Na (ne)obstoj kršitve načela vestnosti in poštenja je mogoče sklepati iz okoliščin, na kakršen se je med pravdnima strankama dogovarjalo glede podaljšanja pogodbenega roka, ko je v zapisniku z dne 20. 4. 2012 zgolj zapisan sklep naročnika, da se ponovni pregled pomanjkljivosti izvede v torek 24. 4. 2012, nič pa ni zapisano glede podaljšanja pogodbenega roka, nato pa iz zapisnika o primopredaji investicije z dne 24. 4. 2012 pod točko 1g izhaja, da naročnik ugotavlja zamudo izvajalca v obsegu štirih dni, zato obstaja možnost uveljavljanja pogodben kazni, ki pa ne bo uveljavljena, če bodo ugotovljeni objektivni razlogi za zamudo. Tudi pritožba opozarja na to nejasnost v sodbi in utemeljeno opozarja, da bi se glede na zatrjevanja tožeče stranke o kršitvi načela vestnosti in poštenja moralo sodišče prve stopnje jasno in nedvoumno opredeliti glede tega očitka tožeče stranke kot utemeljeno opozarja tudi na izostalost opredelitve sodišča prve stopnje do zatrjevanj tožeče stranke, da ni do zamude ni prišlo iz vzroka, za katerega je odgovorna tožeča stranka.
USTAVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – GRADBENIŠTVO
VSL0073685
ZPP člen 20, 80, 195, 199, 314, 314/1, 343, 343/4. ZGO-1 člen 66. URS člen 26. OZ člen 132, 459.
navadno sosporništvo – pravni interes za pritožbo – procesna sposobnost po smrti stranke – delna sodba – vmesna sodba – odškodninska odgovornost države – pravica do povračila škode – predpostavke odškodninske odgovornosti – obstoj škode – manjvrednost stanovanj zaradi poplav – uveljavljanje tuje škode – povrnitev škode leasingodajalcu za leasingojemalca – nesklepčnost – pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja – protipravnost pri izdaji gradbenega dovoljenja – vzročna zveza – razlaga pojma ohranitev in obnova objekta – stvarna napaka – kdaj gre za stvarne napake
Glede na samostojnost navadnih sospornikov v pravdi sme eden od sospornikov s pritožbo izpodbijati odločitev sodišča samo v tistem delu, v kolikor se nanaša na njegovo materialnopravno razmerje z nasprotno stranko. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo, ni z ničemer poseglo v procesni in materialnopravni položaj pritožnice v razmerju do tožnikov. Tožniki zoper ta del prvostopenjske sodbe niso vložili pritožbe. Ker pritožnica s svojimi procesnimi dejanji ne more vplivati na procesno razmerje tožnikov do drugotoženke, pritožnici ni mogoče priznati pritožbenega interesa za izpodbijanje sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženko.
Pojma ohranitve in obnove objekta pojmovno ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za predvidene gradbene posege v objekte na obstoječi lokaciji.
Četudi bi bilo pri izdanih gradbenih dovoljenjih kršeno dolžno ravnanje pritožnice, bi to pomenilo zgolj, da je bila investitorju omogočena izgradnja objektov, ki ne bi bili skladni s prostorskimi pogoji. Morebitna povečana poplavna ogroženost zaradi takšne pomanjkljivosti bi predstavljala lastnost objekta, ki zmanjšuje možnost njene uporabe. Te okoliščine pa so relevantne lastnosti stvari, ki so v pravnem prometu in se lahko kažejo tudi kot stvarna napaka v smislu 459. člena OZ.
Ustaljena sodna praksa protipravnost pri izdaji upravnih odločb kot podlago za odškodninsko odgovornost priznava le v primeru, če je odločitev pri izdaji upravne odločbe obremenjena s kvalificirano stopnjo napačnosti, in ne pri vsaki zmotni uporabi materialnega prava ali pri vsaki kršitvi postopka v upravnem postopku.
Tudi ob morebitni opustitvi pritožnice, ki bi z izdajo gradbenega dovoljenja dopustila gradnjo pod pogoji, ki bi za objekt predstavljali povečano poplavno tveganje, ne bi bilo mogoče utemeljiti vzročnosti med takšnim ravnanjem in premoženjskim položajem vsakokratnega lastnika objekta za škodo, ki je nastala kot posledica nastopa škodnega dogodka kot naravnega pojava. Premoženjskopravni položaj tožnikov (v smislu vrednosti premoženja, ki so ga prevzeli z nakupom nepremičnine od investitorja) je odvisen od pogodbenega razmerja tožnikov s prodajalcem, na katerega tožena stranka ni imela vpliva. Zato po prepričanju pritožbenega sodišča s tem, ko so tožniki na podlagi pogodbenega razmerja s tretjo osebo pridobili v last sporne nepremičnine, še ni vzpostavljeno njihovo razmerje s pritožnico v smislu, da bi bilo z njene strani podano jamstvo, da imajo zaradi izdanih gradbenih dovoljenj lastnosti, ki so jih pričakovali ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe s tretjo osebo. Zato ni mogoče pritrditi stališču tožnikov, da bi bila podana odškodninska odgovornost pritožnice v razmerju do vsakokratnega lastnika stvari, ker naj bi se uresničilo povečano tveganje, ki izvira iz lastnosti same stvari (stanovanja).
Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Zato je potrebno tožbo zavreči.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
tožbeni zahtevek - predlog za izdajo dopolnilne sodbe
Ker z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o celotnem tožbenem zahtevku tožnika, je potrebno šteti pritožbo, s katero tožnik izpodbija zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje, ki ga izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje, šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Prvi odstavek 325. člena ZPP določa, da v primeru, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevku, lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni. Tretji odstavek 327. člena ZPP določa, da se v primeru, če se izpodbija sodba prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih, ki so bili predmet pravde, šteje pritožba za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - reorganizacija poslovanja
Pri toženi stranki se je delo na stebernem rezkalnem stroju (na katerem je delo opravljal tudi tožnik) spremenilo iz troizmenskega v dvoizmensko delo. Ker tožena stranka zaradi zmanjšanja obsega dela na stebernem rezkalnem stroju ni več potrebovala treh delavcev, temveč le dva, se je odločila, da bo tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj sta imela druga dva delavca, ki sta tudi opravljala delo na tem stroju, višjo strokovno izobrazbo kot tožnik, imela pa sta tudi dodatna znanja, ki sta jih samostojno pridobila. S tem je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu prve alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Zagovornik v pritožbi podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in argumentirane v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Sodišče v okviru dokazne ocene v obrazložitvi sodbe natančno označi in oceni zgolj tiste izvedene dokaze, ki so za presojo odločilnih dejstev pomembni.
ZZVZZ člen 28, 29, 81, 94. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 229. ZDR člen 137, 137/3.
začasna nezmožnost za delo - nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo - zavrženje tožbe - odškodninska odgovornost
Ugotovitvena tožba s tožbenim zahtevkom, da sodišče ugotovi, da je v odločbi tožene stranke že odločeno o izplačilu denarnega nadomestila, ni socialni spor, kjer bi bila tožba v teh mejah dopustna. Enako velja glede zahtevka za oceno skladnosti Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja z Ustavo RS in ZZVZZ. Kadar je pri sojenju med drugim potrebno uporabiti podzakonske splošne akte, jih sodišče sme uporabiti, če niso v nasprotju z ustavo in zakoni. V nasprotnem primeru jih ne sme uporabiti oziroma jih uporablja le ob zakonsko in ustavno skladni interpretaciji. Sodnega varstva tudi ni mogoče nuditi tožbi, kjer nekdo abstraktno zatrjuje, da naj sodišče nekomu naloži, da preneha z nadaljnjimi nezakonitimi ravnanji. Zato se tožba v delu s tako postavljenimi zahtevki zavrže.
Tožnik je vtoževal odškodnino za povzročeno nepremoženjsko škodo, ker je toženka v elektronskem poročilu, ki je bilo uporabljeno le znotraj tožene stranke, tožnika označila kot izredno konfliktno osebo, ki za vsako zadevo vlaga tožbe (med njimi tudi odškodninske). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da takšen zapis v elektronski pošti med dvema delavkama toženke ne pomeni takšnega posega v pravno zavarovano sfero tožnika, ki bi pri njem opravičevala odškodnino za povzročitev duševnih bolečin. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zapis ni bil dan z namenom zaničevanja. Zato tožbeni zahtevek za povračilo odškodnine ni utemeljen.
POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - INVALIDI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014807
ZPIZ-1 člen 60, 143, 146.
invalidnina - telesna okvara - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec
Pri tožnici ni telesnih okvar po nobeni od točk Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar. Zato niso izpolnjeni pogoji 146. člen ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidnine.
Pri ocenjevanju invalidnosti po definiciji iz 60. člena ZPIZ-1 je potrebno upoštevati celoto psihofizičnih sprememb v zdravstvenem stanju in ne le ortopedskih ter psihiatričnih, za kateri je bilo pridobljeno sodno izvedensko mnenje. Neocenjen je ostal vpliv ostalih zdravstvenih sprememb na delazmožnost tožnice, in sicer od izkazane stresne in urgentne inkontinence urina, trajne somatoformne bolečinske motnje do fibromialgije. Ker se do tovrstnih zdravstvenih sprememb ni opredelil niti izvedenski organ v sodnem izvedenskem mnenju ni opredelil niti IK I in IK II v predsodnem postopku, je ostalo nerazčiščeno sporno vprašanje o tem, ali je pri tožnici še podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo z že določenimi omejitvami, ali pa za organizirano pridobitno delo ni več zmožna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
ZUPJS člen 42c. ZSVarPre člen 36, 36/7, 36/8, 36/9. URS člen 50.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin
V 7. odstavku 36. člena ZSVarPre je določeno, da se v primeru, če je upravičenec do trajne denarne socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, lastnik nepremičnine, upravičencu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije. Tožnik je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč 24-krat in je denarno socialno pomoč prejel tudi v mesecu januarju 2014. Tožnik je tudi solastnik nepremičnin. Zato je tožena stranka pravilno odločila o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, katerih lastnik je, v korist Republike Slovenije.
Varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena Ustave RS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022754
OZ člen 619, 289. ZPP člen 286b, 286b/1.
pogodba o delu - kooperacijska pogodba - odložni pogoj - plačilo podizvajalcu po prejemu plačila od naročnika - takojšnje grajanje procesnih kršitev
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in ocenilo, da ima sklenjena kooperacijska pogodba pravno naravo pogodbe o delu oziroma podjemne pogodbe po 619. členu OZ. Tožnik se je namreč kot podjemnik zavezal opraviti določen posel (oprava strojnih uslug), toženec kot naročnik pa se je zavezal, da bo tožniku plačal za opravljeno delo.
- Tak dogovor med tožencem kot izvajalcem in tožnikom kot podizvajalcem, da bodo dela plačana podizvajalcu potem, ko se bo izvajalec poplačal pri naročniku, je zgolj zavezoval podizvajalca, da počaka določen primeren čas, po poteku katerega šele lahko zahteva plačilo dogovorjene cene za opravljano delo od izvajalca – neodvisno od tega, ali je bil izvajalec poplačan od naročnika ali ne.
- Sodišče druge stopnje soglaša z nadaljnjim prvostopenjskim zaključkom iz točke 12 obrazložitve sodbe, da je najkasneje takrat, ko je jasno, da se pogoj ne bo uresničil (oziroma po poteku razumnega in primernega roka), treba šteti, kot da čas izpolnitve oziroma rok ni določen (289. člen OZ), zaradi česar upnik (podizvajalec) pridobi pravico zahtevati takojšnjo izpolnitev.
letni dopust - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnica izrabe letnega dopusta, z izjemo dveh dni, ni zahtevala.
Sodišče namreč pri odločitvi ni upoštevalo prošnje za odobritev letnega dopusta, s katero je tožnica prosila za izrabo letnega dopusta, vendar ji izrabe drugotožena stranka ni odobrila. Ker tožnica dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja ni mogla izrabiti iz objektivnih razlogov, čeprav je za letni dopust prosila, so izpolnjeni pogoji za priznanje nadomestila za preostali neizrabljen del letnega dopusta. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici priznalo nadomestilo še za preostali neizrabljen del letnega dopusta.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014663
ZDR člen 184. OZ člen 179, 179/1, 179/2, 943, 943/1, 964, 964/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Poškodba (odrezanje končnih členkov drugega, tretjega in četrtega prsta desne roke) je tožniku povzročila takojšnje stalne hude bolečine, ki so trajale tri do štiri dni, nato je teden do dva trpel stalne srednje hude bolečine in še nadaljnji teden do dva stalne lahke bolečine. Občasno so bile bolečine tudi hujše intenzitete, tožnik pa jih bo lahko trpel tudi v bodoče. Tožnik je bil operiran v lokalni anesteziji, nato pa je zdravljenje nadaljeval s pregledi, rano so mu prevezovali in mu odstranili šive. Prste je sam kopal in razgibaval, hodil je tudi na fizikalno terapijo (10-krat). Slabo je spal, ker je moral roko ves čas držati pokonci. Roko je imel približno dva meseca povito, kar ga je oviralo, ovirala ga je tudi oteklina. Primerna odškodnina iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezo z zdravljenjem je 7.000,00 EUR.
Stranka lahko tožbo vloži tudi v primeru molka organa. Zato morajo biti izpolnjene zahteve, določene v 72. členu ZDSS-1, da odločba ni izdana v zakonitem roku, oziroma da je potekel rok za izdajo odločbe, da je bila podana nova zahteva in če od dneva vložitve nove zahteve preteče še nadaljnjih 7 dni. Tožnica ni dokazala, da je toženi stranki po tem, ko ta ni odgovorila na njeno pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo, poslala novo pisno zahtevo, da mora odločiti o pritožbi v nadaljnjih 7 dneh. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v skladu s 75. členom ZDSS-1 pravilno zavrglo kot preuranjeno.
Tožnica ni dokazala, da je bilo ravnanje tožene stranke, ki je odmerila varstveni dodatek v višini, kot izhaja iz izpodbijanih odločb, protipravno. Za obstoj protipravnosti bi moralo biti ravnanje tožene stranke takšno, da bi šlo za namerno izigravanje zakona in za namerno opustitev določenega ravnanja, ki bi odstopala od običajne metode in potrebne skrbnosti, to je skrbnosti dobrega strokovnjaka v smislu šestega odstavka 6. člena OZ. Ker toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ni izpolnjena ena izmed kumulativno določenih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
Tožnik (policist) je s tem, ko je v uradni zaznamek o zbranih obvestilih zapisal lažno vsebino, to je, da je bil opravljen razgovor z določeno osebo na njenem domu, čeprav razgovor ni bil opravljen, temveč je bil razgovor opravljen le po telefonu, storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člena KZ-1). S tem, ko je tožnik izpolnil obrazec za delo preko polnega delovnega časa za opravljeno delo v določeni zadevi (čeprav to delo ni bilo opravljeno), pa je izpolnil vse zakonske znake goljufije, pri tem pa ni pomembno, da gre za relativno nizek znesek (cca 8,00 EUR dodatka za nadurno delo).
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - tuja nega in pomoč - nečista denarna terjatev
Po ustaljeni sodni praksi se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. V takem primeru gre za netipično obliko materialne škode, ki ima naravo nečiste denarne terjatve, saj se v denarni znesek materializira šele s sodbo. Če je tuja pomoč potrebna in je ugotovljeno, da med škodnim ravnanjem in to vrsto škode obstaja vzročna zveza, je odgovorna oseba dolžna povrniti nastalo škodo, ne glede na to, ali pomoč nudi nekdo od družinskih članov. Žena je po določbah ZZZDR sicer res dolžna pomagati svojemu možu, vendar pa ne v tistem delu, ko je za stanje, zaradi katerega nekdo potrebuje tujo pomoč, odgovoren nekdo drug. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre za pomoč, ki so si jo zakonci dolžni nuditi, ker ne presega običajne pomoči. To ne drži, saj zaradi poškodbe tožnik ni mogel opravljati svojih vsakodnevnih aktivnosti, kaj šele biti v pomoč družini, ki je bila iz omenjenega razloga prikrajšana in dodatno obremenjena. Ker je tožnik v času zdravljenja potreboval pomoč pri vsakodnevnih opravilih ter osebni negi, to pomoč pa mu je nudila predvsem žena, je upravičen do zahtevane odškodnine iz tega naslova.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba organizacije
Tožena stranka se je zaradi upada naročil in konkurence drugih ponudnikov odločila za ukinitev določenega področja. Pri tem delovnega mesta „komercialist II“, ki ga je zasedala tožnica, ni ukinila, ampak je zmanjšala število izvajalcev na delih, povezanih z ukinjenim področjem. Pri presoji poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, ali je bilo delo posameznega delovnega mesta v celoti ukinjeno oziroma se je prenehalo opravljati, temveč zadošča že, da delodajalec razporedi določene naloge med ostale zaposlene. Tožena stranka je določene naloge, ki jih je opravljala tožnica, prenesla na drugo delavko, ostale naloge pa so bile prenesene na tajništvo. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da naloge nekega delovnega mesta razporedi med druge zaposlene, pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015654
ZIZ člen 270, 270/2, 270/3, 276.
začasna odredba - več začasnih odredb - odškodnina zaradi povzročene škode delodajalcu
Tožeča stranka v tem sporu vtožuje terjatev v višini 183.805,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za katere navaja, da znašajo 28.536,22 EUR, ob tem pa v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da je vrednost vsega, kar je bilo toženi stranki zaseženega na podlagi že izdane začasne odredbe, približno 400.000,00 EUR. Namen začasne odredbe je doseči zavarovanje terjatve, ki je predmet tega spora, glede katere je sodišče v tem sporu že izdalo eno začasno odredbo, tožena stranka pa ni izkazala, da je potrebno izdati še dodatno začasno odredbo. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka po vložitvi tožbe ugotovila, da je tožena stranka začela denar iz blagajne odtujevati že leta 2007 in da si je v obdobju od leta 2007 do 2014 neupravičeno prisvojila višji znesek, na pravilnost odločitve ne vpliva. V sodnem postopku se zavaruje bodoča izvršba terjatve, ki je predmet spora, ne pa kakšne druge terjatve.
ZDR-1 člen 6, 6/6, 83, 83/4, 86, 86/2, 89, 89/1, 89/1-1. ZDR člen 81, 81/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zdravstveno stanje - neenaka obravnava - diskriminacija
ZDR-1 v primeru individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne nalaga delodajalcu uporabe kriterijev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih. Delodajalec pa je pri izbiri (če kriteriji za izbiro niso določeni že v zanj veljavni kolektivni pogodbi) omejen z določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena tega zakona neveljavna. Po prvem odstavku 6. člena ZDR-1 je prepovedana diskriminacija delavca tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan delavcu v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo, med drugim tudi ne glede na njegovo zdravstveno stanje. Dejanski razlog, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi ravno tožniku, pa je bil v tem, da je bil tožnik dalj časa odsoten zaradi bolniškega staleža. Zato za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz poslovnega razloga, ni obstajal utemeljen razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
ZPIZ-1 v 390. členu uživalcem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona (tožnica je vložila zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine že 21. 5. 1998 in ji je bila družinska pokojnina priznana od 1. 1. 1998 dalje), tudi po uveljavitvi ZPIZ-1 zagotavlja te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (na podlagi ZPIZ/92), s tem da so te pravice za naprej (od 1. 1. 2000) usklajujejo po določbah ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zato tožnici tudi po 1. 1. 2000 utemeljeno priznalo pravico do družinske pokojnine, uveljavljeno na podlagi 3. alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, čeprav ZPIZ-1 za vdovo pravice do družinske pokojnine ni več priznaval in urejal. Vdova, prejemnica družinske pokojnine na podlagi 3. alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, ki ji pravica do družinske pokojnine preneha po 45. letu pa pred dopolnitvijo 50. leta starosti, pa v skladu s 4. odstavkom 427. člena ZPIZ-1 ohranja pravico, da po dopolnitvi 50. leta starosti ponovno pridobi oziroma uveljavi pravico do družinske pokojnine (ob izpolnjenih drugih pogojih). Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine od 1. 11. 2008 dalje ter toženki naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri, višini in izplačevanju družinske pokojnine in zapadle zneske izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
lastnost zavarovanca - sprememba podlage zavarovanja - sprememba lastnosti zavarovanca
V ZZVZZ in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja ni pravne podlage za spreminjanje lastnosti zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja za nazaj, kadar ima oseba že urejen status. Gre za pravno varovan status, v katerega je dopustno posegati le za naprej. Vsakršno drugačno postopanje je v nasprotju z 158. členom Ustave RS, ki zagotavlja nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Zaradi pravne varnosti je v pravnomočno urejena pravna razmerja mogoče zakonito posegati le pod pogoji, na način in po postopku, določenem v zakonu. Torej kvečjemu z izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih ureja Zakon o splošnem upravnem postopku.