določitev letnega dopusta - invalid - starejši delavec
ZDR v 1. odstavku 159. člena določa, da letni dopust v posameznem koledarskem letu ne sme biti krajši kot 4 tedne, ne glede na to, ali delavec dela polni ali krajši delovni čas. Tožena stranka je dne 28. 12. 2012 sprejela nove Kriterije za določitev letnega dopusta. Tožniku na podlagi novih kriterijev, glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki 30 let, pripada 27 dni letnega dopusta in za invalidnost 3 dni, kar je v skladu z 2. odstavkom 159. člena ZDR, po katerem ima starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60% telesno okvaro in delavec, ki neguje in varuje otroka s telesno ali duševno prizadetostjo, pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta. Tožniku pa po novih kriterijih ne pripadajo 3 dnevi dopusta za dopolnjenih 50 oziroma 52 let starosti, ker še ni dosegel starosti starejšega delavca 55 let. Po določbi 197. člena ZDR namreč uživajo posebno varstvo delavci, starejši od 55 let. Zato tožbeni zahtevek za odpravo oziroma razveljavitev obvestila o določitvi letnega dopusta za leto 2013 s priznanjem pravice do koriščenja 36 dni letnega dopusta, ni utemeljen.
lastnost zavarovanca - prostovoljna vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - brezposelna oseba
Rok za prijavo v obvezno zavarovanje, ki je določen v 6. členu ZPIZ-2, se nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. 1. 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnik ni zavarovanec, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bil zavarovan po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. 1. 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A, niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njegove zahteve. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti stališče ministrstva, ki je z razlago, sprejeto konec maja 2014, razširilo uporabo določbe 3. člena ZPIZ-2A tudi na ostale zavarovance, ki dokažejo, da so bili na dan 31. 12. 2012 vpisani kot brezposelne osebe v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje in bi bili lahko tako prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje tudi na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Jasne določbe 6. člena ZPIZ-2A z razlago, da tudi za ostale zavarovance velja rok za ureditev zavarovanja, ni mogoče dopolnjevati.
izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - delovnopravna kontinuiteta
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ni izplačala plače ob zakonsko dogovorjenem roku, zamude pri plačilu plače pa so se pojavljale več kot pol leta)po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine pravilno upoštevalo 27 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožnik je upravičen do plačila odpravnine ter plačila za izgubljeno plačilo v času odpovednega roka, ker je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj delodajalca iz prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, izpolnjeni pa so bili tudi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, je zamudna sodba pravilna in zakonita.
V skladu s tretjim odstavkom 343. člena ZPP je pritožba nepopolna, če ne vsebuje navedbe sodbe, zoper katero se vlaga ali podpisa pritožnika. Pritožba, ki jo je tožnik vložil na sodišče, ni podpisana s strani pritožnika, zaradi česar jo je potrebno kot nepopolno zavreči (prvi odstavek 343. člena ZPP). Ker tega v skladu z zakonskim pooblastilom ni storilo že sodišče prve stopnje, je pritožbo na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP zavrglo sodišče druge stopnje.
ZPP člen 133, 139, 142, 142/3, 142/4, 318. ZDR-1 člen 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 118.
zamudna sodba
Sodnega pisanja, ki je vsebovalo tožbo in poziv toženi stranki za odgovor na tožbo, ni bilo mogoče osebno vročiti toženi stranki, zato je bilo na njenih vratih puščeno obvestilo z navedbo, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti, saj je vročevalec ugotovil, da nima hišnega predalčnika. Ker tožena stranka pošiljke ni dvignila v predpisanem roku in ker nima hišnega predalčnika, se je pisanje vrnilo sodišču. Ob upoštevanju 4. odstavka 142. člena ZPP, po katerem se šteje, da je osebna vročitev opravljena, ko naslovnik pisanje dvigne, če ga ne dvigne, pa po poteku 15 dnevnega roka, odkar je bil o vročitvi obveščen, je bila osebna vročitev toženi stranki opravljena po poteku 15-dnevnega roka od dneva obvestila o prispelem pisanju, to je 15. 5. 2015. Ker tožena stranka v roku na tožbo ni odgovorila, je izpolnjen (prvi) pogoj za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so dela, ki jih je tožnik opravljal do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko dela delovnega mesta višji svetovalec in da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno ustno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto s 1. 1. 2012. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi ukinitve delovnega mesta računovodja III, je nezakonita, saj tožnik dela na tem delovnem mestu najkasneje od 1. 1. 2012 dalje ni več opravljal, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma člen 32.
plačilo odškodnine - nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - pravnomočna sodba - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust
Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma v 32. členu določa, da je v primeru, ko je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi neutemeljenosti odpovednega razloga in ne zaradi postopkovnih napak, delodajalec dolžan delavcu izplačati dve povprečni plači delavca v zadnjih treh mesecih dela pred prenehanjem delovnega razmerja. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici zaradi nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni, nezakonita, saj tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenega razloga za odpoved. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnica ni kršila navodil osebne zdravnice. Zato je tožnica upravičena odo vtoževane odškodnine po 32. členu Kolektivne pogodba dejavnosti gostinstva in turizma.
Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker je bilo na podlagi pravnomočne sodbe za čas, ko tožnica ni delala, vzpostavljena situacija, kot da bi delala in ji je bilo za ta čas priznano tudi delovno razmerje z vsemi pravicami, je šteti, da delovno razmerje dne 1. 10. 2012 ni prenehalo, zaradi česar tožnica ni upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2012. Tožnica je bila v času, za katerega zahteva nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2012, doma, pri čemer je na podlagi pravnomočne sodbe za ta čas prejela nadomestilo plače v 100 % višini, torej tako, kot da bi bila ves čas na dopustu, in ni bila v ničemer prikrajšana. Zato tožnica ne more zahtevati dvojnega plačila in je tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila za neizkoriščenih 14 dni dopusta v letu 2012 neutemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006423
KZ člen 217, 217/1. ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi – premoženjska korist – dokončanje kaznivega dejanja – goljufija – pravice obrambe – dokazni predlogi – zavrnitev dokaznih predlogov – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Po ustaljeni sodni praksi se kot premoženjska korist upošteva premoženje, s katerim storilec razpolaga ob dokončanju kaznivega dejanja, ne glede na to, ali storilec s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženje izroči drugemu. V obravnavanem primeru je obdolženec zapeljal oškodovanca, da sta mu izročila vsak po 25.000,00 EUR gotovine, s čimer je bilo kaznivo dejanje goljufije končano. Obdolženec si je, glede na navedeno izhodišče, pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 50.000,00 EUR in ni relevantno, da je prejeta zneska kasneje izročil G. R..
ZPPOGD člen 1, 4, 4/3. OZ člen 83. KPDŽP člen 192. ZSDU člen 64.
razlika v plači - dodatek za delovno dobo - dodatek za stalnost - obveznost plačila
V plačo, ki jo je tožnik prejemal v obdobju od 1. 7. 2010 do 12. 12. 2011 v višini 70 % plače delavskega direktorja, sta bila že vključena dodatek za delovno dobo in stalnost. Nova določitev tožnikove plače (pred tem je tožnik prejemal plačo v višini 60 % plače delavskega direktorja, v kateri sta bila obračunan tudi dodatek za delovno dobo in stalnost) je bila posledica sprejetega ZPPOGD, ki v tretjem odstavku 4. člena med omejitvami pri določitvi višine osnovnega plačila določa, da so vsi dodatki (dodatek za delovno dobo, ipd.) že vključeni v osnovno plačilo. Iz 1. člena ZPPOGD sicer res izhaja, da ne ureja prejemkov predsednika sveta delavcev (funkcija, ki jo je tožnik opravljal od 17. 5. 2007 do 12. 12. 2011), temveč ureja zgolj prejemke predsednikov in članov uprav, izvršnih direktorjev, poslovodij ter prokuristov v gospodarskih družbah, v katerih so neposredno ali posredno imetnice večinskega deleža Republika Slovenija oziroma samoupravne lokalne skupnosti, vendar pa je bila plača tožnika na funkciji predsednika sveta delavcev vezana na višino plače delavskega direktorja, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Delavski direktor je član uprave oziroma ga je mogoče šteti med izvršne direktorje, za katere velja ZPPOGD. Na podlagi navedenega je ZPPOGD uporabljiv v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je tudi za obdobje od 13. 12. 2011 do 31. 5. 2012 (tj. ko je tožniku prenehala funkcija predsednika sveta delavcev in je bil imenovan za delavca, ki za potrebe sveta delavcev delo opravlja poklicno s polnim delovnim časom) pravilno zaključilo, da mu je tožena stranka izplačevala plačo v dogovorjeni višini, v katero sta bila dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost že vključena. Zato tožbeni zahtevek, da se tožniku za sporno obdobje priznata še dodatek za stalnost in delovno dobo ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
preizkus ocene dela - zavrženje tožbe - zamuda roka za sodno varstvo
Tožena stranka je sklep z dne 23. 4. 2014, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za preizkus ocene delovne uspešnosti za leto 2013, vročila tožnikovemu pooblaščencu 5. 5. 2014. Ker je pričel 6. 5. 2014 teči 30-dnevni rok za sodno varstvo na podlagi drugega odstavka 25. člena ZJU, ta rok pa se je iztekel 4. 6. 2014, je tožnik tožbo, ki jo je priporočeno oddal na pošto 5. 6. 2014, vložil prepozno. Čeprav tožena stranka v odgovoru na tožbo ni predlagala, da sodišče tožnikovo tožbo zavrže kot prepozno, je imelo sodišče prve stopnje podlago za zavrženje tožnikove tožbe v določbi prvega odstavka 274. člena ZPP. Pravočasna vložitev tožbe je namreč procesna predpostavka za sodno varstvo, na katero pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.
Ker je bila med strankama dogovorjena plača v višini 783,00 EUR bruto mesečno in prehrana med delom, tožena stranka pa je tožniku nakazala le dva zneska po 400,00 EUR, je tožniku pravilno dosojena razlika do vtoževanega pogodbenega zneska plače.
izredna denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročanje - zakonsko prebivališče - naslov za vročanje
ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, da se v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v konkretnem primeru, ko ima tožnica naslov na naslovu določenega Centra za socialno delo, potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
začasno napoten delavec - plača - minimalni standardi
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu ZDR, ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Zato bi morala tožena stranka upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Potrebno je torej upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu pravilno prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006472
OZ člen 649. ZGO-1 člen 171.
gradbena pogodba - zamuda z dokončanjem del - odškodnina - pogodbena kazen - škoda - PZI projekt- PGD projekt - izločitev sodnika
Tožeča stranka kot izvajalec je bila namreč celo v prekršku, ker v času gradnje ni imela pri sebi na gradbišču PZI projektov za tista dela, ki jih je takrat izvajala (16. točka 171. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju: ZGO-1). Ne gre torej za formalizem ali formalistično tolmačenje dogovorov iz Gradbene pogodbe, ampak za jasno določena pravila, kako se gradbeni objekti gradijo in nenazadnje tudi za izpolnjevanje pogodbeno sprejetih zavez.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Tožnica je s svojimi ravnanji (ko je določenega dne iz vrtca samovoljno odnašala stvari; dlje časa telefonirala med delovnim časom, kljub temu, da po navodilih tožene stranke med delom ni bilo dopustno imeti pri sebi telefonov; spala med delovnim časom) kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPP člen 213, 214, 285, 286, 286/4, 337, 337/1 488.
izdaja sodbe brez glavne obravnave - obligatornost glavne obravnave - odškodnina zoper poslovodjo,bivšega člana poslovodstva - skrbna obrazložitev odločitve - razlogi o odločilnih dejstvih - sklep družbenika o vložitvi tožbe - materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe - popolna tožba - materialnoprocesno vodstvo - dokazovanje - priznana dejstva - prekluzija - sodba presenečenja - nova dejstva in dokazi v pritožbi - nedovoljen dokaz
Določba 488. člena ZPP veže možnost odločitve sodišča brez razpisa naroka na čas, ko je med pravdnima strankama že vzpostavljena kontradiktornost (po prejemu odgovora na tožbo). Razumevanje citirane določbe pa ne daje podlage za sklepanje, da bi sodišče lahko izdalo odločbo brez razpisa naroka le takoj po prejemu odgovora na tožbo oz. da tega ne bi moglo storiti tudi v nadaljnjih fazah postopka. Do nespornosti dejanskega stanja namreč lahko pride tudi po tem, ko pravdni stranki izmenjata pripravljalni vlogi oz. po tem, ko na prvem naroku za glavno obravnavo podata tožbene in odgovorne navedbe in vse dokler sodišče ne začne s postopkom dokazovanja.
odškodninska odgovornost članov uprave – konkretizacija ravnanj članov uprave – predpostavke za odškodninsko odgovornost – vestno izpolnjevanje dolžnosti – škodljive odločitve uprave – dajanje posojila – konverzija posojila v poslovni delež – pravila podjetniške presoje – škoda – pravočasnost navedb in dokazov – dokaz z izvedencem – cenitev – plačilo računa za drugo pravno osebo
Sodišče prve stopnje je sicer kršilo postopek, ko ni pojasnilo, da trinajste pripravljalne vloge ni upoštevalo, ker je bila prepozna, vendar ta kršitev glede na vse zgoraj povedano ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je vloga dejansko bila prepozna.
V zvezi z v spis vloženo cenitvijo, ki jo je izdelala družba T., je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo, zakaj šteje, da ni primerna. Razlogi so take narave, da je iz njih mogoče razbrati, na katerih predpostavkah temeljijo, miselni tok je jasen, zato bi jih tožeča stranka lahko preverila in se do njih opredelila. Zgolj navedba, da sodišče nima ustreznega znanja, ob tako jasnih razlogih ne zadošča. Tožeča stranka bi morala povedati, kaj je z razlogi sodišča konkretno narobe, pa tega ni storila.
invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije - izpolnjevanje pogojev - pogoj starosti
Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami. Tožnik, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, bi bil upravičen do invalidske pokojnine le v primeru, če bi dopolnil starost 63 let. Ker tožnik te starosti še ni dopolnil, bi pridobil pravico do invalidske pokojnine le na podlagi ugotovljene I. kategorije invalidnosti. Tožnik nobenega od teh pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1, ne izpolnjuje. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
konkurenčna klavzula - kršitev konkurenčne klavzule - dogovor o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti
Tožeča stranka (bivši delodajalec) in toženec (delavec) sta se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v I. točki sporazumela, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati, v II. točki pa je zapisano, da stranki s tem sporazumom ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata medsebojnih pravic in obveznosti. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da določba II. točke sporazuma pomeni, da sta se stranki odrekli tudi medsebojnim pravicam in obveznostim, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, to je nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule, do katere je bil upravičen toženec in odškodnini za nespoštovanje konkurenčne klavzule, ki je predmet tega spora. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da bi se s tožencem ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dogovorila karkoli drugega, kot izhaja iz podpisanega sporazuma. V kolikor bi stranki hoteli, da določbe pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule in odškodnino za nespoštovanje konkurenčne klavzule, še naprej veljajo, bi se morali o tem dogovoriti in to zapisati v sporazumu.