DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073987
KPJS člen 46. ZObr člen 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-1, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZNDM-2 člen 4.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - varovanje državne meje - usposabljanje - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Varovanje državne meje ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. "Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji le v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju niso vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da zahteva po operativni učinkovitosti oboroženih sil zahteva soočenje s položaji, ki omogočajo najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih dejansko potekajo bojne vojaške operacije. Logistično in podporno osebje (tj. tudi tožnik) je ravno tako pomembno za realizacijo te naloge, s tem pa za dosego cilja oziroma namena usposabljanja. Tega cilja ne bi bilo mogoče doseči, če bi bilo treba med operativnim urjenjem spoštovati pravila Direktive 2003/88/ES o organizaciji delovnega časa. Sodišče prve stopnje je glede vaj in usposabljanj tožnika zato pravilno štelo, da je podana izjeme iz sodbe SEU C-742/19, ker je šlo za operativno urjenje.
OZ člen 190, 190/1, 191. KPJS člen 39, 39-11. ZZUOOP člen 56, 56/7. ZIUOPDVE člen 123, 123/4. ZSPJS člen 23, 23/5, 40, 40/1. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 8. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (1994) člen 66. ZDR-1 člen 127, 127/4, 143, 143/1. ZPP člen 2, 2/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
vračilo preveč izplačane plače - dodatki k plači - neupravičena pridobitev - plačilo nedolga - pridržek pravice zahtevati vračilo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - delna razveljavitev sodbe
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožnica do notranje revizije ni vedela, da za obračun covid dodatkov ne uporablja pravilne računalniške formule. To pomeni, da tožencu ni vedoma obračunavala in izplačevala covid dodatkov v višjem znesku, kot jih je bila dolžna. Od toženca zato utemeljeno zahteva vračilo preplačila (prvi odstavek 190. člena OZ).
Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnica januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu nadomestila plač (da izbira napačno formulo), zato bi vsa nadaljnja izplačila lahko izvršila le s pridržkom zahtevati preplačilo nazaj. Čeprav je sprejelo stališče, da je neutemeljen tožbeni zahtevek, ki se nanaša na preplačilo nadomestila plače od vključno januarja 2021 dalje, je tožencu naložilo, da iz naslova preplačila nadomestila tožnici vrne 222,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s tem storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec pa v pritožbi utemeljeno opozarja še na eno kršitev, in sicer odločitev preko tožbenega zahtevka (prva odstavka 2. in 339. člena ZPP). Tožnica je zahtevek iz naslova nadomestila plače za januar 2021 uveljavljala v neto znesku 106,26 EUR, zato ji v nobenem primeru za ta mesec ni mogoče prisoditi 222,00 EUR neto, kot je to storilo sodišče prve stopnje.
Prvostopenjsko sodišče je sprejelo stališče, da bi bilo tožbenemu zahtevku v zvezi s preplačilom nadomestil plač mogoče ugoditi le, če bi tožnica potem, ko je januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu nadomestila plače, nadaljnja izplačila izvršila s pridržkom zahtevati preplačilo nazaj. Tožnica to stališče utemeljeno izpodbija in v pritožbi pravilno poudarja, da bi 191. člen OZ sodišče lahko uporabilo le, če bi ugotovilo, da je tožnica ob pripravljanju obračunov nadomestil plač za vtoževano obdobje vedela, da so ti napačni, pa je kljub temu hotela, da toženec dobi višje nadomestilo plače, kot mu pripada in mu ga tudi izplačala.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074035
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - straža - varovanje državne meje - trditveno in dokazno breme - zadostna trditvena podlaga
"Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je z razlago o tem, katere aktivnosti ne morejo pomeniti vojaške operacije v pravem pomenu besede, temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitev toženke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo, zakaj delo vojakov na meji v vtoževanem obdobju ni bilo delo v zvezi z izrednim dogodkom. Pravilno je razlogovalo, da bi bilo množične migracije, ki so se pojavile v letu 2015, sprva še mogoče šteti kot izredni dogodek, kot takšnega pa ga ni mogoče opredeliti v vtoževanem obdobju, ko so se delovne naloge vojakov s tem v zvezi ustalile in se narava dela v bistvenem tudi po preimenovanju nalog varovanja v "operacijo B." ni spremenila. Aktivnosti so bile ves čas v naprej planirane, načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije.
plačilo prispevka v rezervni sklad - aktivna legitimacija upravnika - stanovanjsko poslovna stavba - skupni deli stavbe - vzdrževanje večstanovanjske stavbe - stroški obnove fasade - soglasje etažnih lastnikov za poseg - odločanje etažnih lastnikov - sklep etažnih lastnikov - odgovornost etažnega lastnika - solastnina na skupnih delih v etažni lastnini
Etažni lastniki so odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače (prvi odstavek 30. člena SZ-1), česar pa pritožnica ne zatrjuje. Po logiki, ki jo ponuja pritožnica, bi tudi za strešno sanacijo večstanovanjske stavbe nosili stroške le tisti lastniki na najvišjih nadstropjih, ki jim streha zamaka, ne pa tudi tisti v nižjih nadstropjih, ki zaradi tega nimajo neposredne škode (ali koristi), kar je seveda življenjsko nevzdržno.
OZ člen 425. ZIZ člen 107, 107/3, 115, 120. ZDavP-2 člen 94.
prenos terjatve v izterjavo - davčna izvršba
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ima davčna izvršba na podlagi 94. člena ZDavP-2 prednost pred drugimi dospelimi obveznostmi A., d. o. o. S sklepom o rubežu je sicer tožeča stranka pridobila zastavno pravico, vendar pa ta sklep o rubežu ni vpisan v noben register, ki bi dajal pravico do prednostnega plačila pred plačilom davčne obveznosti. Po stališču prvostopenjskega sodišča po prejemu sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika tožena stranka ni več smela tožeči stranki plačati na podlagi sklepa o rubežu terjatve, ki ga je izdalo sodišče v izvršilnem postopku. Na podlagi sklepa o prenosu terjatve v izterjavo tožeča stranka ni postala imetnica terjatve, ampak je pridobila le procesno legitimacijo za vložitev predmetne tožbe.
ZDavP-2 člen 1, 1/1, 1/1-1, 3, 3/3, 3/4, 125, 125/3, 126, 126/5, 127, 127/5. OZ člen 360. ZDOdv člen 12, 12/2. Pravilnik o postopku uveljavljanja terjatev Republike Slovenije v postopkih zaradi insolventnosti (2018) člen 4, 5, 6. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-11.
izločitvena pravica - prednostna terjatev - izterjava neplačanih prispevkov - zastaranje pravice do izterjave davka - zadržanje zastaranja - Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - Državno odvetništvo - zastopanje v pravdnem postopku - ugotovitev obstoja v stečajnem postopku prerekane terjatve
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbi drugega odstavka 12. člena ZDOdv, ker je presodilo, da je upoštevaje jezikovno razlago drugega odstavka 12. člena ZDOdv mogoče skleniti, da ta določa obvezno zastopanje po državnem odvetništvu samo v primeru prijave in uveljavljanja terjatev.
Pritožbeno sodišče meni, da je treba glede termina uveljavljanje terjatve uporabiti namensko in zgodovinsko razlago ZDOdv.
sodna taksa za pritožbo - višina sodne takse - seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov
Niti ZST-1 niti odločba Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018 ne določata največje skupne takse, temveč ZST-1D, kakor tudi citirana odločba Ustavnega sodišča RS določata le maksimalno višino vrednosti spornega predmeta pri znesku 500.000,00 EUR, za kar je predvidena sodna taksa za postopek v znesku 2.175,00 EUR (pri količniku 1,0) ali 6.525,00 EUR (pri količniku 3,0).
Prav tako se vrednosti glavnega in podrednega tožbenega zahtevka ne seštevajo, temveč se lahko seštevajo samo zahtevki v okviru primarnega ali podrednega zahtevka. Da je tako, izhaja tudi iz drugega odstavka 36. člena ZST‑1, ki določa ugodnost vračila sodne takse za podredni tožbeni zahtevek, če sodišče o njem ni odločalo.
Vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločalo, ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o podanosti pogojev za ustavitev izvršilnega postopka po tretjem odstavku 43. člena ZIZ.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi pooblaščenca morala ravnati z večjo skrbnostjo in svoje delo organizirati tako, da bi se s tožnikom lahko čim prej sestala, saj sta sklep prejela že 20. 4. 2022 in se je rok za pritožbo iztekel 28. 4. 2022. Ker pa je tožnik zbolel, bi lahko z njim komunicirala po telefonu, lahko pa bi, saj sta imela veljavno pooblastilo in potrebne podatke, vložila pritožbo, česar pa nista storila.
začasna odredba o stikih - onemogočanje izvrševanja stikov z otrokom - povzročitev škode - neupravičena odsotnost z dela - podlage za odgovornost - krivdna odgovornost - elementi odškodninske odgovornosti - sklepčnost tožbe - vzročna zveza - spor majhne vrednosti
Škoda, ki je nastala tožeči stranki kot delodajalcu ni v nikakršni vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke. Odnos med delodajalcem in njegovim delavcem, torej urnik prisotnosti, plačilo za čas odsotnosti in drugo, je v celoti stvar njunega dogovora. Morebitni dogovor, da delodajalec dopušča odsotnost za primer uspešnih stikov, za primer, da stiki niso uspešni, pa šteje, da mu je zaradi odsotnosti delavca nastala škoda, ne more v ničemer zavezovati tožene stranke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00076162
KZ-1 člen 90, 205, 205/1, 205/1-1. ZKP člen 340, 340/4, 371, 371/1, 371/1-8. ZNPPol člen 128, 128/1, 128/1-2.
hramba DNK podatkov - hramba DNK profila - hramba dokazov - domneva nedolžnosti - roki hrambe podatkov
Zagovornica ne ločuje dveh povsem različnih položajev. Na eni strani položaj, da kazenski pregon po pravnomočni odločbi ni več možen in da zastaralni rok več ne teče, po drugi strani pa od tega povsem neodvisno ureditev v ZNPPol, da se DNK profili pravnomočno obsojenih hranijo do izteka zastaralnega roka, ki bi bil potreben za zastaranje kaznivega dejanja, ki jo podpira že predstavljena sistemska razlaga zakonske določbe, saj pri obsodilni sodbi potek roka ni vezan na pravnomočnost obsodilne sodbe, ampak na zastaranje kazenskega pregona, ki nastopi zgolj, ko poteče zakonsko predpisan zastaralni rok.
Sodišče prve stopnje je na podlagi odločbe o dodelitvi BPP tožniku, s katero je bilo seznanjeno s strani strokovne službe sodišča, utemeljeno upoštevalo določbe ZBPP pri odločitvi o stroških. Tožnik namreč ni navajal, da bi mu pravica do BPP prenehala, oziroma da bi se le-tej odpovedal. Prav tako se temu upravičenju ni mogel učinkovito odpovedati (z učinkom za nazaj) s tem, da njegov pooblaščenec ni priglasil zahtevka za kritje potrebnih pravdnih stroškov (po opravljeni storitvi) pri službi za BPP. Po ravnanju pooblaščenca, tudi če bi bilo le-to v dogovoru s stranko, ni mogoče šteti, da BPP za ta pravdni postopek ni bila odobrena. Nedopustno je, da bi stranka v dogovoru z dodeljenim odvetnikom (čeprav ima le-ta možnost priglasiti stroške pri pristojni strokovni službi za BPP in dobiti plačilo za svoje delo iz proračuna) v situaciji, ko izve, da je nasprotna stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške v celoti, odstopila od BPP na način, da pooblaščenec kot izvajalec BPP ne bi priglasil stroškov v postopku BPP, posledično pa bi dobil plačilo stroškov za odvetnikovo delo v polni višini po OT. Upoštevati je treba, da je bil odvetnik postavljen z odločbo sodišča in bi mu po pravilih, ki veljajo za izvajanje storitev v okviru sistema BPP, pripadal polovični znesek za opravljeno delo.
kršitev pravice do izjave v postopku - dokazni predlog za zaslišanje strank - dogovor o obročnem plačilu dolga - odlog plačila dolga - načelo neposrednosti izvajanja dokazov - zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov
S tem, ko je tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem strank za presojo trditev o obstoju ustnega dogovora o obročnem odplačilu oz. odlogu plačila ne gre za nikakršen informativen dokaz, kot zmotno navaja prvostopno sodišče, temveč gre za dokaz, ki ga je tožena stranka predlagala za ugotovitev pravno relevantnih zatrjevanih dejstev. Tožena stranka je v zadostni meri konkretizirala trditve glede obstoja ustnega dogovora o obročnem plačilu oz. odlogu plačila vtoževane terjatve, (razvidno iz 12. točka obrazložitve prvostopne sodbe), zato bi prvostopno sodišče moralo dopustiti in izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem strank, ter omogočiti toženi stranki obravnavanje pred sodiščem.
pritožba vložena po pooblaščencu - zavrnitev pritožbe - učinek pravnomočnosti sklepa - vročanje udeležencem postopka - neizkazana vročitev izpodbijanega sklepa - psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - hujše ogrožanje lastnega zdravja - duševna bolezen
Ugotovljeno je bilo, da udeleženka nima uvida do svojega bolezenskega stanja ter da hudo ogroža svoje zdravje prav zaradi neupoštevanja predpisanega načina jemanja zdravil, s čimer se dodatno slabša njen že ugotovljen funkcionalni upad.
izplačilo dodatka - razlika v plači - delovna uspešnost
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik dokazal izpolnjevanje pogoja iz 8. stopnje funkcionalnih znanj le za dve leti. S tem ni odločilo, da tožnik v letu 2020 nazaduje, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je presojalo le utemeljenost tožnikovega zahtevka po dodatnem plačilu, ali izpolnjuje pogoje iz 40. člena podjetniške kolektivne pogodbe ter delovnega navodila, in ugotovilo, da je tožnikov zahtevek le delno utemeljen.
oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za odlog plačila sodne takse - pravna oseba - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe - blokada transakcijskega računa - ogrožanje opravljanja dejavnosti - trditveno in dokazno breme predlagatelja - pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga
Dejstvo, da ima tožena stranka blokirane račune, je torej sodišče prve stopnje upoštevalo, vendar pa je pravilno upoštevalo, da to dejstvo samo po sebi še ne zadostuje za ugoditev predlogom tožene stranke. Glede na določila 11. člena ZST-1, predvsem četrti in peti odstavek, je bilo na toženi stranki, da dokaže, da bi takojšnje plačilo sodnih taks ogrozilo njeno opravljanje dejavnosti, česar pa niti v trditvenem delu ni zmogla.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00075826
URS člen 22. KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 15, 244, 244/1, 293, 293/3, 344, 358, 358-1,371, 371/1, 371/1-a.
poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - preslepitveni namen - sprememba obtožbe - zloraba (procesne) pravice - oprostilna sodba - predstavitev obtožbe - pošten postopek
Če je opis dejanja v vloženi obtožnici nesklepčen in ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov, mora sodišče brez nepotrebnega izvajanja dokazov izreči oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP. Modifikacija obtožnice v smeri dopolnjevanja opisa dejanja predstavlja zlorabo procesne pravice, zato ji mora sodišče odreči veljavnost in odločiti o prvotno vloženi obtožnici.
ZD člen 163. ZPP člen 116, 116/1, 120, 120/2, 163, 163/1, 343, 365, 365/1, 365/1-3.
vrnitev v prejšnje staje - zamujen rok za pritožbo - narok v postopku za vrnitev v prejšnje stanje - nasprotje med navedbami v tožbi in predloženimi dokazi - neupravičen razlog
V skladu s stališči pravne teorije je mogoče govoriti o tem, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz očitno neupravičenega razloga v smislu 120. člena ZPP tudi tedaj, če so dokazi, ki jih predlogu za vrnitev v prejšnje stanje prilaga predlagatelj, v nasprotju z dejstvi, ki jih zatrjuje.
V pojasnjeni situaciji, ko se je sodišče prve stopnje že iz dedičevih navedb in predloženih listinskih dokazov prepričalo o očitni neutemeljenosti vzroka za zamudo, ni bilo več dolžno izvesti naroka, na katerem bi zaslišalo predlagane priče (drugi odstavek 120. člena ZPP).