zahteva za sodno varstvo - dopolnitev dokaznega postopka - zakonski znaki prekrška
Prekršek po prvi alineji v zvezi s četrto alinejo 38. člena ZIN stori posameznik, ki ne spoštuje z odločbo odrejenih ukrepov inšpektorja. Povedano pomeni, da namen prekrška ni zagotoviti spoštovanje gradbenih predpisov, temveč spoštovanje odredb inšpektorjev. Inšpekcijske službe so namreč organizirane v javnem interesu, pogoj za njihovo dejansko učinkovitost pa je spoštovanje inšpekcijskih ukrepov. V odločbi, s katero so mu bili odrejeni inšpekcijski ukrepi in rok za njihovo izvedbo, je bilo jasno zapisano, da pritožba ne zadrži izvršitve. Storilec je s tem, ko odločbe ni upošteval, izpolnil zakonske znake očitanega prekrška. Zato ni pomembno, ali bo odločitev upravnega sodišča morda drugačna.
ZPrCP člen 26, 46, 46/6, 46/6-5. ZVoz-1 člen 2, 2/1, 2/1-13. ZP-1 člen 52, 52/2, 144, 144/1, 156, 156/1, 156/1-3, 171b, 171č.
načelo ne bis in idem - odprava oziroma sprememba plačilnega naloga - kršitev materialnih določb zakona - hitri postopek o prekršku - voznik začetnik - stvarna pristojnost organa - glavna in stranska sankcija - kazenske točke v cestnem prometu - očitek kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari
Prvoten plačilni nalog prekrškovnega organa je bil odpravljen, zato ne gre za podvajanje postopkov oziroma za dvakratno sojenje.
Pritožbeno sodišče je štelo, da je storilec s predloženim potrdilom o plačilu izkazal, da je globo in stroške opomina že poravnal. Ob dejstvu, da pristojni organ države izdaje kljub pozivu na izjasnitev, na dopis(a) sodišča prve stopnje ni odgovoril, je na mestu smiselna uporaba četrtega odstavka 190. člena ZSKZDČEU-1
Glede na to, da institut napovedi pritožbe ne sme poslabšati položaja strank, ali jim otežiti pravice do pritožbe, tudi v obravnavani zadevi ni videti nobenega razloga, da bi pozneje vložena prepozna pritožba, predstavljala oviro za vsebinsko obravnavo prvotne vloge, podane v okviru roka za napoved pritožbe. Obdolženčeva laična vsebinska napoved pritožbe z dne 25. 1. 2024 je namreč vsebovala vse elemente pritožbe. Obdolženec je v njej je navedel sodbo zoper katero se pritožuje, hkrati pa je podal razloge, zaradi katerih se pritožuje, obrazložitev, predlog in podpis. Na podlagi navedenega je razvidno, da je obdolženec že v prvotni vlogi povsem jasno izrazil voljo, da se pritoži zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ker ustaljena sodna praksa laične (vsebinske) pritožbe, podane v okviru roka za napoved pritožbe, ni štela za nedovoljeno, tudi ni mogoče zaključiti, da bi pozneje vložena, prepozna pritožba zoper sodbo z obrazložitvijo, lahko vplivala na dovoljenost prvotne pritožbe, podane zoper sodbo brez obrazložitve.
V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje le dejanske okoliščine storjenega prekrška.
Pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do uporabe slovenskega jezika v postopku pred tujim prekrškovnim organom. Direktiva (EU) 2015/413, na katero se v zvezi s tem sklicuje v pritožbi, namreč ureja čezmejno izmenjavo informacij o prometnih prekrških, povezanih z varnostjo v cestnem prometu ter strankam v takih postopkih daje le pravico, da tuji državni organi z njimi komunicirajo v jeziku, ki ga razumejo (15. točka preambule navedene Direktive ter tretji odstavek 5. čelna te Direktive), ne pa tudi, da stranka z njimi komunicira v lastnem jeziku, saj državni organ oziroma sodišče posluje v uradnem jeziku svoje države, in nemščina je uradni jezik Republike Avstrije (8. člen Zveznega ustavnega zakona). Pritožbena zatrjevanja storilca, da je organ države izdaje odločbe neupravičeno zahteval od storilca, da pravna sredstva vlaga v nemškem jeziku so glede na navedeno neutemeljena.
priznanje tuje sodne odločbe - avstrijska sodna odločba - priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških - prevod odločbe
Ker je glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izkazana domneva, da so bile kršene temeljne pravice iz 6. člena Pogodbe (tretji odstavek 20. člena Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ), je izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za priznanje in izvršitev izpodbijane odločbe organa države izdaje zavrnilo.
V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilec zanika storitev prekrška in pojasnjuje, da naj bi pregon za prekršek zastaral, ter da krivda za očitani prekršek storilcu ni bila dokazana. Te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano. Ne glede na to, ali so te navedbe pravilne in resnične, v okviru predmetnega postopka odločitve prekrškovnega organa druge države članice EU ni mogoče spremeniti in ugotoviti, da storilec ni storil očitanega prekrška.
ZIKS-1 člen 8, 8/1, 8/3, 25, 25/1, 25/5. ZUP člen 251, 251/3. ZP-1 člen 168.
nadomestni zapor - prošnja za odložitev izvršitve nadomestnega zapora - pravočasna predložitev vloge - zavrženje prošnje - vsebinska obravnava vloge
Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je storilec prošnjo za odložitev izvršitve nadomestnega zapora vložil pravočasno in je ta ugotovitev podprta tudi s podatkom, da mu je odločba višjega sodišča, v kateri je bil pozvan, da mora nadomestni zapor nastopiti osmi dan po prejemu odločbe, bila vročena dne 12.6.2024 in je prošnjo za odložitev vložil 17.6.2024, zaradi česar je s prenosom roka na prvi delavnik bila njegova prošnja vložena pravočasno v zakonsko določenem roku treh dni. Zato sodišče prve stopnje za pravočasno vloženo prošnjo ni imelo podlage za zavrženje na podlagi petega odstavka 25. člena ZIKS-1.
ZPrCP člen 105, 105/4, 105/4-4. ZNPPol člen 19. ZKP člen 8.
pravica do uporabe svojega jezika v postopku - pravica do tolmača - tujec
Iz razlogov izpodbijane sodbe oziroma zapisnika o naroku izhaja, da je obdolženec na zaslišanju prekršek priznal ter obrazložil, zakaj je odklonil oziroma zavrnil nadaljnje preizkuse, ki so mu jih odredili policisti. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno zatrjuje, da so policisti z obdolženim komunicirali v jeziku, ki ga ni razumel, saj kaj takega iz zagovora obdolženca, ki je razlagal zakaj v postopku s policisti ni hotel na nadaljnje preiskave in celo priznal prekršek, ni mogoče niti smiselno razbrati. Vsled temu je tako kršitev 19. člena ZNPPol, kot posledično kršitev po drugem odstavku 155. člena ZP-1 očitana neutemeljeno.
ZCes-2 največje dovoljene skupne mase sam ne določa, temveč napotuje na uporabo predpisa, v katerem so najviše dovoljene skupne mase določene. Ta predpis pa je Pravilnik o delih in opremi vozil. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je namen določb o najvišjih dovoljenih skupnih masah predvsem varovanje cestne infrastrukture. V prilogi 1 DEL A je določena največja dovoljena skupna masa 40 ton. Dejstvo, da je v potrdilu o skladnosti določena najvišja skupna masa 44 ton, za odločanje v tej zadevi zato ni relevantno.
priznanje tuje sodne odločbe - vloga storilca - uporaba jezika v postopku
Direktiva (EU) 2015/413 ureja čezmejno izmenjavo informacij o prometnih prekrških, povezanih z varnostjo v cestnem prometu ter strankam v takih postopkih daje le pravico, da tuji državni organi z njo komunicirajo v jeziku, ki ga razume (glej 15. točko preambule navedene Direktive ter tretji odstavek 5. člena te Direktive), ne pa tudi, da stranka z njimi komunicira v lastnem jeziku, saj državni organ oziroma sodišče posluje v uradnem jeziku svoje države, in nemščina je uradni jezik Republike Avstrije (8. člen Zveznega ustavnega zakona).
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00080589
ZPrCP člen 46, 46/6, 46/6-3.
prekoračitev hitrosti - meritev hitrosti
V predmetni zadevi bila izvedena meritev hitrosti z merilnikom hitrosti, ki kršitve slikovno dokumentira. V takem primeru ne velja obveznost, da bi policisti na kraju meritve oziroma ob ustavitvi voznika slednjemu tudi morali prikazati izmerjeno hitrost na samem merilniku hitrosti. Ta obveznost namreč velja, če se meritve hitrosti opravljajo z merilnikom hitrosti, ki meritev ne dokumentira slikovno. S tem se vozniku omogoča, da neposredno po opravljeni meritvi oporeka rezultatu oz. se z njim seznani, saj kasneje v postopku to ni več mogoče. V primeru slikovnega dokumentiranja pa se ima storilec možnost izjasniti o sami meritvi tudi z naknadnim vpogledom v fotografijo meritve. Fotografija namreč omogoča nedvomen pripis rezultata meritve določenemu vozilu.
Prekrškovni organ tako v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da gre za diametralno nasprotje tega, kar je policist povedal in kar je sodišče prve stopnje zapisalo v sodbi. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 133. člen ZP-1, ker sodba ne temelji na dokazih in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 2. odstavku 155. člena in je glede na predstavljeno nedvomno lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.
Če je že obdolženec pošiljal svojo vlogo v obliki elektronskega sporočila oziroma elektronske pošte, bi moral svojo vlogo tudi podpisati z elektronskim podpisom, ki je enakovreden lastnoročnemu podpisu. Ker tega tudi po pozivu sodišča prve stopnje ni storil, bi moral v roku treh dni, ki ga je določilo sodišče v dopisu z dne 7. 5. 2024, sodišču bodisi poslati po pošti s priporočeno poštno pošiljko ali pa osebno dostaviti natisnjeno elektronsko vlogo z lastnoročnim podpisom.
navzočnost na naroku - predlog za preložitev naroka - opravičen izostanek - pravica do zaslišanja
Pritožnik je v predlogu za preložitev naroka izkazal da je v Italiji na prestajanju kazni. Kazen sicer prestaja na domačem naslovu v Republiki Italiji, vendar se brez posebnega soglasja ne sme oddaljiti iz tega naslova, poleg tega pa je moral izročiti tudi osebne dokumente. Povedano pomeni, da brez dokumentov niti ne more v Republiko Slovenijo, sodišče prve stopnje pa ni (uradno) preverilo, ali sploh obstaja možnost, da bi pristojni italijanski organ dal storilcu dovoljenje za odhod v drugo državo. Glede na povedano je sodišče kršilo postopek, ker storilca ni zaslišalo, saj je bil njegov izostanek upravičen, o razlogu za izostanek je bilo sodišče tudi pravočasno obveščeno. V opisani situaciji bi sodišče moralo ugoditi predlogu za preložitev in samo zaprositi italijanske organe, ali dovolijo prihod storilca v Slovenijo (ali pa počakati do izteka kazni), oziroma bi njegovo zaslišanje lahko opravilo s pomočjo videokonference.
Res je sodišče prve stopnje šele 4.5.2023 izdalo sklep po določbi prvega odstavka 202.e člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), s katerim je odločilo, da se prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši, vendar ta sklep ne vpliva na tek preizkusne dobe in se na njegovi podlagi preizkusna doba ni mogla podaljšati.
razlogi o krivdi - eventualni naklep - malomarnost - nasprotje med razlogi
Razlogi glede krivde so si povsem evidentno v nasprotju sami s sabo. Sodišče namreč storilcu najprej očita, da se je zavedal prepovedanosti svojega ravnanja, hkrati pa svojo ugotovitev relativizira z navedbo, da bi se moral in mogel zavedati prepovedanosti svojega ravnanja, kar medsebojno ni združljivo. Prav tako sta si medsebojno nasprotujoča zaključka sodišča, da je storilec predmetni prekršek storil z eventualnim naklepom ter da ga je storil iz lahkomiselnosti.
ZP-1 člen 66, 66/2. ZPrCP člen 27, 27/9, 101, 101/10, 37, 37/5, 42, 42/4, 45, 45/8.
hitri postopek o prekršku - dopustni pritožbeni razlog
Sodišče prve stopnje je glede na izvedeni dokazni postopek zaključilo, da obstoji dvom v ugotovitev prekrškovnega organa, da je v času očitanega prekrška osebno vozilo, ki je last storilca, vozil storilec. Pri tem je izpostavilo, da storilec na kraju prekrška ni bil ustavljen, da sta identiteto storilca policista ugotavljala s pomočjo biometrije policijskih evidenc, njuni izpovedbi, da sta po sledenju vozila dejansko videla storilca, ki je zbežal iz avtomobila, pa sta neskladni. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano.
Sklepu, s katerim sodišče odloči, da se odločba prizna in izvrši, se priloži prepis odločbe in prevoda.
Glede na navedeno pritožnik utemeljeno opozarja, da se do očitkov izpodbijanega sklepa ne more opredeliti, ker mu sodišče odločbe, ki je bila z izpodbijanim sklepom priznana v izvrševanje, ni vročilo, kot to zahteva drugi odstavek 192. člena ZSKZDČEU.