redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodba na podlagi pripoznave - denarno povračilo - višina
Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 1. odst. 118. čl. ZDR-1, ki višino denarnega povračila povezuje z določenim številom plač delavca, ki so mu bile izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Prvostopno sodišče je tožnici priznalo povračilo v določenem znesku, vendar ni nikjer opredelilo, koliko tožničinih plač to predstavlja. Zato je odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno nepravilna. Na podlagi kriterijev, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri denarnega povračila, je ustrezno, pravično in skladno s sodno prakso, da se tožnici določi povračilo v višini treh plač. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnici v tej višini priznalo denarno povračilo.
Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi 21. 8. 2015 izdalo sodbo. Tožnikovo vlogo z dne 14. 9. 2015 je štelo kot pritožbo zoper to sodbo in jo s sklepom z dne 16. 9. 2015 zavrglo, ker ni bila podpisana. Tožnik je nato 12. 10. 2015 vložil vlogo v tujem (srbskem in angleškem) jeziku. Sodišče prve stopnje je tožniku s sklepom pravilno naložilo, da to nerazumljivo vlogo v roku 15 dni prevede v slovenski jezik. V postavljenem roku tožnik vloge ni prevedel v slovenski jezik, dopolnitev vloge z dne 12. 10. 2015 je bila vložena šele 17. 11. 2015, ko jo je tožnik poslal priporočeno po pošti, torej prepozno. Vloga z dne 17. 11. 2015 predstavlja prepozno dopolnitev vloge z dne 12. 10. 2015. Trditev sodišča prve stopnje o pravnomočnosti sodbe opr. št. XII Ps 3164/2013 z dne 21. 8. 2015 je preuranjena, saj o vlogi tožnika z dne 12. 10. 2015, podani zoper sklep o zavrženju vloge, ki jo je sodišče štelo kot pritožbo z dne 16. 9. 2015, v dosedanjem postopku še ni bilo odločeno.
Bistvena tožnikova dejanska navedba v zvezi z zahtevkom iz naslova prevoznih stroškov je bila, da mu tožena stranka teh stroškov ni nikoli plačevala, ter da je šlo v plačilnih listah pod postavko prevoz dejansko za del plače. Ker je tožnik v navedbah pojasnil, v čem je sporna vsebina plačnih list, ne drži pritožbena navedba, da te navedbe nasprotujejo dokazom. Če vsebina dokazov nasprotuje dejanskim tožbenim navedbam, potem mora sodišče zaradi razčiščevanja teh nasprotij izvesti dokazni postopek, vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/4, 63/5, 81, 81-3, 85. ZPIZ-1 člen 66, 66/3.
invalid III. kategorija invalidnosti - samozaposleni - stvarne omejitve
Pri tožniku je podana omejena delovna zmožnost. Tožnik dejavnosti, za katero je zavarovan, ni več zmožen opravljati pod splošnimi pogoji kot pred nastankom invalidnosti, zmožen pa jo je opravljati v omejenem obsegu oziroma z določenimi fizičnimi razbremenitvami pri delu. Takšno stanje predstavlja podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve. Za priznanje druge pravice, to je pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan z omejitvami, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom, pa v ZPIZ-2 ni podlage. Pravico do premestitve zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, sicer zagotovi delodajalec (2. odstavek 81. člena ZPIZ-2). V tožnikovi domeni je, da si kot samozaposlen zavarovanec delo oziroma opravljanje dejavnosti organizira na način, da bo skladen z priznanimi omejitvami. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal spremembo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan kot s.p., oziroma do dela v svojem poklicu z določenimi stvarnimi omejitvami s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno.
stroški stečajnega postopka – plačilo občasnih stroškov stečajnega postopka – terjatve, nastale v postopku prisilne poravnave – pogoji za končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom – ugovor kršitve pravice do enakega obravnavanja upnikov
Na podlagi spremembe drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP se ni spremenila določba 1. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP, ki določa da je plačilo terjatev upnikov, ki so nastale med postopkom prisilne poravnave, iz drugega odstavka 289. člena tega zakona (tudi po spremembi drugega odstavka 289. člena zakona), občasni strošek stečajnega postopka. Občasni stroški se plačajo upnikom pred razdelitvijo splošne razdelitvene mase (primerjaj drugi odstavek 289. člena v zvezi s 359. členom zakona).
Ker zakon upnike terjatev, ki se plačujejo kot občasni stroški postopka, obravnava drugače kot upnike terjatev, ki se plačujejo kot tekoči stroški stečajnega postopka, se izkaže, da je sodišče prve stopnje ugovor, ki temelji na stališču, da je potrebno tekoče in občasne stroške postopka obravnavati na enak način, pravilno zavrnilo.
Posledično sodišču tudi ni bilo treba obravnavati predlaganih ukrepov, ki bi jih bilo dolžno odrediti v primeru, če bi ugotovilo kršitev pravice v uvodu navedenih dveh upnikov do enakopravnega obravnavanja
„Stroški stečajnega postopka“ glede na jezikovno in namensko razlago niso le tekoči stroški stečajnega postopka. Pogoji za končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom so podani takrat, kadar stečajna masa ne zadošča za plačilo vseh stroškov stečajnega postopka, vključno za plačilo tistih občasnih stroškov stečajnega postopka, ki so vključeni v predračun stroškov in določeni s sklepom o predračunu stroškov stečajnega postopka.
zavrženje tožbe – nepopolna vloga – rok za vložitev tožbe
Rok 30 dni za vložitev tožbe je potekel 14. 10. 2007. Tožnik je tožbo vložil 17. 3. 2016, kar je po preteku 30 dnevnega roka, določenega v 72. členu ZDSS-1 za vložitev tožbe. Zato je tožba pravilno zavržena (prvi odstavek 274. člena ZPP).
zavrženje tožbe - pravni interes - starostna pokojnina - priznanje pravice do dodatne pokojnine
V zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve. Iz sklepa, ki ga je tožnica izpodbijala pred sodiščem, izhaja, da je tožena stranka odločala o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Le v obrazložitvi navedenega sklepa navaja, da mora tožnica pravice, ki izhajajo iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, sama uveljavljati pri pristojnem organu, ne pa pri ZPIZ, ki odloča o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker o pravici, kot jo uveljavlja tožena stranka z izpodbijano odločbo, ni bilo odločeno (odločilen je namreč izrek odločbe, ne pa njegova obrazložitev), niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 91, 91/1, 374. ZDSS-1 člen 19.
zavrženje revizije - pooblaščenec
Po določbi tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP, ki se na temelju 19. člena ZDSS-1 subsidiarno uporablja v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, sme stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravljati pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik oziroma tudi sama, če ima opravljen pravniški državni izpit. Ker vložnik ni vložil revizije po odvetniku oziroma ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje revizijo na podlagi prvega odstavka 91. člena in prvega odstavka 374. člena ZPP pravilno zavrglo kot nedovoljeno.
Sodišče prve stopnje je novo izpodbijano sodbo izdalo na zahtevo obsojenca (glede združitve zaporne kazni po dveh pravnomočnih sodbah) ter na predlog državnega tožilca (glede združitve zaporne kazni po pravnomočni sodbi), kar poleg ostalih okoliščin, ki jih pritožnik ne izpodbija, pomeni, da so obstajali pogoji za spremembo vseh treh pravnomočnih sodb v odločbi o kazenski sankciji in izrek enotne zaporne kazni kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 38, 38/2.
starostna pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V okoliščinah konkretnega primera, ko gre za razlike v plači za obdobje, ko je bil tožnik že pokojninsko in invalidsko zavarovan pri srbskem nosilcu zavarovanja, ki mu je to zavarovalno dobo upošteval tudi pri priznanju pravice do starostne pokojnine, poleg tega pa je bilo že dokončno in pravnomočno odločeno, da v spornem obdobju pri tožencu ni imel lastnosti zavarovanca, teh razlik v plači pri ponovni odmeri pokojnine ni mogoče upoštevati.
Z začasno odredbo hoče upnik doseči vrnitev menic v svojo posest (in ne na primer v hrambo tretjemu) ter prepoved dolžniku, da od njega v sodnem postopku zahteva plačilo preostalega meničnega dolga, česar pa mu po oceni pritožbenega sodišča z začasno odredbo ni mogoče preprečiti, tudi če bi sodišče ugotovilo verjetnost upnikove terjatve. Sodišče z začasno odredbo ne more stranke omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče v pravdi.
V predmetni zadevi je vložena ena tožba zoper štiri dokončne posamične upravne akte o pravicah iz javnih sredstev. Gre za eno tožbo z več tožbenimi zahtevki, zato je z izpodbijano sodno odločbo iz tega naslova, ob pravilno uporabljeni 1.b točki Odvetniške tarife, utemeljeno priznanih le 300 točk, ne pa za vsak tožbeni zahtevek posebej. Sicer pa prav zaradi smotrnosti in ekonomičnosti sodnega postopka ni razumnega razloga za vlaganje štirih samostojnih tožb med istima strankama v zvezi z istovrstnimi predmeti sporov. Zato pritožbeni predlog za priznanje višjih stroškov, kot da bi bile vložene štiri tožbe, ni utemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
VSL0023488
KZ člen 113, 113/1, 113/1-3, 115, 115/2, 115/5. ZIKS-1 člen 24, 24/1, 24/1-1, 28, 82, 82/1, 82/1-1.
zastaranje izvršitve kazni zapora - tek in pretrganje zastaranja izvršitve kazni - načelno pravno mnenje
Prekinitev prestajanja kazni zapora iz razloga po 1. točki prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, ni primer, „da zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči, ko obsojenec nastopi kazen“ (Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 12. 2005, Pravno mnenje II/2005), zato je po preteku dvakratnika relativnega zastaranja roka izvršitev kazni zapora absolutno zastarala (peti odstavek 115. člena KZ).
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016068
OZ člen 131.
plačilo odškodnine - škoda - odškodninska odgovornost
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpela zato, ker naj bi A.A. pregledoval njena zasebna sporočila in intimne slike, ki naj bi bile shranjene v mobilnem telefonu. Ker tožnica ni dokazala, da bi A.A. pregledoval njena zasebna sporočila in intimne slike, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
Stroški postopka v upravnem postopku gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (prvi odstavek 113. člena ZUP). V skladu z drugim odstavkom 113. člena ZUP gredo stroški v breme stranke, če se postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti, končal za stranko neugodno, če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. V predmetni zadevi se je postopek začel na zahtevo stranke, torej v skladu s prvim odstavkom 113. člena ZUP. Zato prvostopenjsko sodišče stroškov, nastalih v upravnem postopku, utemeljeno ni priznalo.
plačilo nadur - zmotna uporaba materialnega prava - mobilni delavec - voznik tovornega vozila
Sodišče prve stopnje je v delovni čas tožnika (voznika tovornega vozila) v nasprotju z določbo 3. člena ZDCOPMD štelo tudi čas njegove razpoložljivosti, ki ga v delovni čas ni mogoče šteti. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da znaša polni delovni čas tožnika kot mobilnega delavca 48 ur tedensko, saj je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas 40 ur tedensko. ZDCOPMD v 1. odstavku 4. člena ne določa, da znaša polni delovni čas mobilnega delavca 48 ur tedensko, ampak da se lahko najdaljši tedenski delovni čas poveča na 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas in ta skladno z določbo 142. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, ne sme presegati 40 ur na teden, z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo se lahko kot polni določi krajši delovni čas od 40 ur tedensko, vendar ne manj kot 36 ur. ZDR ni dopuščal, da bi se z zakonom lahko določil kot polni delovni čas daljši delovni čas od 40 ur tedensko, zato se tožnikova tedenska delovna obveznost ne more podaljšati na 48 ur. Tako je tožnik upravičen do plačila nadur za vse opravljene ure, ki presegajo polni 40 urni tedenski delovni čas. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje v zvezi z zahtevkom za plačilo nadur ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje.
prijava terjatve – pravočasnost – rok za prijavo terjatve – zavrženje prijave – začetek stečajnega postopka – seznanitev z začetkom stečajnega postopka – vročitve – domneva seznanitve – oklic o začetku stečajnega postopka – objava oklica – spletne strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti
Objava oklica začetka stečajnega postopka z vključenim pozivom upnikom, naj v določenem trimesečnem roku prijavijo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, je namenjena seznanitvi nedoločenega kroga upnikov s pravno pomembnim dejstvom začetka stečajnega postopka, od katerega je odvisen tudi način uveljavljanja pravnega varstva v zvezi z upnikovo terjatvijo in podučitvi upnikov o postopku uveljavljanja terjatev. Ker vsi upniki sodišču niso znani, včasih pa zaradi neurejene poslovne dokumentacije niti dolžniku samemu ne, bi bilo osebno vročanje oklica o začetku stečajnega postopka vsem upnikom stečajnega dolžnika praktično neizvedljivo. Da bi zakonodajalec omogočil seznanitev z začetkom stečajnega postopka in z načinom uveljavljanja pravnega varstva upnikov v zvezi z njihovimi terjatvami, je moral namesto osebne vročitve najti drug primeren način vročitve oklica o začetku stečajnega postopka. Kot tak primeren način je določil objavo na spletni strani AJPES.
Pritožnik zato s pritožbenimi navedbami o razlogih za prijavo terjatve po preteku zakonskega roka za prijavo, ker o oklicu „ni bil obveščen pismeno“ in ker „elektronske pošte ni mogel sprejeti, ker ne poseduje računalniškega sistema“, ne more uspeti.
Vložnica je pri sodišču prve stopnje vložila vlogo poimenovano „vloga za vnovično presojanje socialne zadeve“. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je vloga nerazumljiva in da ne vsebuje vsega, da bi se lahko obravnavala, je vložnico s sklepom pozvalo, da jo ustrezno dopolni. Hkrati jo je poučilo, da lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč ter tudi o pravnih posledicah, če ne bo postopala skladno s sklepom in vloge ne bo popravila. Tožnica ni ravnala po sklepu sodišča, zato je sodišče prve stopnje vlogo pravilno zavrglo (5. odstavek 108. člena ZPP).
del vdovske pokojnine - vdovska pokojnina - zunajzakonska skupnost
V 3. alineji 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2 je določeno, da ob izpolnjenih pogojih iz 53. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, pravico do vdovske pokojnine pridobi tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo uživalca pravice živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Z 12. členom ZZZDR je zunajzakonska skupnost opredeljena kot dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. V obravnavani zadevi so dokazani vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Torej, skupno bivanje, ekonomska skupnost, intimno razmerje in čustvena navezanost med tožnico in pokojnim uživalcem starostne pokojnine, ki se je tudi navzven kazalo kot razmerje med možem in ženo. Občasno ločeno bivanje partnerjev ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti. Ne pomeni niti manjše intenzitete odnosov med tožnico in njenim partnerjem. Ker tožnica izpolnjuje pogoj starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine iz 53. člena ZPIZ-2 in so hkrati izpolnjeni še pogoji iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, sta z izpodbijano sodbo zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravljena in zakonito priznana pravica do vdovske pokojnine.
ZPP člen 39, 44, 44/2, 44/3, 45, 139, 139/6, 142, 142/7. ZDSS-1 člen 31. ZObr člen 57, 57/7.
določitev vrednosti spora - disciplinski postopek - zmotna uporaba materialnega prava - vročitev - vročitev pooblaščencu
Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Le če bi tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost spora, da bi nastalo vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišča najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti v tožbi navedene vrednosti. O tem takoj odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP), kar pomeni da se stranka zoper takšen procesni sklep lahko pritoži le v okviru pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. Ker ne gre za primere iz 39. člena ZPP, ko bi moralo sodišče določati vrednost spornega predmeta, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadeve v tem delu ni vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ZPP namreč ni podlage za izdajo posebnih sklepov o predlogih strank za določitev nižje ali višje vrednosti spora.
Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da zaradi opustitve vročitve odločbe tožnikovemu pooblaščencu ni začel teči rok za ugovor. Ključno vprašanje za presojo, ali je bil ugovor zoper disciplinsko odločbo vložen v roku 3 dni (po 125. točki Pravil službe v Slovenski vojski), je, kdaj je tožnikov pooblaščenec dejansko prejel sporno odločbo. Naslovnik spornega pisanja (odločba disciplinskega organa) bi namreč moral biti tožnikov pooblaščenec, ne pa tožnik, ki je po zaslišanju oziroma ob zaključku disciplinskega postopka predložil pooblastilo za zastopanje po odvetniku. Od tega trenutka dalje je tožnik za opravljanje procesnih dejanj, torej tudi tistih v zvezi s sprejemom pisanj tožene stranke, pooblastil odvetnika. Po sedmem odstavku 142. člena ZPP se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno pooblaščencu. Če je pooblaščenec sporno pisanje kljub nezakonitem vročanju prejel, je relevantno le še vprašanje, kdaj ga je dejansko prejel. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijana sodbo in sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.