Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno odločilo, da ugovor dolžnika ni utemeljen, ker v njem dolžnik ne navaja nobenega dejstva, ki bi kazalo na to, da terjatev ni prešla na novega upnika, dolžnik pa bi (glede na citirano ureditev) lahko uveljavljal le tak ugovorni razlog.
Dolžnik s pritožbo ugodnejše odločitve ni mogel doseči. Sklep je namreč izdan na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ, ki v primeru vložitve obrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine določa le eno možnost odločitve izvršilnemu sodišču, to je, da sodišče razveljavi sklep o izvršbi in odloči, da sodišče nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, če je za to pristojno, če pa za postopek ni več pristojno, pa se v istem sklepu izreče za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču. Sicer pa sestavo sodišča določa ZIZ kot specialni predpis za izvršilni postopek, ki med drugim določa, da sodniški pomočniki lahko po odredbi sodnika odločajo tudi o ugovorih zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V konkretnem spisu je taka odredba podana.
Pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje dovoliti zavarovanje tudi za stroške postopka zavarovanja, kot je to predlagal upnik. Glede na to, da sodišče v primeru predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova dovoli tudi izvršbo za stroške izvršilnega postopka, odmerjene v sklepu o izvršbi, in za nadaljnje izvršilne stroške, ki niso določeni v izvršilnem naslovu, ki je podlaga za izvršbo, je ob smiselni uporabi določbe 239. člena ZIZ treba smiselno enako postopati tudi v postopku zavarovanja in zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini dovoliti tudi za stroške, ki bodo nastali v postopku zavarovanja. Pri presoji je treba namreč upoštevati, da je bistvo zastavne pravice (hipoteke) v tem, da se v primeru neplačila terjatev upnika poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika).