ZIZ člen 31, 31/11, 38, 38/1, 38/5, 38/8, 52, 52/1. ZPP člen 337, 337/1. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 67, 79.
zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe - izjava o premoženjskem stanju - stroški hrambe - hramba zarubljenih stvari pri dolžniku - nedopustne pritožbene novote - cenitev izvršitelja
Končno je glede pritožbenega očitka upnikovega okoriščanja s hrambo zarubljenega vozila pri dolžnici pojasniti, da je ta neutemeljen, saj stroške premičninske izvršbe sprva krije upnik (prvi odstavek 38. člena ZIZ), po opravljenih izvršilnih dejanjih pa ti bremenijo dolžnika, če jih upnik na sodišču pravočasno priglasi in če so bili potrebni za izvršbo (peti in osmi odstavek 38. člena ZIZ). Med stroške, potrebne za izvršbo, je uvrstiti tudi stroške, povezane s hrambo zarubljenih stvari. Izvršitelj je pojasnil, da je vozilo ob upoštevanju njegove vrednosti, starosti in oddaljenosti hrambe pri pooblaščeni osebi izvršitelja pustil v hrambi pri dolžnici zaradi ekonomičnosti postopka. Takšno odločitev mu dopušča določba 67. člena Pravilnika, po kateri lahko izvršitelj, če oceni, da bi s prevzemom zarubljenih stvari v hrambo izvršitelja ali pooblaščene tretje osebe nastali nesorazmerno visoki stroški glede na višino upnikove terjatve, tudi brez zahteve upnika ali pristojnega organa odloči, da ostanejo vse ali del zarubljenih stvari v hrambi pri dolžniku, razen če obstajajo in so mu znane take posebne okoliščine, ki kažejo na nesmotrnost ali nevarnost takšne hrambe. Dolžnica nesmotrnosti takšne hrambe ni izkazala, saj bi v primeru hrambe pri tretji osebi višina izvršilnih stroškov dodatno narasla, prav tako dolžnica kontinuirano navaja, da avto rabi za nujne prevoze.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - upravičeni razlogi za preložitev naroka - pristop na narok
Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je imela tožena stranka zadosti časa, da bi od prejema odgovora sodišča 6. 1. 2020 do naroka 14. 1. 2020 lahko pridobila drugega pooblaščenca oziroma substituta. Prav tako tožena stranka ni navedla nobenega razloga zakaj na narok ni mogla pristopiti sama po direktorju. Zadeva se nanaša, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na plačilo dveh računov, s katerima je tožeča stranka kot prodajalec zaračunala toženi stranki kot kupcu kupnino za naročeno in dobavljeno blago, na plačilo zakonskih zamudnih obresti ter na povrnitev izvršilnih ter pravdnih stroškov. Gre za zadevo, ki ni posebej zahtevna tako v dejanskem kot v pravnem pogledu.
sklep o nadaljevanju postopka - prekinitev postopka - pravnomočno rešeno predhodno vprašanje - predhodno vprašanje - procesni sklep - vsebinska odločitev - pravnomočna odločitev o lastninski pravici - premoženje, ki spada v zapuščino
Od odločitve, ali 1/2 sporne nepremičnine spada v zapuščino in s tem odločitve o solastništvu toženke na sporni nepremičnini, je bila odvisna rešitev predmetne zadeve (predhodno vprašanje za odločitev o obravnavanem zahtevku).
obnova pravdnega postopka - obnovitveni razlog - razveljavitev odločbe
Postopek, ki je bil s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi, če se sodna odločba opira na odločbo kakšnega organa, pa je bila ta odločba odpravljena.
sklep o poplačilu - delna plačila - vrstni red poplačila
Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo delna plačila tekom izvršilnega postopka kot kupnino; dalo jim je enak vrstni red. Sporne stroške za pristop na razdelitveni narok in za sestavo vloge s prijavo terjatve, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo ter poplačalo iz prejšnjih delnih plačil tekom postopka, bi moralo poplačati iz pridobljene kupnine. Plačane zneske tekom izvršilnega postopka pa bi moralo obračunati v že nastale in odmerjene stroške, nato pa v obresti in glavnico, kar je storil vodilni upnik v prijavi terjatve.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - fiktivna listina
Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da listina ne predstavlja verodostojne listine, temveč fiktivno listino, ki ne izkazuje dejanskega poslovnega razmerja med strankama, da račun nima pravne in dejanske podlage v obstoju dolga, ki bi izhajal iz poslovnega razmerja, da dolžnikove poslovne evidence ne izkazujejo dolga do upnika, da primarno zahteva, da upnik pojasni terjatev, in jo ustrezno izkaže s predložitvijo domnevnega računa, zlasti z listinami, ki so bile podlaga za izdajo, da bo dolžniku sploh omogočeno konkretizirano in določno izjaviti se v zadevi. V teh trditvah je dolžnik nasprotoval terjatvi upnika in zatrjeval negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen.
Tretji odstavek 925. člena OZ določa, da se, če zavarovalnica v 8 dneh ne odkloni ponudbe, ki se ne odmika od pogojev, po katerih sklepa predlagano zavarovanje, šteje, da je ponudbo sprejela in da je pogodba sklenjena. Navedena določba predstavlja izjemo od splošnega pravila iz 30. člena OZ, po katerem molk naslovnika (razen v dveh posebej določenih primerih) ne pomeni, da sprejema ponudbo.
Ker pogodbeno določilo ni bilo sporno, bi ga sodišče moralo uporabiti tako, kot se glasi (prvi odstavek 82. člena OZ), in sicer, da je zavarovalna pogodba sklenjena, če zavarovalnica (tožeča stranka) v 8 dnevnem roku od prispetja ponudbe k zavarovalnici, le te ne odkloni.
Ker toženec ni izpolnil pogodbeno dogovorjene obveznosti, to je plačila zavarovalnih premij (921. člen OZ), jih je dolžan plačati z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Skladno s tretjim odstavkom 98.a člena ZObr lahko pripadnik stalne sestave zoper akt o razporeditvi iz prvega in drugega odstavka tega člena vloži ugovor po službeni poti, ki ne zadrži izvršitve akta. Razporeditve ter pravna sredstva zoper te akte poveljevanje izrecno urejata ZObr ter ZSSloV, kot specialna predpisa, zato v tem delu ne velja drugačna ureditev glede varstva pravic po določbah Zakona o javnih uslužbencih oziroma Zakona o delovnih razmerjih. Razen pravice do ugovora po službeni poti (38. člen ZSSloV) in pritožbena odločitev (40. člen ZSSloV) niti ZObr niti ZSSloV zoper ukaz oziroma odredbo o razrešitvi in imenovanju na formacijsko dolžnost ne predvidevata drugih pravnih sredstev, zato ni dopustno sodno varstvo zoper akte o imenovanju in razrešitvi v Slovenski vojski, ki niso akti delovno pravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja.
prikriti preiskovalni ukrepi - izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov - prekluzivni rok 2 leti - rok za začetek kazenskega pregona - vloga državnega tožilca v predkazenskem postopku - isti historični dogodek - vezanost sodnika na ustavo in zakon - izločitev dokazov - doktrina sadežev zastrupljenega drevesa - ustavna odločba
Ko izsledki PPU pridejo na sodišče so pravočasno sprejeti v kazenski spis (ali v njem ohranjeni), če državni tožilec v dvoletnem roku iz drugega odstavka 154. člena ZKP začne kazenski pregon. V tem primeru jih sodišče hrani, dokler se hrani spis. Pravočasni začetek kazenskega pregona ima za posledico, da sodišče shrani vse izsledke PPU, tudi tiste, ki so očitno nepovezani s kaznivim dejanjem, ki ga tožilstvo očita obdolžencu. Državnemu tožilstvu je dovoljen dostop in uporaba zbranih izsledkov PPU, dovoljeno jih je uporabiti tudi zoper osebo, glede katere ukrep sploh ni bil odrejen, oziroma zoper osumljenca tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep sploh ni bil odrejen.
Glede na zgodnjo fazo postopka, ko gre šele za odkrivanje kaznivih dejanj, je razumno pričakovanje, da se na podlagi izsledkov PPU razkrijejo še druga kazniva dejanja ali osumljenci oziroma, da se pokaže potreba po dodatnih PPU. Zato je napačno stališče obrambe, da bi se dvoletni rok štel od pridobitve izsledkov vsakega posameznega PPU, saj bo praviloma šele celota izsledkov omogočila presojo o nadaljnjem teku postopkov, vključno z odločitvijo o začetku pregona v smislu vložitve katerega od ustreznih aktov. Nasprotno stališče privede do absurdnega rezultata, da bi v zapletenih zadevah zaradi potrebe po nadaljnjem izvajanju PPU preko dvoletnega obdobja od pridobitve prvih izsledkov PPU, ti morali biti uničeni, ker tožilstvo še ne bi začelo pregona.
Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici tudi dejansko izplačevala plačo, dogovorjeno s pogodbo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pri plači ni bila prikrajšana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00036793
KZ-1 člen 57, 57/3, 61, 62, 62/2. ZKP člen 506, 506/4.
preklic pogojne obsodbe - podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti - obročno plačilo obveznosti - zamuda s plačilom posameznega obroka - postopek za preklic pogojne obsodbe - objektivne in subjektivne okoliščine
V določbi 61. člena KZ-1, ko sodišče obsojencu podaljša rok za izpolnitev oziroma plačilo obveznosti, ki je v izpodbijani sodbi določena v mesečnih obrokih, ni podlage za odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da bo pogojno obsodbo preklicalo že zaradi zamude s plačilom mesečnega obroka.
Sodišče prve stopnje mora ob vsakokratni neizpolnitvi v določenem roku, skladno z določbo 506. člena ZKP, izvesti postopek za preklic pogojne obsodbe
ZIZ člen 9, 9/6, 46, 46/1, 92, 92/1, 38/5. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 31, 31/1, 71. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) člen 2, 2-1, 3.
izvršba na premičnine - odločanje o nadaljnjih izvršilnih stroških - opravljena dejanja izvršbe pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi - rubež in ocenitev stvari - prodaja zarubljene premičnine - odmera stroškov izvršitelja
Po določbi šestega odstavka 9. člena ZIZ pritožba ne zadrži postopka. Po prvem odstavku 46. člena ZIZ, ki ga navaja tudi pritožba, pa se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače. Za začetek opravljanja premičninske izvršbe zakon ne določa izjeme. Oprava rubeža in cenitev stvari se opravi pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, medtem ko je za nadaljnja izvršilna dejanja (prodaja stvari in poplačilo upnika iz zneska, dobljenega s prodajo) v prvem odstavku 92. člena ZIZ predpisano, da se smejo opraviti šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Pritožbene očitke o neutemeljeno in neupravičeno opravljenih rubežih izvršitelja zaradi vložene pritožbe dolžnika zoper sklep o ugovoru v zvezi s sklepom o izvršbi je zato zavrniti.
izbris zavoda iz sodnega registra - likvidacija zavoda - zakonski rok - kogentne določbe
Tudi če je subjekt vpisa prepričan in ima (enostranske) dokazne listine, da nima premoženja ter da ni dejanske potrebe po varovanju upnikov, ne more skrajševati kogentnega zakonskega roka, ki je namenjen varstvu upnikov.
Na spoštovanje tega roka mora zlasti paziti sodišče, ko od likvidacijskega upravitelja sprejme poročilo o poteku likvidacijskega postopka in sklep skupščine (ustanoviteljice) o razdelitvi premoženja ter izjavo, da je vse premoženje razdeljeno s sklepom o razdelitvi. Preden rok poteče, sodišče ne more izbrisati družbe iz registra1.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-4.. ZPP člen 318, 338, 338/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - zamudna sodba
Tožena stranka v pritožbi z navedbo, da odločitev v izpodbijani sodbi temelji na neresničnih izjavah delavcev, oporeka dejanskemu stanju, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo.
postopek za preklic pogojne obsodbe - rok za preklic pogojne obsodbe - preizkusna doba - prestajanje zaporne kazni - pogojni odpust
V skladu z določbo četrtega odstavka 59. člena KZ-1 se v preizkusno dobo, določeno s pogojno obsodbo za prejšnje kaznivo dejanje, brez dvoma ne šteje zgolj čas prestajanja kazni zapora. Že jezikovna razlaga določb prvega odstavka 86. člena in 88. člena KZ-1 daje podlago za zaključek, da pogojni odpust ni oblika prestajanja kazni zapora, saj se kazen zapora prestaja v zavodih za prestajanje kazni zapora, pri pogojnem odpustu pa se obsojenca s prestajanja kazni odpusti, k tosmernemu zaključku pa pritožbeno sodišče napotuje tudi namen določbe četrtega odstavka 59. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je zato v preizkusno dobo neutemeljeno vštelo tudi čas pogojnega odpusta, na katerem se je nahajala obsojenka.
ZDR-1 člen 137, 137/2, 137/9, 148, 148/6, 202.. OZ člen 347, 347/1.
plačilo razlike plače - praznik - nadomestilo plače - neenakomerno razporejen delovni čas - odsotnost z dela - zakonske zamudne obresti - zastaralni rok
Bistvena zahteva tožnic je, da so, ker imajo delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičene do nadomestila plače za vse praznike. Tožnice bi bile tako izenačene z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času in ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa v skladu z določbo devetega odstavka 137. člena ZDR-1 navedeno nadomestilo plače pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo.
Po pravilnem opozorilu tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bile tožnice na praznične dni, za katere jim je prisodilo nadomestila plače, razporejene na delo in bi morale na ta dan delati, pa zaradi praznikov niso delale, posledično pa ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, pri čemer je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, določena manjša odstopanja od letne oziroma mesečne predvidene razporeditve dela pa so po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti delavcev). Zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnice na letni ravni opravile več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.
Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj na te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo treba delavcem, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadomestila plače za praznik.
plačilo razlike plače - praznik - nadomestilo plače - neenakomerno razporejen delovni čas - odsotnost z dela
Bistvena zahteva tožnic je, da so, ker imajo delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičene do nadomestila plače za vse praznike. Tožnice bi bile tako izenačene z delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času in ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa v skladu z določbo devetega odstavka 137. člena ZDR-1 nadomestilo plače za praznik pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo.
Po pravilnem opozorilu tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bile tožnice na praznične dni, za katere jim je prisodilo nadomestila plače, razporejene na delo in bi morale na ta dan delati, pa zaradi praznikov niso delale, posledično pa ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, pri čemer je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, določena manjša odstopanja od letne oziroma predvidene mesečne razporeditve dela pa so po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti delavcev). V obravnavani zadevi zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnice na letni ravni opravile več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.
Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj na te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo treba delavcem, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadomestila plače za praznik.
Zahteva za obnovo postopka ne more biti usmerjena na ponovno, drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov, zato je bilo potrebno obsojenčeve navedbe v tej smeri zavrniti.
Spremenjena izjava lahko predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, po katerem se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se dokaže, da temelji sodba na krivi izpovedbi priče. Za uspešno uveljavitev tega obnovitvenega razloga se zahteva strogi dokaz, to je pravnomočna sodba, da je priča v postopku krivo izpovedala, takšna kriva izpovedba pa mora predstavljati tudi temelj obsodilne sodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00035721
ZPP člen 180, 180/3, 350, 350/2. Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 1, 6, 8, 8/3, 39, 39/1. ZMZPP člen 19, 19/1, 19/2. URS člen 8, 8/2, 25.
Dunajska konvencija - neposredna uporaba - pogodba o mednarodni prodaji blaga - pravilna uporaba materialnega prava - konkludentna izjava volje - izključitev - uporaba OZ - razlaga izjav in ravnanja strank - namenska razlaga - pogodbena garancija - pravica do vračila kupnine - pravica do pritožbe
DK v 6. členu opredeljuje možnost, da stranki njeno uporabo izključita. Skladno s sodno prakso in tudi pravno teorijo se ne zahteva, da je izključitev uporabe DK izrecna. Zadostuje že tiha izključitev, pri čemer pa mora biti volja strank, da se DK izključi jasno razvidna iz ravnanja strank ali njihovih izjav.
Čeprav je DK del slovenskega prava, je pritožbeno sodišče upoštevajoč vse okoliščine tega primera zaključilo, da sta se pravdni stranki v okviru njune pogodbene avtonomije vsaj konkludentno dogovorili, da se v tem postopku za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka kot materialno pravo uporabijo določila OZ (in ZVPot), na katera sta se dosledno sklicevali. Po presoji pritožbenega sodišča namreč izjave tožeče stranke na naroku dne 20. 6. 2019, s katero se je tožena stranka strinjala, zaradi pristavka "saj se obe nanj sklicujeta" ni mogoče razumeti drugače.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00038712
DZ člen 157, 157/2, 157/3, 159, 161, 162, 162/1, 162/1-6, 183, 183/1, 183/5, 190. ZNP-1 člen 100. ZPP člen 411.
začasna odredba v sporih iz razmerja med starši in otroki - regulacijska začasna odredba - začasna odredba o dodelitvi otrok in plačevanju preživnine - začasna odredba o stikih - ogroženost otroka - varstvo koristi otroka - dokazni standard verjetnosti - dolžnost preživljanja otrok - neplačevanje preživnine - nujno preživljanje otroka - višina preživnine za otroka - finančne zmožnosti staršev - življenjske potrebe otroka - skrb za otroka
Stališče nasprotnega udeleženca, da bi bila izdaja predlagane začasne odredbe možna le, če predlagateljica ne bi mogla sama zagotoviti najosnovnejših otrokovih potreb, je materialnopravno zmotno.
V času veljavnosti ZZZDR, ki ni vseboval določb o začasnih odredbah in so se te izdajale na podlagi 411. člena ZPP, se je res izoblikovala sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnik, da je z začasno odredbo treba zagotoviti le najnujnejše preživljanje otroka. Novejša teorija tako prakso kritizira.