ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 272.. ZODPol člen 67, 67/2.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - težko nadomestljiva škoda - neizpolnjevanje pogojev
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik izkazal verjeten obstoj terjatve (nezakonitost izpodbijane odločbe toženke z dne 22. 6. 2021 o začasni napotitvi), ne pa tudi nadaljnjega pogoja, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Pravilno je poudarilo, da je začasna odredba namenjena preprečitvi nastanka škode tožniku (upniku), ne pa njegovi materi ali družinskim članom. Zato je kot nerelevantne zavrnilo tožnikove navedbe, da bo mati (invalidka) zaradi njegove spremembe pri delu trpela stisko, škodo na zdravju ter primanjkljaj pri negi. Pravilno ni sledilo niti tožnikovemu predvidevanju o tem, kakšno skrb, strah, pritisk bo zaradi navedenih materinih težav trpel sam. Tožnik tudi z zatrjevanjem prenizkih prejemkov za reševanje materine stiske ni mogel biti uspešen pri izkazovanju težko nadomestljive škode.
Trditve, da ima stvar številne bistvene, vizualne stvarne napake, ki jih je tožena stranka nemudoma po odkritju sporočila tožeči stranki, za presojo utemeljenosti jamčevalnih zahtevkov ne zadostujejo. Iz njih namreč ne izhajajo pravno odločilna dejstva, ki so skladno z določili OZ nujno potrebna za presojo obstoja stvarnih napak in pravočasnega grajanja.
Ker tožena stranka ni konkretizirala očitanih vizualnih stvarnih napak, ni pojasnila kdaj konkretno jih je opazila in kdaj konkretno jih je grajala ter komu jih je grajala, v tem delu ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede predpostavk za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov. Zato bi bilo tudi kakršnokoli izvajanje dokazov (zaslišanje tožene stranke in predlaganih prič) v smeri konkretizacije vizualnih stvarnih napak in pravočasnosti njihovega grajanja nepravilno.
Tožena stranka, ki zatrjuje ustni dogovor, bi namreč morala predstaviti sodišču povsem konkretizirano dejansko podlago o okoliščinah in vsebini tega dogovora (opredeliti bi morala predmet, kraj, čas dogovora, pa tudi s katero konkretno osebo tožeče stranke naj bi tožena stranka po svoji zakoniti zastopnici takšen dogovor sklenila). Takšnih konkretnih pravno pomembnih dejstev pa tožena stranka v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom ni podala, zato je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00048242
ZPSPP člen 28, 28-2, 29. ZPP člen 339, 339/2-14.
najemna pogodba za poslovni prostor - odstop od najemne pogodbe - neplačevanje najemnine - izpraznitev poslovnega prostora - povračilo stroškov vlaganj - stroški postopka - obrazložitev odločitve o stroških postopka - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Stranki sta v najemni pogodbi jasno določili, da vlaganja v poslovni prostor izvede podnajemnik na svoje stroške in nima pravice do povračila vlaganj. Toženka na podlagi povedanega zato ni pridobila terjatve, ki bi jo lahko pobotala z nasprotno terjatvijo tožnice na plačilo najemnine. Toženka s sklicevanjem na materialnopravni pobot v bistvu priznava terjatev tožnice na plačilo najemnine, ki je ni plačala. Zato je tožnica upravičeno odstopila od podnajemne pogodbe in zahtevala izpraznitev in vračilo poslovnih prostorov.
regres za letni dopust - pravice iz delovnega razmerja - zastaranje - pravnomočna odločitev
Med pravice iz delovnega razmerja spada tudi pravica do regresa za letni dopust, kot tipična terjatev iz delovnega razmerja. O temelju tovrstnih terjatev (četudi gre zgolj za opisne dajatvene zahtevke) je bilo torej že pravnomočno odločeno, predmet tega spora pa je njihova višina.
vložitev zahteve za sodno varstvo - prepozno vložena zahteva - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2 - upravni postopek - sodni postopek - procesni rok
Postopek od vročitve plačilnega naloga oziroma odločbe prekrškovnega organa kršitelju do vložitve zahteve za sodno varstvo in nato še naprej do predložitve te zahteve sodišču je torej upravni postopek.
ZJU člen 5, 5/1, 22, 22/3, 53.. ZObr člen 88, 88/1, 93, 93/3, 93/7.. ZDR-1 člen 17, 31.
plačilo odpravnine - vojska
Glede na citirani določbi 93. člena ZObr sta za odločitev o zahtevku za plačilo odpravnine pomembni dve okoliščini: obvestilo tožnika o možnosti razporeditve na ustrezno delovno mesto in odklonitev. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka izpolnila svojo obveznost, ko je tožniku več kot 15 dni pred iztekom pogodbeno dogovorjenega roka ponudila razporeditev na ustrezno delo v ministrstvu. Toženka je tožnika na običajen način (po liniji poveljevanja prek poveljnika čete) obvestila o tem, da je zanj pripravljen pisni predlog nove pogodbe o zaposlitvi, ki ga lahko podpiše v prostorih generalštaba. Ključno dejstvo spora je, da tožnik pripravljenega pisnega dokumenta ni podpisal, ker se je odločil za zaposlitev pri drugem delodajalcu. Toženka je dokazala, da tožnik ni imel namena nadaljevati zaposlitve pri toženki. Z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu je odklonil ponujeno razporeditev.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnica zmotno vztraja, da bi bilo treba njenega nadrejenega (C.C.- vodja toženkine enote oziroma predsednik IK v A.), ki je bil s spornima sporočiloma seznanjen takoj (14. 2. 2020 oziroma 3. 2. 2020 - s strani izvedenke), šteti kot delodajalca, kar naj bi privedlo do zaključka o prepozno podani odpovedi. Sodišče prve stopnje je za delodajalca pravilno štelo generalnega direktorja toženke. Ni relevantno, da ta posluje v B. in s tožnico nima operativnega stika. Jasna sodna praksa v zvezi s podobnim pravnim vprašanjem (koga šteti za delodajalca pri podaji izredne odpovedi) je izoblikovana npr. glede predstojnika policije. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi razlogovalo podobno.
primarni in podredni tožbeni zahtevek - odškodninski zahtevek - povračilo škode - izpolnitev obveznosti - pravnomočna sodba o vrnitvi darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža - naknadna nezmožnost izpolnitve - odsvojitev nepremičnine - predmet zapuščine - realna subrogacija - nadomestitev vrednosti nepremičnine - vračilo vrednosti darila v zapuščino - obseg premoženja - višina nadomestila - premoženje, ki spada v zapuščino - spor o premoženju, ki spada v zapuščino - spor o višini
S primarnim tožbenim zahtevkom (I. točka izreka izpodbijane sodbe) je tožnik zahteval povračilo škode zaradi nemožnosti izpolnitve obveznosti, ki je bila tožencu naložena s pravnomočno sodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do plačila ustreznega zneska kot odškodnine za nastalo škodo. Kot je pojasnilo sodišče v izpodbijani sodbi, ima tožnik, čeprav vrnitev nepremičnine v zapuščino zaradi prodaje ni več mogoča, pravico do ustreznega denarnega zneska v okviru zapuščinskega postopka. Do odškodnine ni upravičen, saj niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Na dednopravni podlagi pa nujni dedič med trajanjem zapuščinskega postopka ne more zahtevati neposredne izročitve predmeta darila, temveč lahko zahteva vrnitev darila v zapuščino.
S pravnomočno odločitvijo, da se nepremičnina v določenem deležu vrne v zapuščinski postopek, je ta delež postal del zapuščine. Ker pa je bil predmet zapuščine odsvojen, je treba upoštevati načelo realne subrogacije, skladno s katerim postane del zapuščinskega premoženja vse, kar je posestnik zapuščine pridobil z odsvojitvijo predmetov. V konkretnem primeru tako postane del zapuščinskega premoženja denarna protivrednost nepremičnine.
Vprašanje, ali denarni znesek kot nadomestek nepremičnine spada v zapuščino, v dani zadevi ne more biti (več) sporno, ker je bilo o vrnitvi nepremičnine v zapuščino že pravnomočno odločeno, denarni znesek pa jo nadomesti skladno z načelom realne subrogacije. Vendar pa je sporen obseg premoženja, ki spada v zapuščino, saj je višina zneska, ki sodi v zapuščino, med strankama sporna. Toženec ji je konkretizirano ugovarjal in za svoje trditve tudi predlagal dokaze. Ker je torej med dedičema spor o obsegu premoženja, ki spada v zapuščino, mora o tem odločiti pravdno sodišče.
Napotitveni sklep nepravdnega sodišča daje napoteni stranki le pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Tožnik v tem postopku ni postavil ugotovitvenega tožbenega zahtevka, temveč dajatvenega, pri katerem se pravni interes domneva.
Obstoj škodnega dogodka je prvi pogoj za nastanek odškodninske odgovornosti. Ker morajo biti vsi elementi odškodninske odgovornosti kumulativno izpolnjeni, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do nadaljnjih predpostavk. Ker bi se z izvedencem psihiatrične stroke ugotavljala le škoda in njen obseg, je bila izvedba tega dokaza nepotrebna.
zahtevek za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode - pravična denarna odškodnina - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine
Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in tudi v primerjavi z že določenimi odškodninami v podobnih primerih.
dejansko stanje - strokovna ocena - obličnost pogodbe
Pritožba nima prav, da bi sodišče prve stopnje prepričljive zaključke ali sta pravdni stranki sklenili le prodajno pogodbo ali prodajno in podjemno pogodbo, lahko naredilo le, če bi stranki sklenili pisno pogodbo, saj pritožba spregleda, da Obligacijski zakonik niti za prodajno pogodbo niti za podjemno pogodbo, četudi se sklepa med gospodarskima subjektoma, ne zahteva obličnosti, torej pisne oblike in zato je sodišče prve stopnje ravnalo procesno pravilno, da je ob izostanku pisne pogodbe, ugotavljalo dejansko stanje z dopustitvijo in izvedbo predlaganih dokazov.
Sodišče prve stopnje je temeljito dokazno ocenilo vse izvedene dokaze, tako da v dokazni zaključek, da je med pravdnima strankam bila sklenjena zgolj prodajna pogodba, ni mogoče dvomiti.
V odškodninskih sporih je vprašanje obstoja kaznivega dejanja predhodno vprašanje, če je od tega odvisna dolžina zastaralnega roka. V našem procesnem pravu velja sicer kombiniran sistem reševanja predhodnih vprašanj. Če o predhodnem vprašanju še ni bilo odločeno pred pristojnim sodiščem ali drugim pristojnim organom, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno (prvi odstavek 13. člena ZPP). Vendar zaradi varovanja domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS) o kaznivem dejanju kot o predhodnem vprašanju v pravdi ni dopustno odločati, razen če kazenski pregon sploh ni več mogoč.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja
Na opisan način je torej ravnal od meseca aprila 2016 do 8. oktobra 2018, čas storitve kaznivega dejanja pa je v opisu razmejen na dve obdobji zaradi starosti oškodovanke. Če bi bilo obravnavano kaznivo dejanje izvršeno le v časovnem obdobju, ko je že bila stara 15 let, bi bilo pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od enega do osmih let, ker pa je bilo izvršeno tudi ko še ni dopolnila 15 let starosti, je pravilno pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena (v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena) KZ-1. V primeru, ko obdolženec zoper istega oškodovanca in v kontinuiranem časovnem obdobju izpolni zakonske znake obeh navedenih kaznivih dejanj, ker v tem času oškodovanec dopolni 15 let starosti, se obdolženčevo ravnanje pravno opredeli kot eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ker je zanj predpisana strožja kazen.
Iz verodostojne izpovedbe oškodovanke izhaja, da jo je obdolženec v obravnavanem času večkrat otipaval po stegnih, prsih in spolovilu, ne pa, da je to poskušal, kot navaja pritožba. Ravnanje, kot ga je opisala oškodovanka, ne predstavlja ravnanja po četrtem v zvezi s tretjim (ali prvim) odstavkom 173. člena KZ-1, torej privilegirane oblike tega kaznivega dejanja, ko storilec kako drugače prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara 15 let, temveč storitev spolnega dejanja v smislu prvega odstavka, oziroma v obravnavanem primeru, zato ker je obdolženec kot očim zlorabil svoj položaj, tretjega odstavka 173. člena KZ-1.
Torej, če toliko star oškodovanec privoli v spolno dejanje ali če nudi manjši odpor, ker je storilec uporabil silo manjše intenzitete, se ravnanje storilca opredeli po prvem (v obravnavanem primeru po tretjem) odstavku 173. člena KZ-1.
ZPP člen 8, 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 239, 239/2, 604, 604/1, 614, 619, 666.
podjemna pogodba - prevozna pogodba - najemna pogodba - dejansko stanje - dokazna ocena - pobotni ugovor - poslovna odškodninska odgovornost - dokazni predlog - kršitev pogodbe - trditveno in dokazno breme
Toženec v pritožbi ne navaja, da bi med postopkom pred sodiščem prve stopnje ugovarjal višini tega dela zahtevka. Glede na pravilo iz prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP, da ni treba dokazovati dejstev, ki niso prerekana oz. niso konkretizirano prerekana, toženec torej ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da tožnik ni dokazal za kakšno vrednost, znamko, velikost mize naj bi šlo.
Tožnik ni zahteval plačila za lakiranje pultov in je zatrjeval, da to ni bilo del dogovora z njim, zato dokazno breme o tem, da je to bilo del dogovora med tožnikom in tožencem, ni bilo na tožniku, pač pa na tožencu, ki je zatrjeval, da je tožnik s tem, ko tega ni opravil, kršil pogodbo. Glede predpostavke kršitve pogodbe namreč nosi trditveno in dokazno breme stranka, ki uveljavlja povračilo škode, saj se domneva zgolj to, da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, ne pa tudi same kršitve pogodbe.
odločanje o začetku stečajnega postopka - zahteva za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka - domneva o insolventnosti dolžnika - neizpodbojna domneva insolventnosti - nepopoln predlog - poziv sodišča na predložitev listin - ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka
Glede na to, da je dolžnik v vlogi priznal, da davčni dolg obstoji in ni zanikal, da je najstarejši davčni dolg z dne 26. 10. 2017, da drži, da za več kot dva meseca zamuja s svojimi obveznostmi ter da od 14. 12. 2017 dalje nima odprtega transakcijskega računa v Sloveniji, je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da je potrdil domneve o dolžnikovi insolventnosti ter da je podal zahtevo za odložitev odločanja, zato ga je pozvalo na predložitev potrebnih listin.
klavzula o pravnomočnosti in izvršljivosti - razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti - vročitev s fikcijo - dejansko bivališče - prijava spremembe naslova prebivališča
Vročitev s fikcijo je mogoče sprejeti kot pravilno zgolj, če je opravljena na naslovu dejanskega prebivališča. To je podarilo že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009, ki je pojasnilo, da so vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališča (stanovanja), kar pa ni nujno isto kot formalno prijavljeno prebivališče. Če se vzpostavi fikcija vročitve na formalno prijavljenem prebivališču, čeprav naslovnik tam dejansko ne biva, ni realno pričakovanje, da se bo naslovnik s pisanjem pravočasno seznanil in da bo dejansko lahko izkoristil pravico do izjave v postopku. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu II Ips 88/2019 z dne 23. 1. 2020 izrecno poudarilo, da opustitev upravnopravne dolžnosti prijave (spremembe) prebivališča ne sme biti razlog, da se stranki odvzame pravica do izjave oziroma možnosti obrambe in mora imeti stranka možnost, da dokaže, da na naslovu, kjer se ji je vročala sodna pošiljka, v tistem času ni stanovala.
predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - poziv sodišča - naslov dolžnika - zavrženje predloga za izvršbo
V predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova mora biti med drugim navedeno tudi prebivališče dolžnika kot to določa prvi odstavek 40. člena ZIZ v zvezi s 1. točko prvega odstavka 16.a člena ZIZ.