• ali je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP;
• ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine zaradi onemogočenega tedenskega počitka.
predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje glede trajanja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki so bile predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ter s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka;
- ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita, ker so bile kršitve obveznosti iz delovnega razmerja storjene v času pred podajo pisnega opozorila;
- ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da tožniku delovno razmerje pri toženki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2019 ni prenehalo in mu skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 4. 2014 še traja, čeprav je tožnik od 1. 6. 2020 dalje v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu;
- ali je odločitev sodišča druge stopnje, da tožniku delovno razmerje pri toženki še traja, v nasprotju z razlogovanjem sodišča druge stopnje, da v tem sporu še ni bilo ugotovljeno dejansko stanje glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi;- ali je odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladna z določbo 181. člena ZPP.
predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - regres za letni dopust - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se regres za letni dopust do višine 100% povprečne mesečne plače upošteva kot dohodek pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev v skladu s 1. točko prvega odstavka 112. člena ZUPJS.
delovno razmerje - pogodbena kazen - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi
Pomembno pravno vprašanje je pravilna presoja o obstoju temelja za plačilo pogodbene kazni po določbi 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije.
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje
Toženka povsem na začetku pritožbe navede, da bi lahko sodišče samo odpravilo morebitne nepravilnosti ali samo dopolnilo postopek, ker se v spisu nahajajo vsi listinski in drugi dokazi, vendar so te njene navedbe splošne in jih v nadaljevanju povezuje s tem, da bi sodišče druge stopnje „ uporabilo drugačno pravno razlago glede vprašanja objektivne istovrstnosti obeh sporov“. Te navedbe pomenijo nestrinjanje z razlogi odločitve sodišča druge stopnje. Kljub jasnemu zakonskemu določilu drugega odstavka 357.a člena ZPP in že ustaljeni sodni praksi toženka svojo pritožbo tudi v nadaljevanju usmeri le v nestrinjanje z razlogi sodišča druge stopnje za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, smiselno pa se sklicuje tudi na pravilnost razlogov, ki jih je v tej zadevi že zavzelo sodišče prve stopnje. Pritožba torej ne izpodbija presoje utemeljenosti uporabe kasatoričnega pooblastila sodišča druge stopnje (pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje oziroma razlogov odločitve za vračanje zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje).
Tožnica je zahtevala ponovno odmero vdovske pokojnine, pri kateri naj bi se pri osnovi upošteval tudi del plač pokojnega moža, ki je bil namenjen za notranji odkup. Take zahteve ni mogoče šteti za uveljavljanje ponovne odmere pokojnine pokojnega zavarovanca, torej uveljavljanja pravice pokojnega zavarovanca, pač pa gre za uveljavljanje pravice, ki jo ima vdova ob smrti zavarovanca.
Obstaja bistvena razlika med uveljavljanjem pravice iz civilnopravnega razmerja in pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj je ključnega pomena, kdaj se strogo osebna terjatev (tako pravica do uveljavljanja nepremoženjske škode kot pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja sta osebni terjatvi) pretvori v premoženjsko vrednost.
ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pisna seznanitev
Glede na to, da toženka ni bila seznanjena z dejstvom, da se je tožnik v spornem obdobju nahajal izven kraja svojega prebivališča in glede na kratek prekluzivni rok za podajo odpovedi, toženki v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče očitati, da ni storila vsega, da bi tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor.
ZZ člen 4, 4/1, 29, 29/3. ZSV člen 55, 55/1, 55/2, 57a. ZPP člen 378.
kolektivni delovni spor - odpoklic člana sveta zavoda
Direktorica Centra za socialno delo v ZSV, v ZZ, v sklepu o ustanovitvi javnega zavoda in v Statutu Centra za socialno delo ni imela pravne podlage za sprejem Navodil za volitve predstavnikov delavcev v Svet CSD, zato ta Navodila niso bila upoštevna pravna podlaga za izvedbo odpoklica člana sveta, predstavnika delavcev.
ZZVZZ člen 23, 23c, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 44, 45.
pravica do zdraviliškega zdravljenja - izpolnjevanje pogojev
Bistveno za pravilnost presoje o tožnikovi pravici do zdraviliškega zdravljenja je poleg izpolnjenega pogoja iz 44. člena Pravil tudi to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza zdravstvenemu stanju, določenemu v 45. členu Pravil, kar pa ni bilo ugotovljeno. Kot je vrhovno sodišče že poudarilo, gre pri seznamu stanj iz 45. člena za strokovne indikacije, ki se sprejemajo v širšem postopku pri toženi stranki na podlagi zakonskega pooblastila iz 26. člena ZZVZZ. Seznam ni naveden primeroma, temveč taksativno in se mora tako tudi uporabljati oziroma razlagati.
plačilo zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev - pravica do denarne socialne pomoči - pravica do varstvenega dodatka
Iz prvega odstavka 29. člena ZUPJS (v skladu s predlogom navedene spremembe) torej izhaja, da imajo pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zavarovanci in po njih zavarovani družinski člani na podlagi upravičenja do denarne socialne pomoči (oziroma izpolnjevanju pogojev za pridobitev te pomoči). Tudi iz nadaljnjega teksta te določbe ne izhaja, da bi bili upravičeni tudi tisti, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev varstvenega dodatka, saj jih zakon izrecno izključuje. Prvega odstavka 29. člena ZUPJS zato ni mogoče tolmačiti tako, da so do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev upravičeni tudi tisti, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev varstvenega dodatka, ne izpolnjujejo pa pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči.
nadomestilo za letni dopust - vezanost na pravno kvalifikacijo v tožbi - sodba presenečenja za stranke - denarna odškodnina - izraba letnega dopusta
Če je bil delavec prikrajšan za letni dopust zaradi nezakonite odpovedi ali druge nezakonitosti delodajalca, mora delodajalec, ki z nezakonitim ravnanjem delavcu ne omogoči njegove pravice do plačanega letnega dopusta, za to nositi posledice, ki se kaže v tem, da delavec ne izgubi pravice do izrabe po poteku referenčnega obdobja.
Če zaradi prenehanja delovnega razmerja dopusta ne more več izrabiti, je upravičen do nadomestila. Nadomestilo po 164. členu ZDR-1 je po naravi in namenu povsem drugačen institut od denarne odškodnine za povzročeno škodo po splošnih pravilih obligacijskega prava.
Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo opredeli stranka. O utemeljenosti zahtevka mora odločiti glede na podane navedbe, kar pomeni, da je vezano na dejanske okoliščine, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek.
To, da tožnik ni imel možnosti koriščenja dopusta, ki bi mu pripadal, če bi ga toženka že v letu 2012 pravilno razporedila, samo po sebi ne pomeni, da mu je zaradi tega nastala tudi škoda, drugega pa tožnik ni zatrjeval. Njegove navedbe ne vsebujejo nobenega relevantnega dejstva glede obstoja škode, ne premoženjske ne nepremoženjske narave. Zato sodišče druge stopnje ni imelo podlage za priznanje odškodnine.
Ne gre za sodbo presenečenja, če sodišče glede na dejstva, ki jih je ugotovilo in o katerih sta stranki razpravljali, zmotno uporabi materialno pravo.
nesreča pri delu - objektivna ali krivdna odgovornost - padec v globino - delo na višini - krivda delavca
Pri opredelitvi objektivne odškodninske odgovornosti druga toženka pravilno opozarja na to, da mora škoda izvirati iz stvari oziroma dejavnosti, ki se štejejo za nevarne, torej mora biti večja škodna nevarnost del njene biti. Stvar oziroma dejavnost morata biti že po svoji naravi nevarni oziroma mora večja škodna nevarnost izhajati iz stvari ali dejavnosti. To na drugi strani izključuje objektivno odgovornost v primerih, če stvar ali dejavnost postaneta nevarni zaradi nedopustnega ravnanja ali opustitve oškodovanca ali tretjih oseb. V takšnem primeru namreč večja škodna nevarnost ne izhaja iz stvari ali dejavnosti, temveč nepravilnega, nevestnega ali neskladnega ravnanja vpletenih subjektov.
Gradbena dejavnost sama po sebi tudi ni nevarna dejavnost, saj zajema različna opravila, od katerih so nekatera lahko nevarna, druga pa ne. Zato je nesprejemljivo posplošeno stališče o gradbeni dejavnosti kot nevarni dejavnosti oziroma stališče, da delo gradbenikov že samo po sebi predstavlja delo s povečano nevarnostjo; takšno pa lahko postane v posebnih okoliščinah ali pri posebnih delih.
Tožniku ni bilo odrejeno delo na višini (ki bi bilo lahko nevarno), temveč delo na tleh - v prostoru, ki je bil obdan z armaturnimi mrežami, in v katerem je bil tožnik varen, zaradi česar odrejenega dela ni mogoče opredeliti kot dela s povečano nevarnostjo. Ta nevarnost je nastopila zaradi ravnanja tožnika, ki je začel plezati po armaturni mreži, ki se je na vrhu skrivila in zaradi česar je padel v globino na drugo stran.
Revizijsko sodišče ne sprejema izhodišča izvedenca o pomanjkljivem nadzoru, ki bi v praktični izvedbi pomenil, da bi moral nadrejeni tožniku za vsako opravilo in za vsako nalogo povedati, kako konkretno naj jo opravi. Takšno izhodišče je v temelju napačno. Obseg nadzora nad delavcem je namreč odvisen od dela in nevarnosti pri delu, konkretno delo, ki naj bi ga opravil tožnik (pranje betonskih tal na ravni in zavarovani površini, s tem da prevzame tudi pištolo za pranje) pa ni bilo takšno, da bi terjalo posebna in izrecna sprotna navodila. Nenazadnje je tudi izvedenec govoril o potrebi po občasnem nadzoru, kar pa po stališču revizijskega sodišča ne pomeni, da bi moral delodajalec (ali v tem primeru izvajalec) delavca nadzorovati pri vsakem enostavnem opravilu in ga pred vsakim opravilom poučevati, kako naj ga opravi. Nemogoče je zahtevati vzpostavitev stalnega nadzora.
Tožnik je navajal, da mu tožena stranka ni omogočila izrabe dnevnega počitka v nepretrganem trajanju 11 ur in da je zato moral opraviti več dela. Škodo je opredelil kot premoženjsko škodo zaradi onemogočanja izrabe dnevnega počitka. Ta opredelitev škode in navedbe o kršitvi enovite pravice do dnevnega počitka bi lahko kazale, da uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, vendar te škode (v čem se kaže na nepremoženjskem področju in za kakšno obliko škode sploh gre) ni konkretiziral. Trditveno podlago za odškodnino za premoženjsko škodo pa predstavljajo navedbe o več opravljenih urah dela.