insolventnost delodajalca - sklep o zavrženju revizije
Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca (terjatve za plačilo plač in odpravnine) po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo.
preizkus ocene dela - zavrženje tožbe - zamuda roka za sodno varstvo
Tožena stranka je sklep z dne 23. 4. 2014, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za preizkus ocene delovne uspešnosti za leto 2013, vročila tožnikovemu pooblaščencu 5. 5. 2014. Ker je pričel 6. 5. 2014 teči 30-dnevni rok za sodno varstvo na podlagi drugega odstavka 25. člena ZJU, ta rok pa se je iztekel 4. 6. 2014, je tožnik tožbo, ki jo je priporočeno oddal na pošto 5. 6. 2014, vložil prepozno. Čeprav tožena stranka v odgovoru na tožbo ni predlagala, da sodišče tožnikovo tožbo zavrže kot prepozno, je imelo sodišče prve stopnje podlago za zavrženje tožnikove tožbe v določbi prvega odstavka 274. člena ZPP. Pravočasna vložitev tožbe je namreč procesna predpostavka za sodno varstvo, na katero pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0007125
ZKP člen 18. KZ-1 člen 123.
dokazna ocena
Kolikor pritožnica meni, da sodišče prve stopnje obsodilne sodbe ne bi smelo opreti na izpovedbi oškodovanca, ker je bil ta ob dogodku močno opit in ni mogel vedeti, kaj se je dogajalo, te navedbe niso utemeljene. Iz oškodovančeve izpovedbe na glavni obravnavni namreč izhaja, da se dogodka dobro spominja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti
Tožnica je s svojim ravnanjem (ko določenega dne v delovodnik ni vpisala treh opozoril; ni pravočasno plačala računa, zaradi česar je dobavitelj toženi stranki izstavil opomin; ko je pri vpisovanju dokumenta v delovodnik vedoma in kljub temu, da to ni praksa tožene stranke, uporabila navaden svinčnik namesto kemičnega svinčnika; ko kljub izrecnemu predhodnemu navodilu v.d. direktorice pri vodji bivalne enote ni preverila, ali se zunanje naročilnice za bivalno enoto posredujejo v bivalno enoto z vložitvijo v prenosno mapo za osebno vročitev dobavitelju s strani zaposlenega ali se posredujejo po klasični pošti neposredno dobavitelju; ko je v določenih dneh v podpis potrditve plačila računa predložila račun brez podpisa vodje enote in priloženih dobavnic, itd.) kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Ker je bila med strankama dogovorjena plača v višini 783,00 EUR bruto mesečno in prehrana med delom, tožena stranka pa je tožniku nakazala le dva zneska po 400,00 EUR, je tožniku pravilno dosojena razlika do vtoževanega pogodbenega zneska plače.
ZPP člen 274, 274/1. ZDSS-1 člen 6/1-c, 18, 19. Zakon o zavodih člen 45, 46. ZDR-1 člen 10. ZUS-1 člen 1, 2, 4. URS člen 157, 157/2.
kolektivni delovni spor - neskladnost splošnega akta z zakonom - sodna pristojnost
Spora o presoji skladnosti sprememb in dopolnitev Statuta Javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija, s katerimi sta bila spremenjena 72. in 74. člen Statuta, ni mogoče uvrstiti med spore iz 6. c člena ZDSS-1, po katerem je delovno sodišče med drugim pristojno tudi za odločanje v kolektivnem delovnem sporu o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami. ZRTVS-1 posebnih določb o splošnih aktih ne vsebuje. Statut bi bilo sicer mogoče uvrstiti v kategorijo splošnih aktov tudi upoštevaje določbe 45. in 46. člena ZZ, vendar spremembe in dopolnitve tega Statuta, ki so predmet predloga predlagatelja, nimajo narave splošnega akta delodajalca v smislu 10. člena ZDR-1, s katerimi bi nasprotni udeleženec določal organizacijo dela ali določal obveznosti, ki jih morajo poznati delavci zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti. Ker sporne spremembe in dopolnitve Statuta nimajo narave splošnega akta delodajalca iz 10. člena ZDR-1, se predmetni spor ne more obravnavati kot kolektivni delovni spor po členu 6. c ZDSS-1. Predlog za presojo zakonitosti sprememb in dopolnitev Statuta pa ne spada niti v pristojnost upravnega sodišča (ne gre za dokončni upravni akt, niti za posamični akt, niti ta akt ne posega v temelje ustavne pravice posameznika). Zato je sodišče prve stopnje predlog predlagatelja na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo.
Če bi tožnik pri delu uporabljal zajemalko, se pri vzorčenju verjetno ne bi poškodoval na ta način, kot se je, saj mu ne bi bilo potrebno dvigniti pokrova zabojnika. Vzorec bi lahko pobral skozi okroglo odprtino pokrova zabojnika. Ker pa je bila pri praksa, da se vzorčenje mleka in prečrpavanje mleka opravi ob polodprtem pokrovu zabojnika, tožniku ni bilo potrebno vzorčenja opravljati na način, pri katerem se je poškodoval. Če pa sta tožnikov delodajalec (prvotožena stranka), ter drugotožena stranka, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka, dopuščali odvzem vzorcev mleka na način, kot se ga je lotil tožnik, tožniku ni mogoče očitati, da je opravljal delo v nasprotju z navodili, oziroma da je v celoti kriv za nastalo škodo.
ZDR člen 13,204, 204/3. ZDR-1 člen 83, 83/1. OZ člen 25, 45, 45/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - izredna odpoved delodajalca
Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica dne 28. 10. 2013 podala toženi stranki, je veljavna in ni obremenjena z napakami volje v smislu določb OZ. Grožnje s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi suma storitve kaznivega dejanja ni mogoče šteti za nedopustno grožnjo po 1. odstavku 45. člena OZ, po katerem lahko stranka zahteva razveljavitev pogodb, če druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo pri njej povzroči utemeljen strah, tako da je zaradi tega strahu sklenila pogodbo. Ker je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 28. 10. 2013, ji tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ni mogla še enkrat odpovedati z izredno odpovedjo. Pogodbe o zaposlitvi, ki je na podlagi prve odpovedi že prenehala, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na ta tak način ponovno odpoveduje, več ne obstoji, s tem pa tudi ni več delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Takšna nova odpoved ne more imeti pravnih učinkov, ker predmeta odpovedi ni. Zato se lahko tudi za takšno odpoved smiselno uporabi določba tretjega odstavka 13. člena ZDR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha in da uveljavljanje pravne neučinkovitosti take odpovedi ni vezano na njeno uveljavljanje s posebno tožbo pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR.
ZDR-1 člen 12, 12/2, 31, 31-5, 54, 54/1, 54/1-3, 54/1-12, 56. ZDR člen 10.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razlog za sklenitev - dokazovanje razloga za sklenitev v postopku
Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki za določen čas enega meseca na delovnem mestu vodja projektov, pri čemer razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, v pogodbi ni bil naveden. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena za čas vpeljave določnega sistema in je bil v času izteka pogodbe o zaposlitvi projekt zaključen, tako da je bilo delo v enem mesecu tudi dejansko narejeno. Zato je sodišče pravilno štelo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz razloga po 12. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, saj je šlo za delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa. ZDR-1 v 31. členu, ki ureja sestavine pogodbe o zaposlitvi, v peti alinei res na novo določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati poleg ostalih sestavin tudi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer prejšnji ZDR navedenega določila ni imel. Vendar navedeno ne more pomeniti, da v primeru, ko pogodba o zaposlitvi ne vsebuje razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, avtomatično pride do transformacije delovnega razmerja, ne da bi tožena stranka mogla v sodnem postopku dokazovati razlog sklenitve pogodbe za določen čas.
Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo zahtevek za transformacijo tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki iz določenega v nedoločen čas in s tem v zvezi reintegracijski in reparacijski zahtevek.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015626
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-c, 5/2. ZPP člen 17, 17/2.
odškodnina zaradi nesreče pri delu - atrakcija pristojnosti - nepristojnost - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo odškodninski zahtevek zoper prvo toženko (delodajalca) in se izreklo za stvarno nepristojno za obravnavanje odškodninskega zahtevka zoper drugo toženko (zavarovalnico). Med individualne delovne spore se uvrščajo odškodninski spori med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi predniki ter odškodninski spori med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delavcem in uporabnikom (točka c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1). Za reševanje takšnega individualnega delovnega spora je pristojno delovno sodišče tudi v primeru, če je kot sospornik tožena zavarovalnica (drugi odstavek 5. člena ZDSS-1). Določba ureja atrakcijo pristojnosti v individualnem delovnem sporu, v katerem kot toženki nastopata delodajalec in zavarovalnica, saj bi sicer lahko prihajalo do neutemeljene in škodljive razmejitve stvarne pristojnosti v vsebinsko istem sporu. Ker se po prvem in drugem odstavku 17. člena ZPP pristojnost sodišča določa po okoliščinah v času vložitve tožbe, je od odločitve tožnika odvisno, kdo je tožen v odškodninskem sporu. Iz vsebine dela določbe drugega odstavka 5. člena ZDSS-1 (če je kot sospornik tožena zavarovalnica), namreč izhaja, da je atrakcija pristojnosti odvisna od procesnega dejanja tožnika. Bistveno je torej le, ali delavec toži skupaj delodajalca in zavarovalnico. Okoliščina, da se kasneje (med postopkom) zoper delodajalca postopek konča z delno sodbo, ne vpliva na dejstvo, da je vložena skupna tožba zoper delodajalca in zavarovalnico tožnikovega delodajalca.
konkurenčna klavzula - kršitev konkurenčne klavzule - dogovor o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti
Tožeča stranka (bivši delodajalec) in toženec (delavec) sta se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v I. točki sporazumela, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati, v II. točki pa je zapisano, da stranki s tem sporazumom ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata medsebojnih pravic in obveznosti. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da določba II. točke sporazuma pomeni, da sta se stranki odrekli tudi medsebojnim pravicam in obveznostim, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, to je nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule, do katere je bil upravičen toženec in odškodnini za nespoštovanje konkurenčne klavzule, ki je predmet tega spora. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da bi se s tožencem ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dogovorila karkoli drugega, kot izhaja iz podpisanega sporazuma. V kolikor bi stranki hoteli, da določbe pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule in odškodnino za nespoštovanje konkurenčne klavzule, še naprej veljajo, bi se morali o tem dogovoriti in to zapisati v sporazumu.
odločba o sankciji – odvzem predmetov – fakultativni odvzem predmetov osebi, ki ni storilec prekrška
Glede na to, da je lastnik odvzetega kolesa s pomožnim motorjem le-tega sam nedovoljeno predelal, in ga, glede na ugotovljene okoliščine prekrška, očitno obdolžencu sam dovolil uporabo, tudi v primeru, da se mu odvzeti predmet vrne, ni nikakršnega zagotovila, da le-tega ne bi ponovno predelal in takega uporabil ali dal drugemu v uporabo v cestnem prometu. Iz navedenih razlogov je odvzem predmeta, s katerim je bil prekršek storjen ter uničenje le tega, utemeljen.
začasno napoten delavec - plača - minimalni standardi
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu ZDR, ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Zato bi morala tožena stranka upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Potrebno je torej upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu pravilno prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki.
ZDR člen 42. ZJU člen 5, 5/, 21, 21/1, 24 24/5. ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5, 3a, 14, 19, 19/1. ZDR-1 člen 44.
plačilo za dejansko opravljeno delo - razlika v plači - obveznost plačila - dejansko delo
Delavcem daje pravico, da zahtevajo plačilo za delo, ki ga dejansko opravljajo, določba 42. člena ZDR. To velja za vse delavce, tudi za tiste, ki delajo v javnem sektorju in se zanje uporabljajo določbe ZSPJS. Druge pravne podlage javnim uslužbencem ne daje niti ZSPJS niti kak drug zakon. Za tožnika ne veljajo ista pravna pravila kot za javnega uslužbenca, ki je razporejen na delovno mesto v skladu z veljavnimi predpisi. Iz tega razloga določbe ZSPJS o premestitvi in napredovanjih zanj ne pridejo v poštev. V primeru dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela je javni uslužbenec upravičen zgolj do plače izhodiščnega plačnega razreda tistega delovnega mesta, na katerem delo dejansko opravlja. Če je ta plača enaka ali nižja kot plača, ki jo prejema na delovnem mestu, na katerega je formalno razporejen, do razlike v plači pač ni upravičen.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
ZIZ člen 272, 272/1. ZFPPIPP člen 131, 131/1, 131/3, 342, 342/5.
začasna odredba – verjetnost terjatve – dopustnost predlagane začasne odredbe – stečajni upravitelj kot organ – stečajni dolžnik
V postopku izdaje začasne odredbe upnik pravnega varstva ne more uspešno temeljiti na trditvi, da je pooblaščen od sodišča, ki odloča v drugem (stečajnem) postopku, zahtevati, da opusti izvedbo določenega procesnega dejanja. Takšna začasna odredba je nedopustna tudi v razmerju do stečajnega upravitelja, ko stečajni upravitelj nastopa kot organ stečajnega postopka.
predobravnavni narok – priznanje krivde – sporazum o priznanju krivde – izrek kazenske sankcije – vezanost na predlog tožilca
V obravnavani zadevi gre za priznanje krivde obtoženca na predobravnavnem naroku (dne 14. septembra 2015) in ne za priznanje krivde na podlagi sklenjenega sporazuma o obtoženčevem priznanju krivde sklenjenega med obtožencem, zagovornikom in državnim tožilcem v smislu 450.a člena ZKP na podlagi katerega bi se v skladu z določbo prvega odstavka 450.b člena ZKP obtoženi in državni tožilec lahko dogovorila o kazni. Pravilno tako ugotavlja tudi obtoženčev zagovornik, da v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje glede izrečene kazni ni bilo vezano na predlog tožilca.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved delodajalca - zagovor - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pravica do zagovora
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je tožena stranka do tožnika izpolnila svojo obveznost delodajalca v smislu 2. dostavka 85. člena ZDR-1 in da tožniku ni kršila pravice do zagovora, ker je tožniku poskušala omogočiti zagovor, zlasti zato, ker je razloge za to, da se zagovora ni udeležil (27. 2. oziroma 10. 3. 2014) pripisalo tožniku samemu namesto toženi stranki, kar je napačno. Tožena stranka je namreč ravnala nepravilno, ker že v prvem vabilu na zagovor ni določila, ob upoštevanju pravice tožnika kot naslovnika priporočene pošiljke, da se pisanje lahko dvigne v 15 dneh od prejema obvestila. Ni mogoče šteti, da se je tožnik izogibal vročitvi vabila, če je pisanje prejel oziroma dvignil v okviru 15 dnevnega roka – tožnikova žena je pisanje dvignila predzadnji dan roka. Še bolj nesprejemljivo pa je stališče, da je tožnikova žena „selektivno“ dvigovala poštne pošiljke in da je dne 5. 3. 2014 že razpolagala z novim obvestilom pošte o poštni pošiljki, to je drugim vabilom z dne 27. 2. 2014, kar naj bi očitno pomenilo, da je razlog, da (drugega) vabila ni prejel prej, na tožnikovi strani. Zmotno je torej stališče, da so zato podane in izkazane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke kot delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožeči stranki kot delavcu omogoči zagovor. Za tako okoliščino ni mogoče šteti niti očitanega „selektivnega“ dvigovanja pošte niti domnevno namernega prevzema pošiljk tik pred koncem roka. Tožnik je priporočene poštne pošiljke sprejemal v roku, sicer bi prišlo do t. i. fikcije vročitve, ki bi zanj imela škodljive posledice, saj bi se v tem primeru štelo, da se ni odzval na pravilno poslano vabilo na zagovor. Bistveno je, da tožena stranka z vabili na zagovor, kakršna je poslala tožniku, tožniku zagovora ni omogočila in je kršila njegovo pravico do zagovora. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter delno spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku. V preostalem (nespremenjenem) delu pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje (v zvezi z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom) nepopolno ugotovljeno.
Po 139. členu ZKP se kazenski postopek s sklepom ustavi, če se med postopkom ugotovi, da je obdolženec umrl. Smrt obdolženca je procesna ovira, zaradi katere kazenskega postopka ni mogoče voditi. Ta določba se uporablja v vseh fazah kazenskega postopka, to je od njegove uvedbe do pravnomočnosti odločbe.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - protipravno ravnanje - višina odškodnine
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so ravnanja tožene stranke (odreditev dela obsežnega izpolnjevanja obrazcev v izredno kratkem roku 5 dni; stalno neodzivanje na tožničine dopise; ravnanje ob prošnji za izhod na glavno obravnavo določenega dne - zavrnitev prošnje za izdajo dovolilnice za izhod; nezagotavljanje dela v daljšem časovnem obdobju ter izločitev tožnice iz delovnega okolja ob selitvi na drugo lokacijo) v obdobju od septembra 2007 do septembra 2010 predstavljala ponavljajoče se, sistematično, graje vredno ter očitno negativno in žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti tožnici, torej trpinčenje na delovnem mestu oziroma mobbing v skladu s četrtim odstavkom 6.a člena ZDR. Zato je tožnica upravičena do odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.