Za presojo v predmetni zadevi je treba ločiti med procesnim trditvenim in dokaznim bremenom ter med materialnopravnim trditvenim in dokaznim bremenom, pri čemer zmotna uporaba slednjega lahko pomeni zmotno uporabo materialnega prava, do katere pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Pravni zaključki VS RS iz zadeve VS RS II Ips 45/2011 v tej pravdi niso uporabljivi, saj ne gre za situacijo, v kateri odškodovanec toži zavarovalnico na izplačilo odškodnine. Prav tako je VS RS tudi sicer nekoliko omililo stališča, ki jih iz omenjene zadeve izpostavlja pritožba, in je v drugih podobnih primerih jasno izrazilo, da je na zavarovalnici trditveno in dokazno breme glede fingiranosti prometne nesreče oziroma glede prevare (glej npr. odločbo II Ips 27/2012). Obravnavana zadeva je drugačna in tudi sicer ni primerljiva z zgoraj izpostavljenimi. Tožnica je namreč toženki že izplačala premoženjsko škodo na vozilu iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti in v predmetni pravdi vtožuje vračilo tega izplačila na podlagi zatrjevane toženkine prevare. Gre torej za zahtevek tožnice na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 944. členom OZ, zato je tožnica tista, ki bi morala po materialnem pravu (zatrjevati in) izkazati, da jo je toženka prevarala. Pritožba se moti, da mora toženka izkazati nastanek prometne nesreče, vso materialno škodo in vzročno zvezo. Toženka je navedeno z zadostno stopnjo verjetnosti že izkazala na podlagi nespornega dejstva, da ji je tožnica v zvezi s sporno prometno nesrečo že izplačala odškodnino. Toženki v tej situaciji ni treba ničesar dokazovati, temveč je tožnica tista, ki mora izkazati, da je prišlo do prevare oziroma do neupravičenega prehoda premoženja (neupravičene obogatitve). Pri tem ne gre za izkazovanje trditev o negativnih dejstvih, ampak za izkazovanje trditev o prevari. Glede prevare pa je tožnica tista, ki jo zatrjuje in ki zanjo nosi dokazno breme. Povedano drugače, neuspeh z dokazovanjem gre v škodo tožnice in ne toženke.
Je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo drugega odstavka 949. člena OZ, ki določa, da pri premoženjskem zavarovanju zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera. Škoda na zavarovanih strojih je znašala 78.900 EUR (in ne 89.588,00 EUR), medtem ko je toženka za škodo na zavarovanih strojih tožniku oziroma njegovim pravnim prednikom (leasingodajalcem) že izplačala 62.362,18 EUR. Hkrati je bila tožniku na podlagi odločbe ministrstva priznana škoda na strojih in opremi v višini 343.585,00 EUR (na predmetne stroje odpade 321.250,00 EUR) in je od ministrstva (in sklada) za nastalo škodo prejel sredstva v višini 50% od tega zneska. Za nastalo škodo na predmetnih strojih je tako (upoštevaje preprost izračun) prejel še od ministrstva in sklada pomoč v višini 160.625,00 EUR (pritožnica zmotno omenja znesek 118.235,00 EUR). Iz navedenega je razvidno, da toženka iz naslova zavarovalnine tožniku zagotovo ne dolguje več ničesar, saj je bila tožniku nastala premoženjska škoda na predmetnih zavarovanih strojih že v celoti sanirana oziroma poplačana s strani toženke, ministrstva in sklada. Posledično je treba tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00026459
KZ-1 člen 20, 227, 227/1. ZFPPIPP člen 34.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - delictum proprium - načelo enakega obravnavanja upnikov - napeljevanje h kaznivemu dejanju - pomoč pri kaznivem dejanju - sklenitev najemne pogodbe - sostorilstvo
Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov je tipičen "delictum proprium". Teorija zato stoji na stališču, da "favoriziran upnik sam ne stori kaznivega dejanja, lahko pa je napeljevalec h kaznivemu dejanju". Kdor ne more biti sam storilec, ne more biti sostorilec, ampak le napeljevalec ali pomočnik.
ZRPPN člen 2, 16, 17. ZOR člen 60, 111, 117, 139, 141. ZDen člen 3, 4, 5, 64. URS člen 69.
razlastitev - denarna odškodnina zaradi razlastitve - ničnost pogodbe - javni interes - razlastitev zaradi splošnega interesa - pogodba namesto razlastitve - napake volje - prisila - čezmerno prikrajšanje
Sankcija za neuresničitev namena razlastitve ni ničnost, pač pa izpodbojnost, ki bi jo lahko pravni prednik tožnika uveljavljal v maksimalnem roku pet let od sklenitve pogodbe namesto razlastitve oziroma v roku treh let, če je za razlog izpodbojnosti izvedel prej.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00021999
ZPP člen 458, 458/1. OZ člen 435.
nabava goriva - spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - nekonkretizirane pritožbene navedbe
Sodbe, izdane v postopku v sporu majhne vrednosti, iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno izpodbijati. Zato se pritožbeno sodišče do tistih pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni opredelilo.
Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokazov tožene stranke, je presplošen, da bi pritožbeno sodišče lahko nanj konkretno odgovorilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00028999
KZ-1 člen 38, 38/1, 186, 186/3, 308, 308/6. URS člen 22.
pomoč pri kaznivem dejanju - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - nasprotje med izrekom in razlogi - obstoj kaznivega dejanja - sprememba izpodbijane sodbe - kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski družbi - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - nedovoljeni dokazi - tajni delavec - privilegij zoper samoobtožbo - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost odredbe - izzivanje kriminalne dejavnosti - zavrnitev dokaznega predloga obrambe - pravica do pritožbe - omilitev kazni - odvzem protipravne premoženjske koristi - obrazložitev odstopa od ustaljene prakse - identiteta med obtožbo in sodbo
Obtoženčev zagovornik ima prav, ko v pritožbi smiselno opozarja na to, da je za pomoč storilcu po storjenem kaznivem dejanju nujen predpogoj vnaprejšnja obljuba pomočnika, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerim bo kaznivo dejanje storjeno, sledi kaznivega dejanja, predmete, nastale s kaznivim dejanjem ali premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. Iz vsebine opisa kaznivega dejanja, očitanega D. H., je razvidno, da naj bi bilo storjeno tri dni po izvršenem ilegalnem prehodu državne meje, prav tako pa tudi to, da ne vsebuje očitka obtožencu, da je prikritje sledi dejanja in prikritje premoženjske koristi komurkoli vnaprej obljubil, kar pa je za utemeljen očitek storilcu za pomoč, kakor je opisana, bistveni zakonski znak. Zaradi tega tudi kaznivo dejanje, kakor je opisano, ne predstavlja kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308.čl. v zvezi z 38.čl. KZ-1.
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo ugotovljena dejstva, ki utemeljujejo krajevno pristojnost sodišča. Četudi kategorizacija telesnih poškodb po Fischerju uvršča srednje hude telesne poškodbe v posebno kategorijo pred hude telesne poškodbe, je ob zgoraj obrazloženem zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj po drugem odstavku 52. člena ZPP. Tudi srednje hude telesne poškodbe so namreč hude telesne poškodbe po tej zakonski določbi. V tožbi zatrjevane poškodbe so po obrazloženem hude telesne poškodbe.
trditveno in dokazno breme - odškodninska odgovornost - razlika v odpravnini
Tožnica je uveljavljala tožbeni zahtevek za plačilo plače v sporni višini za določeno obdobje, kar predstavlja sorazmerni mesečni del plače, kot je to tožnica izrecno navedla v 2. točki tožbenega zahtevka. Sodišče je navedeni tožbeni zahtevek štelo, da gre za odškodninsko terjatev tožene stranke, ker je tožena stranka ravnala protipravno, ker ji ni zagotovila odpovednega roka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze s katerimi ta dejstva dokazujejo, kot to določa prvi odstavek 7. člena ZPP. Tožnica odškodnine ni uveljavljala, prav tako ni zatrjevala elementov škode po temelju in po višini in pri čemer morajo biti za plačilo odškodnine podani elementi in sicer protipravno ravnanje, krivda, vzročna zveza in škoda. Tožnica navedenega ni konkretizirano navajala, sodišče pa tudi svoje odločitve glede vseh elementov odškodninske odgovornosti ni obrazložilo. Ob tem je pomembno, da tožnica ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, pri čemer mora stranka v postopku kot že navedeno navesti dejstva in predlagati dokaze, ki so zanjo glede na materialno pravo odločilni za uspeh. Poudariti je tudi treba, da odločitev sodišča prve stopnje pomeni sodbo presenečenja, saj toženi stranki sodišče niti ni dalo možnosti, da bi se izjasnila o pravnem temelju, na podlagi katerega je sodišče odločalo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - goljufija - potni stroški - prevoz na delo in z dela
Tožnik se na delo ni vozil iz kraja, ki ga je v izjavi navedel kot kraj, od koder dnevno prihaja na delo in mu je za to razdaljo tožena stranka tudi plačevala prevozne stroške. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
dogovor o krajevni pristojnosti - nepogodbena odškodninska odgovornost
Ker tožeča stranka ni bila pogodbena stranka, ni njenega izrecnega soglasja za dogovor o pristojnosti. Materialnopravno vprašanje v tem primeru pa je, ali je možno ta dogovor razširiti na tožečo stranko z ozirom na to kakšen tožbeni zahtevek uveljavlja. V tem primeru sklicevanje v tožbi na posamezne določbe v pogodbi ne pomeni očitanja kršitve pogodbenih obveznosti, temveč pogodba zgolj prepisuje zakonsko normo. Zato dogovor o krajevni pristojnosti v pogodbi ne velja za tožečo stranko.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00026251
KZ-1 člen 70a, 300, 300/1, 300/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 492, 492/1. ZNPPol člen 4, 4/1, 4/1-2.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - opis kaznivega dejanja - nejasnost razlogov - konkretizacija zakonskih znakov - nerazumljivost izreka odločbe
Pritožba ima prav, ko smiselno nakazuje, da opis kaznivega dejanja ni razumljiv, ker iz njega ni dovolj jasno razvidno dejanje, ki ga je kritičnega dne na naslovu obdolženca v okviru izvajanja preventivnih nalog v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj in prekrškov v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije opravljal policist J.H. Zapisano je zgolj, da je opravljal razgovor z J.U., da je to izvajal v okviru pooblastil iz 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, pri tem pa manjka jasna konkretizacija razlogov za razgovor, ki ga je opravljal.
razveljavitev izvršilnega naslova - ugovor zoper sklep o izvršbi
Pri tem glede na jasno zakonsko dikcijo 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ ter dejstvo, da sodišče v izvršilnem postopku veže načelo formalne legalitete, izvršba pa je bila dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, ki ne obstaja več, ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da je za zaključek o utemeljenosti tega ugovornega razloga relevanten upnikov uspeh v ponovljenem postopku. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, bo lahko upnica na podlagi odločbe, izdane v ponovljenem postopku, vložila nov predlog za izvršbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSC00035603
ZPP člen 5, 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 286, 286/4. OZ člen 121, 890, 892, 892/1, 892/2, 893, 893/1. ZVPot člen 23, 24, 57, 57e, 57g.
pogodba o organiziranju potovanja - nepravilna izpolnitev pogodbe - odgovornost organizatorja potovanja - počitnice - vrnitev kupnine za turistični aranžma - nepremoženjska škoda - izguba užitka počitnic - odprava napak
Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bila edina napaka v izpolnitvi turistične storitve, storjena pri prvotni dodelitvi sobe, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, odpravljena že na kraju samem, drugih zatrjevanih napak v izpolnitvi turističnih storitev pa tožnica ni dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za vračilo celotnega vplačanega zneska kupnine za turistični aranžma.
Ker v skladu z določilom 5. člena Direktive Sveta 90/314 EGS z dne 13. 6. 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih, potrošniku pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova izgube užitka na počitnicah oziroma na dopustu (le) v primeru neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve turističnega aranžmaja, je sodišče prve stopnje, ko je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka tožnice za plačilo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, glede na pravilne predhodne ugotovitve, da je bila edina napaka v storitvi, ki se lahko očita toženi stranki, prvotno dodeljena soba, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, saj ni imela pogleda na bazen, pravilno ugotavljalo, ali je tožnici zaradi te napake v izpolnitvi nastala ta oblika nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne tudi dokazno podprte ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, da je bila ta edina napaka izpolnitve glede lastnosti dodeljene hotelske sobe na kraju samem odpravljena, da so v vmesnem času od izpraznitve prvotnih sob okoli 10.00 ure do nastanitve v novi sobi okoli 16.00 ure morali tožnica in ostali potniki, ki so potovali z njo, čakati v pritličju hotela, da je bil v tem času tudi porušen dnevni ritual družine, saj s prtljago in z otrokoma, od katerih je bil eden star deset let, drugi pa še ne dve leti, tožnica ni mogla zapustiti hotela in je najmlajši otrok spal kar v avli, pa tudi njegovo oceno, da zaradi opisanega približno šest ur trajajočega čakanja na drugo sobo s pogledom na bazen, kot je bilo dogovorjeno s Pogodbo, še ni mogoče zaključiti, da je imela opravljena storitev potovanja in letovanja v H. tako hude napake, da je bila za tožnico prava polomija in nočna mora, da ni mogoče zaključiti, da je bil neizpolnjen in zgrešen osnovni namen, zaradi katerega se je tožnica odločila za potovanje, to je kvalitetno, mirno in brez skrbi preživeti glavni in tudi prvi skupni družinski dopust, da je opisano tožničino duševno doživljanje počitnic posledica njenih subjektivnih pričakovanj, ki pa bistveno odstopajo od tega, kar ji je bilo obljubljeno s strani tožene stranke v opisu kupljenega turističnega aranžmaja in tudi nudeno na kraju samem.
Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki so po stališču pritožbenega sodišča pravilne, je tožena stranka postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpeljala zakonito. Ker ni izpolnjena predpostavka iz 1. odstavka 272. člena ZIZ je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnjen.
Sodišče lahko samo po uradni dolžnosti, t.j. brez ustreznega zahtevka stranke, odloča o (ne)dopustnosti oziroma (ne)veljavnosti izjav volje le takrat, ko presoja (ne)dopustnost razpolaganja strank v postopku, torej le v primeru t.i. materialno procesnih dispozicij strank v postopku, ki jih ureja 3. člen ZPP. Med takšne dispozicije strank spadajo odpoved zahtevku, pripoznava zahtevka in sodna poravnava. Glede na vsebino nedatiranega dogovora na l. št. 102 spisa, ki ga je v spis vložil pritožnik, je sodišče prve stopnje sicer ravnalo pravilno, ko je presojalo, ali bi sporni dogovor lahko imel značaj sodne poravnave. Ker pa je, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, temu pa pritrjuje tudi pritožba, pravilno ugotovilo, da sporni nedatiran dogovor glede delitve zapuščine nima značaja sodne poravnave, t.j., da pri njem ne gre za t.i. dedni dogovor, t.j. dogovor dedičev o delitvi zapuščine oziroma dediščine, ki bi ga le-ti sklenili pred sodiščem oziroma ga sporazumno predložili zapuščinskemu sodišču, le-to pa bi ga posledično lahko vneslo v sklep o dedovanju, o njegovi (ne)dopustnosti brez ustreznega zahtevka strank ne bi smelo odločati.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00023206
ZPP člen 292.. OZ člen 335, 335/1, 352.. ZDR-1 člen 177.. Statut Univerze na Primorskem (2003) člen 92.
odškodninska odgovornost delavca - protipravno ravnanje - subjektivni rok za zastaranje
Ob dejanski ugotovitvi, da je zavrnitev računa predstavljala le izvršitev rektorjevega sklepa o prekinitvi sodelovanja z družbo, toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja zaradi neutemeljene zavrnitve računa.
Začetek teka subjektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas, ko je tožeča stranka izvedela (ali bi ob običajni skrbnosti lahko izvedela) za nastanek škode (in za njenega povzročitelja). Sodna praksa šteje, da je ta pogoj izpolnjen, ko so oškodovancu znane (ali bi mu ob običajni skrbnosti mogle biti znane) okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode oziroma ko bi lahko določil višino odškodninskega zahtevka.
ZZVZZ člen 86, 87. ZDR-1 člen 63, 63/2. ZVZD-1 člen 3, 3/1-2.
varstvo in zdravje pri delu - nesreča pri delu - dejanski delodajalec
Tako se izkaže, da je drugotožena stranka dejansko izvajala nadzor in odrejala delo delavcem prvotožene stranke in tudi zavarovancu tožeče stranke in je bila tako ona dejanski delodajalec zavarovanca tožeče stranke, torej oseba, ki je po določbi drugega odstavka 63. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in 2. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), po ustaljeni sodni praksi, zavezana spoštovati in izvajati določila varnega dela in ne prvotožena stranka.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/2, 49, 49/1, 148, 148/3.. Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (1994) člen 33, 33/1.
krajši delovni čas - starševstvo - delovni čas - prerazporeditev delovnega časa - sprememba pogodbe o zaposlitvi
Drugačna razporeditev delovnega časa s petih na tri delovne dni v tednu je povezana s spremembo pogodbenega določila o razporeditvi delovnega časa. Po prvem odstavku 49. člena ZDR-1 lahko spremembo pogodbe o zaposlitvi predlaga katerakoli stranka, pogodba pa se spremeni oziroma velja nova pogodba le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Če ne pristane, ostaja v veljavi nespremenjena oziroma prejšnja pogodba o zaposlitvi. Brez ustrezne pravne podlage sodišče ne more samo spreminjati pogodbenega določila o razporeditvi delovnega časa tako, da bi toženi stranki naložilo, da tožnici omogoči opravljanje 24-urne tedenske delovne obveznosti v treh delovnih dneh.
Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno odločilo o stroških postopka, ki se je zaključil z ustavitvijo postopka zaradi umika tožbe na podlagi prvega odstavka 158. člena v povezavi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Za odločitev o stroških postopka je odločilen uspeh tožnika v postopku, drugačne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo zmotno stališče, da tožnica tožbe ni umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka, vendar je vseeno pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti nastale stroške postopka glede na uspeh.
sprememba tožbe - dovolitev spremembe tožbe - dopustnost pritožbe
Pritožbeno izpodbijan je sklep sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče dovolilo spremembo tožbe. Po sedmem odstavku 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe. Pritožbeno sodišče je zato zavrglo pritožbo kot nedovoljeno.