Iz razlogov sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 10/2010 z dne 8. 4. 2010 izhaja, da se za nepravočasno plačilo sodne takse (lahko) štejejo (zgolj) primeri, ko sodišče plačila sodne takse ne more hitro in brez težav ugotoviti niti s pomočjo (pravilno) uporabljene sklicne številke (reference) niti s pomočjo drugega ustreznega dokazila, ki ga (samoiniciativno) predloži zavezanec. Glede na pritožbene navedbe in k pritožbi predložena dokazila je zaključek sodišča prve stopnje, da se ugovor šteje za umaknjen, preuranjen. Dolžnica namreč v pritožbi zatrjuje pravočasno plačilo sodne takse za navedeni ugovor in za to k pritožbi prilaga tudi dokazilo, iz katerega izhaja plačilo sodne takse v znesku 55,00 EUR na dan 13. 12. 2019 na podračun sodišča, določen za plačevanje sodnih taks.
ZZK-1 člen 124, 148.. SPZ člen 72.. ZAgrS člen 44.
predlog za vpis v zemljiško knjigo - skupna lastnina - zavrnitev predloga za vknjižbo - razpolaganje s skupno lastnino - vknjižba spremembe enega od imetnikov skupne lastnine
Na nepremičnini, za katero se predlaga vknjižba novega imetnika lastninske pravice, je vpisana skupna lastnina štirinajstih skupnih lastnikov in z njo lahko razpolagajo le vsi kot eno. Ker tega v konkretnem primeru niso storili, predlaganega vpisa ni mogoče dovoliti.
stečajni postopek - prodaja dolžnikovega premoženja - sklep o prodaji - prodaja terjatve - cenitev - upniški odbor - sklepčnost upniškega odbora - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - istočasno začet in zaključen stečajni postopek
Pri terjatvah gre za specifično premoženje, ki ima že izraženo denarno vrednost, zato posebna ocena vrednosti ni potrebna.
Višje sodišče nima pomislekov glede načina prodaje – z javno dražbo z zviševanjem izklicne cene. Vsebinsko gre za prvo prodajo po pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo pritožniku naloženo, da stečajnemu dolžniku plača navedeno terjatev, pritožnik pa s svojimi navedbami ni vzbudil dvoma v te razloge. Seveda je mogoče, da terjatev za to ceno ne bo prodana. Vendar pa je taka situacija predvidena tudi v zakonu, in sicer v četrtem odstavku 331. člena ZFPPIPP.
Pritožnik se upira prenosu premoženja na upnike po 374. členu ZFPPIPP, način prodaje in izklicna cena pa naj bi kazala na to, da se želi terjatev prenesti na upnike, ne pa prodati. Dejstvo je, da se tu odloča o sklepu o prodaji, ne pa o prenosu premoženja na upnike. Zato ni pomembno, kako bi oziroma bo prenos premoženja vplival na poplačilo upnikov; o tem se bo presojalo, ko in če bo sodišče odločalo o prenosu po 374. členu ZFPPIPP. Tudi če bo prodaja po izpodbijanem sklepu neuspešna, pa to še ne pomeni, da bo terjatev avtomatično prenesena na upnike. Vsekakor pa je tudi prenos premoženja po 374. členu ZFPPIPP legitimen, saj je kot način poplačila upnikov določen v samem zakonu.
V obravnavani zadevi je bil upniški odbor sicer oblikovan, vendar pa ima trenutno le dva člana, kar vse je izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je tudi njegovo stališče, da upniški odbor sploh ni sklepčen, saj se ga v nobenem primeru ne morejo udeležiti trije člani (primerjaj 90. člen ZFPPIPP). Stanje je torej trenutno tako, kot da upniški odbor sploh ne bi bil oblikovan, zato njegovega mnenja niti ni mogoče pridobiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00038446
OZ člen 131, 131/1, 965.. ZCes-1 člen 15.. ZPP člen 302.
odškodninski zahtevek - padec na ledu - obstoj škodnega dogodka - protipravnost ravnanja - opustitev dolžnosti vzdrževanja javne poti - javna pohodna površina - posredno izvedeni dokazi z zaslišanjem prič in strank
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da zgolj sama opustitev vzdrževanja še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost toženk oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustno ravnanje kot predpostavko odškodninske terjatve. Potrebno je presoditi ali pot na delu, kjer je tožnica padla še ustreza standardom normalne pohodne površine ter ali je poškodovani del poti bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje toženk oziroma upravljalca pohodne površine. Poškodovani del poti je tako vsekakor odstopal od standarda normalne pohodne površine in bistveno odstopal od preostale pohodne površine. Tako je vzrok za padec tožnice mogoče iskati v povezanosti obeh okoliščin - neustrezne pohodne površine kot tudi neustreznega čiščenja slednje, glede na dejstvo.
popravni sklep - očitna pisna napaka - davčna obveznost - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - izvršba na nepremičnino - zastaranje davčne obveznosti - davčna izvršba - ocena vrednosti premičnega premoženja - ugovor nesorazmernosti - omejitev izvršbe - trditveno in dokazno breme dolžnika - odlog izvršbe - dom dolžnika - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - neizvedba dokaza - substanciranje dokaznega predloga
Glede na zapadlost posameznih terjatev iz seznama izvršilnih naslovov ter glede na pretrganje zastaranja s prej sproženimi postopki zavarovanja, davčne izvršbe in nepremičninske izvršbe zoper davčnega dolžnika relativno zastaranje terjatev ni nastopilo. Ravno tako tudi še ni nastopilo absolutno zastaranje, saj desetletni zastaralni rok še ni potekel.
Davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje se lahko opravi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja, ali če tako določa zakon. Povedano drugače, nepremičninska izvršba predstavlja ultima ratio izvršilno sredstvo, ko je davčna izvršba na drugo premoženje davčnega dolžnika neuspešna.
Izvršilno sodišče v postopku nepremičninske izvršbe za izterjavo davčnega dolga ne more opraviti cenitve premičnin. Premičninska izvršba se namreč opravlja izključno v postopku davčne izvršbe, zato se tudi cenitev zarubljenih premičnin lahko opravi le v tistem postopku in na podlagi pravil, ki jih določa ZDav-P-2, to pa tudi pomeni, da lahko dolžnik, če se s cenitvijo ne strinja, to lahko uveljavlja v postopku davčne izvršbe. Izvršilnemu sodišču za presojo izpolnjevanja pogojev za dovolitev nepremičninske izvršbe zadošča v davčnem postopku ugotovljena vrednost zarubljenih premičnin in te vrednost ni dolžno preverjati z opravo nove cenitve.
Sama očitana nesorazmernost med vrednostjo nepremičnine še ne pomeni nujno razloga, ki bi preprečeval izvršbo, temveč je treba upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera. Tudi morebitna nizka višina terjatve v posamezni zadevi sama po sebi še ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo s prodajo nepremičnin, načelo sorazmernosti pa je varovano z možnostjo dolžnika, da lahko predlaga omejitev že dovoljene izvršbe. Ker ima v konkretnem primeru dolžnik položaj zastavnega dolžnika, ki je dolžan le dopustiti izvršbo na obremenjene nepremičnine, je ta možnost omejena na predlog, da se izvršba opravi le na nekatere od nepremičnin, na katerih je vknjižena hipoteka (drugega izvršilnega sredstva ne more predlagati že zaradi svojega položaja v tem postopku, pa tudi zaradi dejstva, da gre za davčno izvršbo, ki se v sodnem postopku lahko opravlja le na nepremičnine).
Upnik je v predmetnem postopku že uspel izkazati, da davčna izvršba na premičnine davčnega dolžnika C. C. za izterjavo iste terjatve ni bila uspešna, terjatev pa ima s hipoteko na nepremičninah zavarovano že od leta 2014 in mu zato pravnega varstva v smislu poplačila s prodajo nepremičnin ni mogoče odreči.
Trditveno in dokazno breme glede pogojev za omejitev izvršbe je pri tem na dolžniku.
Dolžnik že pogoja nesorazmernosti predlagane izvršbe ni izkazal, ravno tako pa ni z ničemer uspel izkazati drugega pogoja za odlog izvršbe, to je, da bi takojšnja izvršba ogrozila njegovo preživljanje. Razen splošne zakonske dikcije, ki jo je zastavni dolžnik povzel v svoj predlog, v svojih navedbah z ničemer podrobneje ni pojasnil, zakaj bi izvršba na njegov dom ogrozila njegovo preživljanje (prenizki dohodki, da bi si lahko privoščil najemno stanovanje poleg vseh ostalih življenjskih stroškov, preživljanje otrok, druge socialne in premoženjske okoliščine,...). Dolžnik sodišču tudi ni predložil obrazloženega mnenja centra za socialno delo, iz katerega bi izhajalo, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje dolžnika, niti takšno obrazloženo mnenje na sodišče ni bilo poslano s strani centra za socialno delo.
Dolžnik v svojem predlogu za odlog ni določno pojasnil, ugotovitvi katerih konkretnih dejstev služi dokaz z zaslišanjem dolžnika, oziroma ni jasno navedel, o čem konkretno (v zvezi s tem, kar sam zatrjuje) naj bi izpovedal, zato ni zadostil zahtevi po ustreznem substanciranju dokaza, takega dokaza pa sodišče ni dolžno izvesti.
Vloge, s katero upnik omejuje oziroma (delno) umika predlog za izvršbo (oziroma predlaga utesnitev izvršbe), ni utemeljeno šteti kot obrazloženo vlogo, ker ZIZ, ki ureja umik in omejitev predloga za izvršbo, za takšne vloge ne zahteva obrazložitve, saj zadošča že izjava o omejitvi oziroma umiku predloga ali sporočilo sodišču, da je terjatev delno plačana.
Pritožba neutemeljeno navaja, da je toženka kršila določbi 31. in 32. člena ZDR-1. Po 8. alineji prvega odstavka 31. člena ZDR-1 mora pogodba o zaposlitvi vsebovati določilo o znesku osnovne plače v EUR, ki delavcu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ter o morebitnih drugih plačilih. Ta določba je v celoti upoštevana v tožničini pogodbi o zaposlitvi in ni v nasprotju z določbo 32. člena ZDR-1, ki določa, da se uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe, če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca. Dogovor o uskladitvi višine plač, tudi če bi imel naravo kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca, ne določata višje plače tožnice v vtoževanem obdobju, saj se nanašata le na leto 2012, tožnica pa tudi ni navedla nobene druge podlage, ki bi v spornem obdobju drugače določala višino njene plače (oziroma izhodiščne plače), kot je določena v pogodbi o zaposlitvi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO
VSL00035932
URS člen 14, 14/2, 22, 23, 33, 60. ZASP člen 81, 156. ZKUASP člen 44, 44/5, 45, 53. OZ člen 193, 336, 336/1. ZPP člen 154, 154/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-5.
avtorski honorar - nadomestilo za uporabo glasbe - retransmisija glasbenih del v TV programih - določitev tarife za uporabo avtorskih del - višina nadomestila - pristojnost sodišča - pravica do sodnega varstva - pravna praznina - običajni honorar - pravna varnost - neenaka obravnava zavezancev za plačilo nadomestila - neupravičena uporaba - obogatitveni zahtevek - ugovor zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - zakonske zamudne obresti - nastanek zamude - sodna praksa - načelo pravne enakosti - opredelitev sodišča do trditev pravdne stranke - prekoračitev trditvene podlage
Pritožbeno izpodbijanje načina določitve običajnega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del ni utemeljeno, saj se je Vrhovno sodišče RS oprlo na Pravilnik Zavoda AIPA o delitvi nadomestil zaradi uporabe analogije pri urejanju podobnih primerov in v izogib arbitrarnosti, pri tem pa je upoštevalo tudi pogodbeno dogovorjeno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli v Memorandumu.
Ustaljena sodna praksa je zavzela stališče, da je licenčna analogija v primeru kabelske retransmisije glasbe v radijskih programih uporabljiva, ker se v primeru radijskih programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo.
V primeru terjatve z obogatitveno pravno naravo je s prehodom koristi opredeljen trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek. Čeprav je višina nadomestila obračunana na mesečna časovna obdobja, ne gre za občasno terjatev, pri kateri bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje.
stiki - stiki med očetom in otrokom - sprememba odločbe o stikih med starši in otroki - začasna odredba - spremenjene okoliščine
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da prekinitev prestajanja kazni, ki je posledica epidemije in ki ne bo dolgotrajna, sama po sebi ni razlog za nenadno občutno povečanje stikov in da predlagatelj ni navedel drugih okoliščin, ki bi utemeljevale sklep, da bo deček ogrožen, če ne bo nemudoma povečan obseg stikov, če ne bodo določeni stiki s prenočevanjem in če ne bo spremenjen kraj predaje.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - majhno sodišče
Ob okoliščini, da se kazenski sodniki z oškodovanko redno srečujejo na glavnih obravnavah in da se z njo družijo na uradnih dogodkih, je višje sodišče zlasti upoštevalo, da je Okrajno sodišče v A majhno sodišče, zaradi česar lahko tesna (kolegialna) razmerja med zaposlenimi v pravosodju resno okrnijo (objektivni) videz nepristranskosti. Nepristranskost in neodvisnost sodišča morata namreč biti razvidni tudi navzven.
sprememba stikov - ukinitev stikov - stiki pod nadzorom - stiki otroka s starimi starši - časovna omejenost ukrepa - varstvo koristi otroka - spremenjene okoliščine - sum spolne zlorabe - izvrševanje stikov z otrokom - telefonski stiki z otrokom
Kljub zavrženju kazenske ovadbe zaradi suma storitve kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost v škodo deklice je treba do pridobitve zanesljivih dokazov, ki bi izključevali (ali potrjevali) navedeni sum, v največji možni meri izključiti potencialno ogrožajoče okoliščine.
Pri izvrševanju stikov – bodisi osebnih bodisi po telefonu – je ključnega pomena sodelovanje med udeležencema, vzajemna podpora njunim ravnanjem, uvid v dekličine potrebe in zmožnost prilagajanja okoliščinam, ki jih prinaša vsakodnevno življenje.
Sodišče lahko izda v odškodninskem sporu delno zamudno sodbo.
V primeru, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe le glede enega od več zahtevkov ali le glede dela tožbenega zahtevka, lahko sodišče izda zamudno sodbo le glede tega dela (zahtevka), v preostalem delu pa lahko ob pogojih iz tretjega in četrtega odstavka 318. člena ZPP odloči s t.i. nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo.
Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine.
nerazumljiva vloga - poziv na dopolnitev vloge - zavrženje
Predlagatelj je na poziv sodišča odgovoril, vendar znova z nerazumljivo vlogo, saj iz nje ne izhaja, kaj želi od sodišča doseči. Odločitev prvostopnega sodišča, da takšno vlogo in popravo zavrže, je glede na navedeno skladna s četrtim odstavkom 108. člena ZPP.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 40, 49.. ZPIZ-2 člen 18.
izvedensko mnenje - nagrada
Sodišče je sodnemu izvedencu skladno z določbami Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih priznalo nagrado za študij spisa v višini 153,00 EUR (37. člen Pravilnika), za pisno izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja v višini 230,00 EUR (40. člen Pravilnika) in za pisno izdelavo odgovorov na pripombe tožene stranke 102,00 EUR (40. člen Pravilnika) ter materialne stroške v višini 15,00 EUR (49. člen Pravilnika), tako da nagrada in stroški znašajo skupaj 500,00 EUR.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - okoliščine, v katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor
V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od njega neupravičeno pričakovati. Zakon ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, zato gre za pravni standard, ki ga izpolnjuje sodna praksa. Ta se je že izrekla, da gre pri navedeni določbi drugega odstavka 85. člena ZDR-1 za izjemo od pravila, ki jo je treba, tako kot vse izjeme, razlagati restriktivno.
Bistvo pravice do zagovora oziroma pravice do izjave v postopku je, da se pred odločitvijo sliši tudi glas prizadete strani in da ta lahko z zagovorom oziroma izjavo vpliva na odločitev odločevalca. Tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, ki jih je navedel toženec, niso takšne, da bi toženca v resnici odvezale obveznosti, da tožnico pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznani z očitanimi kršitvami in ji omogoči zagovor. Ravno v primeru, ko je bilo med strankama v postopku nesporno, da je tožnica ves čas svoje zaposlitve pri tožencu svoje delo opravljala na svojem domu in nikoli v prostorih toženca, potem ko so bili prostori toženca drugje in ne več v skupnem domu strank, bi torej toženec v zvezi z očitkom hujše kršitve - neopravičenega izostanka z dela, tožnici vsekakor moral dati možnost zagovora.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodne takse, ne v celoti niti delno, zato je v tem obsegu pritožba neutemeljena. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je treba pri odločanju o predlogu za obročno odplačevanje plačila sodne takse v primerih, ko sicer pogoji za oprostitev plačila sodne takse (v celoti ali delno) niso izpolnjeni, upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo na zmožnosti toženca za takojšnje plačilo sodne takse.
DRUŽINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00035956
DZ člen 189, 190. URS člen 2.
spor iz razmerja med starši in otroki - postopek predodelitve mladoletnih otrok, določitve stikov in določitve preživnine - višina preživnine - korist otoka - socialni prejemek - otroški dodatek - načelo socialne države - zmožnost plačevanja preživnine - preživninske potrebe otroka - neplačevanje preživnine
Pri ugotavljanju preživninskih potreb se ne upošteva socialnih prejemkov (otroški dodatek, državna štipendija, subvencije...).
Preživnina v višini 120 EUR oziroma 90 EUR na otroka upoštevaje njuno starost (18 let oziroma malo manj kot 9 let ob izdaji izpodbijanega sklepa) ter glede na njune ugotovljene potrebe ni določena previsoko, ampak je na spodnji meji določenih preživnin otrok primerljive starosti, pri čemer je specifika konkretnega primera ta, da se oba otroka intenzivno ukvarjata s športom.
Potrebe otrok istih staršev so različne (vendar primerljive), prav tako zmožnosti staršev (zavezancev), zato ni mogoče poenostavljeno določiti enakih zneskov preživnine za vsakega od otrok.
stvarna pristojnost - delovni spor - gospodarski spor - pogodba o poslovnem sodelovanju - ničnost
V delu tožbe, v katerem tožnik zahteva ugotovitev, da so nične pogodbe o poslovnem sodelovanju oziroma pogodbe o opravljanju storitev z vsemi aneksi, sklenjene med toženkami, ne gre za individualni delovni spor v smislu določbe točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, saj ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, niti ne gre za spor v smislu določbe točke c) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, saj ne gre za spor o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, oziroma ne gre za nobenega izmed drugih sporov po prvem odstavku 5. člena ZDSS-1.
gospodarski spor majhne vrednosti - procesnopravno relevantna dejstva - nesporno ugotovljena dejstva - sodna taksa za pritožbo - neplačana sodna taksa - domneva umika pritožbe - pravnomočnost sklepa - ponovna pritožba zoper sodbo - nedovoljena pritožba - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
Pritožnica z obravnavano pritožbo ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa, iz katerih izhaja, da se je tožena stranka zoper sodbo z dne 5. 7. 2019 pritožila, da je bila s plačilnim nalogom pozvana k plačilu sodne takse za pritožbo in da kljub temu, da je bila v plačilnem nalogu opozorjena na posledice neplačila sodne takse, le-te ni plačala. Prav tako v pritožbi ne navaja, da je zoper izdani plačilni nalog ugovarjala, niti da je zaprosila za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse in da je sodišče prve stopnje njenemu ugovoru ali predlogu ugodilo. Upoštevajoč vse zgoraj navedeno se zaključek sodišča prve stopnje, oprt na tretji odstavek 105.a člena ZPP, po katerem se šteje, da je vloga umaknjena, če sodna taksa ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, izkaže kot pravilen.
Skladno z določbo četrtega odstavka 343. člena ZPP je pritožba zoper isto sodbo, ki jo je pritožnica skupaj s pritožbo zoper zadevni sklep ponovno podala 17. 2. 2020, nedovoljena, poleg tega pa je vložena po preteku pritožbenega roka zoper sodbo, ki jo je tožena stranka prejela 4. 9. 2019, zato jo je pritožbeno sodišče po pooblastilu iz prvega odstavka 346. člena ZPP zavrglo.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-1, 339, 339/2, 339/2-14, 343a, 343a/1.
zamudni sklep - motenje posesti - razširitev tožbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - vročitev vloge - nevložitev odgovora na tožbo - opozorilo na pravne posledice - pogoji za izdajo zamudne sodbe - nadomestni sklep - odprava bistvene kršitve postopka
Tožencu sta bili tožba in razširitev tožbe pravilno vročeni v odgovor. Bistveno je, da je bil toženec že ob vročitvi tožbe opozorjen, da bo sodišče izdalo odločbo, s katero bo ugodilo tožbenemu zahtevku (zamudni sklep), če na tožbo ne bo odgovoril v roku 8 dni. Ob vročitvi razširitve tožbe prvo sodišče zato ni bilo dolžno znova opozarjati toženca, da bo izdalo odločbo, s katero bo ugodeno tožbenemu zahtevku tudi v razširjenem delu, če na razširitev tožbe ne bo odgovoril v 8 dneh.