Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji (smiselno o zahtevku). Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi njegove prošnje oziroma zahtevka očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito oziroma smiselno v zahtevku.
Utemeljena je tožbena navedba, da osebni razgovor iz neupravičenih razlogov ni bil opravljen, saj iz upravnega spisa in izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi bila podana katera izjema iz drugega odstavka 22. člena Uredbe 2024/1351. Tožnik ni pobegnil ali bil vabljen na osebni razgovor, ki se ga iz neupravičenih razlogov ne bi udeležil. Kot je razvidno iz navedenega določila, je namen osebnega razgovora prosilcu omogočiti, da pravilno razume informacije, ki jih je prejel v skladu s členom 19. V členu 19 pa je zelo obsežno in podrobno opisano, kaj vse vključujejo informacije, s katerimi je treba seznaniti prosilca. Ker osebni razgovor ni bil opravljen, tožnik s temi informacijami ni bil seznanjen, zaradi česar je prišlo do kršitve pravil postopka in s tem povezano tudi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja.
Z uporabo jezikovne, sistematične in namenske metode razlage prava je treba določbe 22. člena Uredbe 2024/1351 po presoji sodišča razumeti tako, da vzpostavljajo obveznost izvedbe osebnega razgovora v postopku določanja odgovorne države članice v okviru 39. člena, medtem ko za postopek predložitve obvestila o ponovnem sprejemu po 41. členu takšna obveznost ni določena. Vendar pa iz okoliščine, da prvi in tretji odstavek 22. člena osebni razgovor eksplicitno povezujeta le z uporabo 39. člena, ni mogoče izpeljati, da je izvedba osebnega razgovora v postopku po 41. členu prepovedana. Drugi odstavek 41. člena namreč izrecno predvideva uporabo relevantnih elementov izjav zadevne osebe, pri čemer ne določa načina pridobivanja teh izjav in ne izključuje njihove pridobitve z osebnim razgovorom. Zato je osebni razgovor v postopku po 41. členu mogoče opraviti, vendar njegova izvedba ni procesna predpostavka za predložitev obvestila o ponovnem sprejemu.
Izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka ter s tem povezana opustitev načela zaslišanja stranke po ZUP je vselej le procesna možnost upravnega organa in ne njegova obveznost. Izbira te možnosti pa pride v poštev le tedaj, kadar to določa zakon in če s tem pravice stranke niso nedopustno prizadete. Glede na vsakokratne okoliščine je torej dolžan na podlagi navedene procesne diskrecije presoditi, kako naj vodi upravni postopek in na kakšen način naj stranki omogoči, da uresniči vsa svoja procesna upravičenja, še posebej tista, ki ji pripadajo zato, da ohrani svoj položaj kot subjekt upravnega postopka s svojim osebnim dostojanstvom in pripadajočimi ustavnimi pravicami.
Tožena stranka bi morala navesti razloge za opustitev osebnega razgovora glede na okoliščine obravnavane zadeve, česar ni storila. Pojasniti bi torej morala, zakaj v tožnikovem primeru, ko je izpodbijani sklep glede na tožbene navedbe očitno negativno vplival na njegov pravni položaj, kljub opustitvi osebnega razgovora ni bilo poseženo v jedro načela zaslišanja stranke. Šele v tem primeru bi lahko sodišče presojalo, ali je v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev tega načela privedla do nedopustnega posega v tožnikovi pravici iz 19. člena Uredbe 2024/1351 in 22. člena Ustave.
Dolžnost prosilca je, da poda trditve o nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem in jih tudi izkaže. Zlasti mora trditi in nato tudi izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Tudi zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, saj tovrstnih trditev sploh ni podal.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Tožbene navedbe o kršitvah pravice do izjave so brez podlage in očitek toženi stranki, da je kršila 55. člen Uredbe 2024/1348, ni utemeljen. Tožnik ni izkazal, da se glede odločilnih dejstev in okoliščin, na katerih temelji izpodbijani akt, ne bi imel možnosti izjaviti. Tožniku je bilo omogočeno, da je navedel vsa dejstva in okoliščine v zvezi z naknadno prošnjo, kar je tožnik tudi sam potrdil.
Drugi odstavek 48. člena Uredbe 2024/1351 določa, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe Dublin III. Določba Uredbe 2024/1351 ne določa, da se Uredba Dublin III uporabi le deloma ali da na primer za en del postopka ugotavljanja odgovorne države članice veljajo pravila Uredbe Dublin III, za drugi del tega postopka pa pravila Uredbe 2024/1351. Če je bila prošnja registrirana pred 12. 6. 2026, je treba za vse faze postopka, torej v celoti, uporabiti Uredbo Dublin III.
Rok za predajo se skladno z Uredbo 2024/1351 lahko podaljša na največ tri leta, če zaradi pobega tožnice ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v šestmesečnem roku (po Uredbi Dublin III je navedeni rok sicer krajši, saj znaša največ osemnajst mesecev in izrecno je lahko upoštevnih več okoliščin, zaradi katerih se lahko ta rok podaljša), na tožničin pravni položaj neposredno ne vpliva. Pri tem gre namreč dejansko le za navedbo o morebitnih bodočih možnostih, do katerih pa lahko pride šele po izdaji izpodbijanega sklepa.
Drugi odstavek 48. člena Uredbe 2024/1351 določa, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe Dublin III. Navedena uredba v takšnih primerih tako ne predvideva delne uporabe Uredbe Dublin III. Če je bila prošnja registrirana pred 12. 6. 2026, je treba za vse faze postopka, torej v celoti, uporabiti Uredbo Dublin III.
Glede zavrženja tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in odločitve, da je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Hrvaška, se toženka pravilno sklicuje na Uredbo Dublin III in ZMZ-1. Tožnik pa utemeljeno opozarja, da se 3. točka izreka izpodbijanega sklepa, ki določa predajo tožnika Hrvaški in časovne okvire tega postopka, nepravilno sklicuje na Uredbo 2024/1351. Takšno postopanje toženke vsekakor pomeni napačno uporabo materialnega prava, kar pa ne vpliva na tožnikovo pravico ali pravno korist. Tako po Uredbi Dublin III kot po Uredbi 2024/1351 namreč velja, da se predaja prosilca v odgovorno državo članico izvede kakor hitro je to praktično izvedljivo in v roku šestih mesecev po odobritvi zahteve, da bo druga država članica ponovno sprejela prosilca, ali po "končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu", če obstaja odložilni učinek.
Tožniku je bilo 24. 2. 2026 izdano enotno dovoljenje za prebivanje in delo za namen zaposlitve v skladu z ZTuj-2.
Tujci v Republiki Sloveniji ne morejo zakonito prebivati (in delati) na dveh različnih pravnih podlagah. Sistem, ki tujcem omogoča zakonito bivanje, je v izhodišču urejen na način, da ima posameznik lahko le en status zakonitega bivanja. S posameznim statusom so povezane specifične pravice in dolžnosti (npr. dostop do trga dela, obvezno zdravstveno zavarovanje, socialni prejemki, dostop do javnih sredstev). Teh v primeru dvojnosti ne bi bilo mogoče jasno izvrševati in bi lahko pripeljale tudi do zlorabe sistema.
Zatrjevana spolna zloraba ne izkazuje pravno upoštevnega preganjanja ali resne škode. Gre za tožnikovo osebno oziroma družinsko zadevo, ki jo mora razrešiti v izvorni državi. Tožnik teh dogodkov ni prijavil policiji ali drugim pristojnim varnostnim organom v Alžiriji, torej njihove zaščite ni iskal.
19. člen Uredbe 2024/1351 določa samostojno pravico prosilca do obveščenosti, ki se uresničuje tudi preko osebnega razgovora v skladu z 22. členom Uredbe 2024/1351. Namen osebnega razgovora je tudi v tem, da se razčistijo morebitne nejasnosti glede informacij iz 19. člena Uredbe 2024/1351, torej da se te informacije po potrebi ustrezno še dopolnijo. Iz tega izhaja, da so zagotovila iz 19. in 22. člena Uredbe 2024/1351 medsebojno vsebinsko povezana. Izvedba osebnega razgovora po Uredbi 2024/1351 na splošno ni vedno potrebna, vendar je treba hkrati poudariti, da je morebitna opustitev osebnega razgovora lahko dopustna le v izjemnih primerih, ki jih določa drugi odstavek 22. člena Uredbe 2024/1351 in tako, da je prosilcu zagotovljena pravica do izjave. Pravica do izjave je namreč ustavno varovana (22. člen Ustave), določa pa jo tudi 9. člen ZUP, ki ureja načelo zaslišanja stranke. Obstoj morebitne dopustne izjeme za opustitev osebnega razgovora mora tožena stranka ustrezno utemeljiti glede na konkretne okoliščine vsakega posameznega primera.
Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji, zaradi česar ni mogel biti predan Hrvaški. Obstaja realna in konkretna nevarnost v smislu 84.a člena ZMZ-1, da tožnik ne bi bil dosegljiv pristojnim organom, da bi lahko dokončali postopek predaje Hrvaški.
Tožnik je v predlogu za izdajo začasne škode obrazložil, da mu bo v primeru, če bi ga toženka predala Republiki Hrvaški pred sodno odločitvijo v tej zadevi, nastala nepopravljiva škoda, saj se ne bi se več nahajal na ozemlju Republike Slovenije, ker pa ne bi bil več pod slovensko jurisdikcijo, bi izgubil pravni interes za tožbo. S tem bi mu bile kršene pravice iz 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije.
Toženka je na tožbo odgovorila in ji nasprotovala, ni pa se opredelila do tožnikovih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče jih zato na podlagi 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 šteje za priznane.
Z vročitvijo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve tujcu se postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi. Postopek za mednarodno zaščito po ZMZ-1 in postopek izdaje prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po ZTuj-2 se izključujeta.
Slaba ekonomska situacija bi morala biti povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tožnik ni zatrjeval, da bi bila njegova slaba ekonomska situacija povezana z njegovimi osebnimi okoliščinami. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Prošnja tožnika za mednarodno zaščito je bila v Republiki Sloveniji registrirana 22. 7. 2026, torej po 12. 6. 2026. V 83. členu Uredbe 2024/1351 je določeno, da se Uredba (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) razveljavi z učinkom od 12. junija 2026. Nadalje je v drugem odstavku 84. člena Uredbe 2024/1351 določeno, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. junijem 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe (EU) št. 604/2013. Iz tega določila logično izhaja, da pa se tiste prošnje, ki so registrirane po 12. juniju 2026, obravnavajo po Uredbi 2024/1351, torej se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, določi v skladu z novo uredbo. V 85. členu Uredbe 2024/1351 pa je določeno, da se ta uredba uporablja od 12. junija 2026. Iz vsega navedenega izhaja, da je bila prošnja za mednarodno zaščito registrirana po 12. juniju 2026, torej se zanjo v celoti uporabljajo določila Uredbe 2024/1351, zaradi česar določila Uredbe Dublin III ne morejo biti več relevantna za obravnavani primer. Poleg tega je Zvezna republika Nemčija potrdila ponovni sprejem tožnika in sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje, česar nedvomno ne bi storila, če glede na določila nove zakonodaje ne bi bila pristojna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.
Tožnik v tožbi zatrjuje, da evidence toženke, na katere je oprla svojo odločitev, niso pravilne. Slednje v odgovoru na tožbo potrdi tudi toženka ter pojasni, da je v tem delu napačno ugotovila dejansko stanje. Naknadno se je namreč izkazalo, da se je tožnik v azilni dom vrnil v dveh dneh od zapustitve. Glede na ugotovljeno ni izpolnjen dejanski stan iz druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1.
Uredba (EU) 2024/1351 je prvotno v 84. členu res določala, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 1. julijem 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe (EU) št. 604/2013. Vendar je bil naknadno sprejet popravek te uredbe in datum 1. 7. 2026 popravljen na 12. 6. 2026 (Popravek Uredbe (EU) 2024/1351 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o upravljanju azila in migracij, spremembi uredb (EU) 2021/1147 in (EU) 2021/1060 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uradni list Evropske unije L, 2024/1351, 22. maj 2024). Zato je toženka, glede na to, da je bila tožnikova prošnja registrirana 26. 6. 2026, v danem primeru pravilno uporabila Uredbo (EU) 2024/1351.
Tožnik je že v nameri za podajo mednarodne zaščite podrobno opisal svoje zdravstvene težave. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je ponovno izpostavil, da ima zdravstvene težave in da ima vgrajeno srčno zaklopko. V tožbi trdi, da je njegovo zdravstveno stanje slabo, da ima še vedno težave s srcem, da potrebuje redne zdravniške kontrole in nadzor, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kako je toženka upoštevala to stanje, niti ali je sploh sposoben za prevoz, pod kakšnimi medicinskimi pogoji bi se predaja lahko opravila in kako bi bila brez prekinitve zagotovljena njegova terapija ter nadaljnje kardiološko spremljanje.
Predaja prosilca za azil se sme opraviti le v okoliščinah, v katerih se ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU. Zadevne osebe morajo pri odločanju o predaji, ali če gre za sodišča, pri presoji zakonitosti sklepa o predaji, presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo. Organi bi morali odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe.
Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Pri omejitvi gibanja se presojajo razlogi, ki so tak ukrep narekovali, v danem primeru prvenstveno varnostni vpis v sistemu SIS.
Pri izreku ukrepa omejitve gibanja (pridržanja) ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam.