Sodišči prve in druge stopnje imata prav, da je praviloma vknjižbo lastninske pravice na podlagi pravnomočne sodbe mogoče izbrisati le, če je bilo proti taki sodbi vloženo izredno pravno sredstvo in je bila pravnomočna sodba razveljavljena ali spremenjena (4. točka tretjega odstavka 243. člena ZZK-1). Spregledata pa, da gre v obravnavanem primeru za izjemne okoliščine, ko tožnik zatrjuje, da je bila že tožba s strani drugega toženca vložena fiktivno z namenom obiti prisilne predpise in da je bila tudi pasivnost toženca, ki na tožbo ni odgovoril, storjena z namenom zlorabe.
Sodišči prve in druge stopnje sta s tem, ko sta tožniku odrekli možnost vložitve izbrisne tožbe onemogočili učinkovito varstvo njegove lastninske pravice. Po ustaljeni presoji Ustavnega in Vrhovnega sodišča pravica do zasebne lastnine oziroma njeno varstvo ne obsega le obstoječe lastnine, ampak tudi zahtevke v zvezi s takoimenovanimi pričakovalnimi pravicami (glej na primer odločbi Up-591/10 in II Ips 78/2010). Sodišči bi morali opraviti vrednostno tehtanje pomena nasproti si stoječih pravic tožnika in tožencev na način, da pri izvrševanju pravice enega ne bi prišlo do prekomernega posega v pravico drugega. V obravnavanem primeru, ko tožnik zatrjuje, da sta toženca ravnala naklepno z nedovoljenim namenom pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini, je pravilna presoja, da je treba dati prednost varstvu tožnikove lastninske pravice. Po oceni revizijskega sodišča bi zato sodišči prve in druge stopnje tožnikovo izbrisno tožbo morali obravnavati po prvem odstavku 243. člena ZZK-1.