pravna oseba - predlog za oprostitev plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme - premoženjsko stanje - finančno stanje - likvidnostno stanje - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - vpogled v javne evidence - dvom o resničnosti navedb - procesna predpostavka - pravica do sodnega varstva - dostop stranke do sodišče
Sodišča so pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodne takse vezana na trditve, ki jih v zvezi s svojim premoženjskim, finančnim in likvidnostnim stanje podajo predlagatelji. Oni sami morajo torej v predlogu navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da je podan dejanski stan iz 11. člena ZST-1 in v zvezi s tem predlagati ustrezne dokaze. Z vpogledom v javne evidence (oziroma evidence sodišča) lahko sodišča takšne trditve le preverijo (v kolikor dvomijo o njihovi resničnost). Nikakor pa niso dolžna dejstev v zvezi s tem ugotavljati sama, po uradni dolžnosti in brez ustrezne trditvene podlage.
Določitev plačila sodne takse, kot procesne predpostavke za obravnavo pravnega sredstva, dostopa stranke do sodišča ne otežuje nesorazmerno, saj je ta ustavna pravica stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, ustrezno zagotovljena prek določb drugega poglavja ZST-1. Oziroma a contrario - če zakonskih pogojev iz drugega poglavja ZST-1 stranka ne izpolnjuje (takšna pa je situacija v predmetni zadevi), zahtevano plačilo sodne takse ne pomeni nesorazmernega oteževanja oziroma kršitve pravice do sodnega varstva.
Ker je pritožnik sam predlagal število obrokov, pri čemer ni navedel nobenih drugih relevantnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je deset obrokov po 148,01 EUR zanj prevelika obveznost, višje sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
Tožnica je s tem, ko je uporabila informativni izračun in zahtevek za spremembo police kot pravi listini, to je kot da bi jo podpisal zavarovanec B.B., čeprav je vedela, da teh dokumentov zavarovanec ni podpisal ter ju predložila toženi stranki, zato da bi prišlo na polici do spremembe premijskega razreda, ki so se pri pregledu police izkazali kot neustrezni in do ukinitve popusta na brezškodno dogajanje ter s tem do rešitve reklamacije, kršila delovne obveznosti. Obenem so podani znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
postopek poenostavljene prisilne poravnave – sklep o začetku postopka – pritožba upnika – presoja insolventnosti dolžnika – trditve v predlogu niso v nasprotju z dokazi
Zmotno je stališče pritožnika, da sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o začetku postopka ni presojalo, ali je dolžnik insolventen. Izpodbijani sklep vsebuje podatke, ki jih mora vsebovati v skladu z določbo 153. člena v zvezi z drugim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP, vseh trditev iz predloga in podatkov iz poročila o finančnem položaju dolžnika pa ni treba povzemati v obrazložitev sklepa, ker je upnikom zagotovljen vpogled v predlog in priloge z objavo v skladu z določbo tretjega odstavka 221.d člena ZFPPIPP.
Uredba (EU) št. 1215/2015 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 29, 29/1, 29/3, 32. ZPP člen 18, 52.
Presoja pravilnosti izpodbijane odločitve je tako omejena zgolj na ugotovitev, ali je sodišče prve stopnje,potem ko se je z odgovorom na tožbo seznanilo z dejstvom, da je pred avstrijskim sodiščem v teku postopek med istima pravdnima strankama z zahtevkom tožene stranke, da v zvezi s poplavnimi dogodki v novembru leta 2012 ne obstoji jena odgovornost, pravilno ugotovilo obstoj treh odločilnih elementov, in sicer istovetnost strank, istovetnost zahtevkov in začetek teka postopkov, ki so od prvostopnega sodišča po uradni dolžnosti, torej neodvisno od morebitnega ugovora litispendence, terjali sprejem izpodbijane odločitve.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0016036
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2. ZVZD-1 člen 5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb postopka - poškodba pri delu
Tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek zoper prvotoženo stranko (delodajalca), ker mu je prvotožena stranka od leta 2011 dalje protipravno nalagala delo v nasprotju z omejitvami, ki jih je imel kot invalid III. kategorije. Ker je tožnik delo opravljal na lokaciji pri stranskem intervenientu, saj prvotožena stranka ni imela svojega prostora, kjer bi prala avtomobile, mu je bilo s strani prvotožene stranke tudi odrejeno, da je dolžan opravljati delo za stranskega intervenienta. Do škodnega dogodka je prišlo, ko je pri prestavljanju avtomobilske gume na dvorišču stranskega intervenienta utrpel zlom ledvenega vretenca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožena stranka tožniku odrejala delo v skladu z zdravstvenimi omejitvami, zato je štelo, da v ravnanju prvotožene stranke ni elementa protipravosti. V zvezi s spornim dogodkom, ko naj bi tožnik na dvorišču stranskega intervenienta po navodilih delavca prestavljal avtomobilske gume, kar naj bi bilo v nasprotju z zdravniškimi omejitvami, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik tega dne gum ni prestavljal, zato je zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost prvotožene stranke. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik kritičnega dne ni prestavljal gum po navodilu delavca, je neustrezno obrazložena, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. To pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi nepravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik spornega dne sploh ni prestavljal gum za stranskega intervenienta, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je delo s prestavljanjem gum pomenilo delo v nasprotju z omejitvami, ki jih je imel tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO – SODNE TAKSE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016284
ZST-1 člen 12, 12/3. ZPP člen 108, 108/4.
Sodne takse – predlog za oprostitev plačila- zavrženje predloga
Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse utemeljeno zavrglo, ker tožnik sodišču v določenem roku ni priložil izjav o premoženjskem stanju družinskih članov in torej svojega predloga na podlagi sklepa sodišča prve stopnje ni ustrezno dopolnil, da bi bil sposoben za nadaljnjo obravnavo (tretji odstavek 12. člena ZST-1 in četrti odstavek 108. člena ZPP).
ZDR-1 člen 202. ZPP člen 184, 286. ZPIZ-1 člen 159.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - vrnitev nazaj na delo - nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi - priznanje pravic iz delovnega razmerja
Tožnik v predmetnem sporu uveljavlja vrnitev nazaj na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja (reintegracijo in reparacijo) za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje in s tem delovnega razmerja na podlagi pravnomočne ugotovitve v drugem individualnem delovnem sporu, da je bila odpoved nezakonita. Tožnikova pravica zahtevati vrnitev nazaj na delo ni prenehala, saj v sporu o nezakonitosti odpovedi ni bil dolžan postaviti reintegracijskega in reparacijskega zahtevka. Zahtevek, ki ga je postavil v predmetni tožbi, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo, je uveljavljal pravočasno (202. člen ZDR-1), kot zahtevek, da ga tožena stranka pozove na delo ob upoštevanju novih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja (po pravnomočni sodbi iz socialnega spora). Tožnik ima tako za čas od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje pa do poziva nazaj na delo pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, saj se pravice iz naslova invalidnosti pridobijo z dejanskim nastopom dela, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje (159. člen ZPIZ-1). Za čas do nastopa dela z omejitvami se šteje, da bi bil tožnik na delu polni delovni čas in je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku tožnika za plačilo nadomestila plače za polni delovni čas. Po dejanski realizaciji poziva na delo, pa je tožnik upravičen do plačila za polovični delovni čas na delovnem mestu učitelj športne vzgoje z omejitvami.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve – pogoji za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve – duševna bolezen – suicidnost
Ker je izvedenec ugotovil, da je pritožnica suicidna, na drugi način pa ni mogoče doseči izboljšanja, je pravilen sklep sodišča, da še tri tedne ostane na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazovanje z izvedencem za varnost pri delu in je samo ugotovilo, da bi morala prva tožena stranka zaradi lastnosti pnevmatskega kladiva, kot sta visok delovni tlak in velika hitrost obratovanja, za tožnikovo delovno mesto predpisati zaščitna očala, vendar tega ni storila. Sodišče prve stopnje ni imelo potrebnega strokovnega znanja za navedene ugotovitve, saj izjave prič in listine ne morejo nadomestiti mnenja izvedenca. Četudi je sodišče prve stopnje to znanje imelo, bi moralo svoje strokovne poglede razkriti pravdnim strankam v okviru odprtega sojenja. Če namreč sodišče ne ravna na opisan način in zaradi lastnega strokovnega znanja ne angažira izvedenca, stranke prikrajša za pravico do aktivnega sodelovanja pri obravnavi strokovnih vprašanj. Izvedensko mnenje je namreč predmet diskusije in kritike na obravnavi, na kateri sodelujejo stranke. Stališče, da sodnik ne potrebuje izvedenca, če ima sam zadostno strokovno znanje, bi pomenilo, da je kontradiktornost strokovnih vprašanj (ki jih je sodnik razrešil kar s svojim znanjem) zagotovljena le na pritožbeni stopnji. Ker je bila toženi stranki kršena pravica do dokaza, je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo v novo sojenje.
postopek za delitev stvari v solastnini – skupni stroški – zavrženje predloga zaradi neplačila predujma – krivdno povzročeni stroški
Da je sodišče prve stopnje postopek zaključilo z zavrženjem predloga in razmerja med udeleženci ni vsebinsko uredilo, kljub temu pa nasprotnim udeležencem povzročilo stroške, je zakrivila predlagateljica z neplačilom predujma za stroške, potrebne za postavitev začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj eni od nasprotnih udeleženk. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožniki, da je zato stroške nasprotnim udeležencem, po načelu krivde, dolžna povrniti.
odškodninska odgovornost - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugotovitev izvedenk medicinske stroke, da bi bilo zdravljenje tožnika bistveno krajše, če bi sledil predlaganemu zdravljenju specialista travmatologa. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je v svojem mnenju navedla, da bi bilo zdravljenje tožnika predvidoma krajše vsaj za dve leti, v kolikor bi se pred tem odločil za popolno zatrditev desnega zapestja, kar je predlagal specialist travmatolog pri pregledu 19. 10. 2011. Iz mnenja izhaja, da tožnik nadaljnjim operacijam ni bil več naklonjen, zatrditev desnega zapestja pa je bila narejena šele 4. 11. 2013. Sodišče prve stopnje bi se moralo do navedenega opredeliti, saj (daljše) zdravljenje lahko vpliva na pretrpljene telesne bolečine in strah ter na pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti. Raziskati bi tudi moralo, zakaj je tožnik zavračal predlagani način zdravljenja. Ker tega ni storilo, je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Napotitev na pravdo zakonitih dedinj, ki oporoko izpodbijata iz več razlogov, je glede na določbo prvega odstavka 213. člena Zakona o dedovanju pravilna. Oporoka ima prednost pred zakonom kot dedni naslov in velja v primerjavi z zakonitim dedovanjem za močnejši pravni naslov.
V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova neupravičenih nakupov dizelskega goriva in drugih izdelkov z bencinskih servisov, knjig in drobnega materiala ter iz naslova stroškov skladiščenja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je predlagal toženec (ki bi podal mnenje o tem, ali je pri tožencu podana kakšna duševna motnja, zaradi katere je imel potrebo po nakupih in kopičenju nepotrebnih stvari), ker toženec ni z ničemer izkazal, da je že v letih 2009 in 2010 trpel za duševnimi boleznimi ali motnjami in da bi bila izdelava izvedenskega mnenja o njegovem zdravstvenem stanju v letih 2009 in 2010 nemogoča zaradi odsotnosti kakršnekoli predhodne zdravstvene obravnave njegovega duševnega zdravja. Takšna argumentacija presega pristojnosti sodišča. Toženec želi z izvedencem psihiatrične stroke dokazati, da trpi za duševnimi motnjami, zaradi katerih je imel v letih 2009 in 2010 potrebo po nakupih in kopičenju nepotrebnih stvari. Odsotnost zdravstvenega obravnavanja v spornem obdobju še ne pomeni, da toženec takrat ni trpel za kakšno duševno motnjo ali boleznijo. Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo toženčev dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da je soprispevek tožeče stranke v obsegu 50 % podan zato, ker se tožeča stranka ni prej in odločneje odzvala na nezakonito porabo javnih sredstev, čeprav je bila z njo seznanjena. Tega toženec v postopku ni trdil, navedba, da je bila tožeča stranka z njegovim ravnanjem seznanjena, pa ne predstavlja tudi očitka, da (in kako) je s svojim ravnanjem tožeča stranka prispevala k ugotovljenemu obsegu škode. Ker je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, ki jih toženec (na katerem je trditveno breme) ni navajal, hkrati pa ne navaja, da bi ta dejstva ugotavljalo zato, da bi preprečilo nedovoljena razpolaganja strank, je kršilo določbo prvega odstavka 7. člena ZPP. S tem je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj je kršitev navedene določbe ZPP vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
odpravnina - obveznost plačila - razlika v odpravnini - odpoved pravici
Sporazum, s katerim se je tožnik odpovedal pravici do odpravnine v višini razlike med pripadajočo in plačano odpravnino, je ničen, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju, se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini – pred ali po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi) in da stališče o nedopustnosti odpovedi pravici do odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ni nobene pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL0079577
ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 482, 482/2. ZVPot člen 21c, 21c/1, 21c/2.
pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - pomanjkanje razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izvedbe pradlaganih dokazov - sklep o zavrnitvi dokaznega predloga - obrazložitev končne odločbe - garancija za brezhibno delovanje stvari - odgovornost prodajalca - brezhibno delovanje - vzrok za okvaro - povrnitev škode - uporaba druge stvari - podoben proizvod - nadomestni izdelek - vzroki, ki so zunaj proizvajalčeve sfere - navodila za vzdrževanje - zahteva za popravilo ali zamenjavo
Ker tožena stranka sodišču prve stopnje ne očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih (tj. pravno relevantnih dejstvih v zvezi z (ne)utemeljenostjo zahtevka), temveč da nima razlogov v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstaavka 339. člena ZPP ne more uspešno vsebinsko napolniti.
Ob ugotovitvah, da sta bili bateriji dobri, da je bilo potrebno dopolnjevanje elektrolita ter da je to potrebo povzročila tožena stranka, ki ni dolivala destilirane vode, pa čeprav je bila seznanjena z navodili za vzdrževanje, ni mogoče zaključiti nič drugega, kot da odgovornosti tožeče stranke za napake ni in da zato od tožene stranke utemeljeno terja stroške, ki so ji nastali z reklamacijo, ki se je izkazala za „neutemeljeno“.
Prodajalec oziroma proizvajalec na podlagi določila drugega odstavka 482. člena OZ ni dolžan zagotoviti nadomestnega izdelka za obdobje, ko je kupec zahteval popravilo stvari, do takrat, ko mu je prodajalec oziroma proizvajalec vrnil popravljeno stvar oziroma izročil drugo stvar, ki deluje brezhibno.
Ker tožeča stranka dolžnosti, da zagotovi nadomestne akumulatorje na podlagi zakona, torej nima, nove akumulatorje pa je (glede na citirane ugotovitve prvostopenjskega sodišča) dobavila, čeprav ni bilo dogovorjeno, da bodo v primeru neupravičene reklamacije ti s strani tožene stranke plačani, pa tudi pritožbeno sodišče ne more sprejeti drugačnega materialnopravnega zaključka, kot ga je že prvostopenjsko sodišče. Za plačilo novih akumulatorjev namreč ni najti veljavnega pravnega temelja. Ni namreč pravilen sklep pritožnice, da predstavlja (zgolj) zaradi tega, ker tožeča stranka toženi ni bila dolžna zagotoviti nadomestnih akumulatorjev, strošek njihove nabave strošek neupravičene reklamacije. Zahteve tožene stranke, da naj ji tožeča stranka v času, ko bo odpeljala stare akumulatorje v kontrolo proizvajalcu, zagotovi nadomestne akumulatorje, ni mogoče avtomatično razumeti kot zaveze, da bo plačala nove akumulatorje, če prodajalec oziroma tožena stranka drugih ni imela.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - opravljanje sezonskega dela
Delodajalec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi sezonsko povečanega obsega dela. Pri toženi stranki je obstajala povečana potreba po delu stevardes v poletni sezoni in pri tem ni bistveno, če tožena stranka zaposluje stevardese, ki to delo opravljajo celo leto. Da je šlo pri toženi stranki za močno povečan obseg dela v poletni sezoni, izhaja iz predloženih podatkov tožene stranke in izpovedi prič. Zato je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala močno povečanega obsega dela v poletni sezoni ter da je že v tem podlaga za ugotovitev nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je sezonsko delo opredelilo kot delo, ki je krajše od enega leta in da bi tožena stranka morala dokazati vsaj 50 % povečanje potrebe po delu stevardese v poletni sezoni. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Za utemeljitev izbrane pristojnosti bi moral tožnik poleg tega, da je škoda nastala, postaviti tudi trditve, kje je škoda oziroma škodljiva posledica nastala oziroma ali je izbral določeno sodišče, ker je bilo na njegovem območju storjeno škodno dejanje.
zaplemba premoženja – kazen zaplembe premoženja – razveljavitev kazni – vrnitev zaplenjenega premoženja – sodna pristojnost – zaplemba delnic – zaplemba družbe – podržavljenje na podlagi odloka – podržavljenje s kazensko sodbo – razveljavitev kazenske sodbe
Delničarji niso lastniki premoženja družbe, lastnica je družba sama. Lastnica tudi spornih nepremičnin, je bila tako lahko le družba. Podjetje in s tem nepremičnine so bile podržavljene na podlagi 1. in 2. točke prvega člena odloka AVNOJ – ex lege z dnem njegove uveljavitve (6. 2. 1945). Podržavljeno je bilo podjetje in ne premoženje fizične osebe. Ta pa je očitno formalno ostal imetnik vseh delnic podjetja. S sklepom Okrajnega ljudskega sodišča v Prevaljah z dne 10. 10. 1945 naj bi mu bilo podjetje „vrnjeno v last in posest“, kar bi lahko pomenilo le, da se je eventualno vzpostavilo prvotno stanje – nepremičnine so spet postale last podjetja in ne A. A., saj niso bile njegovo osebno premoženje (zato niso mogle biti vrnjene njemu osebno), njemu pa so bile lahko dodeljene le delnice (kolikor jih formalno ni obdržal že od prej), kot izkazanemu edinemu delničarju.