zemljiška knjiga - zaznamba spora - tožba za ugotovitev lastninske pravice - ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine - vpis pravnega dejstva - vpis pravnega dejstva v breme idealnega deleža
Predlagateljica v konkretnem primeru predlaga vpis zaznambe spora pri osnovnem pravnem položaju lastninski pravici nasprotnega udeleženca do celote, tožba na ugotovitev lastninske pravice, glede katere je zaznamba spora predlagana, pa se vodi le glede solastniškega deleža 1/3, skladnosti med predlogom in listino ni. Iz listine, ki je podlaga za vpis, ne izhaja utemeljenost zahteve za vpis. Gre za neutemeljen predlog, ki mu ni mogoče ugoditi niti delno.
spor majhne vrednosti - pravočasna vložitev vloge - vložitev vloge na nepristojno sodišče - nevednost ali očitna pomota vložnika - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - stroški izvršitelja - nedopusten pritožbeni razlog
Okrožno sodišče v Ljubljani, kamor je tožnik vložil tožbo, se je s sklepom z dne 4. 8. 2015 izreklo za stvarno nepristojno ter po pravnomočnosti spis odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Tožniku je bil navedeni sklep vročen dne 24. 8. 2005. Po Okrajnem sodišču v Ljubljani je bil tožnik tudi pozvan na plačilo sodne takse s plačilnim nalogom z dne 9. 10. 2005 ter na vložitev pripravljalne vloge s pozivnimi listinami z dne 17. 12. 2015 ter hkrati poučen o tem, kdaj in v kakšnem roku naj to stori, da ga ne bo doletela pravna posledica, predpisana v določbi 453. člena ZPP v zvezi z določbo tretjega odstavka 452. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem sodišče prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za očitno pomoto tožnika, saj bi moral vedeti, da se zadeva obravnava pri Okrajnem sodišču v Ljubljani in je vložitev pripravljalne vloge na Okrožnem sodišču v Ljubljani pripisati njegovi neskrbnosti.
Konvencija CMR ne ureja obligacijsko pravnega razmerja med naročnikom prevoza in prevoznikom.
Dejstvo, da je bil prevoz opravljen, je mogoče dokazati tudi z nepopolnim CMR-voznim listom, pa tudi z drugimi sredstvi.
Določilo drugega odstavka 677. člena OZ zato ne razbremenjuje naročnika (pošiljatelja), pač pa nudi zgolj dodatno varovalko prevozniku, ki lahko v primeru, če pošiljatelj v tovornem listu ni izrecno naveden kot plačnik, prevoz zaračuna tudi prejemniku.
Določilo 433. člena OZ se lahko uporabi tudi za menični dolg primarnega dolžnika, če upnik dokaže, da se menični dolg nanaša na prenešeno premoženjsko celoto. V razmerju med upnikom in pridobiteljem premoženja ta dolg ni abstrakten, pač pa je kavzalen v obsegu iz prvega odstavka 433. člena OZ. Ko zastara dolg glavnega dolžnika, praviloma zastara tudi pristopnikova obveznost.
premoženjsko zavarovanje - zavarovanje civilne odgovornosti - zavarovalni primer - padec z lestve - splošni pogoji kot del zavarovalne pogodbe - razlaga določb splošnih pogojev - omejitev zavarovalne vsote - škoda, ki jo utrpi gost - zavarovalniška goljufija
Zavarovalno kritje je omejeno le za škodo, ki jo utrpijo gostje, ki pridejo k zavarovancu na zasebni obisk. Tožnik k zavarovancu toženke ni prišel na zasebni obisk, temveč z namenom, da opravi delo, za katero je bil predhodno naprošen.
naknadno najdeno premoženje - odstop dednega deleža - smrt dediča - dedičevi dediči - znano premoženje
Ker je dedič, ki je odstopil svoj dedni delež preostalim dedičem, umrl po zapustnici, je treba za naknadno najdeno premoženje upoštevati kot dediče dediče po pozneje umrlem dediču. Odstop dednega deleža tako ne velja za naknadno najdeno premoženje, ki ga je sodišče obravnavalo v dodatnem sklepu o dedovanju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00007362
ZJN-2 člen 29, 29/1, 29/1-2. ZPP člen 212, 339, 339/2, 339/2-8.
spor majhne vrednosti - gradnja odprtega širokopasovnega omrežja - oddaja javnega naročila po postopku s pogajanji brez predhodne objave - postopek s pogajanji brez predhodne objave - kršitev pravil o javnem naročanju - pravica do finančnih popravkov - trditveno in dokazno breme - kršitev pravice do izjave
Pritožnica ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje, da bi morala navesti tudi razloge, zakaj za izbrani predmet naročila ni bilo razumnih alternativ ali nadomestkov in te razloge posebej natančno opredeliti in upravičiti. Samo zato, ker je sodišče prve stopnje ob izostanku teh trditev materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožeča stranka kršila 29. člen ZJN-2, o kršitvi pravice tožeče stranke do izjave ni mogoče govoriti.
odstop od pogodbe - če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe - učinki razvezane pogodbe - dodatni rok - primeren dodaten rok
Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da ima večmesečno pozivanje tožene stranke, naj izpolni svojo obveznost, značaj primernega dodatnega roka iz 105. člena OZ. To določilo ni namenjeno temu, da bi se s pretirano formalističnimi zahtevami upniku onemogočalo ali praktično oteževalo doseči prenehanje pogodbe, saj bi to nasprotovalo namenu citiranega določila in načelu vestnosti in poštenja pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti v smislu 5. člena OZ. Toženi stranki je lahko postalo jasno, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe, najkasneje s prejemom tožbe v predmetni zadevi.
OZ člen 587, 587/1, 619. ZPP člen 212, 214, 214/2, 286b, 286b/1.
plačilo za opravljena dela - najem opreme - priznana dejstva - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - pravočasno grajanje procesnih kršitev - odpoved pogodbe - substanciranost dokaznega predloga
Tožena stranka je predlagala zaslišanje prič zato, da bi potrdile resničnost trditev glede naročil in izvedbe storitev. V ugovoru pa ni določno trdila, katere storitve naj ne bi bile izvršene, in katera naročila dana. Trditve v to smer bi lahko podale šele priče. Takšen dokaz bi bil nedovoljen raziskovalni dokaz. Pritožbeno sodišče takšne kršitve določb pravdnega postopka ne more upoštevati tudi zato, ker bi tožena stranka zatrjevano kršitev lahko grajala že na naroku za glavno obravnavo, pa tega ni storila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00007361
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZVPot člen 1, 1/3, 23. ZPotK člen 6, 7, 7/1, 7/1-9, 11, 11/1, 21. OZ člen 86, 87, 90, 372. SPZ člen 142. ZZK-1 člen 243. ZPP člen 350, 358.
kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - nastanek hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - vsebina kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost pogodbenega določila - informacijska dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodba Sodišča EU C-186/16 - vsebina pojasnilne dolžnosti - denarne obveznosti - valorizacija denarnih obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - neveljavnost pogodb - nične pogodbe - posledice ničnosti
Kredit v tuji valuti sam za sebe ne predstavlja tipskega (oziroma s strani podjetja vnaprej pripravljenega) pogoja, ampak gre za posamičen dogovor (o glavnem predmetu pogodbe). Vendar pa je lahko zaradi neustreznega postopanja (opustitve) podjetja nedovoljen tudi dogovor (pogoj), ki se nanaša oziroma je povezan z glavnim predmetom (torej bistvenim elementom) pogodbe. Tako je Sodišče EU ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS v odločbah sprejetih v zadevah C-26/13 z dne 30. 4. 2014 in C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (med drugim) poudarilo, da jasnost pogodbenega pogoja o glavni stvari (kot predpostavke njegove dopustnosti) ne zajema le njegove slovnične razumljivosti, ampak se razteza tudi na pojasnilo okoliščin (delovanja mehanizma), ki potrošniku omogočajo oceno ekonomskih posledic, ki iz njega izhajajo. V sodbi C-186/16 je pojasnilo, da zahteva po določenosti pogodbenega pogoja v jasnem (razumljivem) jeziku predpostavlja, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove (z ozirom na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe) posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Nadalje je v 49. točki omenjene sodbe izpostavilo posredovanje informacij, ki morajo vsebovati (vsaj to), kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima posojilojemalec stalno prebivališče (in povečanje tujih obrestnih mer), v 50. točki pa opozorilo (tudi) na dolžnost finančne ustanove navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti (v kateri posojilojemalec ne prejema svojih dohodkov). Zahteva po posredovanju potrebnih informacij naj bi pomenila (glej 51. točko omenjene sodbe), da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Kot gre torej razbrati iz navedene sodbe, gre za obveznosti finančne ustanove, katerih izpolnitev ne more biti odvisna ne od zainteresiranosti ("sodelovanja") nasprotne stranke (to je posojilojemalca), ne od okoliščine, ali je bila ta sama "iniciator" za sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti. Vsebinsko te dolžnosti zajemajo posredovanje informacije, ki predstavljajo pomembno nadgradnjo oziroma konkretizacijo (golega/abstraktnega) vedenja, da razmerja med valutami niso statična oziroma (pravilneje), da se spreminjajo in da zato obstaja "valutno tveganje".
Kljub temu, da je bila toženka po mnenju tega sodišča ob sklenitvi predmetne pogodbe seznanjena z (realno) možnostjo pomembne spremembe tečaje (povečanja vrednosti CHF) in posledičnega (občutnega) povečanja finančnega bremena tožnikov, pa ta dva ob sklepanju kreditne pogodbe ni opozorila na način, ki ga je sodišče EU (ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS) izpostavilo v prej omenjeni odločbi C-186/16 (z dne 20. 9. 2017) oziroma ga je v dopisu z dne 4. 7. 2006 izpostavila tudi Banka Slovenije.
Že opustitev navedene dolžnosti pa sama za sebe pomeni, da lahko pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu z dne 24. 1. 2008, katere ključni del je tudi dogovor (pogoj) o načinu njegovega vračila, kakor (posledično) tudi Sporazum o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini po 142. členu SPZ (ki predstavljata vsebino oziroma sestavna dela notarskega zapisa z dne 28. 1. 2008) ocenimo kot nedovoljena in iz tega razloga nična. Ker to nepravilno (nedopustno) postopanje toženke sega že v (pred)sklenitveno fazo (torej v čas nastanka pogodbenega razmerja), okoliščina, da naj bi slednja kasneje (to je po sklenitvi obravnavane pogodbe/sporazuma) organizirala predavanje na temo "Pasti zadolževanja v CHF", da je bila v tretjem odstavku 1. člena pogodbe z dne 24. 1. 2008 predvidena možnost konverzije valute kredita (in obrestnega indikatorja LIBOR) v EUR (in obrestni indikator EURIBOR) oziroma da sta imela tožnika tudi v skladu z določbo prvega odstavka 11. člena ZPotK pravico v roku 5-ih dni odstopiti od pogodbe (česar vsega nista izkoristila) in da naj bi ju toženka z dopisoma iz maja 2011 in februarja 2012 opozorila na njuno izpostavljenost valutnemu tveganju (ter ju opozorila, da bo prišlo v primeru krepitve tečaja CHF do EUR do višanja anuitete in salda kredita v EUR), v septembru 2011 pa jima po lastnih navedbah ponudila ugodno menjavo valute kredita, na ugotovitev o ničnosti nima vpliva. Nična pogodba namreč (zaradi poznejšega dogajanja) ne more konvalidirati.
neupravičena pridobitev - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - izognitev sili - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - protispisnost
Plačilo opravljeno v sili v smislu 191. člena OZ je, kadar so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne. Pod pojem izogniti se sili sodna praksa uvršča tudi primere, ko stranka z izpolnitvijo prepreči škodo.
preživninska obveznost staršev - aktivna legitimacija za preživninsko tožbo - polnoletnost otroka - materialno procesno vodstvo - višina preživnine za mladoletnega otroka - dejansko izplačani stroški postopka - odločanje o stroških po prostem preudarku
1. Hči pravdnih strank je postala polnoletna že pred zadnjim narokom za glavno obravnavo. To pomeni, da je tožnica takrat več ni zastopala kot zakonita zastopnica. Zato tudi preživnine zanjo od tedaj dalje ni mogla več utemeljeno zahtevati. Aktivno legitimirana za uveljavitev zahtevka za preživnino je namreč po polnoletnosti hči in ne več mati, tožnica (ki je to legitimacijo v tej pravdi doslej imela, ko je lahko v svojem imenu uveljavljala zahtevke, povezane z izvrševanjem roditeljske pravice).
2. Ali bo hči zahtevala plačilo preživnine ali ne, je v njeni presoji, če je izostalo ustrezno materialno procesno vodstvo sodišča na naroku, ko je bila hči že polnoletna, in bi moralo na to prisotno pooblaščenko tožnice opozoriti oz. izpostaviti, da se o zahtevku za določitev preživnine v obdobju po polnoletnosti lahko odloča le, če pravdo prevzame otrok (prim. 285. člen ZPP), je taka kršitev relativnega značaja
osebni stečaj samostojnega podjetnika - samostojni podjetnik - osebno vročanje fizični osebi
Vprašanja vročanja v ZFPPIPP niso v celoti urejena, zato se glede načina osebnega vročanja v predhodnem postopku zaradi insolventnosti uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku.
Podjetnik ni pravna oseba, prav tako ni pravna oseba njegovo podjetje, v pravnem prometu nastopa kot fizična oseba. Po 7. členu ZGD-1 za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem, tudi osebnim, ki sicer ni v zvezi z opravljanjem podjema.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00010363
KZ-1 člen 227, 227/1, 245, 245/1, 245/2, 245/3, 235, 235/1. ZKP člen 373. ZGD-1 člen 230.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - dokazna ocena - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - uporaba čistega dobička in bilančnega dobička - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvedensko mnenje kot dokaz - kaznivo dejanje pranja denarja - predikatno kaznivo dejanje - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga
Pritožba širi očitke obdolžencu izven okvira opisa kaznivega dejanja v obtožnici in dela lastne zaključke, v zvezi s katerimi sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka, saj niso bili predmet obtožbe. Zato ta pritožbena izvajanja ne morejo povzročiti dvoma v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in ovreči razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe kot podlago za zaključek, da ni dokazano, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja. Očitek tožilstva, da je obdolženi s posojilnimi pogodbami nepravilno razporedil preneseni dobiček in ga uporabil za izplačilo lastniku, hkrati pa ga je kot lastnik vrnil družbi kot posojilo, pri tem pa zavestno prikazal lažno bilanco stanja na dan 31. 12. 2008, je sodišče prve stopnje zato ovrglo kot netočen. Spremembe kapitalske strukture družbe A. d.o.o., ki jo navaja pritožba, namreč po izvedenih dokazih in po pravilni dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče pripisati ravnanju obdolženca ali pa njegovemu naklepu. Gre za strokovno napako, ki je ni mogoče pripisati obdolžencu, pa zato pritožba na tej okoliščini neutemeljeno gradi svojo oceno o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju pri obravnavanem kaznivem dejanju.
hišna preiskava - izločitev nezakonito pridobljenih dokazov - standard ustrezne obrazloženosti - čas oprave
Iz obrazložitve napadenega sklepa (točka 6) namreč izhaja, da sodišče prve stopnje v skladu s stališčem Ustavnega sodišča RS, zavzetim z odločbo Up-1006/13, z dne 9. 6. 2016, ugotavlja, da odredba o hišni preiskavi opr. št. Kpd 8/2005, z dne 4. 1. 2005, ni pomanjkljivo obrazložena, zlasti pa ne do te mere, da bi bilo potrebno izločiti dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi hišne preiskave, ki je bila opravljena na podlagi navedene odredbe preiskovalnega sodnika.
začasna odredba - (ne)sklepčnost predloga - začasna odredba o stikih - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe
Drži, da je sodna praksa sicer zadržana do stalnega reguliranja stikov z začasnimi odredbami v primeru nesoglasij med roditeljema, vendar v konkretnem primeru stiki sploh še niso ne določeni ne dogovorjeni. Ker oče trdi, da so mu znatno omejevani in da bi to utegnilo povzročiti odtujevanje ter otežiti vzpostavitev pristnih odnosov, ko bo o stikih končno odločeno, to pa tudi konkretizira, njegov predlog ni nesklepčen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00008680
KZ-1 člen 113, 113/1, 113/2. ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 150, 150/2, 150/2-1, 151, 151/2.
kazenski postopek - izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - odredba preiskovalnega sodnika - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov - pravica do zasebnosti - tajni vstop v prostor - prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih - dovoljena policijska taktika - kazniva dejanja zoper človečnost - resna nevarnost za življenje ljudi - kaznivo dejanje trgovine z ljudmi
Kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1 sodi med kazniva dejanja zoper človečnost, za katera je predpisana kazen zapora petih ali več let, zato je prikrite preiskovalne ukrepa po 151. členu ZKP v zvezi s tem kaznivim dejanjem po določbi drugega odstavka 151. člena ZKP v zvezi s 1. točko drugega odstavka 150. člena ZKP mogoče odrediti brez presoje, ali je podana resna nevarnost za življenje ljudi.
Ravnanje policije, ki ga pritožniki poimenujejo goljufija oziroma prevara, ne predstavlja zlorabe policijskih pooblastil, temveč zgolj (dovoljeno) policijsko taktiko, namenjeno tajni vzpostavitvi potrebnih pogojev za začetek izvajanja odrejenega prikritega preiskovalnega ukrepa. Policija pri izvrševanju sodnih odredb nima neomejenih pristojnosti in se ne more poslužiti kakršnekoli poti za dosego izvedbe odrejenega prikritega preiskovalnega ukrepa. Vendar pa v obravnavanem primeru obramba ni uspela izkazati, da bi bile z ravnanjem policije kršene ustavno določene človekove pravice ali določbe ZKP, ki bi narekovale izločitev pridobljenih dokazov kot nedovoljenih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSM00006643
ZPP člen 7, 212, 257, 258. SPZ člen 3, 23. ZZK-1 člen 41, 243, 244.
razpravno načelo - izvedba dokaza - dokaz z zaslišanjem strank - neopravičen izostanek z naroka - lastninska pravica v pričakovanju - zemljiškoknjižno dovolilo - overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu - izbrisna tožba
Zaslišanje pravdne stranke je le izvedba dokaza (257. člen ZPP) v okviru razpravnega načela (prvi odstavek 7. člen in 212. člen ZPP), pri čemer pa ZPP ne določa, da pravdna stranka v primeru neupravičenega izostanka z naroka izgubi pravico do lastnega zaslišanja. Sodišče ima namreč v skladu z drugim odstavkom 258. člena ZPP zgolj možnost, da odloči, da bo zaslišalo samo eno stranko, če se druga stranka noče izpovedati ali se ne odzove sodnemu vabilu. Prav tako ZPP ne vsebuje določb, ki bi sodišču narekovala, po kakšnem vrstnem redu mora izvajati posamezne dokaze na glavni obravnavi oziroma katero izmed pravdnih strank mora zaslišati pred drugo.
Overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu je v skladu z 3. členom SPZ in 41. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), zakonski pogoj za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo.
Slovenska sodna praksa je zavzela enotno stališče, da pogodbena stranka pridobi lastninsko pravico v pričakovanju šele z overitvijo podpisa prodajalca na prodajni pogodbi. Lastninska pravica v pričakovanju se tako varuje le tedaj, ko je njena zemljiškoknjižna pridobitev mogoča neposredno na podlagi t.i. perfektnega zavezovalnega in razpolagalnega dela pravnega posla.