Izrek sodbe mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje. V primeru, ko izrek vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in ni treba, da se za razumljivost oziroma konkretizacijo kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu, in če se nanašajo na subjektivni element kaznivega dejanja. Pri namenu, naklepu, ipd. gre za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven, kakor to velja za način storitve kaznivega dejanja. Gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Opis kaznivega dejanja je sicer pomemben iz dveh razlogov, in sicer daje obdolžencu možnost obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očitajo, dovolj konkretizirani, po drugi strani pa preprečuje dvojno sojenje o isti stvari.
Sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar mora obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ne bi bil pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno. Navedeno pa seveda ne pomeni, da vsakršna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga zadošča. Obrazložitev mora biti razumna, notranje skladna in logično vzdržna. Konkretna obrazložitev pa to ni in je zato sodišče kršilo obsojenki pravico do izvajanja dokazov.
Sodišče prve stopnje je najprej ocenilo, da gre za razbremenjujoč dokaz, vendar je takoj za tem zaključilo, ne da bi pričo zaslišalo, da temu, da bi obdolženki denar izročili P., ne verjame. S tem pa je napravilo vnaprejšnjo dokazno oceno, s čimer je kršilo obdolženkama pravico do obrambe.