ZPP člen 80, 205, 205/1, 205/1-4, 208, 208/1. ZFPPIPP člen 244, 244/1, 245, 383, 386.
sklep o prekinitvi postopka - osebni stečaj - pravdna sposobnost fizične osebe, nad katero je začet postopek osebnega stečaja - stečajni upravitelj - prevzem postopka po upravitelju na podlagi poziva sodišča - nadaljevanje prekinjenega postopka
Ker mora sodišče po uradni dolžnosti paziti, ali je stranka pravdno sposobna (80. člen ZPP), so neutemeljene navedbe, da naj bi sodišče v nasprotju z "zakonom o varovanju osebnih podatkov in varstvu zasebnosti" ugotavljalo, da je tožnica v osebnem stečaju.
Stečaj (osebni ali pravne osebe) se uvede, če so izpolnjeni zakonski pogoji; njegova uvedba ni odvisna (le) od volje stečajnega dolžnika, zato so nesmiselne navedbe o "prisilnem osebnem stečaju."
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - ZEMLJIŠKI KATASTER
VSL00073458
ZVEtL-1 člen 19, 19/2, 23, 23/1, 23/6, 35. SPZ člen 105, 105/2, 121, 121/2. SZ člen 3, 3/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
predlog za vzpostavitev etažne lastnine - stanovanjska stavba - posamezni del stavbe - skupni del stavbe v etažni lastnini - posebni skupni deli v etažni lastnini - pripadajoče zemljišče k stavbi - določitev solastniških deležev na skupnih delih stavbe - sprememba solastnine na skupnih delih nepremičnine v etažno lastnino - pridobitelj posameznega dela stavbe - pravni naslov - soglasje vseh etažnih lastnikov - preureditev podstrešnih prostorov v lasti etažnih lastnikov - dolžnost etažnega lastnika - ogled nepremičnine
Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe v zvezi z domnevnim ustnim dogovorom med sedanjimi etažnimi lastniki. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na drugi odstavek 19. člena ZVEtL-1, ki določa: "Pravni naslov je po tem zakonu listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba [poudarilo pritožbeno sodišče] sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe." Ustni dogovor ni veljavni pravni naslov v smislu 19. člena ZVEtL-1, zato je sklicevanje nasprotnega udeleženca na domnevni ustni dogovor v tem postopku neupoštevno. Prav tako je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu pravilno pojasnilo, da postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 ni ovira, da ne bi mogli udeleženci postopka pozneje v pravdnem postopku uveljavljati svojih pravic (primerjaj 35. člen ZVEtL-1).
servis vozila - vrnitveni zahtevek - lastninska tožba (rei vindicatio) - kršitev lastninske pravice - procesna predpostavka - dokazno breme - razporeditev trditvenega in dokaznega bremena
Toženec ni dolžan dokazovati, da ni zadrževal tožnikovega avtomobila. Dokazno breme, da je bila njegova lastninska pravica na avtomobilu kršena (z nezakonitim zadrževanjem ali drugače), je na tožniku.
dodelitev otrok v varstvo, vzgojo in preživljanje - največja korist otroka - dodelitev otroka v vzgojo in varstvo materi - omejitev starševske skrbi - postavitev kolizijskega skrbnika - kolizijski skrbnik otroka - stiki med očetom in otrokom - ukinitev stikov z otrokom - ukrepi za varstvo koristi otroka - odvzem otroka staršem - namestitev otroka v zavod - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrženje predloga - starševska skrb - presoja primernosti staršev za dodelitev otroka - izvedba dokaza z izvedencem - dolgotrajnost sodnega postopka - več sodelujočih izvedencev
Popolna ukinitev stikov je skrajni ukrep, za katerega se sodišče odloči, ko koristi otroka ni mogoče zavarovati na noben drug način.
Sodišče lahko odloči o namestitvi otroka v zavod, če ga na podlagi določila 174. člena DZ staršem odvzame, ali z njunim soglasjem.
Iz priložene zdravstvene dokumentacije izhaja, da se obsojena nahaja v bolniškem staležu, da je naročena na MR rame, da pa ni zdravljena bolnišnično, niti ji ni bolnišnično zdravljenje predpisano. Zato ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog obsojene za odlog izvršitve kazni zapora, je tako pravilna in zakonita.
sklep o zavrnitvi intervencije - sosporniška intervencija - enotni sosporniki
V obravnavanem primeru pogoji za uporabo prvega odstavka 202. člena ZPP niso izpolnjeni. Pritožnik ni stranka delovnopravnega razmerja. S strankama ni v nobenem razmerju glede na predmet tega spora. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje se končna odločba, ki bo izdana v tej zadevi glede zakonitosti izredne odpovedi, ne bo neposredno nanašala na pritožnika.
ZLNDL člen 3, 5. SPZ člen 19, 271. ZRud člen 9, 11, 19, 33.
ugotovitev ničnosti pogodbe - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - univerzalno in singularno pravno nasledstvo - pravica uporabe družbene lastnine - javno dobro - rudno bogastvo - zakonita stavbna pravica - rudarska koncesnina
Tožeča stranka zaradi pridobitve lastninske pravice na stavbah, ni pridobila rudarske koncesije za črpanje gramoza v D., temveč jo je pridobila, prvič na podlagi najema zemljišča kot pridobivalnega prostora (glej 33. člen ZRud) ter drugič, na podlagi koncesijske pogodbe pravico izvajati rudarska dela na tem zemljišču v lasti tožene stranke.
pripor - ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine
Tako objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenih kaznivih dejanj izvršenih v sostorilstvu predstavljajo huda kazniva dejanja zoper življenje in telo ter zoper zakonsko zvezo, družino in otroke. Kot tudi subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na okolje in razmere, v katerih obtoženca živita, in dejstvo, da sta odvisnika od prepovedanih drog, brez zaposlitve in jima kriminalna dejavnost predstavlja dodaten vir dohodka za preživetje razumno utemeljujejo sklep, da je ponovitvena nevarnost pri obeh obtožencih podana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081583
KZ-1 člen 70, 70/2, 308, 308/3. ZKP člen 7, 7/1, 285c.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - pravica do uporabe svojega jezika - prevod listin v tujem jeziku - olajševalne okoliščine - varnostni ukrep odvzema predmetov
Postopek priznanja krivde je določen v prvem odstavku 285.c člena ZKP, in sicer sodišče sprejme priznanje krivde, če je to, med drugim, jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Kot izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku, je sodišče sprejelo priznanje krivde po tistem, ko je ugotovilo, da je obtoženčevo priznanje krivde podprto z listinskimi dokazi. Kateri so za obtoženca obremenilni dokazi je bilo navedeno v obtožbi, dejstvo pa je tudi, da je obtoženec krivdo priznal po tistem, ko se je posvetoval s svojim zagovornikom o tem, kakšno izjavo bo podal. Dvoma zato ni, da je bil obtoženec seznanjen s svojimi pravicami in da je razumel naravo in posledice danega priznanja.
Kot izhaja iz zapisnika o naroku za izrek kazenske sankcije je sodišče dokazna predloga zavrnilo, ker izjavi nista bili prevedeni v slovenski jezik in je zaslišalo le obtoženca, nakar drugih morebitnih dokaznih predlogov ni bilo. Obramba torej ni vztrajala pri zaslišanju obeh oseb, niti ni pojasnila, zakaj izjavi ni predložila v slovenskem prevodu, kot je to določeno v prvem odstavku 7. člena ZKP.
Sodišče prve stopnje je odvzem mobitela oprlo zgolj na dejstvo, da je bil uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, ne pa na nevarnost, da bi bil mobitel ponovno uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, kar je v smislu drugega odstavka 70. člena KZ-1 pogoj za izrek varnostnega ukrepa. Ker te nevarnosti izpodbijana sodba ne ugotavlja tudi ni podlage za izrek varnostnega ukrepa odvzema mobitela in je zato sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obtoženčevega zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da se obtožencu varnostni ukrep odvzema predmetov ne izreče.
štetje rokov - fikcija vročitve - rok za vložitev pritožbe - začetek teka roka za vložitev pritožbe - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe kot prepozne
Obvestilo je bilo puščeno v hišnem nabiralniku 18. 11. 2022, zato se je 15 dnevni rok za dvig pisanja iztekel v soboto, 3. 12. 2022. Ker tožena stranka sodnega pisanja ni dvignila, je tega dne nastopila fikcija vročitve in se je 15 dnevni rok za vložitev pritožbe iztekel v ponedeljek, 19. 12. 2022.
ZPP člen 158, 158/1. ZDSS-1 člen 38, 38/1. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
plačilo za delo - delo preko polnega časa - varnostnik - čas razpoložljivosti - delovni čas - pripravljenost za delo - dežurstva
Tožnik v času pripravljenosti ni bil dolžan ostati na delovnem mestu, zato tega obdobja ni mogoče šteti za dežurstvo.
Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se je tožnik lahko posvetil svojim interesom brez večjih omejitev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je imel tožnik v času pripravljenosti (doma ali kje drugje) dogovorjen odzivni čas 15 minut po alarmu oziroma klicu. Iz obrazložitve Sodišča EU izhaja, da je treba čas pripravljenosti v celoti šteti za delovni čas po Direktivi 2003/88, če je rok, ki je delavcu naložen za vrnitev na delo, omejen na nekaj minut. Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog je za tožnika pomenil objektivno in bistveno omejitev, da bi v času pripravljenosti lahko prosto razpolagal s svojim časom in načrtoval kakršnekoli, tudi kratkotrajne, sprostitvene dejavnosti.
Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti. Tožnik je v vtoževanem obdobju v povprečju opravil od dve do tri intervencije dnevno, le izjemoma več. V svoji obrazložitvi je Sodišče EU nakazalo, da čas pripravljenosti načeloma pomeni delovni čas po Direktivi 2003/88, če mora delavec v tem času v povprečju večkrat oziroma pogosto intervenirati, intervencije pa praviloma niso kratkotrajne. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da so bile intervencije maloštevilne, saj je zaradi intervencij tožnik imel manj svobode pri razpolaganju s svojim časom, ker mu je bil nedejavni čas pripravljenosti prekinjen, s čimer je povezana nepredvidljivost in negotovost glede možnih prekinitev (nočnega) počitka. To, da je imel tožnik med delovnimi nalogami vmesne odmore in počitke, tako dnevne kot nočne, ne zadosti standardu delavčevega svobodnega razpolaganja s prostim časom in posvečanja lastnim interesom v času pripravljenosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074133
ZDR-1 člen 162, 162/4. Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. ZJU člen 16. OZ člen 299, 299/2.
Sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo določbe takrat veljavnega četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je bila v nasprotju s 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa, pač pa je pravilno uporabilo ta člen Direktive oziroma v zvezi z njim sprejeto sodno prakso SEU in posledično Vrhovnega sodišča RS, ki stoji na stališču, da če delavec zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka do 31. decembra prihodnjega leta ni mogel koristiti dopusta, lahko tega še vedno izrabi, pri čemer pa ta pravica ni neomejena, saj jo je SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos.
Toženka je ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža 27. 3. 2020 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2018. Svoje odgovornosti se ne more razbremeniti s trditvijo, da je bil tožnik do 27. 3. 2020 v bolniškem staležu.
Pri 15-mesečnem obdobju za prenos je SEU sicer res štelo, da izguba pravice do plačanega letnega dopusta po poteku tega obdobja, razen izjemoma, ni v nasprotju z Direktivo. V teh primerih je namreč poleg varstva delavca upoštevalo tudi varstvo delodajalca in težave, ki bi jih preveliko kopičenje odsotnosti delavca lahko povzročilo organizaciji dela. V novejši zadevi C- 727/20 pa je SEU štelo, da pravica do dopusta ne ugasne niti po poteku 15- mesečnega prenosnega obdobja, če se uveljavlja pravica do plačanega dopusta, ki je bila pridobljena v referenčnem obdobju (ki v smislu Direktive pomeni obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do letnega dopusta), v katerem je del obdobja delavec delal, če delodajalec v tem referenčnem obdobju pred nastopom delavčeve nezmožnosti za delo, ni izpolnil svoje obveznosti sodelovanja pri odobritvi in izrabi dopusta. Odločilo je, da je treba 7. člen Direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere pravica do plačanega letnega dopusta delavca, ki je bila pridobljena iz naslova referenčnega obdobja, v katerem je ta delavec dejansko delal, preden je bil v položaju začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ki od takrat še vedno traja, lahko ugasne, bodisi po izteku obdobja za prenos, ki ga dovoljuje nacionalno pravo, ali pa pozneje, čeprav delodajalec delavcu ni pravočasno omogočil uresničevanje te pravice.
Utemeljeno tožnik v pritožbi opozarja, da mu toženka ni omogočila uresničevanja pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2016, saj je v času od 1. 1. 2016 do 5. 12. 2016 z vmesnimi prekinitvami delal, kar po navedenem stališču SEU predstavlja izjemo od 15-mesečnega prenosnega obdobja, po katerem pravica do plačanega letnega dopusta ugasne.
Pritožba toženke utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje glede na datum tožnikove vrnitve na delo (27. 3. 2020) in glede na 15-mesečno prenosno obdobje (ki se je izteklo 31. 3. 2020) tožniku zmotno priznalo odškodnino za celotnih 33 dni vtoževanega neizrabljenega letnega dopusta. Tožnik bi namreč po zaključku bolniškega staleža do 31. 3. 2020 lahko pravočasno izrabil le dva dneva letnega dopusta za leto 2018. Zato mu je toženka dolžna plačati odškodnino (le) za dva dneva neizkoriščenega letnega dopusta.
ZPrCP člen 8, 8/1, 46, 46/5, 46/5-3. ZP-1 člen 65, 65/4, 136, 136/1, 136/1-5, 163, 163/9.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost lastnika vozila - razbremenitev odgovornosti - obrnjeno dokazno breme - dokazno breme lastnika vozila - razbremenilni dokazi - dokazni standard - razumen dvom - alibi
Storilec je predloženimi dokazi in navedbami zagovora ob predočenju teh dokazov vsekakor vzbudil razumen (resen) dvom glede domnevanega dejstva, da je bil voznik motornega vozila, kateremu je bila izmerjena prekoračitev hitrosti.
Sodišče prve stopnje je z razlogi sodbe, da ni mogoče izključiti možnosti, da je storilec v času izvajanja zobozdravstvenih storitev prehajal med Bosno in Slovenijo, ter z navedbami, da ni predložil dokaza, da je bil v času storitve prekrška v Bosni, v škodo storilca kršilo prvi odstavek 8. člena ZPrCP. Takšne zahteve sodišča o predložitvi dokazov so v nasprotju s tem, kar (v skladu s sodno prakso) od lastnika vozila zahteva prvi odstavek 8. člena ZPrCP; sodišče je od storilca zahtevalo predložitev dokazov, ki presegajo dokazni standard razumnega dvoma.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00074442
KZ-1 člen 310, 310/1. ZKP člen 57, 57/2, 447, 450, 450/3. OZ člen 261, 261/1.
sklep o sodnem opominu - kaznivo dejanje samovoljnosti - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - samovoljnost - pridržna pravica - subjektivna zavest storilca - umik zasebne tožbe
V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti morajo biti določno navedeni vsi trije elementi: 1. pravica, ki si jo oseba vzame, 2. prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in 3. samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice.
Subjektivne zavesti storilca, da si jemlje pravico, za katero misli, da mu gre, kot psihični proces v zavesti storilca, v opisu dejansko ni treba bolj določno konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu to zavest dovolj določno pojasnjuje. Zavest obdolženega se presoja na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin v dokaznem postopku in je torej stvar obrazložitve sodbe in ne opisa kaznivega dejanja. Samovoljnost pa je konkretizirana z delom opisa, da "redne poti za izterjavo dolga ni ubral".
Pritožba neutemeljeno navaja, da je bil tožnik zgolj imetnik po 26. členu SPZ in ne posestnik dostopa in spornega dela objekta. Imetnik je oseba, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za nekoga drugega in je dolžan ravnati po njegovih navodilih. Imetništvo pomeni samo določeno pooblastilno razmerje do stvari. Da bi bilo to podlaga izvrševanja dejanske oblasti, v postopku ni bilo ugotovljeno, prav tako ni bilo ugotovljeno, da je obstajala tožnikova dolžnost ravnati se po navodilih (ne pokojnih, ne po njuni smrti po navodilih partnerke). Razmerja odvisnosti in podrejenosti med tožnikom in pokojnima ni bilo. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje o tožnikovem statusu detentorja. Velja dodati, da tudi sicer zgolj morebitna gospodarska odvisnost ne zadošča za opredelitev razmerja posestnik - detentor, ampak se mora detentor pri izvajanju dejanske oblasti nad stvarjo obnašati, kot da je instrument gospodarja (posestnika), ki v pogledu stvari ne more postopati brez gospodarjevih navodil.
KZ-1 člen 70b, 220, 220/1. ZKP člen 367, 492, 492/5.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - pravica oškodovanca do pritožbe - dovoljenost pritožbe
Zoper sklep o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1 pritožba oškodovancev izrecno ni dovoljena. Stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti več pravic, kot ji gre po petem odstavku 492. člena ZKP.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da splošna klavzula iz Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi o tem, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja in da ni odprtih zadev na strani delodajalca, velja tudi za konkurenčno klavzulo za čas po prenehanju delovnega razmerja. Dogovor o konkurenčni klavzuli je poseben pogodbeni dogovor z učinki po prenehanju delovnega razmerja, ki je vključen v pogodbo o zaposlitvi kot pogodbo delovnega prava. Čeprav tožeča stranka v pritožbi navaja, da je ob sklenitvi Sporazuma toženca opozorila na obveznost obveščanja, če se bo zaposlil pri drugi konkurenčni družbi, to ne vpliva na prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule oziroma sporazumno odpoved zahtevkom iz tega naslova.
Tožeča stranka se je s Sporazumom o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi veljavno odpovedala uveljavljanju denarnim zahtevkom v bodoče, kar vključuje tudi plačilo pogodbeni kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti in osebnih podatkov. Pogodbena kazen, ki jo tožeča stranka vtožuje v tem sporu, je primer stranske pogodbene obveznosti. Zato toženec v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje (da določb Sporazuma ni mogoče razlagati, kot da se nanaša tudi na zakonsko obveznost varovanja poklicne skrivnosti) in da mora posledično tožeči stranki plačati pogodbeno kazen zaradi kršitve te obveznosti. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo poleg tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varstva osebnih podatkov zavrniti tudi tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti.
ogroženost otroka - pravica do izjave - vročanje listin udeležencem
S tem, ko sodišče prve stopnje pritožniku ni vročilo v izjavo listin s pravnopomembno vsebino, pri čemer so bile te pridobljene po predlogu predlagateljice, s katerimi je ta utemeljevala ogroženost obeh mladoletnih otrok, dodeljenih očetu, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe v postopku ukrepov za varstvo koristi otrok po 157. in 161. členu DZ, in se pritožnik do njih ni mogel opredeliti, čeprav je možnost odgovora lahko utemeljeno pričakoval, kot je to razvidno iz zapisnika o naroku za začasno odredbo z dne 20. 12. 2023, je storilo procesno kršitev, saj je svojo odločitev v bistvenem oprlo na dejstva, ki izhajajo iz omenjenih listin.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00073701
ZP-1 člen 67, 67/1, 136, 136/1, 136/1-5. ZPrCP člen 8, 8/1, 46, 46/5, 46/5-2. ZKP člen 83, 83/2, 236.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost lastnika vozila - nedovoljeni dokazi - izjava privilegirane priče - zaslišanje privilegirane priče - odpoved pričanju - v dvomu v korist obdolženca - obrnjeno dokazno breme
Sodišče prve stopnje je glede izjave A. A. nepravilno uporabilo drugi odstavek 83. člena ZKP v zvezi s 67. členom ZP-1. V obravnavanem primeru namreč A. A. izjave ni dala policiji in tudi ne prekrškovnemu organu, temveč je izjavo podala prostovoljno, je izraz njene svobodne volje in je bila priložena storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog.
Ni potrebe, da bi utemeljitev ocene obsegala bolj podrobno razlago kriterijev, da bi se tožnik lahko seznanil z razlogi za oceno. Pravilno je zavzeto stališče, da skupna utemeljitev ocene, kot izhaja iz ocenjevalnega lista, vsebuje temeljne razloge za oceno, pomembne za odločitev, ter da ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, temveč se od delodajalca zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno, delodajalec pa lahko oceno delovne uspešnosti dodatno obrazloži v postopku preizkusa ocene in še v sodnem postopku.
Ocenjevalec mora izpolniti Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno in utemeljitvijo. Vse to je toženka storila, saj je njen ocenjevalec tožnika seznanil s pisno oceno in utemeljitvijo, kot vse izhaja iz ocenjevalnega lista, na katerem sta podpisa tako ocenjevalca kot javnega uslužbenca - tožnika.
Sodišče prve stopnje je izpodbijano oceno tožnikovega dela zadostno vsebinsko preizkusilo ter ugotovilo, kako in po katerih kriterijih je bil tožnik ocenjen. Na tej podlagi je pravilno ugotovilo, da je skupna ocena "zelo dobro" za leto 2020 pravilna, zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene in ocenjevalnega lista utemeljeno zavrnilo oz. ga upoštevaje, da sodišče nima pristojnosti ocenjevati delovne uspešnosti javnih uslužbencev in toženki ne more naložiti vsebinske ocene javnega uslužbenca, v delu, v katerem se zavzema za naložitev toženki, da ga oceni odlično, tudi pravilno zavrglo.