice do odškodnine kot posledice opustitve notifikacije ni mogoče razlagati tako, kot da notifikacija za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov sploh ni potrebna. Namen obvestila najemodajalcu o stvarnih napakah v najem vzete stvari je namreč v tem, da se najemodajalec z napako seznani (zato obvestilo ni potrebno, če za napako že ve) in jo, če je odpravljiva, lahko tudi odpravi ter s tem pravilno izpolni svojo pogodbeno obveznost.
Notifikacija napake je torej pogoj za uveljavljanje jamčevalnih sankcij. Od splošne ureditve jamčevanja za stvarne napake stvari pa se ureditev pri najemni pogodbi razlikuje v tem, da notifikacija ni vezana na prekluzivne roke. V tem smislu torej notifikacija napake, ki ni takojšnja, ne pomeni izgube najemnikovih pravic v zvezi z jamčevalnimi zahtevki, pomeni pa izgubo pravice do odškodnine.
Zakon ne predpisuje posebne obličnosti za notifikacijo stvarnih napak predmeta najema. Obvestilo o napaki je lahko torej dano brez posebne oblike, pisno ali ustno, lahko pa tudi kot kombinacija obeh ali kot kombinacija obvestil, ki niso povsem istočasna. Za presojo ustreznosti obvestila je pomembna njegova vsebina.
Za ugotovitev višine škode, katere povrnitev se zahteva iz zavarovanja avtomobilskega kaska, je odločilna dejanska vrednost zavarovane stvari, ta pa je odvisna od zavarovalne vrednosti. Navedeno jasno izhaja iz točke a) prvega odstavka 16. člena Splošnih pogojev, kjer je določeno, da se škoda ugotavlja po dejanski vrednosti zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšani za tržno vrednost rešenih ostankov, upoštevaje stanje stvari neposredno pred zavarovalnim primerom, višina škode pa je odvisna od zavarovalne vrednosti zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšane za izgubljeno vrednost zaradi amortizacije. Način določitve zavarovalne vrednosti pa je opredeljen v 14. členu Splošnih pogojev. Slednja je odvisna od nabavne vrednosti nove zavarovane stvari na dan sklenitve ali obnove zavarovanja oziroma obračuna zavarovalne premije, nabavna vrednost nove zavarovane stvari pa je enaka prodajni ceni pri pooblaščenem zastopniku za posamezno vrsto, tip in model, povečana za dajatve in ostale stroške, brez upoštevanja popustov in drugih ugodnosti pri nakupu zavarovane stvari.
Dolžnikova insolventnost takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, je osnovni pogoj za njegovo izpodbojnost. Če dolžnik takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, ni insolventen, je vsaka razprava o obstoju objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti odveč.
Breme dokazovanja, da oseba ni insolventna, je prav na tej osebi.
Prvi odstavek 42. člena ZIL-1 izrecno določa, da se sme kot znamka registrirati kakršen koli znak ali kakršna koli kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, med njimi tudi tridimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže. Odgovor na zastavljeno vprašanje torej jasno izhaja že iz zakona: oblika blaga, torej proizvod sam po sebi, je lahko predmet zaščite s tridimenzionalno znamko.
Merila za presojo razlikovalnega učinka tridimenzionalnih znakov so načeloma sicer res enaka merilom, ki se uporabljajo za presojo razlikovalnega učinka drugih kategorij znakov, vendar pa je treba v okviru uporabe teh meril pri tridimenzionalnih znakih, ki imajo videz proizvoda ali embalaže, upoštevati, da jih povprečni potrošnik zaznava drugače od besednih ali figurativnih znakov, ki so neodvisni od podobe proizvodov, ki jih označujejo. Povprečni potrošnik namreč oblike proizvoda običajno ne zaznava kot indikator izvora blaga. Takó jo zazna le takrat, ko se videz proizvoda bistveno razlikuje od standarda ali navad v sektorju.
Presoja razlikovalnega učinka oblike proizvoda je namreč mogoča le, če je proizvod (s svojimi zatrjevanimi razlikovalnimi značilnostmi) postavljen ob bok primerljivim proizvodom in v kontekst dojemanja relevantne skupine potrošnikov.