ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - DAVKI
VSL0073661
OZ člen 20, 20/2, 20/3, 190. ZDDV-1 člen 33, 33/1, 40, 40/1. ZPP člen 7, 212.
neupravičena obogatitev - nepoštena pogajanja - trditveno in dokazno breme - nesklepčne trditve - nastanek obdavčljivega dogodka - obračun DDV
Dokazno breme, da se je stranka pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, ali da je namen opustila brez utemeljenega razloga, je na oškodovani stranki (tožnici). Pri tem je treba permisivno razlagati okoliščine, ko je odstop utemeljen oziroma restriktivno okoliščine, ko je odstop neutemeljen.
DDV se obračunava po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka (prvi odstavek 40. člena ZDDV-1). Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV pa nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene (prvi odstavek 33. člena ZDDV-1). Zato je pritožbeno sodišče v skladu z navedenima določbama ZDDV-1 DDV v višini 22 % obračunalo zgolj za storitve, ki so bile opravljene po uveljavitvi 22 % DDV, torej po 1. 7. 2013.
plačilo odškodnine – sodna pristojnost – aktivna legitimacija – procesna legitimacija – krajevna pristojnost – pristojnost v sporih iz pogodbenih razmerij – pristojnost za spore v stečajnem postopku – začetek stečajnega postopka
Sicer drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena po začetku stečajnega postopka, vendar pa spor v smislu 63. člena ZPP ni nastal med stečajnim postopkom, temveč je nastal takrat, ko so nastala dejstva, na katera se opira terjatev tožnic. Ker je bila tožba vložena na dan začetka stečajnega postopka, je spor nastal torej že pred začetkom stečajnega postopka, in ne gre za spor, za katerega bi bila podana izključna krajevna pristojnost sodišča, ki vodi stečajni postopek. Ne gre namreč niti za spor, ki bi nastal v zvezi s stečajnim postopkom. Zveza obstaja, če je uveljavljanje terjatve v vzročni zvezi s stečajnim postopkom, in sicer, če je terjatev v stečajnem postopku prerekana in zato upnik uveljavlja terjatev v pravdnem postopku, kar pa v konkretnem primeru ni podano, temveč celo stečajni dolžnik nastopa kot ena izmed tožnic.
Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi očitala, da naj bi pri opravljanju dela knjigovodje na blagajni huje kršila pogodbene obveznosti s tem, da je preveč plačan znesek, ki ga je določena oseba plačala z namenom plačila računov komunalne storitve, vzela iz blagajne z namero protipravne prilastitve. Njeno ravnanje naj bi imelo znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja (209. člen KZ-1). Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica kršila pogodbene in druge obveznosti v smislu storitve kaznivega dejanja, kot to določa 1. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR. Prav tako ni dokazala, da bi tožnica pri delu v nabavni službi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila delovne obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka tega člena. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
odložitev izvršitve kazni zapora - razlog za odložitev izvršitve kazni
Glede obsojenega je že stekel postopek za opravljanje dela v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti, pri čemer glede na obsojenčeve nedvomno slabe premoženjske razmere ni nikakršnega dvoma, da bi zanj nastala občutnejša škoda, če tega dela ne bi opravil. Glede na navedeno so izpolnjeni pogoji iz 4. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1E za odložitev nastopa zaporne kazni.
Po 144. členu ZPIZ-1 je pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela mogoče priznati le za telesno okvaro, če ta znaša najmanj 50 %, če je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pa za najmanj 30% telesno okvaro. Pri tožniku je podana izguba sluha po Fowlerju 63,7 %, kar v skladu s Samoupravnim sporazumom o seznamu telesnih okvar predstavlja telesno okvaro v višini 40 % . Odstotek telesne okvare v tej višini, ki je posledica bolezni, pa ne zadostuje za priznanje pravice do invalidnine po določbi 144. člena ZPIZ-1, zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Tožnici v spornem obdobju, ko je bila na študijski izmenjavi v okviru programa izmenjave, ne pripada dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča poleg Zoisove štipendije, saj je tožnica za isti namen prejela posebna sredstva, ki krijejo tudi stroške bivanja v tujini. Tožnica namreč v spornem obdobju ni bivala in se izobraževala na fakulteti, za kar bi ji pripadal dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, temveč se je v tem obdobju sicer izobraževala izven kraja svojega stalnega prebivališča (v tujini), za kar pa so ji bila odobrena posebna sredstva za kritje stroškov potovanja in bivanja v tujini.
invalid I. kategorije - vzrok invalidnosti - poškodba pri delu - bolezen
Pri tožniku je bila že v letu 1995 ugotovljena III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Na podlagi pravnomočne sodbe z dne 15. 12. 1998 pa je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. S pravnomočno odločitvijo o razvrstitvi v II. kategorijo invalidnosti je pravnomočen tudi vzrok nastanka invalidnosti. Tekom sodnega postopka, kjer je bila predmet presoje ugotovljena invalidnost I. kategorije zaradi bolezni, tožnik ni zatrjeval, da bi bila invalidnost posledica poškodbe pri delu, ki bi nastala po letu 1995. Zato tožbeni zahtevek, s katerim tožnik uveljavlja ugotovitev, da je invalidnost I. kategorije posledica poškodbe pri delu in ne posledica bolezni, ni utemeljen.
spor o pristojnosti – stvarna pristojnost – tožba in nasprotna tožba za ugotovitev deležev na skupnem premoženju – istovetnost pravdnih strank – istovetnost tožbenega zahtevka – litispendenca – pravnomočnost
Materialnopravna narava tožbe in nasprotna tožba za ugotovitev deležev na skupnem premoženju onemogoča ločeno obravnavo in da se zato morata obe tožbi obravnavati skupaj. Pri odločanju o isti stvari ne more priti do dveh različnih odločitev. Glede na navedeno je treba (nasprotno) tožbo tožnice obravnavati skupaj z zadevo, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - razlikovanje z drugimi pogodbenimi razmerji - volja pogodbenih strank - status študenta
Delo študentov in delo redno zaposlenih stevardov ter redno zaposlenih potniških referentov pri toženi stranki se ni razlikovalo. Študente se je enako kot ostale redno zaposlene planiralo za delo. Tožena stranka je ocenjevala delo redno zaposlenih kot tudi delo študentov in tožnik je bil ocenjen odlično. Ob bolniški odsotnosti so morali tako študentje kot redno zaposleni prinesti bolniški list. Tožnik je v spornem obdobju opravil takšen obseg dela, ki je primerljiv z obsegom redno zaposlenih delavcev, tako v času, ko je opravljal delo stevarda, kot v času, ko je opravljal delo potniškega referenta. Tudi za tožnika je veljala omejitev pri odobritvi prostih dni. Glede na navedeno ne gre za občasno in začasno študentsko delo, saj je tožnik nepretrgano več let opravljal delo po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Delo tožnika pri toženi stranki je imelo vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki utemeljen.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 356. OZ člen 190, 198.
ponovljeno sojenje pred drugim sodnikom – nova obravnava – spremenjen senat – dodelitev zadeve drugemu sodniku – napotki pritožbenega sodišča – plačilo najemnine – plačilo uporabnine – uporaba tujega stanovanja – neupravičena obogatitev – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ker sodnik v ponovljenem sojenju ni upošteval večine napotkov pritožbenega sodišča iz sklepa z dne 6. 11. 2013 (II Cp 905/2013) in za to ni navedel nobenih razlogov, je pritožbeno sodišče odredilo, da zadevo v novem sojenju obravnava drug sodnik (356. člen ZPP).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - zaposlovanje novih delavcev
Neutemeljene so tožničine navedbe, da dejstvo, da je tožena stranka zaposlila večje število delavcev (48 delavcev), pomeni, da so se zaradi tega zvišali stroški dela, kar naj bi kazalo na to, da ekonomski razlog ni podan. Bistvena je ugotovitev, da kljub novim zaposlitvam na drugih področjih pri toženi stranki ni prišlo do zaposlitve, ki bi nadomestila tožničino delo. Dejstvo, da tožena stranka zaposluje nove delavce, ne vpliva na obstoj ekonomskega razloga, saj gre za odločitev, ki je v njeni pristojnosti in s katero predvideva doseganje boljšega poslovnega izida v prihodnosti. Če bi sodišče presojalo oziroma štelo, da zaposlitve niso dopustne oziroma da vsakršno povečanje stroškov dela zaradi novih zaposlitev pomeni neobstoj ekonomskega razloga, bi s tem onemogočalo toženi stranki kakršnokoli zaposlovanje, za katerega bi tožena stranka štela, da je koristno z vidika doseganja boljših poslovnih rezultatov. Šlo bi za nedopustno poseganje v svobodno ekonomsko pobudo, torej za kršitev pravice, ki je zagotovljena poslovnim subjektom v prvem odstavku 74. člena URS. Zato ne gre za okoliščino, ki bi vplivala na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi prenehanja potreb po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi, ki je bila posledica nedoseganja pričakovanih poslovnih rezultatov, tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je spremenila akt o organizaciji delovnih mest, s katerim je bilo ukinjeno delovno mesto „računovodje“, ki ga je zasedala tožnica. Del nalog, ki so se izvajale v okviru ukinjenega delovnega mesta, je bilo prenešenih v izvajanje v okvir skupine C., del računovodskih nalog pa se je izvajal preko zunanjega računovodskega servisa. Pri ukinitvi delovnega mesta „računovodja“ ni šlo za fiktivno ukinitev, temveč za dejansko spremembo v organiziranju dela in poslovanja pri toženi stranki. Navedena organizacijska sprememba pa predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
izvedena dela po pogodbi - trditveno in dokazno breme - plačilo za opravljena dela - pogodbena kazen - sprejem izpolnitve - odškodninska odgovornost
Določbe 119. PGU oz. 55. PGU niso v razmerju do določbe petega odstavka 251. člena OZ specialnejši predpis, ampak urejajo te določbe drugačne pravne situacije v zvezi s pogodbeno kaznijo. V OZ je določen rok, v katerem je potrebno namero o uveljavljanju pogodbene kazni sporočiti podjemniku, v PGU pa je določen zadnji rok oz. dejanje, ko se lahko to plačilo zahteva.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je zaradi ekonomskih razlogov (slabše tržne razmere v Sloveniji v letu 2013 in manjša prodaja) racionalizirala stroške v maloprodaji, posledica tega pa je bila ukinitev delovnega mesta prodajalca (ki ga je zasedala tožnica), naloge tega delovnega mesta pa so se porazdelile na druga obstoječa delovna mesta. Tožena stranka je tako dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
V obravnavanem predsodnem postopku je šlo za tretjo istovrstno zahtevo tožnice v zvezi s priznano pokojninsko dobo iz naslova bivše politične zapornice, zato je tožena stranka njeno vlogo pravilno obravnavala kot zahtevo za ponovno odmero višje pokojninske dajatve. Glede na to, da je bilo o pokojninski dajatvi že pravnomočno odločeno, je tožena stranka v predsodnem postopku tožničino zahtevo za odmero višje pokojninske dajatve v skladu z določbami ZUP zakonito zavrgla. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odpravo upravnih odločb tožene stranke, zato ni utemeljen.
USTAVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0082585
URS člen 26. OZ člen 131.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države - predpostavke odškodninske odgovornosti - protipravno ravnanje državnega organa - neustrezno zdravljenje v zavodu - opustitev dolžnega ravnanja - predhodno duševno bolezensko stanje - upravičeni razlog za odlog prestajanja kazni - poslabšanje stanja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ob nastopu prestajanja kazni zapora ni bilo mogoče ugotoviti izraženosti omenjene neopredeljene psihotične motnje do te mere, da bi tožnika omejevala glede sposobnosti nastopiti kazen. Sama disocialna osebnostna motnja pa ni bila zadosten razlog, da bi ovirala preiskovanca pri nastopu kazni zapora. Tako sodišču ni mogoče očitati protipravnosti pri odločitvi o zavrnitvi predloga za odlog prestajanja zaporne kazni.
Tožena stranka odgovarja kvečjemu za tisto škodo, ki je tožniku nastala v opisanem obdobju, torej ko je bilo bolnišnično zdravje indicirano, pa ne izpeljano, ne pa tudi zunaj navedenega obdobja. Škode, ki naj bi jo tožnik po tožbenih trditvah trpel po prestajanju kazni zapora, ni mogoče povezovati z odsotnostjo bolnišničnega psihiatričnega zdravljenja med prestajanjem kazni zapora.
Tožnik v tej zadevi ne toži države zaradi onemogočitve uresničevanja pravice do zdravljenja v ustrezni zdravstveni inštituciji, ampak za opustitve dolžnega ravnanja zavoda za prestajanje kazni zapora. Ali je odsotnost bolnišničnega zdravljenja tožnika posledica toženkine opustitve, bo stvar presoje v ponovnem sojenju.
Sodišče prve stopnje je navedlo, da je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena v skladu z določilom ZPP dne 10. 1. 2013, pri tem pa ni obrazložilo, na podlagi katerih določil ZPP je bila odpoved vročena tožniku, saj ZPP način vročanja ureja v členih od 140 do 144. Ker sodišče ni obrazložilo, zakaj je štelo, da je bila odpoved tožniku vročena skladno z določili ZPP, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
prehod zapuščine na dediče - dedovanje poslovnega deleža - smrt družbenika pred izbrisom družbe - aktivni družbenik
Pokojnikova zapuščina je prešla po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Enako velja za edini poslovni delež v družbi. Dedovanje poslovnega deleža je primerljivo s prevzemom poslovnega deleža na podlagi pravnega posla (prodajna ali darilna pogodba). Dolžnik je postal imetnik edinega poslovnega deleža v družbi, torej njen družbenik, in to ne glede na izostanek vpisa v sodni register. Dokler je bila družba vpisana v sodni register je bila dolžnik in upnik do njenega izbrisa ni imel materialnopravne podlage za predlaganje nadaljevanja izvršbe zoper aktivnega družbenika. Zato smrt družbenika in prehod zapuščine na dediče ni vplivala na pravno subjektiviteto družbe. Šele izbris družbe je bila tista okoliščina, na katero je materialno pravo vezalo prehod obveznosti na aktivnega družbenika.